V (V)ETRU – SKOPJE – PRVI DAN

0
176

Klara piše sms Jeleni. Domenita se, da se dobijo v centru mesta pred hotelom Holiday Inn.

Vozita se molče. Jip sledi prometnim znakom, Klara opazuje mestni vrvež. Hotel najdeta brez večjih težav. Jelena ju že čaka. Klara komaj dočaka, da Jip ustavi avto.

Z Jeleno se izmenično objemata in ogledujeta.

Dobro izgledaš! Vauuu, nova barva las, ognjeno rdeča. Paše ti. Se še vedno strižeš sama, si Klara ogleduje prijateljico.

Seveda. Ti pa očitno ostajaš pri črni.

Saj veš, zaprisežena črnolaska sem. Tako najbolj pridejo do izraza moja svetla polt in moje velike temne oči.

Kako smo nečimrni.

Daj no, Jelena, saj veš da se samo hecam.

Ja, ja. Ti kar govori. Imaš pa drugačno frizuro, izgledaš bolj ženska. Si puščaš dolge lase?

Dolge ravno ne. Moj frizer me je skoraj prisilil, da sem svojo strogo kratko frizuro zamenjala za lahkotnejšo. Ni mi žal.

 

Punci govorita ena čez drugo, Jip stoji naslonjen na avto in ju opazuje.

Joj, Jip, oprosti. To je Jelena.

Živijo! Jip!

Poda roko Jeleni. Jelena mu hiti razlagati, da se je pred dnevi preselila v novo stanovanje in ne ve prav dobro, kje se morajo peljati.

Jelena ne sekiraj se, jo prekine Jip. Sploh pa bi bilo dobro, da se čimprej odpeljemo, ker tu sploh ne bi smel ustaviti avta.

 

Vozijo se po Skopju. Klara in Jelena klepetata. Jelena se vsake toliko obrne k Jipu in mu na hitro razloži, kje mora peljati. Izkaže se, da njeni napotki niso najbolj natančni.

Oprosti, Jip, veš, jaz se vozim samo s taksiji. Prometni režim v Skopju je zame čista španska vas.

Jelena je že v redu, ne sekiraj se preveč. Bomo že našli ta tvoj blok.

 

Končno najdejo blokovsko naselje, v katerega se je preselila Jelena. Potem še nekaj minut krožijo okrog blokov, da najdejo dostop do parkirišča.

 

Bloki so stari, vsi enaki, še iz socialističnih časov. Omet v barvi bele kave odpada, spodnji deli zidov so popisani z grafiti.

Glejta, tole je moj blok. Zapomnila sem si ga zato, ker na njem piše U2.

 

Vstopijo v stanovanje. Jelena ju gleda in se reži. Klara ne more verjeti svojim očem. Počuti se kot, da bi jo nekdo prestavil v čas njenega otroštva.

A ni kul, se še vedno smeji Jelena.

Vodi ju po stanovanju. Poglejta tele prevleke na kavču.

Čisti odštek, komentira Jip.

Mi smo tudi imeli take, samo v drugi barvi, pripomni Klara, medtem ko gladi prevleko kričeče rdeče barve iz dolgih umetnih vlaken.

Pa te blazine. Poglejta te izvezene blazine. Kakšni vzorci in kakšne barve, se navdušuje Jip.

Klara!!!

Kaj je, Jip? Kaj pa se tako dereš?

Poglej to fototapeto. Saj ne morem verjeti.

Vsi trije se zagledajo v tapeto, ki krasi največjo steno v dnevni sobi.

Imejmo piknik, se navduši Jip. Tale tapeta z jezerom in gozdom kar vabi.

Jelena prinese sok, kozarce in piškote. S Klaro sedeta pred tapeto, Jip ju fotografira.

Ne, ni v redu. Lezita na tla, bo izgledalo bolj naravno.

Klara in Jelena ležita na tleh, grizljata piškote in se režita.

 

Jelena jima razkaže še ostale prostore. Izkaže se, da ima v stanovanju le dve postelji in kavč.

Jip, ti boš spal v tej mali sobi, midve z Klaro pa bova spali na zakonski postelji v spalnici.

Jelena, rada bi se stuširala.

Seveda. Takoj ti pokažem, kje je kopalnica.

Pelje jo do kopalnice. V njej stoji ogromna starinska kovinska banja z umetelno izoblikovanimi nogami.

Kakšna odštekana banja, je navdušena Klara, škoda, da je že precej zarjavela.

 

Klara pride iz kopalnice oblečena v Jelenin kopalni plašč.

Samo oblečem se še, pa lahko gremo na kosilo. Pošteno sem že lačna.

Poskuša odpreti kovček. Ne gre. Poskusi še enkrat, še vedno nič. Pristopi Jip.

Kaj pa, če vrtiš napačno številko.

Ne, koda so same enice, to sem si pa ja zapomnila. Pa poskusi še ti, če mi ne verjameš. Vidiš da ne gre.

Klara za vsak slučaj pokliče mamo in preveri kodo. Koda je prava. Vsi trije stojijo ob kovčku in ga gledajo.

Če hočeš, ga lahko odprem na silo, se ponudi Jip.

Pa daj.

Jip odpre kovček. Klara in Jip bolščita v odprt kovček, pristopi še Jelena. Zdaj vanj buljijo vsi trije.

V kovčku so lepo zložene tri moške srajce, dve kravati in črne moške hlače.

Samo to mi je še manjkalo, zastoka Klara.

Še enkrat pogledajo v kovček, potem se spogledajo.

Najbolje bo, da pokličemo na letališče, predlaga Jelena.

OK, se strinja Klara.

Problem je v tem, da nimam telefonskega imenika in ne vem njihove številke, pa tudi številke centrale za informacije ne vem.

Sranje, kaj bomo pa zdaj, skoraj zavpije Klara.

Takrat zazvoni Klarin mobilni telefon.

Sorry. Are you Klara Čadež? sprašuje nekdo v angleščini.

Ja jaz sem, vi ste pa upam, tisti, ki ima moj kovček.

Ravno sem ga hotel odpreti, ko sem opazil, da ni moj.

Kje pa ste?

V Holiday Innu.

Pridemo tja.

Klaro zaskrbi, da se kovček ne bo dal več zapreti.

Jipu to na srečo uspe in na prvi pogled ni videti, da bi ga kdo odprl na silo.

 

Odločijo se za sprehod do hotela. Jip nosi kovček, punci klepetata. Pred hotelom jih že čaka poslovnež. Zamenjajo kovčka.

Ej, Klara, tvoj kovček je pa precej težji. Tega pa ne bom nosil. Pokličimo taksi.

Taksist jih odloži na začetku blokovskega naselja. Jelena samozavestno odkoraka proti enemu od blokov.

Jelena, kam pa nas pelješ, jo vpraša Jip.

Ja, v stanovanje.

Saj to sploh ni tvoj blok.

Kako da ni. A ne vidiš napisa U2.

Ja, ampak na tvojem bloku je ta napis drugačen. Vidiš, tisto je tvoj blok.

Pa res, se čudi Jelena.

Dobro, da te imava, pripomni Klara.

Jip jo ošine s pogledom in ne reče nič.

 

Sedaj se za tuširanje odloči Jip. Po nekaj minutah odpre vrata kopalnice in pokliče Klaro.

Mi, prosim, prineseš gel za tuširanje, pozabil sem ga v sobi.

Takoj.

Klara se s stekleničko v roki približa kopalnici. Jip pomoli roko skozi priprta vrata in jo gleda. Klara pogleduje proti njegovi mišičasti roki, okrašeni z velikim tatujem, Jip opazuje njo. Postane ji nerodno. Potisne mu stekleničko v roko in skoraj zbeži v dnevno sobo.

 

Sestradan sem, pojdimo že končno nekaj pojest, se pritožuje Jip.

Saj sva čakali tebe. Midve sva pripravljeni. Pojdimo že, hitro navrže Klara.

Jelena stoji med vrati in ju gleda.

 

Sedijo v skoraj prazni restavraciji v centru mesta.

Makedonci ne zahajajo sem, jima pojasni Jelena. Za njih je predrago in tudi hrana ni po njihovem okusu. Meni pa je všeč, ker je čisto in tiho, pa še solate imajo. Velikokrat pridem sem samo na solato.

Kaj priporočaš? jo vpraša Jip.

Jaz nisem najbolj prava za to. Meso jem samo občasno, zato v Makedoniji toliko bolj cenim restavracije, kjer poleg mesa strežejo tudi zelenjavo.

Tudi meni zdajle ne paše meso. Torej, kaj priporočaš?

Solato iz tune in ocvrte paprike. Božanske so. Napolnjene s kajmakom, pripravljene po pariško.

Sliši se dobro. Jaz bom to.

Tudi jaz, se oglasi Klara.

Pristopi natakar.

Jip naroči tri solate s tuno in tri porcije ocvrtih paprik.

Pa prinesite nam še pol litra črnega vina.

Aleksandrijo, se oglasi Jelena. Všeč vama bo. Zelo močno in sladko vino. Obožujem ga.

Pa še liter navadne vode, naroči Klara.

 

Kako je živeti v Makedoniji? zanima Jipa.

Ni slabo. Sploh če prejemaš plačo v dolarjih. Delam namreč za neko ameriško humanitarno organizacijo. Socializacija romskih otrok v makedonsko družbo. Pomagamo jim predvsem pri vključevanju v njihov izobraževalni sistem. Projekt mi je pisan na kožo. Le domačinom včasih težko razložim, da je treba delat in da denarja, ki nam ga nakazujejo Američani, ne moremo zapravljati za stvari, ki bi jih radi oni. Američani so glede denarja zelo strogi. Ne morem jim razložiti, da, recimo denarja za bencin ne moremo porabiti za telefon. Prepričani so namreč, da bi se vse to dalo, če bi imeli bolj izkušenega in starejšega šefa, predvsem pa bi moral biti moški. Edino, kar me v Makedoniji res moti, so neprijazni ljudje. Pravzaprav niso neprijazni, škodoželjni so.

Kako to misliš? vpraša Klara.

Recimo včeraj. Zmanjkalo mi je zobne paste, ki jo vedno uporabljam. Navadila sem se nanjo in sem želela kupiti prav to znamko. Iščem po policah samopostrežne trgovine, te paste očitno nimajo. Stopim do prodajalke in jo vprašam, kje bi jo lahko kupila. Prodajalki se zasvetijo oči. Morala bi jo videti, s kakšnim zadovoljstvom v glasu mi je povedala, da te paste ne bom več dobila, vsaj ne v Makedoniji. Sicer pa mi je v Skopju všeč. Spoznala sem nekaj zelo zanimivih ljudi. Ves čas se kaj dogaja. Zelo živahno mesto je.

Klara pogleda Jipa, ki se dela, da ga Jelenino pripovedovanje ne zanima preveč.

Klara mu je hvaležna, da je ostal tiho. Zdajle verjetno ne bi prenesla pripombe v stilu: »No, vidiš, saj sem ti rekel!«

 

Jelena, si lahko sposodim tvoj mobilni telefon? Poklicati moram Tošeta, novinarja komercialne televizije. Obljubil mi je, da mi bo pomagal vzpostaviti stike z uradniki.

 

Toše, pozdravljen. Klara pri telefonu.

Klara, si že v Skopju? Kje pa si?

Ravno zdajle sedimo na kosilu v restavraciji …

Jelena, kako se imenuje restavracija?

Lira.

Boste čez pol ure še tam?

Bomo.

Počakajte me, prosim, pridem do vas.

Natakar, prosim še pol litra vina in liter navadne vode, naroči Jip.

 

Toše zamudi celo uro. Izgleda utrujen.

Zmešalo se mi bo. Pri nas je totalna panika.

Medtem ko seda, si prižiga cigareto.

Vsak dan nam postrežejo z novimi informacijami. Nihče ne ve, kaj natančno se je zgodilo predsedniku.

Kaj pa ti misliš? Je bila nesreča ali atentat? ga vpraša Klara.

Po pravici povedano, ne vem. Do kdaj pa bosta v Makedoniji?

Do petka.

Vama niso povedali, da v petek avioni zaradi pogreba ne bodo leteli? Vsi petkovi poleti so prestavljeni na soboto, mogoče celo na nedeljo.

Sranje, pripomni Jip.

Klara, povej, kako ti lahko pomagam?

Toše ugasne cigareto in takoj prižge novo. Z užitkom potegne in se namesti za poslušanje.

Rada bi govorila z direktorico centra za socialno delo tu v Skopju in direktorico sirotišnice v Bitoli. Center je tisti, ki izdaja dovoljenja o posvojitvah, otroci pa so nastanjeni v bitolski sirotišnici. Rada bi si ogledala sirotišnico in posnela otroke. Ker pa sva prišla ravno v času, ko boste pokopali predsednika, moram posneti še reportažo in narediti intervju s kakšnim pomembnim politikom.

Imaš koga v mislih?

Gligorova, nekdanjega predsednika.

Klara, ne vem, če bo šlo.

Zakaj pa ne?

Gligorov že več let ne daje intervjujev. Se bom vseeno pozanimal. Ti sporočim.

Ugasne cigareto in se poslovi.

Gledajo, kako odhaja in si med hojo prižiga novo cigareto.

Pobralo ga bo, komentira Klara.

Koliko pa je star? zanima Jeleno.

Ne vem, jaz bi mu jih prisodila kakšnih petdeset.

 

Po večerji ju Jelena povabi na sprehod.

Sprehajajo se ob Vardarju, po novem, obnovljenem delu Skopja, kjer živijo pretežno Makedonci. Nov nakupovalni center, moderni lokali, butiki, običajno evropsko mesto.

Sprehodijo se še do parlamenta, kjer se vije dolga reka ljudi, ki čakajo, da se bodo poklonili mrtvemu predsedniku. Nekaj ljudi joka. Na robu parka v gručah stojijo Albanci in se tiho pomenkujejo.

 

Kakšne plahte, pripomni Jip.

Plahte? se vanj zazreta Klara in Jelena.

Jelena, a Makedonke ne nosijo tangic?

Tangic?

Ja, a ne veš, kaj so tangice.

Seveda vem. Kakšno zvezo pa imajo tangice z našim sprehodom po Skopju?

No, opazil sem, da ženske tu ne nosijo tangic, ampak ogromne spodnje hlače, cele plahte.

Jelena pogleda Klaro. Ta skomigne z rameni.

 

Pot nadaljujejo čez park, ki jih ponovno pripelje na sprehajalno pot ob reki.

Vaju zanima, kako je na drugi strani? Tam, kjer živijo Albanci in Romi.

Seveda. A ne, Jip, da naju zanima, se navdušuje Klara.

Pojdimo, se odloči Jip.

 

Sprehodijo se čez reko. Tu jih pričaka popolnoma drugačna slika. Stari del mesta s turško čaršijo. Dosti bolj živahno kot na makedonski strani. Majhne trgovinice, ozke ulice, ki se razširijo v ogromno tržnico. Tu se trguje. Z vsem. Hrana, pijača, cigarete, obleke, plastika.

Jelena kupi cigarete. Veš, tu so enkrat cenejše kot na drugi strani.

 

Jip in Klara sta utrujena. Jelena ju povabi še na kozarček pred spanjem v lokal, kjer se zbirajo umetniki. Pred lokalom se sprehajajo fazani, pavi, zajci. Iz bližnjega grma skoči maček, za njim priteče petelin.

Klara ne more verjeti svojim očem.

Jelena, pa to je krasno. Kako lep vrt. Tega v Skopju nisem pričakovala.

Gremo noter. Boš videla, kako lepo je šele notri.

Prostor je urejen v orientalskem slogu. Med nizkimi lesenimi mizicami se sprehajajo trije mački, iz zvočnikov se v prostor izliva nežna jazz glasba.

Kaj bosta?

Kaj pa priporočaš?

Čaj. Kar sto različnih vrst čajev imajo.

Katerega pa ti najraje piješ?

Jaz zdajle ne bom čaja, bom rajši vareno vino.

Kaj pa je to?

Kuhano vino.

Klara pogleda Jipa. Izgleda zaspan.

Jip, kaj boš?

Meni je vseeno, kar bosta vidve.

Pijejo kuhano vino. Klara in Jelena klepetata, Jip zeha. Kaj če bi šli. Jutri bo naporen dan.