Jip, zbudi se.
Klara trka na vrata in ga kliče. Potem počasi odpre vrata in vstopi. Jip gol, pokrit do pasu leži v postelji.
Jip, zbudi se, ga še enkrat pokliče Klara.
Jip odpre oči in jo pogleda.
Nekaj časa se samo gledata. Potem Klara umakne pogled in tiho zapre vrata.
Grem lahko z vama, zelo si želim spoznati gospoda Gligorova? sprašuje Jelena.
Seveda.
Sedijo v preddverju Gligorove pisarne. Tajnica jim daje še zadnje napotke, kako se morajo obnašati. Pristopi predstavnica za stike z javnostmi in jim pove, da bo pogovor snemala, da imajo časa le petnajst minut.
Vstopi Gligorov. Markanten star gospod, pravi politik stare šole. Še iz socialističnih časov. Takih ne delajo več. Povabi jih v svojo pisarno, sede v naslanjač in prijazno klepeta z njimi.
Potem se zagleda v Jipa, ki pripravlja kamero.
A vi pa še vedno s seboj vlačite te velike kamere? Veste, včeraj je bil pri meni en japonski novinar s čisto majhno kamero.
Jip skomigne z rameni.
Saj vem, Japonci, komentira Gligorov.
Klara, jaz sem pripravljen, ji pove Jip.
Gospod predsednik, imam eno prošnjo, začne Klara.
Kakšno prošnjo?
Bi lahko odgovarjali v srbskem jeziku, jaz namreč ne znam makedonsko?
Ni problema.
Klara lista po notesu, kamor si je zapisala vprašanja, ki sta jih pozno v noč sestavljali z Jeleno.
Da je izkušen politik z dolgoletnim stažem, se takoj opazi. Odgovarja kratko, premišljeno, pove pa nič bistvenega. Veliko celofana, malo vsebine.
Gospod predsednik, še eno prošnjo imam.
Povejte.
Bi se hoteli fotografirati z mano in mojo prijateljico?
Seveda.
Jelena prisede k Klari, ki sedi na kavču.
Gligorov vstane iz fotelja.
Ne, ne, tako ne bo šlo. Bom jaz sedel med vaju, da bom bolje izgledal, pomižikne in se hudomušno nasmehne.
Jip jih fotografira.
Še nekaj časa klepetajo, potem jih predstavnica za stike z javnostmi opomni, da je njihov čas potekel.
Pred stavbo jih čaka Toše.
Kako je bilo? Si zadovoljna?
Super, še enkrat hvala, da si nam priskrbel tale intervju.
Klara, nekaj bi te prosil.
Povej.
Mi posodiš kaseto z intervjujem? Presnel bi jo za našo televizijo. Edina si, ki je poleg Japoncev dobila intervju.
Ni problema, samo obljubi, da ga ne boste objavili pred nami. Naša televizija ga bo objavila jutri.
Zmenjeno. Čez dve uri ti prinesem kaseto.
Toše in Jelena odhitita nazaj v službo, Klara in Jip malce zmedena stojita sredi trga.
Kako hitro so minili tile štirje dnevi. Si predstavljaš, da bova čez nekaj ur že sedela na letalu za Ljubljano? Prav nič se mi še ne da domov, se pritožuje Klara.
Tudi meni ne. Kako bova zabila zadnje ure? Klara, kaj predlagaš?
Ne vem, ti povej.
Greva nakupovat.
Dobra ideja.
Jip, glej pekarnica. Grem po rogljiček.
Še zame kupi enega, s čokolado.
Dva čokoladna rogljiča, prosim.
Hodita po nakupovalnem centru in grizljata vsak svoj rogljič. Čokolada jima maže prste in kaplja na tla. Brišeta si umazane prste in se oblizujeta okrog ust.
Imam še kaj čokolade na obrazu? se Jip obrne proti Klari.
Ne.
Ti pa, ji smeje briše kotička ust.
Sedaj pa šoping, se navdušuje Jip. Komaj čakam. Obožujem nakupovanje.
Potem si pa eden redkih moških, ki mu je to všeč.
Tako rad nakupujem, da bi bil to lahko moj poklic.
Kako to misliš?
Bil bi poklicni nakupovalec. Nekdo bi me najel in mi povedal, kaj si želi, jaz pa bi nakupoval.
Vstopita v trgovino z oblačili. Klara opazi, da Jip gleda nekam na drugi konec trgovine. Uperi prst nad njeno glavo in odhiti.
Klara mu sledi.
Poglej.
Kaj.
Tisto rdečo jakno.
Kaj je z njo?
A ne vidiš, da je to jakna, ki je narejena zate.
Klara pogleda jakno krvavo rdeče barve.
Jip, kako pa veš, da je to moja najljubša barva?
Pač vem. Pomeri jo.
Klara stopi v kabino za pomerjanje. Jakna je takšna, kot da bi jo naredili zanjo. Kratka, oprijeta, z visokim ovratnikom.
Pokaži se, jo kliče Jip. Daj, obrni se, da jo vidim z vseh strani. Super izgledaš v njej. Sem ti rekel. Zdaj pa si sleci ta debeli pulover in jo še enkrat obleci.
Klara se še drugič zavrti pred ogledalom in pred Jipom.
Kupila jo bom, se odloči.
Dobra odločitev. Zdaj pa poglejva še zame.
Kaj pa si želiš?
Črno usnjeno jakno.
Glej, tu so.
Jip jih pregleda. Še preden sploh kakšno pomeri, se odloči, da mu niso všeč. Greva drugam.
Najdeta butik, v katerem prodajajo samo usnje.
Jip pomerja, Klara stoji zraven.
Tale ti res dobro pristoji, komentira.
Tudi meni je všeč, samo glej, tule zadaj štrli.
Pa saj se ne opazi.
Jaz to opazim. Ne prenesem, da mi kaj štrli.
Pomeri še nekaj jaken. Končno najde pravo.
Klara, kaj misliš?
Super je, kupi jo, že malo utrujena predlaga Klara.
Čakaj, da se še malo pogledam.
Jip se vrti pred ogledalom. Pogleda se od spredaj, pa z leve, pa z desne, pa zadaj.
Potem vse skupaj ponovi še pred Klaro.
Jip, krasna je, čudivita. Kupi jo že.
Jip se še enkrat pogleda v ogledalo, tokrat z rokami v žepih.
Ja, všeč mi je, kupil jo bom.
Zdaj pa moram kupiti še kakšno malenkost za moji hčeri.
Jaz pa za sina.
Kaj pa žena, njej ne boš nič kupil? je radovedna Klara.
Jip presliši vprašanje.
S polnimi vrečkami se odpravita v kavarno, kjer ju čakata Toše in Jelena.
Še nikoli nisem tako uživala v nakupovanju, in to z moškim. Se vidi, da ti ni vseeno, kako si oblečen. Lahko bi bil modni kreator.
Ja, res bi bil lahko. A veš, da si velikokrat dam kaj sešiti po svojih zamislih. Rad imam, da so oblačila narejena prav zame, da mi stojijo kot ulita.
Kavarna je nabito polna. Komaj najdeta mizo, za katero sedita Jelena in Toše.
Naročijo kavo, zadnjo, ki jo bodo popili skupaj. Nekaj časa samo sedijo in se gledajo. Toše celo pozabi prižgati novo cigareto. Pogovor noče in noče steči.
Prvi se zgane Toše. Klari se zahvali za intervju, ji vrne kaseto in jo objame, potem se rokuje z Jipom in odhiti nazaj v službo.
Potem se poslovi še Jelena. Močno objame Klaro in ko se obrne proti Jipu in objame še njega, si Klara naskrivaj obriše solze.
Vozita se skozi mesto. Klara opazuje vrvež, Jip sledi prometnim znakom.
Na letališču vrneta izposojeni avto in doplačata še za en dan.
Postopata po avli letališča. Ne govorita.
V letalu Klara spet sede ob okno, medtem ko Jip v predal tlači nahrbtnik in jakno.
Takoj po vzletu Klara zapre oči. Pretvarja se, da spi. Želi biti sama, zbrati vtise. Naenkrat se zave, da premišljuje o tem, kako pogreša življenje v dvoje. Tri leta je že ločena. Kratke, površne zveze se ne dajo primerjati s skupnim življenjem. Misli ji vedno pogosteje uhajajo k Jipu. Skupaj sta preživela štiri dni, skupaj sta jedla, nakupovala, delala. Predvsem pa sta se veliko pogovarjala.
Vse je teklo kot po maslu, nobenega posebnega dogovarjanja. Počutila se je tako svobodno, tako žensko. Jip je prevzel moško vlogo, ona žensko. Po dolgem času se ji ni bilo treba ukvarjati z denarjem, z načrtovanjem poti, s celim kupom malenkosti, ki ji včasih tako zagrenijo življenje.
Odpre oči in pogleda proti njemu.
Jip nepremično sedi in zre predse. Ko začuti, da ga gleda, se obrne k njej.
Kaj si tako zamišljen?
Nič. Veš, da se mi je tokrat prvič zgodilo, da si ne želim domov. Po navadi komaj čakam, da posnamemo in gremo. Tokrat je drugače. Kar ostal bi še. Prav nič me ni motilo. Všeč so mi bili ljudje, pa hrana, pa pokrajina. Dobro, da sva lahko ostala dan dlje. Želim si, da bi lahko ostala vsaj še en dan, tako brez dela, kot turista.
Tudi jaz si želim.
Veš kaj, Klara, čimprej se spomni kakšne teme, ki jo bova morala posneti v tujini. Da spet kam odideva za nekaj dni, sama, jo pomenljivo pogleda.
