Klara je spala le slabih pet ur, saj sta z Jeleno klepetali še pozno v noč. Zbudila se je poležana in utrujena, Jelena celo z buško na glavi. Postelja je bila zanju preozka, pa še zelo nenavadno oblikovana, na eni strani podaljšana v omaro s policami, v katero se je Jelena ponoči precej grdo udarila.
Klara, kaj pa imata vidva z Jipom? jo je, ko sta ležali v postelji, vprašala Jelena.
Zakaj vprašaš?
Malce sem vaju opazovala, čudno se obnašata. Ti je všeč?
Ne vem. Sploh pa to ni pomembno, saj je itak poročen, pa še otroka ima. Kakšen pa se zdi tebi?
Tipičen moški, navrže Jelena.
Klara, tole ne bo šlo, pripomni Jelena, ko se baše iz postelje. To noč bom jaz spala na kavču, ti pa ostani v spalnici.
Jelena, naj jaz spim na kavču, že tako si nama prijazno ponudila prenočišče, vsaj to lahko storim.
Ni govora. Vidva sta gosta.
Klara pripravlja zeleni čaj, Jelena je odšla v pekarno, Jip še spi. Brez skodelice japonskega sen cha si že precej let ne more predstavljati začetka dneva. Kupuje ga v prodajalnici s čaji na Bledu. Največkrat vzame tistega z dodatkom mandarininih lupin. Pije ga na tešče, pol litra, brez sladkorja. Najraje v samoti in tišini. Ne gre zgolj za pitje čaja, bolj za obred dokončnega prebujanja.
Klara, kako si spala? ves poležan iz sobe prilomasti Jip.
Slabo. Kaj pa ti?
Ves sem polomljen. Postelja je premajhna zame, na sredini udrta, pa še obupno škriplje.
Jelena, kako daleč je do mestne kavarne? sprašuje Klara, medtem ko si v usta tlači zadnji kos pite, polnjene s špinačo.
Zakaj pa te to zanima?
Klical je Toše. Tam naj bi se dobili na kavi.
Stojijo v mestni kavarni in se razgledujejo. Ambient je lep. Mešanica modernega s pridihom starega. Ura je zgodnja, zato je ljudi bolj malo.
Sedimo za tole mizo, predlaga Jip.
Ko ravno hočejo sesti, se jim približa natakarica s krpo v roki.
Za to mizo ne morete sedeti.
In zakaj ne? zanima Jeleno.
A ne vidite, da še ni pomita. Izberite si drugo!
Pomaknejo se do sosednje mize, izkaže se, da tudi tokrat niso izbrali prave. Končno jim natakarica dovoli sesti. Nič jim ni jasno. Gledajo kako se pomika od mize do mize in vsako na hitro oplazi s krpo.
Dobro jutro, ste že tukaj, jih pozdravi Toše.
Ozira se za natakarico. Mudi se mi, rad bi čimprej prišel do svoje kave. Tole s predsednikovo smrtjo se vedno bolj zapleta. Ljudi je strah. Trajkovskemu je namreč uspelo z izenačenjem albanske manjšine in Makedoncev, stabilizirati razmere v državi, sedaj pa nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.
Poglejte to, se čudi Jip in z roko kaže nekam v kot kavarne.
Tam sedi celotno osebje in zajtrkuje.
Pa saj to ne more biti res, se začudi Klara.
Kar navadite se. Pri nas življenje poteka bolj počasi, jim pojasni Toše. Najprej spijemo kavo, potem še eno in potem se končno začnemo pogovarjati in dogovarjati.
Ti očitno nisi tak, pripomni Klara.
Ja, pa me poglej, kako slabo izgledam. Delam po deset, dvanajst ur na dan, premalo spim, preveč kadim, neredno in nezdravo jem. Nihče mi ne verjame, da jih še nimam niti štirideset.
Toše, potem si pa moja generacija, se čudi Klara. Oprosti, ampak res izgledaš starejši.
Kaj pa morem, saj veš, kakšno je novinarsko življenje. Novinarji že po pravilu umiramo mladi.
Končno se primaje natakarica in pobere naročila. Jelena se poslovi, preden jim prinesejo kavo.
Že tako zamujam v službo. Saj veste, delam za Američane, se opravičujoče poslovi.
Se vidimo zvečer, za njo zakliče Klara.
Klara, v Bitoli je urejeno, imaš dovoljenje za snemanje.
Kaj pa …?
To je zaenkrat vse. Ti sporočim takoj, ko kaj izvem.
Med prižiganjem naslednje cigarete jima Toše razloži, po kateri cesti bosta najhitreje prišla v Bitolo, in vstane.
Pa ne pozabita si urediti akreditacije, če želita v petek posneti pogreb, še navrže, preden odhiti iz kavarne.
Jip in Klara obsedita za mizo.
Najbolje, da narediva plan, predlaga Klara.
Danes torej Bitola, jutri pogreb, anketa med ljudmi in življenje otrok v romskem naselju.
Zakaj pa to?
Kaj?
Zakaj pa morava v romsko naselje?
Zato ker potrebujeva sliko otrok. Otroci, ki jih Makedonci dajejo v posvojitev Slovencem, so namreč Romi, največkrat deklice. Makedonske otroke posvojijo Makedonci sami.
Ti je zdaj jasno, zakaj morava v romsko naselje?
No, ja, približno.
No, potem pa se lahko zdaj odpeljeva v Bitolo.
Jip poskuša priklicati natakarico. Po več poskusih mu končno uspe.
Obstojita pred vrati kavarne.
Bova pešačila ali pokličeva taksi, vpraša Jip.
Pojdiva peš.
Sprehodita se do Jeleninega bloka. Naložita snemalno opremo in se odpeljeta.
Klara, boš pripravila denar za cestnino, reče Jip, medtem ko vleče denarnico iz žepa kavbojk. V drugem predalu je najin denar za stroške.
Klara mu poda denar, Jip plača.
Vrnjeni denar pospravi v njegovo denarnico, račun v svojo.
Klara, se mogoče spomniš, kje morava zaviti z avtoceste?
Pojma nimam. Če ne vozim sama, sploh ne gledam na cesto, zato tudi Toševih napotkov nisem poslušala. Pa saj si jih ti.
Sem, zdaj pa nisem več čisto prepričan, če sem si prav zapomnil. Mislim, da morava na naslednjem odcepu zapeljati dol.
Zakaj pa si zavil na bencinsko črpalko, sva brez bencina?
Vodo grem kupit. Kdaj si nazadnje pila?
Zjutraj. Pa tudi žejna nisem. Zakaj sprašuješ?
Ker moraš piti.
Vrne se s štirimi plastenkami vode. Na, pij.
Klara ubogljivo odpre steklenico in pije.
Kakšna zanimiva pokrajina, pripomni Jip, medtem ko se vozita po ozki cesti, ki pelje nekam v hrib. Res mi je všeč tu v Makedoniji.
Meni tudi. Samo, Jip, a si ti prepričan, da se peljeva po pravi cesti? Skoraj nobenega avtomobila še nisva srečala in tale cesta se vedno bolj vzpenja.
Kaj pa bi ti naredila?
Spogledata se.
Ne vem, jaz bi se še kar vozila.
Prav, peljal bom naprej, pa bova videla, kam bova prišla.
Cesta je vedno ožja, ob njej kupi snega. Više se peljeta, višji so kupi. Ko se pripeljeta na vrh, ugotovita, da sta prišla do smučarskega središča. Zunaj naletava sneg, okoli njiju megla.
Očitno sva se izgubila, pripomni Jip in pogleda Klaro.
Te skrbi?
Ne. Pravzaprav mi je všeč s tabo sedeti v toplem avtu in se voziti po pokrajini, ki je ne poznam.
Klara, zakaj si se ločila?
Dolga zgodba.
Saj imava čas.
Te res zanima?
Ja.
Klara ga pogleda, odpije požirek vode, ga še enkrat pogleda, potem pa ji pogled odtava skozi okno.
Nekaj časa se vozita molče.
Skupaj sva bila osemnajst let, si moreš misliti. Celo moje odraslo življenje. Spoznala sva se, ko sem bila stara šestnajst, on pa sedemnajst. V bistvu sva skupaj odraščala.
Zakaj pa sta šla sploh narazen?
Ne vem, kako naj ti razložim. Si lahko predstavljaš, da dva živita skupaj, v resnici pa sta si tako zelo daleč?
Vem, o čem govoriš.
Klara ga pogleda v upanju, da bo povedal še kaj, Jip nepremično zre na cesto.
Midva sva veljala za idealen par. Vedno sva bila skupaj, skoraj ves čas sva se držala za roke, kot bi se bala, da če se bova spustila, naju ne bo več. Bila sva kot dva prestrašena otroka, kot Janko in Metka, ki se držita za roke zato, da se ne bi izgubila v tem krutem svetu.
Kasneje se je izkazalo, kako resničen je bil najin strah. Bolj ko sva postajala samostojna, več časa sva preživela vsak v svojem svetu. Počasi sva začela izgubljati stik. Doma sva se, bolj kot ne, samo še srečevala.
Jaz sem se mu začela izmikati. Če je on zvečer še delal, sem šla spat pred njim, če pa je šel zgodaj spat on, sem morala opraviti še kakšno neodložljivo delo, ali pa do konca pogledati kak strašno dober film. To se je vleklo kaki dve leti, potem pa mi je na neki zabavi, ko smo bili vsi na smrt pijani, dolgoletni prijatelj priznal, da je že več let zaljubljen vame. Tako sem se spustila v kratko romanco s prijateljem in se še bolj oddaljila od moža. Potem se je zaljubil on. Takrat je dokončno počilo. Še leto dni sva skušala rešiti najin že zdavnaj propadli zakon. To je na kratko to. Mojih osemnajst let. Jip, si ti srečen v zakonu?
Tišina.
Zakaj mi nočeš odgovoriti?
Bitola
Pa se le nisva izgubila. Jip, prosim, ustavi avto in posnemi tablo, da bodo gledalci verjeli, da sva bila zares tu.
Glej, tamle nama nekdo maha, medtem ko snema, pripomni Jip.
Joj, skoraj bi pozabila, Toše mi je rekel, da naju bo pri vstopu v Bitolo počakal njegov prijatelj in naju peljal v sirotišnico.
Pozdravijo se.
Klara prisede k Tošetovemu prijatelju. Klepetata o Makedoniji in o tragični smrti njihovega predsednika. Izkaže se, da je tudi on novinar, dopisnik iste televizije kot Toše.
Pokliče direktorico sirotišnice in napove njihov obisk.
Ko se pripeljejo pred sirotišnico, jih direktorica že čaka pri vhodu. Zelo mlada je še. Deluje malce nervozno. Trudi se govoriti srbsko, pa ji ne uspeva najbolje, potem govori samo še makedonsko.
Jip pripravi kamero, Klara v srbohrvaščini, jeziku, ki so se ga učili v šoli, pojasnjuje direktorici, kaj želi izvedeti. Ne razumeta se najbolje.
Jip, prosim, začnimo s snemanjem, kar bo, pa bo.
Klara sprašuje po srbsko, direktorica ji odgovarja po makedonsko.
Vprašanja si je sestavila vnaprej, sedaj pa ne ve prav dobro, ali direktorica sploh razume, kaj jo sprašuje, še bolj pa jo moti to, da ne razume odgovorov. Vsake toliko ujame kakšno znano besedo.
Direktorica jima razkazuje sirotišnico. Zgradba je nova, lepo urejena. Med nogami se jim motajo otroci, večinoma Romi. Klara se na prvi pogled zaljubi v majhno, kake tri leta staro kodrolaso deklico. Vanjo zre z velikimi žalostnimi očmi. Zelo nezaupljiva je, končno pa se le odloči in zleze v Klarino naročje.
Klari je hudo, ko pred odhodom deklico iz svojega naročja preda direktorici.
Še dolgo potem, ko se vozita proti centru Bitole, jo spremljajo dekličine žalostne oči.
Jip, misliš, da so otroci v sirotišnici srečni?
Ne. Si opazila, kako brezosebno osebje ravna z njimi? Kako brez občutka je direktorica iz tvojih rok vzela tisto malo deklico in jo predala eni od varušk. Imajo pa otroci tukaj lep dom in veliko igrač. Pravzaprav jim nič ne manjka.
Ja, razen ljubezni. Ne morem pozabiti tistih velikih žalostnih oči, ki su naju spremljale, ko sva hodila po sirotišnici, pa tiste male deklice, ki ni hotela iz mojega naročja.
Sprehajata se po starem delu Bitole.
Greva nekaj pojest, predlaga Jip.
Dobra ideja, lačna sem.
Kaj pa bi jedla?
Vseeno mi je, odloči se ti.
Greva na čevapčiče, glej, tam je čevapdžinica.
Dan se preveša v noč, zunaj rahlo naletava sneg. Sedita v prvem nadstropju majhnega lokala, samo štiri majhne mizice premore. Sama sta. Klara brska po krožniku in opazuje snežinke, Jip z užitkom jé.
Obožujem balkansko kuhinjo. Iz nahrbtnika potegne fotoaparat in ga naravna na samosprožilec.
Klara, delaj se, da ješ.
Namestita se, fotoaparat se sproži.
Zdaj pa se delaj, da uživaš v hrani. Jip pripravi fotoaparat in pritiska na sprožilec.
Nehaj, veš jaz se ne maram fotografirati.
Zakaj pa nisi pojedla do konca?
Nisem več lačna, se šparam za sladkarije.
Pojej še malo. Jaz bi takoj zmazal še eno porcijo.
A boš pojedel moje?
Ne.
Zakaj pa ne?
Ne maram jesti iz tujih krožnikov.
Potem pa pojdiva in poiščiva kakšno slaščičarno, predlaga Klara.
Klara izbere baklavo, Jip se ne more odločiti. Na koncu izbere štiri različne slaščice.
A boš poskusila? Ne morem se odločiti, katera mi je najbolj všeč.
Klara poskuša slaščice.
Meni je še vedno najbolj všeč moja baklava. Jo boš poskusil?
Jip pogleda baklavo. Ne, hvala, ne bom.
