V (V)ETRU – REDAKCIJSKI SESTANEK

0
165

Torki popoldne in srede zjutraj so namenjene sestanku redakcije. Klara sedi v krogu svojih kolegic in posluša. Ob torkih se dogovarjajo, kaj bodo delali naslednji teden, ob sredah pa o tem, kako uspešni so bili.

Sestankov ne mara. Tako predvidljivi so. Mogoče bi bili bolj zanimivi, če bi bilo v redakciji več moških, pa jih ni, in tako se iz tedna v teden ponavlja ista zgodba. Veliko praznega govorjenja in prerekanja o stvareh, ki se jih ne da spremeniti. Ko ena od kolegic že tretjič zapored izbruhne, češ da so se vsi zarotili proti njej, da je nihče ne mara in ne razume, se Klara izklopi.

 

 

To ji gre dobro od rok. Izklapljati se je začela v osnovni šoli, ko je snov ni zanimala. Pa potem doma, ko ji je mama razlagala, kakšna bi morala biti in kako bi se po njenem morala obnašati, in kasneje v zakonu, kadar se je mož odločil, da ji razloži, kako se mora po njegovem mnenju vrteti svet. Dvignil je prst kot kakšen učitelj, jo pomenljivo pogledal in začel: Veš, stvari so čisto enostavne. Potem je govoril in govoril …

Izklop.

A razumeš?

Vklop.

Ne, ker stvari sploh niso tako enostavne.

Pa so, samo ti tega nisi sposobna razumeti.

 

 

Tako Klara na videz zbrano sedi med kolegicami, včasih pokima, z mislimi pa je daleč, daleč proč.

Zmoti jo glas urednice.

Klara, kaj pa ti misliš narediti za naslednjo oddajo?

Ne vem še.

Kaj če bi raziskala, kdo so najbogatejše Slovenke?

Najbogatejše Slovenke?!? Ne bo šlo. Tudi slučajno me ne zanima, kdo so najbogatejše Slovenke. Saj veš, da me zanimajo socialne teme, pa zdravstvo in šolstvo.

No, potem pa predlagaj temo.

Kaj pa če bi pripravila prispevek o posvojitvah otrok? Si vedela, da pri nas posvojitelji na otroke čakajo tudi po deset let?

To bi bilo lahko zanimivo, loti se torej dela, konča sestanek urednica.

 

Klara že nekaj ur čepi na telefonu in kliče centre za socialno delo. Ugotovi, da med seboj niso povezani in da bo morala, če bo hotela predstaviti dejansko stanje na tem področju, obiskati vse. Potem kliče znance in prijatelje, naj ji pomagajo poiskati pare, ki so posvojili otroke. Vmes brska po internetu. Najde društvo, ki se ukvarja s posvojitvami. Predsednica ji ne pove nič, kar ne bi že vedela: naša zakonodaja na tem področju ni urejena, centri niso povezani med seboj, večino dela in poizvedovanja morajo ljudje opraviti sami.

 

Klara se nazadnje odloči, da bo prispevek naredila na podlagi lastnih izkušenj, zato tokrat režiserko, s katero običajno dela, zamenja z režiserjem. Predstavljala se bosta kot par, ki želi posvojiti otroka, in obiskala nekaj centrov za socialno delo.

 

Kakšna sreča, da že imam otroke, tole res ne kaže prav dobro, komentira Klara, ko z režiserjem zapuščata enega od centrov.

 

Povsod jima povedo isto. Otrok ni.

Kako ni otrok? sprašuje Klara eno od uslužbenk v centru za socialno delo. Saj vsi vemo, da je ogromno otrok v reji, in to po več let, nekateri ostanejo tam celo do svoje polnoletnosti.

Prav imate, ji hiti razlagati uslužbenka. Naša zakonodaja namreč omogoča, da so otroci v reji več let, in če se jim starši kljub temu, da ne morejo ali niso sposobni skrbeti zanje, ne odrečejo, mi ne moremo nič.

Kaj pa potem lahko narediva, da bova dobila otroka? zanima Klaro.

Čakata.

Kako dolgo?

Ne vem, vsaj pet let. Lahko tudi dlje, deset let, tudi več.

Jaz ne morem čakati deset let, niti pet, saj vidite, da nisem več rosno mlada.

Uslužbenka jo pomilovalno pogleda. Pa poskusita v Makedoniji.

Kje?

V Makedoniji. Naša država je z Makedonijo podpisala sporazum, ki omogoča mednarodno posvojitev. Bo pa tudi tam težko. Se je že razvedelo in zdaj ljudje množično odhajajo po otroke tja.

Kako pa naj se lotiva tega?

Od tu naprej sta sama. Znajdita se. Poiščita ljudi, ki jim je uspelo, in vprašajta njih.

 

Klara poišče urednico in jo povabi na kavo.

Tole s posvojitvami se je malo zapletlo.

Kako to misliš, zapletlo?

Otrok, ki bi jih lahko posvojili v Sloveniji, ni, so pa v Makedoniji. Zato bi bilo dobro, da bi šla v Makedonijo in preverila.

V redu. Pojdi in preveri. Domeni se s producentko, povej ji, kdaj bosta šla, da vama rezervira avionski karti.

Bosta. To pomeni, da greva samo dva. Kaj pa režiser in asistent?

Odpade. V tujino gresta vedno le novinarka in snemalec. Saj veš, varčevati je treba.

Potem grem z Jipom.

Meni je vseeno. Za vse podrobnosti se dogovori s producentko.

Urednica vstane. Pogovora je konec.

Med hojo se urednica obrne.

Klara!

Prosim.

Če sem te prav razumela, nate v prihodnji oddaji ne morem računati.

Res je. Boš imela zaradi tega probleme z oddajo?

Ne, imam še en neobjavljen prispevek. Oprosti, mudi se mi.

Urednica odhiti, Klara malce zmedena obsedi za mizo. »S kom naj se dogovorim najprej, s producentko ali z Jipom? Prav ti je, kaj pa se dogovarjaš, preden ljudi vprašaš za mnenje. Kaj pa, če Jip ne more ali pa ne želi s teboj oditi v Makedonijo?«

Klara še kar tuhta.

Kaj pa si tako zamišljena, jo ogovori Jip.

O, Jip. Kako sem te vesela. Prav zdajle sem te nameravala poklicati. Zdaj si pa tu.

Zakaj pa?

Bi šel malo v Makedonijo?

V Makedonijo? Jip jo začudeno pogleda. Kaj za vraga pa naj bi delal tam?

Delam prispevek o posvojitvah in Makedonija je edina država, ki dovoli posvojitve svojih otrok parom iz Slovenije. Pa bi šla preverit, kako to izgleda. Greš zraven?

Jip jo gleda in razmišlja.

Grem. Kdaj pa greva?

Ne vem še. Ti sporočim, ko izvem podrobnosti.