2. Oslo
Vozili so se po široki štiripasovnici proti hotelu. Mimo njih so švigale table z različnimi, nerazumljivi, reklamnimi napisi, nekaj pa je bilo očitno tudi kažipotov, saj so pred križišči včasih opazili črno letalo in puščice. „Do hotela je dobrih petnajst minut,“ je povedal Domen, ko je nekaj časa govoril z voznikom. „Kakšni so načrti za danes?“ je Lara vprašala strica, ki si je zavezoval dolgočasno, modro kravato s poševnimi belimi črtami, z drugo roko pa držal žepno ogledalo, ki ga je povsod nosil s seboj.
„Za vsak primer,“ je vedno poudaril. „Takoj ko prispemo, imam poslovno kosilo s predstavniki NZS. Lahko bo trajalo nekaj ur, vi si lahko ta čas odpočijete, potem pa lahko gremo na kratek sprehod po mestu. Do desetih bomo nazaj in v posteljah, jutri gremo precej severneje.“
Vozili so vse bliže centru, kar se je poznalo tako na ulicah kot tudi na stavbah. Na ulicah je bila strašna gneča, nekdo je hupal, ljudje so prečkali cesto kar med stoječimi avtomobili. Končno je zagorela zelena luč in taksi se je spet premaknil.
Za hip so peljali mimo obale, kjer so bile parkirane mnoge ribiške barke, poleg tega pa tudi vrsta turističnih ladij: nekatere velike kovinske, druge tradicionalne lesene vikinške. Visoke bloke so zamenjale starejše večnadstropne stavbe, ki so bile različno okrašene, na marsikateri pa je bil napis HOTEL; z nje so visele tudi različne evropske zastave.
Ustavili so se pred hotelom Republic. Štirinadstropna stavbaž grde sive barve je imela na vsaki strani pet parov oken, štiri balkone in velika, steklena, vrtljiva, glavna vrata. Pred njimi je stal v škrlatno oblečen možak s fesom podobnim pokrivalom; imel je šest zlatih gumbov, bele rokavice in zloščene črne čevlje. Ime mu je bilo Jürgen Porter in ravno je odšteval čas do konca svoje izmene, ko bo lahko odšel na malico. Pred njim je ustavil taksi in takoj je vedel, da bo zamudil obrok.
„Dobrodošli v hotelu Republic,“ je zdeklamiral, pri čemer mu je bilo videti, da ni preveč zadovoljen, da so prišli gosti. Potem je s taksistovo pomočjo naložil prtljago na voziček in jo počasi odpeljal skozi stranska vrata. Pet ljudi, med njimi dve dekleti, pa je skozi skozi glavna vrata odšlo do recepcije.
„Sobi 16 in 18,“ je povedala prijazna receptorka, najverjetneje študentka, in jim izročila ključe.
„Dekleti v eno, mi v drugo sobo,“ je določil Larin stric. „Moram na sestanek, se vidimo kasneje. Domen, poskrbi, da bo vse v redu,“ je še dodal in že ga ni bilo več.
„Hvala,“ je rekla Lara, pograbila ključ s številko osemnajst bratrancu iz roke in s hitrimi koraki odšla proti dvigalu. Ostalim ni preostalo drugega, kot da ji sledijo.
“Ste že kaj lačni?“ je zanimalo Domna, ko je pogledal na uro. Rdeče digitalne številke so kazale 14:22. Dvigalo se je počasi dvigalo in se z glasnim piskom ustavilo nadstropje višje. „Lahko naročimo v sobo?“ je vprašal Luka.
„Mislim, da,“ je odgovoril Domen.
„Hura,“ je bila Saša zadovoljna in opazovala cimro, kako je odklepala njuno sobo.
„Samo preoblečeva se, potem prideva k vam,“ je povedala Saša.
„Skakat po posteljah,“ je dodala Lara in obe sta bušnili v smeh.
„Da ne bo…,“ je začel njen bratranec, ampak vrata so se že zaprla. Očitno se je nosaču mudilo na malico, saj so bili kovčki že v njihovih sobah. „Tudi jaz bom skočil pod tuš, prav?“ se je odločil še Domen in iz kovčka poiskal milo in svežo obleko.
„Sva že naročili,“ je pet minut kasneje povedala Lara, ko je „preizkušala, če telefon deluje“. Naslednji trenutek sta bili že v moški sobi in ravno so hoteli preizkusiti, kako se vzglavniki obnesejo v boju fant proti dekletoma, ko je na vratih pozvonilo in je prispelo kosilo. Zmazali so skoraj vse, zato je moral Domen, ko je prispel izpod tuša, naročiti še eno zase.
„Kaj pa morem, če smo bili lačni,“ se je branila Saša. „Ah,“ je še rekla in stekla v svojo sobo. Vrnila se je z dvema škatlama, veliko zeleno, na kateri je pisalo Monopoly, in drugo, nekoliko manjšo, iz katere je bilo že na daleč razvidno, da je kilogramska čokolada.
Otroci so jedli čokolado in igrali monopoli, Domen pa se ni pridružil njihovemu vabilu in je po kosilu zaspal, še prej pa je začel brati Politična vprašanja – priročnik za študente. Saša, ki je prva izpadla („Zarota!“ je poskušala obtožiti druga dva), se je odpravila k oknu in odgrnila težke, zelene zavese, ki so zakrivale poglede z ulice. Soba je bila dovolj visoka, da je lahko videla do morja. Vedela je, da je le-to obrnjeno proti jugu, zaradi megle pa je bila vidljivost precej zmanjšana, tako da ni videla dlje od pristanišča, blizu kraja, kjer so se prej vozili.
Okrog petih popoldne se je vrnil stric Jernej, ampak je bil preutrujen, da bi kamorkoli šel.
„Pojdite malo ven, vendar ne predaleč in ne jejte rib. Domen, ti si glavni,“ je še dodal in se odpravil v svojo posteljo. Oblekli so si puhovke, razen Domna, ki je ni imel, in se odpravili na kratek sprehod. Do večera so se potepali, si ogledovali razne kipe, šli na sladoled in počeli še druge stvari. Bil je lep večer in nihče se ni kaj dosti oziral na jutrišnje zgodnje vstajanje.
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: prof. Bojana Modrijančič Reščič
