Jip, živijo, Klara pri telefonu.
Živijo. Ti si. Kaj bo dobrega?
Kličem zaradi službe. Jutri snemamo v Kranju, pa me zanima, ali bi me lahko pobrali kar tam.
Seveda. Kje pa?
Ob pol desetih na avtobusni postaji.
Ob pol desetih?
Ja, saj vem, da ne maraš delati čez dogovorjene termine, ampak nisem se mogla dogovoriti drugače. Bomo pa zato končali eno uro prej.
Ti sploh ne veš, kako jaz zjutraj težko vstanem.
Pa boš zmogel?
Bom že. Se vidimo jutri.
Lepo se imej.
Ti tudi.
Klara stoji pred omaro z oblekami. »Seveda, dekolte. Mu bom že pokazala, da tako nesramno ocenjuje in si ogleduje punce.«
Obleče črn push-up modrček in oprijeto črno majčko s precejšnjim dekoltejem in se pogleda v ogledalo.
»No ja, saj sploh ne izgledam tako slabo. Kljub svojim letom in dvema porodoma imam še vedno kaj za pokazat.«
Stoji na avtobusni postaji in čaka.
Hej, Klara, tukaj smo, jo pokliče Matej.
Ste pa točni, jih pozdravlja, medtem ko seda na zadnji sedež poleg Nadje.
Jip se zazre vanjo. A gremo spet v Pulo? navrže posmehljivo.
Zakaj pa?
Ja, poiskat tistega tvojega intelektualca.
Seveda, ti kar pelji.
V avtu nastane tišina. Prekine jo Matej, zanima ga, kam naj pelje.
Oprosti.
Klara mu pove naslov.
Še vedno se vozijo v tišini.
Tokrat tišino pretrga Nadja, ki začne razlagati, kako si predstavlja današnje snemanje. Ko želi slišati še Jipovo mnenje, ta le nerazločno nekaj zamrmra v brado. Končno odneha tudi Nadja.
Jip postavlja kamero, Nadja daje zadnje napotke.
Matej pripravi mikrofon in ga poda Klari. Takrat pa se vmeša Jip. Postavi se pred Klaro, ji popravi majico, mikrofon pa postavi pred njen dekolte.
Hej, kaj pa delaš, se razburi Klara.
Nič.
Kako nič. Vlečeš me za majico.
Samo malo preveč si razgaljena, jeclja Jip.
Kaj pa te to briga! Saj sva samo sodelavca, a ne. A te tudi za druge sodelavke skrbi, kako so oblečene?
Spogledata se.
Jip odmakne pogled. Začnimo že, iztisne med zobmi.
Jip je bil tokrat zelo marljiv, celo preveč, in zelo redkobeseden. Končali so skoraj dve uri prej, kot so načrtovali. Ko je Klara predlagala, da gredo še na kavo, se mu je začelo neznansko muditi.
Klara, oprosti, ampak res ne morem. Zmenjen sem že.
Kako si zmenjen? Saj smo končali dve uri prej.
Sem pač zmenjen.
Klaro so odložili na avtobusni postaji in se na hitro poslovili.
Klara sedi v avtobusu. Obraz naslanja na hladno šipo. Gleda skozi okno in občuduje znano in njej tako ljubo pokrajino. Pred leti, takoj po ločitvi, se je z Bleda, kjer živi že vse življenje, želela preseliti v Ljubljano. S selitvijo je želela ubežati spominom. Še danes jo stisne pri srcu, ko se spomni, kako hudo ji je bilo prve mesece, ko se je navajala, da njene družine ni več. Nič več nedeljskih »kraljevskih« zajtrkov, ko so na mizo znosili vse, kar so imeli v hladilniku, jedli dolge ure in se pogovarjali, nič več nedeljskih izletov, ko so v avtomobilu prepevali revolucionarne pesmi, nič več tiste povezanosti z otrokoma, ki jo lahko doživiš samo v povezavi z očetom svojih otrok. Družina je bila zanjo od nekdaj nekaj, kar velja največ. Precej več od kariere in denarja. In ko se ji je zrušila pred očmi, ji je ostala praznina, ki jo je začela polniti z uspehi na službenem področju. In bolj ko je bila uspešna v službi, bolj se je zavedala, kako malo ji to pomeni.
Misli ji vedno pogosteje uhajajo k Jipu.
»Kaj za vraga se dogaja med nama? Zakaj me privlači prav on? Že res, da dobro izgleda, vendar mi je večinoma zoprn in mi gre neskončno na živce.«
Če bi jo vprašali, česa pri moških ne mara, bi lahko opisala Jipa. Oblasten, vase zaverovan moški, po srcu vojak. Urejen, do zadnje potankosti. Gorje, če mu kdo stopi na čevelj. Slišala je, da si je pred leti na snemanju strgal novo srajco in jo potem vrgel v smeti, čeprav je bila na zunaj videti nepoškodovana. Človek, ki ne prenese nereda in je prepričan, da so ženske na svetu zato, da služijo moškim.
Veš, kako si jaz predstavljam sanjsko življenje, ji je zaupal, ko so takrat v Puli sedeli ob kavi.
Živel bi nekje na samoti, daleč od ljudi in civilizacije. Veliko posestvo, ki bi ga varovali psi, bi ogradil z visoko, nepredušno zaprto ograjo. Sredi posestva bi stala luksuzna vila, opremljena z najmodernejšimi aparaturami, pred vilo bazen. K meni bi lahko prišli samo redki izbranci in pa seveda ženske, veliko žensk. Sanjam o tem, kako bi mi vsak dan pripeljali novo žensko. Jaz bi se potem ves dan posvečal samo njej, maksimalno bi jo razvajal, naslednje jutro pa bi jo odslovil in počakal novo.
Ogabno! Pa kaj ti misliš, da smo ženske blago, izbruhne Klara.
Kaj pa se tako razburjaš. Saj tem ženskam ne bi bilo nič hudega. Z menoj bi se imele lepo. To bi bil dan užitkov: veliko seksa, dobra hrana, pijača, masaža, džakuzi. Pred odhodom bi jih še bogato obdaroval. Klara, po pravici povej, bi bilo treba še kaj dodati?
Saj ne misliš resno, a ne, da se samo zafrkavaš.
Nič se ne zafrkavam. Raje mi povej, zakaj te je moje pripovedovanje tako vrglo iz tira?
Zato, ker so ženske zate očitno le predmeti. Ti ženske jemlješ kot nekaj, kar ti popestri življenje.
Kaj pa je s tem narobe?
Narobe!!!! Jip, pa ti nisi normalen! Kaj je s tem narobe!?! Si kdaj pomislil, da imamo ženske čustva?
Ja, sem. Še vedno pa sem prepričan, da bi bila večina zadovoljna s tem, kar bi jim nudil.
Česa ne poveš. Pa bi bila s tem zadovoljna tudi tvoja žena? Saj res, povej, si poročen?
Jip otrpne in se nepremično zagleda v Klaro.
Kaj to pomeni, si ali nisi poročen?
Sem.
Srečna tvoja žena, posmehljivo navrže Klara. Jaz vsekakor ne bi bila zadovoljna s tem, kar ti lahko ponudiš ženskam.
In kaj je s tem narobe? Sploh pa samo sanjarim.
Kaj je s tem narobe? Pač nisem ena tistih žensk, ki bi jih lahko zadovoljil na ta način.
Kako pa bi zadovoljil tebe?
Predvsem bi me moral spoštovati.
Klara precej razburjena opazi, da jo Jip gleda na neki poseben način.
Postane ji nerodno, da se mu je pustila sprovocirati. Kaj me gledaš! zavpije.
Nič, je že v redu. Oprosti, da sem te razburil.
Nadja in Matej zgrožena opazujeta njun besedni dvoboj.
A lahko mi še o čem drugem, se previdno oglasi Nadja.
Ja, seveda, skoraj sočasno odvrneta Klara in Jip.
