Nekega nedeljskega jutra se je Medo dolgočasil. Pokukal je iz svoje sobe in potarnal: „Mami, dolgčas …” Mama medvedka ga je navihano pogledala in mu rekla: „Lahko mi pomagaš peči piškote, pa ti bo čas hitreje minil.” Medo je pomislil: „To ni zame, nočem peči piškotov. To je še bolj dolgočasno kot ležati na postelji in gledati v strop.” Na glas pa je vzkliknil: „Joj, kako sem lahko pozabil. K Volkcu moram. Včeraj me je povabil, igrala bova nogomet,” nato je hitro stekel k vratom.
Na poti do Volkca je Medo zavil mimo lisičjega brloga. Na vrtu pred njim se je igrala lisička Minca. „Medo, bi se igral z mano? Pridi sem, ti bom spletla kitke.” Ko je zaslišal Minčin nežni glasek, se je Medo hitro ozrl okrog, bilo mu je namreč zelo nerodno, bil pa je tudi jezen na Minco. „Kdo je že kdaj videl medvedka s kitkami v kožuhu,” si je zabrundal, „mar se norčuje iz mene?” „Ne bom se igral s tabo in tvojimi punčkami. To je dolgočasno. Nočem se igrati s tabo, ker si dolgočasna in cviliš,” se je zadrl nazaj. In odkorakal je naprej. Bil je čisto blizu Volkca, ko je zaslišal ščebetanje nad glavo, ozrl se je navzgor in zagledal veveričke. „Medo, se greš lovit?” so mu zaklicali. „To pa bi bilo lahko prav zabavno,” je pomislil Medo. „Prav. Gremo se lovit,” je zavpil. „Ti loviš,” so kriknili veverički in se pognali v krošnjo. Medo je hitro in gibčno splezal na najbližje drevo, veverički pa so se že pognali naprej, vsak v svojo smer, v krošnje bližnjih dreves. Medo jim je skušal slediti. Prijel se je za vejo, se zavihtel naprej in skoraj bi dosegel krošnjo sosednjega drevesa, takrat pa je nekaj zahreščalo, veja, na kateri je visel, se je odlomila in štrbunknil je na tla. „To je dolgočasna igra, ne grem se več,” je zajavkal in se z buško na glavi odpravil naprej.
Ko je Medo prišel do Volkca, je potrkal na vrata volčine, potrkal je večkrat, vendar se mu ni nihče oglasil. „Volkca ni doma. Kakšen dolgčas,” je zavzdihnil. Ker mu ni nič drugega padlo na pamet, se je odločil, da gre na potep. Zakoračil je globlje v gozd, zdelo se mu je, da nekje v daljavi voha sladke gozdne jagode, in sledil je svojemu nosu. Nenadoma je začutil piš na vratu, nekdo pa se je na glas zadrl: „Umakni se, PADA!" Odskočil je zadnji trenutek, skoraj bi ga podrlo drevo. „Ko si je opomogel od presenečenja in strahu, se je ozrl okrog in zagledal je majhno živalco. Bila je večja od zajca, vendar je imela namesto dolgih ušes dolg rep. „Kdo si pa ti?” je Medo vprašal to bitje. „Jaz sem bober in gradim jez. Mi boš pomagal?” je odgovorila živalca. Medo še nikdar ni videl jezu. „To pa bi lahko bilo zabavno,” je pomislil sam pri sebi. „Zakaj pa gradiš jez?” je Medo vprašal bobra. „Da bom lažje lovil ribe,” se je namuznil bober. Ribe so dišale tudi Medu in odločil se je, da bo bobru pomagal. Vse dopoldne je bober s svojimi ostrimi zobmi podiral drevesa, skupaj z Medom pa sta jih valila proti potoku. Ko je bil jez zgrajen, se je potok razlil v majhen ribnik.
Medo in bober sta se pognala v ribnik, zaplavala sta po dolgem in počez, igrala sta se v vodi in se škropila. Bila sta srečna in vesela, da jima je skupaj uspelo postaviti jez. Njun smeh so visoko v krošnjah zaslišali veverički, po vejah dreves so se spustili tik nad vodo in ju opazovali. Najstarejši veveriček je zaklical: „Se lahko še mi igramo z vama?” „Pa znate plavati?” je vprašal Medo. „Ne, ne znamo,” so bili potrti veverički. „Nič zato,” jih je potolažil bober, „če nama prinesete dišečih gozdnih jagod, vas bova na splavu popeljala čez ribnik.” „To pa bi bilo lahko zabavno,” so pomislili veverički in obljubili, da bodo prinesli dišeče gozdne jagode. „Ti, bober … Pa ti veš, kako napraviti splav?” je Medo dvomeče pogledal svojega novega prijatelja. „Seveda vem. To je čisto enostavno.” In bober se je zagrizel v nekaj mladih dreves ob potoku. Hitro so popadala, Medo in bober pa sta jih trdno zvezala skupaj s srobotom, da je nastal splav. Medtem so se veverički zapodili visoko v krošnje in vsakemu, ki so ga srečali, povedali, da jih bosta Medo in bober s splavom popeljala čez ribnik. Na poti so srečali Volkca in njegovo družino. Povedali so mu za splav in Volkec je pomislil: „To pa bi bilo lahko zabavno.” Zaprosil je mamo in očeta, če se lahko odpravi do ribnika. Ker je bil lep poletni dan, kot nalašč za kopanje, so se tja odpravili kar vsi skupaj, mama volkulja, ata volk in Volkec. Spotoma so se ustavili še pri lisičini in na kopanje povabili še mamo lisico, očeta lisjaka in lisičko Minco.
Nedaleč vstran pa je mamo medvedko in očeta medveda začelo skrbeti, saj se je bližal čas kosila, malega Meda pa še ni bilo domov. Odpravila sta se ga iskat. Ko sta zapustila domače dvorišče, jima je zelena žolna zaklicala z drevesa: „Piknik pri ribniku, gozdne jagode, sveže ribe in vožnja s splavom. Vse zastonj, zabava do jutra. Veselo vabljeni.” Odločila sta se, da se bosta odpravila k ribniku, morda pa najdeta Meda prav tam.
In res sta ga. Skupaj z bobrom je krmaril splav po ribniku, na sredi splava pa so se stiskali veverički. Z brega ribnika sta splav opazovala lisička Minca in Volkec: „Midva tudi, ne pozabita na naju,” sta vzklikala Medu in bobru.
Čeprav sta bila mama Medvedka in oče Medo malce jezna, ker Meda ni bilo domov na kosilo, ju je vonj sveže nalovljenih rib in zrelih gozdnih jagod hitro potolažil. Skupaj z volčjo in lisičjo družino sta ostala na tem nenavadnem pikniku, najedla sta se rib in se nato ohladila v vodi. Ob ribniku so se lisičji, medvedji in volčji družini čez čas pridružile še druge gozdne živali. Ko se je zvečerilo, se je z grmovja zaslišala prelepa slavčkova pesem in poletno kopanje se je prevesilo v večerno rajanje.
Pozno zvečer, preden je Medo zaspal, je pomislil: „Bil je prav zabaven dan.”
