Mnoge revije, razni članki, knjige, pediatri, fizioterapevti in drugi opozarjajo oziroma svetujejo, kaj je dobro in kaj ne za malčka, kaj je primerno in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ne, in še in še …
Deklica, ki jo večkrat obiščem, se imenuje Irena Ida Katarina. Počneva tisoč in eno stvar. Te dni pa sva se še posebej posvetili telovadbi oziroma vadbi, ki jo izvajava preko igre. Že kar nekajkrat sva z Ireno Ido Katarino – kličem jo kar Ida in prav nič mi ne zameri – obiskali individualne ure pri Andreji Semolič, ki nam je pokazala, kako in zakaj sploh izvajati vaje z dojenčkom. Po nekajkratnih obiskih pri Andreji in seveda ob njeni knjigi Igriva vadba za dojenčka sem vaje kmalu osvojila, napredek pa se je pokazal tudi pri Idi. Vaje sva sprva izvajali počasi oziroma je tempo usmerjala kar Ida. Če ji je bila kakšna vaja še posebej všeč, kadar se je smejala in vriskala od užitka, sva jo izvajali dalj časa in večkrat. Seveda se je ob kakšnih vaja znala tudi razjeziti, še posebej takrat, ko je hotela kaj doseči, pa se je bilo potrebno malo potruditi in »razmisliti« kako in kam premakniti roko ali nogo. In če dojenček ni navajen, da se malo potrudi, se bo seveda razjezil, če stvari takoj ne doseže oziroma če mu je takoj ne damo. Andreja je nekatere vaje, ki jih izvaja na dojenčkih, izvedla tudi na meni. Tako sem spoznala, da če je otroček »zvit in zapleten«, še ne pomeni, da ga boli in da mu moramo takoj pomagati. Dostikrat se nam zdi, da revčka boli, v bistvu pa prav uživa. Ko sem se sama postavila oziroma »zvila« v Idin položaj, sem ugotovila, da ji ni prav nič hudega. Andreja mi je razložila, da se znajo otročki razjeziti, kadar morajo na novo ugotoviti, kaj morajo sploh storiti, da bodo nekaj dosegli, npr. kako premakniti roko, nogo, da se prekucnejo na hrbet. Med vajami delava odmore, da si Ida spočije in odžeja. Po vadi je velikokrat zelo lačna in kar precej utrujena. Vadiva na veliki žogi, ki jo za vadbo uporabljamo tudi odrasli, na valju, poslikanem z »bombažki«, v katerem se kotalijo majhne žogice, ki oddajajo zvok in s tem popestrijo vajo, z majhno plišasto žogo in drugimi igračami, ki jih lahko uporabim kot »vabo«. Telovadiva na tleh, na veliki blazini, ki nama omogoča, da se lahko brezskrbno kotaliva, da nama ni treba skrbeti, da bi se udarili v kakšen rob postelje ali mize. Pred in po vadbi si sobo, v kateri telovadiva, dobro prezračiva, da imava zadosti svežega zraka. Ob vadi nama družbo dela tudi glasba. Največkrat si zavrtiva kar Mozarta, uživava pa tudi ob otroških pesmicah.
Andreja v svoji knjigi pravi, naj spodbujamo otroka k pozitivni gibalni izkušnji in k pozitivni samozavesti, da bo malček vedno znova poskušal z raznimi gibi, da si bo upal.
Več na: www.zdravo-gibanje.si
