Klara se sprehaja po stanovanju. Živčna je. Po dolgem času se je odločila, da organizira zabavo. O njenih zabavah se je vedno govorilo. In ker je tokrat povabila precej ljudi, ki še niso bili pri njej, pa tudi Jipa, jo skrbi. Strah jo je, da zabava ne bo uspela, da ljudje ne bodo razpoloženi, da jim ne bo všeč hrana, da sploh ne bodo prišli.
Vsake toliko se ustavi in popravi kakšno stvar, premakne vazo, poravna prtičke, prestavi pladenj s prigrizkom.
»Še dve uri. Kako, za božjo voljo, naj zabijem ti dve uri? Seveda! Kopel! Nič ti ne dvigne razpoloženja tako kot ležanje v banji, polni dišeče pene.«
Leži v dišeči topli vodi. Na robu banje kozarec črnega vina. Iz dnevne sobe prihaja nežni glas Norah Jones, ki poje o ljubezni.
Come away with me in the night.
Come away with me and I will write you song …
Leži z zaprtimi očmi in sanjari. Tudi ona sanja o ljubezni. Tako dolgo jo že išče. Vsakič, ko se zaljubi, je prepričana, da je našla tisto pravo, pa vendar se na koncu vedno izkaže, da se je zmotila.
…
Oh, I’m crazy for trying,
and crazy for crying
and I’m crazy for loving you.
Plošča se je iztekla, oblije jo tišina. Še uro časa ima.
Stoji pred ogledalom in se ogleduje. »Staram se. Koža ni več tako napeta, kot je bila, pridobila sem nekaj kilogramov, izgubila precej mišic. Mogoče bi se pa morala več ukvarjati s športom.« Pogleda se od strani, pa od zadaj, pa še enkrat od strani. »No, ja, pa saj še ni tako kritično. Za svoja leta še kar dobro izgledam,« se na hitro potolaži.
Posuši si lase, si namaže oči, nanese nekaj rdečila na lica in se našminka z živo rdečo šminko.
Stoji pred omaro z oblekami. Izbere zelo oprijeto dolgo poletno obleko, na kateri se bela barva preliva v pariško modro. Na gole noge si obuje bele balerinke.
Pogleda se v ogledalo.
»Obleka mi je malce tesna. Dobro bi bilo, da čez oblečem še srajco.«
Poišče še srajco pariško modre barve. Spet stopi pred ogledalo. Ogleduje se. Nazadnje se odloči.
»Ne potrebujem srajce. Všeč sem si taka, kot sem.«
Pozvoni. Prišli so prvi gosti. Stanovanje se počasi polni.
Klara se vrti po kuhinji in pripravlja tople sendviče. Jip ji pomaga. Razumeta se brez odvečnih besed.
Jip.
Kaj je?
Ne ustraši se. Nekaj bi ti rada povedala.
Jip jo malce prestrašeno pogleda.
Tako udobno se počutim, kadar sem s teboj. Ne mi zamerit, ampak počutim se tako kot nekdo, ki je oblečen v star, ponošen pulover in se v njem zelo dobro počuti.
Tudi meni je udobno, ko sem s teboj.
Klara se mu približa in obstane pred njim.
Klara, kje imaš jedilni pribor, ju zmoti ena od prijateljic.
Medtem ko Klara prijateljici podaja pribor, se Jip izmuzne iz kuhinje.
Zabava je v polnem teku. Ljudje govorijo eden čez drugega, smeh, žvenket kozarcev.
Nekaj ljudi pleše. Tudi Klara se odloči za ples. Ples namreč obožuje, sploh takrat, ko se ga napije in ji popustijo zavore. Takrat zvleče kakšnega prijatelja na plesišče in se preda glasbi.
Tudi tokrat je tako. Na sredino dnevne sobe povleče sestrinega moža. Rada pleše z njim. Je eden najbolj gibčnih moških, kar jih pozna. Tudi on uživa v plesu.
Klara opazi, da jo Jip gleda. Pripleše do njegovega stola.
Klara, kako lahko plešeš na tako neumno glasbo?
Pojdi plesat, sploh pa je glasba čisto OK.
Daj no, Klara. Ti se pa res ne spoznaš na muziko.
Pa kaj je to sploh važno. Pridi plesat in se nehaj delati pametnega.
Sploh pa jaz ne plešem. Se ti mogoče zdim tip moškega, ki pleše?
Klara prisede k Jipu.
Nisem vedela, da obstajajo plesoči in neplesoči tipi moških.
Ne zafrkavaj. Jaz pač ne plešem.
Lepa obleka. Jip se obrne proti Klari in poboža njeno koleno. Spomnim se, kdaj si jo imela oblečeno.
Kdaj?
Konec maja, ko smo nekaj snemali v Ljubljani.
Ja, in ko sva zadnjič pred poletjem delala skupaj. Imaš pa dober spomin.
Saj veš, da meni zelo veliko pomeni, kako sem oblečen, zato to opazim tudi na drugih.
Hočeš reči, da si zapomniš, v kaj so bili oblečeni tvoji sodelavci, za nekaj mesecev nazaj.
Ne, tega pa nisem rekel. Zapomnim si samo …
Jip pogleda Klaro, ki začudena strmi vanj.
Povej do konca.
Kaj naj povem?
Zapomniš si samo …
Saj veš, kaj sem hotel povedat.
Ne, ne vem. Povej mi.
Drugič.
»Ko bi se Jip končno že enkrat izjasnil. Bog, tole je zame prenaporno.«
