5. Andreverilija
„Glej, tukaj je precej bolj zasneženo kot v mestu,“ je s prstom pokazala Saša. Premetavali so se v oranžnem terencu s črnim medvedom na boku, poleg njega pa je bil napis OFN. Na sprednjem sedežu je za volanom sedel nihče drug kot Matias ‘Edie’ Bjornsen, Miin oče, ki je veselo pritiskal na plin, da je vozilo kar metalo po zasneženi pokrajini, po kateri so se peljali. Vreme je bilo zelo lepo in čeprav je bilo videti le malo sonca, je bil dan brez ledenega vetra, ki te prepiha do kosti. Vseeno so imeli vsi s seboj dodatna oblačila, predvsem vetrovke in tople jopice iz flisa ter rezervne volnene kape. Izgledali so kot kakšni turisti, ki jih večkrat srečamo: volnene kape, šale, vetrovke, neprepustne hlače, snežke ali škornje, na rokah termo rokavice. Edie, Luka in Lara so imeli polarizirana sončna očala v modri, oranžni in sivi različici, Saša in Mia pa smučarska očala. Slednja je izgledala kot kakšen oborožen ropar, saj je imela čez obraz poveznjeno toplo masko s tremi luknjami za nos in oči, čez vse pa še kapo in smučarska očala. Kljub soncu in brezvetrju pa je bilo zunaj krepko pod ničlo in to je vedela tudi Matiasova žena, ki je moža in hčerko spustila ven šele, ko sta bila dobro oblečena.
„Vprašaj, če gremo lahko z njima,“ je prejšnji večer rekla Lara in tako so danes vsi trije) na zadnjih sedežih že znanega vozila opazovali zasneženo pokrajino. Le Domen se je prehladil in je kašljal kot nor.
„Kako pa veš, kje si?“ je Saša radovedno vprašala voznika.
„Odličen čut za orientacijo imam,“ ji je resno odgovoril.
„Ne poslušajte ga,“ se je vmešala njegova hčerka in pokazala na majhno elektronsko napravico, ki je mirno ležala na polički ob radiu. Luka je hitro prepoznal GPS. Vsi so se zasmejali.
Vožnja je hitro minevala, zunaj pa je snežilo še močneje kot prej. Kmalu so na svoji levi zagledali višjo vzpetino, morala je biti visoka okrog tristo metrov. Odpeljali so se naravnost tja in parkirali nekoliko stran.
„Za primer padajočih objektov,“ je povedal Miin oče. Domenili so se, da gresta on in Mia po eni strani, ostali pa po drugi, dobili pa naj bi se na vrhu, kjer se je slap začel. Zaupal jim je šele, ko sta mu Lara in Luka pokazala mednarodno priznani alpinistični izpit.
„Pa srečno!“ jim je zaželel in z Mio sta odšla nekoliko naokrog do prvega slapa. Ostali so se začeli pripravljati, Saša pa je imela kar Miino staro opremo, saj ni redno plezala, zato si je opremo raje sposodila. Pas bi bil skoraj preozek za veliko količino oblačil, ki jih je dekle navleklo nase.
Ko so bili končno pripravljeni, so odšli v drugo smer, kot jim je naročil Edie, in po dobrih petih minutah hoje so zaslišali šumenje vode. Pred njimi se je kar naenkrat odprl zamrznjen slap, ki je bil visok skoraj petdeset metrov. V soncu se je tisoče kristalov bleščalo in prikazovalo dih jemajočo podobo. Nekaj minut so tiho stali in si ogledovali to naravno čudo, potem pa je fant prevzel pobudo, se zavaroval, dal nekaj navodil in začel plezati. Cepina je zabadal v led, navrtal ledne vijake in vpel vrv. To se je ponavljalo in kar hitro je bil na vrhu prvega dela. Potem je z vrha varoval še Sašo, ki je plezala druga in zaradi neizkušenosti potrebovala več časa. Lara pa je vijake spet pobirala iz stene.
Na vrhu so si malo odpočili, si segreli roke in popili nekaj vode, ki so jo prinesli s seboj. „Poglejta to moč,“ je fant pokazal na vodo, ki je drla pod ledom. Videti je bilo, kot bi bila tla steklena, pod njimi pa bi tekla reka. Slišalo se je oddaljeno bučanje, zelo blizu ob steni pa je sčasoma nastala drobna luknja, tako velika, da bi človek lahko vtaknil glavo noter. Lara je to poskušala. Nenadoma je led počil in dekle je padla skoznjo.
„LARA!“ sta v en glas zavpila brat in sestra ter se pognala k luknji. Led je bil še vedno precej razpokan in bilo je zelo mokro, vendar je Luka vseeno vtaknil glavo in pogledal skozi. Prižgal je naglavno LED svetilko, ki jo je imel na čeladi. Oči so se mu kmalu privadile na šibko svetlobo in opazil je prijateljico, ki je stala na skali, kakšen meter proč od deroče vode.
„Lara, si OK? Lara?“
„Glej, kako se lepo odbija svetloba.“
„Lara?“
„Hmm?“
Fant se je odločil, se privezal na ledeni steber in zdrsnil k prijateljici. Pod seboj je čutil oglašujoče bobnenje in moč tekoče vode. Točno tam, kamor je kazala Lara, je bila čudovita svetla modro-bela svetloba, ki je potovala v valovih, kot bi se odbijala od vode.
„Najbrž je nekje tam tanek led, skozi katerega pridejo sončni žarki,“ se je domislil Luka.
„Temno modra?“ je rekel glas za njima. Saša je splezala na polico, medtem pa ji je skoraj zdrsnilo.
„Kaj pa govoriš?“ sta hkrati rekla druga dva.
„Snemi si očala,“ jo je dregnil Luka.
„Svetloba je oranžno-rdeča,“ je pokazala Lara.
„Točno t…, pravzaprav je svetlo modra,“ je že hotel pritrditi fant, potem pa se je hitro popravil. Zrli so eden v drugega, kolikor so v temi lahko videli, saj je Luka zaprl svojo svetilko.
„Poglejmo bolj od blizu,“ je predlagala Saša.
„Pojedla bom svojo kapo, če ni rdeča,“ je svoje trdila Lara.
„Prižgal bom svetilko, nočem še kam pasti,“ je predlagal Luka. Rečeno – storjeno in kmalu so prišli bližje svetlobi. Sedaj so lahko že videli, da je bila pred njimi velika ledena jama, na koncu pa je bila čudna svetloba.
„HALO!“ je zavpila Saša, odmev pa je njeno besedo prevzel, jo stokrat povečal in jo vrnil, da so vsi trije kar poskočili. S stropa so visele ledene sveče, ki so bile videti nevarno podobne padajočim špikom. Trojica se je odpravila naprej do kamnitega stebra, na katerem so bile vrezani čudni znaki.
„Rune!“ je ugotovila Lara. Kaj več od tega pa niso znali prebrati, zato se z njimi niso ukvarjali. Na podstavku pa je bila…
„Harpuna,“ je zavpila Saša, skoraj istočasno pa je zazvenel Larin krik: „Bakla!“ Luka je ostal tiho. On je videl nekaj, kar je bilo še najbolj podobno bumerangu iz goste tekočine, ki je oddajala svetlobo. Ni znal opisati, vedel je le, da je bilo čudovito. Spogledali so se med seboj.
„Bakla?“
„Kaj pa ti vidiš?“
„Jaz vidim bumerang.“
Nekaj časa so stali tam, nato pa se je Lara dotaknila bumeranga/bakle/harpune in v blisku bele svetlobe izginila.
„Lara!“ sta zopet hkrati zavpila, nato pa nagonsko zgrabila, kar je že prej prijateljica. Zdrava pamet je nasprotovala, vendar je bila skrb za prijateljico močnejša. Vse se je zgodilo v trenutku. Luka je v roki začutil bumerang, ki je bil precej težji, kot si je zamislil, Saša pa je začutila trizobo harpuno, izdelano iz precej lahke temnomodre kovine, ki je odbijala svetlobo. Že trenutek kasneje sta se znašla v temnem predoru, katerega stene so se zdele skoraj prozorne, vendar so se včasih obarvale, skoznje pa je bilo videti nešteto zvezd. Nekatere so bile majhne in šibke, nekatere velike in zelo svetle, vse pa se je premikalo tako hitro, da nista uspela videti ničesar podrobnejše. Luka se je za hip ustrašil, da bosta padla skozi, vendar ju je predor z veliko hitrostjo vlekel naprej. Nekoliko pred seboj je zagledal drobno telo, ki ga je kot lutko premetavalo sem in tja. To je bila Lara. Stena predora je bila najprej temna, potem svetla, potem spet temna, bila pa je najprej zelena, potem modra, pa rdeča, rumena in vse se je tako hitro menjavalo, da je bilo videti, kot bi bil predor sestavljen iz ene same, mavrične barve. V paniki je pozabil na bumerang, vendar pa se ga je ta trdno držal in je ostal v njegovi roki. Kljub hitrosti, ki je morala biti kar velika, čeprav Luka tega ni znal povedati, saj ni imel nobene oporne točke, ni čutil nobenega upora vetra. Če ne bi videl, kako galaksije drvijo mimo, bi se začel spraševati, ali se sploh kam premikajo.
Pred seboj je zaslišal Larino kričanje: „Neverjeeetnooooo!“ Ozrl se je in videl, da je njegovo sestro premetavalo še bolj kot prijateljico pred njim. Vrtela se je v vse smeri in ga nekoliko spominjala na šuriken. Opazil pa je, da se sam ni vrtel, niti kako drugače premikal, ampak je stal popolnoma na miru. Poskusil je zamahniti z rokama, podobno kot pri plavanju, in zaneslo ga je nekoliko naprej. Potem je spet poskusil in kmalu se je lahko po mili volji premikal gor in dol. Saša ga je začudeno opazovala.
„Takole,“ ji je pomahal in v tistem trenutku ju je odneslo precej naprej, nekaj metrov dlje od Lare.
„Kaj je bilo tole!?“ je zakričala Lara. „Kako sta to naredila?“
„Nimam pojma, kar naenkrat naju je odpihnilo naprej. Mogoče…av.“
Kar naenkrat so trdo pristali na travi. Bila je zelena in prav nič zmrznjena.
„Glej, vidiš, da je bila bakla,“ se je Lara prva postavila na noge, pobrala svojo baklo in hitro pohodila travo, ki se je vnela. Luka je dvignil svoj bumerang in ga pokazal Lari, oba pa sta v Sašinih rokah videla harpuno.
„Čudno,“ je rekla. Vsi trije so se ozrli naokrog. Na svoji levi strani so opazili visoke gore s pobeljenimi vrhovi, pod njimi je rasel iglasti gozd, ki je od daleč deloval kot gosta brada, nižje spodaj pa se je raztezal še mešani gozd.
„Glejta,“ je Luka pokazal za hrbet. Tam je bil planet, ki je bil precej blizu njih, saj je zapolnil skoraj ves horizont, pa še ga niso videli celotnega.
„Tako najbrž izgleda Zemlja z Lune,“ je pripomnila Saša. Planet je bil osupljivo modre barve, vendar najbrž precej manjši od Zemlje, nekoliko svetlejši in vsaj z vidne strani ni imel toliko kopnega. Pred njimi so v daljavi opazil reko, široko kakšnih sedem metrov, nikjer pa ni bilo nobenega mostu. Toda bilo je precej vroče, bili so pripravljeni za temperature pod ničlo in zato so odvrgli večino oblačil, dokler niso bili v kratkih rokavih. Vso opremo so spravili v nahrbtnike, se usedli na tla in naredili kratek posvet.
„Torej, kaj vemo oziroma domnevamo,“ je začela Lara. „Nismo na Zemlji, to je gotovo. Kako smo prišli sem, očitno so nas ti predmeti,“ s prstom je pokazala na baklo, ki jo je še vedno držala v roki,“ nekako pripeljali sem.“
„In tu je kje?“ se je glasno vprašala Saša.
„In pomembneje je, kako bomo prišli nazaj?“ je dodal Luka.
„Poskusimo odvreči predmete in se jih spet dotakniti,“ je predlagala njegova sestra. Položili so na kup bumerang, harpuno, nanju pa je Lara položila baklo. V tistem trenutku je vse skupaj s tihim pokom odneslo narazen. Spogledali so se.
„Očitno nočejo skupaj,“ je končno rekla Lara. Iz gozda za njimi se je nenadoma prikazala postava. Bila je oblečena v temno zeleno obleko s kapuco, pod plaščem pa je nosila temno rjavo, že nekoliko blatno srajco, katere rokavi so bili zavihani, hlače iste barve z nekaj luknjami na kolenih in še temnejše škornje, katere je skupaj držala vrvica. Za pasom je nosila nekaj, kar je bilo še najbolj podobno preprostemu kladivu, vendar je bilo bogato okrašeno. Ob pasu je bila še usnjena vrečka. Oseba, ki je vse to nosila, je bil moški, star okrog dvajset let, njegovi lasje so bili svetli in dolgi skoraj do pasu; bil je neobrit, njegove modre oči so pametno zrle naokoli. Na desni roki je nosil zlat obroček.
Izza pasu je dvignil orožje ─ res je bilo kladivo ─ in ga usmeril proti njim. Rekel je nekaj z globokim temnim glasom in z jeznimi pogledi, iz katerih je bilo jasno razvidno, da jih ne mara. Na žalost pa ga nihče ni razumel, saj niti slučajno ni govoril v njim poznanih jezikih slovenščini, angleščini, španščini, nemščini, francoščini, italijanščini, ruščini, japonščini ali jezikih bivše Jugoslavije.
„Uh oh, mislim, da smo v težavah,“ je pomislil Luka.
„Ne razumem ga,“ je ugotovila Lara.
„Kdo ste in kaj počnete tukaj?“ je takrat ponovil prišlek. Tokrat so ga razumeli. „Lara,“ je Saša s prstom pokazala na prijateljico. „On je Luka, jaz sem pa Saša,“ je dodala in pokazala nase.
Prišlek jo je nekam zasanjano pogledal, potem pa je pokazal nase: “Sjaubjorn. Kaj počnete tukaj?“ je nato ponovno vprašal in spet dvignil kladivo.
„Kladiva so se včasih uporabljala kot orožje,“ se je iz svojih zgodovinsko-orožnih nagnjenj spomnil Luka.
„Oprosti, bi nam lahko povedal, kje sploh smo,“ je prijazno vprašala Saša.
„Nahajate se na področju Forennfolda, svobodne dežele, kamor vaši nimajo vstopa.“
„Foren-… česa?“
„Mi smo vaši sovražniki, mi ne priznavamo Voltrama za vodjo, niti za nadnaravnega. On je tat in morilec!“
S temi besedami je mož dvignil kladivo in z njim udaril po zemlji njim nasproti. V tistem trenutku je močno počilo in odneslo ga je kakšnih pet metrov nazaj, kjer je z elegantnim saltom pristal na tleh. Vsi hkrati so stekli k njemu.
„Vi ste… ostali trije Marlingi,“ je zelo začuden povedal, se počasi dvignil in še z večjim začudenjem zrl v predmete, ki so jih prinesli tja.
„Oprosti, kdo so Marlingi?“
„Legenda pravi, in ta je ena najstarejših, da so bili nekoč štirje Marlingi, ki so se borili proti temi v celotni Andreveriliji, od Ausmarjja do Zahodnega morja, osvobajali južne dežele in v gorovju Vindbjarga premagali Moborona, temnega čarovnika, ki si je hotel podjarmiti deželo. Imeli so vsak svoje orožje, predstavljali pa so vsak svoj element narave: veter in grom, ogenj, vodo ter zemljo. Njihova orožja so bila neznanega izvora; Sunlinjor, orožje, ki je imelo moč vetra in bliska, je lahko Aerontinn vrgel proti sovražniku in vedno se je vrnilo k njemu. Eldreniel je s svojo baklo Hyrno lahko nadzorovala ogenj. Trizobi Vatnilom je lahko že ob rahlem dotiku z vodo ustvaril ogromne valove in govorilo se je, da bi lahko Laesnji poplavila vso deželo. Vendar Dottno tega ne bi dopustil, s svojim kladivom je lahko premikal zemljo, ki jo je ljubil,“ se je razgovoril Sjauborn. „To je Fjoldilor,“ je pokazal na svoje kladivo. „Jaz sem Dottnov naslednik,“ je dodal in si kladivo zataknil za pas.
„Varujem ta del, ki je zadnji svobodni kotiček Andreverilije. Vse ostalo je zasedel Voltram s svojo vojsko Rumbighelov.“
„Kdo je ta Voltram?“
„Nekoč je bil čarovnik. Ni bil zelo mogočen, dokler se ni nekoč dokopal do moči samega Moborona, čeprav zelo okrnjene.“
„Nisi rekel, da so ga Marlingi ubili?“ je zanimalo Luko.
„Tega nisem rekel. So ga pa zaprli v elementarno kletko, iz katere ni mogel pobegniti, dokler ni nekoč storil samomora. Še prej pa je svoje moči nekako spravil v Edija, svojega zvestega krokarja, ki mu je povsod sledil,“ je pojasnil.
„Toda pridite, iti moramo, moral bi se vrniti že pred pol ure, pa sem našel vas. Prvič v desetih letih se mi je povrnilo upanje, da bomo nekoč osvobodili Andreverilio.“
Peljal jih je nazaj v gozd, pri čemer se mu je od nekod pridružil konj. Bil je lepe temno rjave barve, precej višji od takšnih, ki jih vidimo po kmetijah, bil je nepodkovan in imel je belo liso na levi strani vratu.
„Michiganlor,“ ga je predstavil njihov vodja in ga pobožal. Šli so globoko v gozd, ki je postajal temnejši in bolj gost, vseeno pa se je slišalo ptičje dretje, šumenje dreves v vetru, ponekod pa so videli kakšno žival, recimo temno rjavo veverico s črnimi ušesi ali celo srno. Med potjo jim je Sjaubjorn opisal deželo. Izvedeli so, da so na luni večjega planeta, ki so ga videli prej. Andreverilija je kakšen mesec ježe dolga in široka, razen pozimi, ko v gorah zapade sneg. Gore na severozahodu, ki so jih videli, je bilo pogorje Vindbjarg. Na vzhodu in zahodu je bilo morje, ki je bilo pravzaprav eno samo, vendar so ga vseeno razdelili na dve strani, glede na to kateri strani si bil bližje. Na jugu so se raztezale planjave, ki so počasi prešle v puščavo, potem pa spet v planjave. Če si dovolj časa jahal, si prišel do morja, če pa bi plul na drugo stran, bi zopet prišel do mesta, kjer so bili sedaj, le prečkati bi moral Vindbjarg. Gozd, v katerem so bili, se je imenoval Bastongorn, bil pa je eden od prvih naseljenih predelov. Napredno ljudstvo Sondakov je iz bližnjega planeta prišlo na luno in se tu naselilo. Kasneje so se med seboj bojevali, zaradi izjemno močnih orožij pa je bil planet skoraj uničen. Od takrat naprej so prepovedali tehnološka orožja, večina se jih je izselila drugam, nekaj pa se jih je pridružilo že živečim v Andreveriliji.
Njihov sopotnik je bil edini znani naslednik starodavnih Marlingov; njega je izbralo kladivo. Sedaj pa so se prikazali še oni trije, imeli pa so tista tri starodavna orožja, s katerimi so štirje elitni Sondaki varovali luno.
„Kako pa se jih sploh uporablja?“ je vprašal Luka.
„Ne vem, nikoli nisem imel v rokah drugega kot Fjoldilor,“ je odgovoril Sjauborn in potežkal kladivo.
„Jaz dejansko začutim, kako mi skozi telo polzi energija proti njemu in tako vem, s kolikšno močjo bo udarilo. Če bi nabral preveč energije, bi lahko sprožil močno premikanje tal. Tako mi je povedal ded, ki je kladivo varoval skozi stoletje.“
"Kako pa to, da razumeš naš jezik?“
„Tudi jaz sem potomec Sondakov, čeprav že več kot petdeset let živim v Andreveriliji. Oni pa so znani po tem, da so bili izjemno učeni, govorili so več kot štiristo jezikov.“
„Štiristo!? Kako pa jim je to uspelo?“
„Genetski spomin. S staršev se je na otroke prenesel ves njihov spomin, tako da zna otrok vse, kar sta znala starša. Dejansko je, kot bi imel v sebi neko veliko bazo podatkov. Vseh seveda ne potrebujem, niti se jih nočem spominjati. Nekateri so precej grdi ali pa nerodni.“
„Bomo kmalu tam? Kam sploh gremo?“
„Peljem vas v našo vas. Morali bi prispeti v dobre pol ure.“
„Naše ure?“
„Tako je, preračunavam v pogovoru z vami, ker mi štejemo čas po vrtenju našega planeta, ne vaše Zemlje.“
Laro je začel težki nahrbtnik nekoliko žuliti. Na srečo pa so kmalu prišli do potoka, kjer so se ustavili in počivali. Voda v potoku je bila precej čista in Sašo je zanimalo, če je dovolj čista za pitje.
„Vsekakor,“ je odgovoril domačin. „Ta potok je pravzaprav pritok reke Lillien, ki izvira v gorovju Vindbjarga, teče pa proti vzhodu. Pri naši vasi se razcepi, tako da tečeta naprej dva kraka, eden proti vzhodu, drugi pa proti severovzhodu. Lahko si predstavljaš kot Y, zasukan za devetdeset stopinj v levo. Naša vas Irenajka je postavljena točno tam, kjer se oba kraka ločita, tako da smo zavarovani s treh strani. Kakšno uro severneje, kjer so pobočja Vindbjarga in severni krak Lillien, pa živijo Naikotamiji. Tam so, odkar pomnim.“
Kmalu so se zopet odpravili in po dobrih petnajstih minutah hoje prispeli do Irenajke. Vas je bila majhna, štela je le nekaj petdeset hiš, ki jih je obdajala lesena palisada, kot je povedal Sjaubjorn. Bila je obdana tudi z reko. Iz mnogih hiš se je kadilo in ko so prišli dovolj blizu, so opazili, da so vrata zaprta, na palisadi pa je stal mlad fant, ki je bil tam kot stražar. Ko so prišli dovolj blizu, da je fant prepoznal njihovega vodjo, je hitro odprl vrata. Ko so vstopili za obzidje, jih je fant radovedno opazoval. Tudi veliko drugih jih je opazovalo, otroci pa so pritekli iz hiš in jim v spoštljivi razdalji sledili. Ustavili so pred veliko leseno hišo, kjer je bilo s čudnimi črkami, podobnimi runam, nekaj vžgano v les. Ker pa nihče od njih ni znal run, niso razumeli, kaj piše.
„Počakajte tukaj,“ jim je ukazal Sjaubjorn. „In pod nobenim pogojem ne oddajte orožja,“ jim je še zabičal. Nato je vstopil v kolibo. Ven ga ni bilo kar nekaj časa, otroci pa so se ta čas opogumili in se začeli igrati pred njimi. Kar tekmovali so, kdo bo naredil večji vtis na tujce. Fantje so se tepli, nekateri so kazali razne akrobatske in gimnastične točke, nekateri plezali po strehah kolib, čeprav jim je bilo to prepovedano. Čez nekaj časa se je vrnil Sjaubjorn v spremstvu starejšega moža, ki je bil očitno poglavar vasi. Ta jih je pozdravil in povedal nekaj o soncu in luni ter o temi in ponovnem jutru.
Odšli so naprej po vasi, kjer so jim odkazali prostore v neki kolibi. Sjaubjorn je ostal pri njih in povedal izid pogajanj:
„Jutri zjutraj gremo na pot. Visijar je obljubil, da bo razposlal sle, ki bodo poskušali zbrati vojsko. Andrevilija gre v vojno,“ je zadovoljno povedal.
“Kaj pa mi?“
„Jutri vam povem, za zdaj se naspite, zjutraj bomo odšli. Še nekaj: čez dobre pol ure bo tema, zato ne hodite predaleč. Moj dom je drugi z leve, nasproti vas, če me boste slučajno potrebovali. Hrano, vidim, imate, če pa kaj potrebujete, me poiščite. Lahko noč!“
S temi besedami se je poslovil in odšel iz kolibe, ki je bila kljub svoji majhnosti precej prostorna. Po tleh so bila tri ležišča iz slame, prekrita s prešito odejo. Usedli so se na tla, kjer je bil tudi prostor za ognjišče. Luka je sicer imel kresilo, vendar je bilo precej toplo. Kakor je napovedal njihov novi prijatelj, se je noč spustila tako rekoč v trenutku. Očitno je bil planet, na katerega luni so bili, med njimi in svetlobo. Ugibali so, ali je to Sonce ali pa kakšna druga zvezda. Pojedli so sendviče in suho sadje, ki so ga prinesli s seboj, popili nekaj vode, nato pa se ulegli in se pogovarjali.
„Neverjetno, kam smo prišli,“ je glasno mislila Saša. „In Sjaubjorn je tako fajn,“ je še dodala. Luka je pomežiknil Lari. Očitno je bil njegovi sestri Sjaubjorn kar precej všeč.
„No, saj ni tako slab,“ je pomislil. „Aaaah,“ je utrujeno zazehala Lara in kmalu so vsi začeli zehati. Pokrili so se, kmalu nato pa zbrcali odejo s sebe, saj je bila noč res topla. Zvezde so se počasi začele prikazovati, od daleč se je zaslišalo volčje tuljenje in kmalu se je že zaslišal znan gozdni nočni trušč. Toda nihče od trojice tega ni slišal, saj so že trdno spali.
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
