Doživeti drugega kot človeka
Mislim, da smo val nestrpnosti občutili prav vsi, ki nas zanima dogajanje okrog nas. Veseli me, da novinarji različnih medijev o tem poročajo zelo kompetentno in da komentarji niso usmerjeni le v iskanje razlogov, na kar bi lahko odgovorile le poglobljene študije, pač pa pojave opažajo in jim dajejo negativen predznak. S takim pristopom prispevajo k temu, da je nestrpnost v vsaki obliki opažena in razkrita. Zelo pomembno je, da taka dejanja jasno opredelimo kot nestrpnost in jim pripišemo negativen predznak.
Varuh človekovih pravic RS že od svoje vzpostavitve naprej, v zadnjih letih pa še posebno, opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo primeri nestrpnosti do drugačnih. Že večkrat, tudi v svojih letnih poročilih, je predlagal, naj se poleg preventivnih ukrepov, za katere je zadolžena vsa družba, vzpostavijo tudi učinkoviti pravni mehanizmi, ki bi pomagali k zajezitvi tega pojava.
To pomeni, da bi bilo treba podajati ovadbe, tožilci bi morali te ovadbe spremeniti v obtožbe, sodišča pa se o njih izreči. Sodna praksa na tem področju je pri nas zelo skromna, tako da prizadeti v sodni poti pravzaprav ne vidijo pomoči. Ne gre le zato, da bi kaznovanje oziroma ugotavljanje odgovornosti v kratkem času pripeljalo do opustitve tovrstnih dejanj, marveč za sporočilo, da gre za nesprejemljivo vedenje, ki je lahko predmet sodnega postopka.
Tudi pri kaznivih dejanih je tako, da ima večji preventivni učinek velika možnost, da bodo storilce odkrili, kot pa sama kazen. Ne verjamem, da bi tisti, ki netijo sovraštvo, to nehali početi samo zaradi zagrožene kazni. Toda če večina ljudi sprejme stališče, da so takšni dogodki in izražanje nestrpnosti nekaj, česar ne odobravamo, ne podpiramo in se od tega ograjujemo ter da je treba storilce poiskati – šele ko to postane večinsko mnenje, bodo ti pojavi uplahnili, čeprav jih seveda ne bomo izkoreninili.
Temu bi se kot posamezniki približali, če bi se bolj zavedali, kaj izražanje nestrpnosti in sovraštva pomeni za tiste, proti katerim je uperjeno. Ljudje, ki so drugačni, so zaradi sovražnih dejanj okolice hudo prizadeti. Tistih, ki bi jim lahko pomagali, je premalo, to pa za pripadnika manjšine, ki je zaradi določenega razloga žrtev podpihovanja sovraštva in nasilja, pomeni, da se počuti presneto sam. Šele ko nam bo v širšem krogu uspelo doseči zavedanje, da je drugačnim ljudem treba ponuditi oporo, se jim postaviti ob bok in jim sporočiti, da niso sami, bo naša družba naredila korak naprej.
Naj kot primer navedem najaktualnejšo zadevo, otroke iz družin z istospolnimi starši. Pomembno je, da se čim več ljudi zaveda, da so ti otroci med nami ter da imajo pravico do življenja med nami in do vseh drugih ugodnosti – tako kot vsi drugi otroci. Ko bo to razumelo dovolj ljudi, ki jim bodo stopili v bran, se zavzeli za njihove pravice, se bo to spremenilo.
Podobni obrati so se v preteklosti že zgodili. Ko je odraščala moja generacija, so bili nezakonski otroci zelo stigmatizirani, zdaj pa se je stigmatizacija otrok, ki nimajo obeh staršev, zelo zmanjšala, na zakonodajni ravni pa uživajo enake pravice kot otroci, rojeni v tako imenovanih popolnih družinah. Vedno gre torej za to, da nujnost spremembe zazna dovolj veliko število ljudi in se postavijo v bran tistim, ki se sami ne morejo postaviti za svoje pravice. Šele potem je možna učinkovita sprememba.
Ne vem, ali je smiselno stremeti k temu, da to dosežemo čim prej. Gre namreč za proces, ki ga je sicer možno pospešiti, vendar prehitevanje sproža odpor. Vloga medijev je v tem, da na različne načine prikazujete, da ta drugačnost ne pomeni ničesar slabega in da tudi "drugačni" prispevajo svoj delež k naši družbi.
Če si ogledamo konkreten primer: ljudje z različnimi invalidnostmi lahko veliko prispevajo, pa ne v materialnem smislu, kjer so tudi lahko učinkoviti, pač pa bolj v smislu zavedanja solidarnosti. Opozarjajo, da je pomembno doživeti drugega kot človeka, njegovo bližino, da je pomoč lepo ponuditi, dajati in tudi sprejeti. Tega nas najbolje naučijo ljudje, ki zaradi kake svoje lastnosti ne morejo poskrbeti zase ali za druge.
Vzroke za pojave nestrpnosti gre deloma iskati v splošni negotovosti v družbi, deloma pa gre za pomanjkanje jasnih meja o tem, kaj je prav in kaj ni, torej norm, ki nam pomagajo pri odločanju. Te norme obstajajo v vsaki družbi, vendar so se v zadnjih letih, pa ne samo v Sloveniji, zelo zrahljale. Prav zaradi tega ljudje izgubljajo orientacijo in se pridružujejo različnim mnenjem, ki niso povsem njihova, ampak jih izražajo ljudje, ki so jim pomembni, s katerimi se želijo identificirati ali pa so jim te svetovnonazorske opredelitve in ideje blizu. Ker jih potrjujejo oziroma sprejemajo za svoje, se jim pridružujejo in v okviru tega širijo nestrpnost.
Kako obrniti te trende? Vse se začne z vzgojo, ki poteka najprej v krogu družine in pozneje v celotnem sistemu izobraževanja otrok. Vse več ljudi je nezadovoljnih z razpuščenim stanjem, ko ni več jasno, kaj je prav in kaj ne. Vse več je tudi majhnih jeder, znotraj katerih si ljudje prizadevajo, da bi se te norme spet vzpostavile in da bi se uprli nestrpnosti in nasilju. Ta mala jedra se bodo počasi krepila in njihov glas bo močnejši, zato nisem povsem pesimistična, saj verjamem, da je v ljudeh dobro in da bo to dobro prevladalo.
Če gledam politično prizorišče, tudi sama nisem optimist, če pa gledam razmišljanje ljudi, tisto razmišljanje v manjših skupinah, družinah, prijateljskih krogih, organizacijah, ki niso politično usmerjene, opažam, da se ljudje vendarle obračajo v smeri dobrega. Ta jedra so lahko tudi športna, rekreativna, naravoslovna društva, vrtičkarji, ekologi, organizacije in društva, v katerih se ljudje družijo z dobrim namenom.
Ena od takih idej, ki lahko pripelje do izboljšanja, je prostovoljstvo, zaradi česar sem kot varuhinja podprla vse oblike organiziranega prostovoljstva, a tudi prostovoljstvo na osebni ravni, saj sem prepričana, da to je ena od poti, ki nas lahko pripelje iz zdajšnje krize vrednot.
Vir: www.viva.si
