1. Norveška
“Norveška?” je vprašal Luka.
“Eksurzija, ne adrenalinski izlet,” ga je hitro ustavila Lara. Luka si je Norveško predstavljal kot pravi pravcati adrenalinski park z veliko snega za smučanje, goro za plezanje, vožnjo s kanujem po fjordih, neskončni iglasti gozdovi, kot kačo vijugasti in visoki klifi. Sem omenil volkove? Čeprav so volkovi precej plašne živali, so bile Luki ena najljubših (poleg medvedov in konjev) in si jih je zelo želel videti.
“Ampak, čisto gotovo si bomo ogledali kakšne naravne znamenitosti, ne samo človeško delo,” se fant ni dal.
“Sicer ni ravno Kanada, je pa precej podobno in ima tudi svoje zanimivosti, da ne omenjam Aurore borealis.” Vedel je, da bi Lara zelo rada videla severni sij, pa tudi nad umetnimi znamenitostmi je bila ravno tako navdušena kot on. Torej nič.
“Mi boš končno pustil povedati do konca?” ga je smeje se utišalo dekle, medtem ko si je dolge temno rjave na rdeče prelivajoče lase spela v čop. “Oprosti,” je Luka hitro utihnil. Hotel je slišati, kaj ima Lara še za povedati. Vedel je, da najboljše skriva za konec.
“ Strica so povabili iz norveškega arheološkega … em, nekega združenja pač na ogled njihovega najnovejšega odkritja. Nekaj v zvezi z Vikingi. Ampak glavno je, da hoče vzeti s seboj še mene, pravi pa tudi, da lahko vzamem še prijatelja ali dva za družbo.”
“In izbrala si mene? Super.”
“Tebe in tvojo sestro, če smo natančni.”
“KAAAJ!? Zakaj njo, no? Saj veš, da je tečna.”
“Izbrala sem jo iz dveh razlogov, in sicer ker je zelo fajn imeti nekoga za ženski klepet. Veš, da se s teboj ne morem tako pogovarjati, pa če sva še takšna prijatelja. In drugič, da si ne bi moj stric kaj mislil, če vzamem s seboj le luštkanega fanta,” se je zasmejala in ga uščipnila za lice. Saša je bila stara sedemnajst let, leto mlajša od brata in Lare. Z Laro sta se poznali, že odkar sta se z Luko spoznala ─ to pa je bilo v četrtem razredu osnovne šole.
“No ja, imam vsaj še en glas za naravne znamenitosti,” je bil zadovoljen fant.
“Daj no, saj veš da bi tudi jaz zelo rada šla kamorkoli se boste pač spomnili.”
“Kdaj pa gremo?” je zanimalo Luka, ki si je že predstavljal, kako leti nad srednjo Evropo proti severu.
“Naslednji teden, če se ne motim. Te še pokličem. Sedaj pa se mi nekoliko mudi, moram še v knjižnico po kakšno zgodbo, da jo vzamem s seboj. Lepo se imej,” ga je pozdravila in ga za slovo boksnila v ramo.
Fant je obsedel na klopi v parku, se z roko dotaknil bolečega mesta in zrl za njeno manjšajočo se postavo. Njeni lasje, sedaj spet spuščeni, so v vetru valovali in se kodrali, sonce pa je skozi njene lase vsake toliko pomežiknilo. Njeni črni, usnjeni škornji so hitro korakali po pločniku, dokler niso prišli do ovinka, kjer so jih zakrili drugi čevlji, kmalu za tem pa prednja stena supermarketa. Fant je obsedel na sončni klopi in sanjaril o prihodnjih dneh. Zvečer je izvedel podrobnosti. Lara ga je poklicala (in ga zmotila med ponavljanjem vozlov), ter mu povedala še ostale stvari. Odleteli naj bi v sredo ob enajstih iz Dunaja ter tisti dan ostali v hotelu v Lillehammerju (”Super! Veš, da so bile tam zimske OI?), naslednji dan pa naj bi se odpravili na sever Norveške (”Tam so blizu nekega dolgočasnega odkritja, nam ne bo treba biti tam, sicer pa nas moj stric niti noče.”), blizu kraja Bodø, kjer naj bi ostali dober teden. “Otroci” naj bi počeli razne stvari, da ne motijo odraslih pri “zanimivih odkopavanjih” (Kot da ima kdo željo in veselje).
“Ne pozabi na fotografski aparat,” ga je še opomnila, “moj je pokvarjen”. Ko je Luka sporočilo predal še sestri, je začel pripravljati prtljago. V vrečo je stlačil debele volnene puloverje, spodnje perilo, podložene hlače, temno zeleno volneno kapo (zelena je bila njegova najljubša barva), vetrovko in kup ostalih oblačil (iz neznanega razloga tudi črnega metuljčka). Na svojo veliko srečo je bila večina oblačil večnamenskih, zato mu ni bilo treba vlačiti s seboj vse omare. V drugo vrečo pa je stlačil vso športno opremo; tam so se znašle smučarske hlače, plezalke, pas, naglavna svetilka in dodatne baterije, čelada, ledni vijaki, dereze, vrvi, cepini in še bi lahko naštevali, pa ne bi prišli do konca. Vse to je bilo spakirano v dobre pol ure, čeprav ne moremo reči, da je bilo lepo zloženo. Ampak, ker mama že nekaj let prtljage ni več pregledovala, je bilo ravno tako dobro. Zakaj bi zlagal, ko bo tako ali tako kmalu spet razmetano in zmečkano? Ravno ko je razmišljal, ali naj s seboj vzame prenosnik, je na vratih potrkalo.
”Lara te išče,” je slišal reči mamo.
“Takoj bom,” je odgovoril in se pognal skozi vrata, takoj nato pa se je zavedel, da ni najbolje oblečen za pred damo. Stekel je zopet v sobo in se preoblekel v kratko majico, na kateri je bila slika njegovega najljubšega pingvina Tuxa in dolge hlače. Lara ga je že čakala in si je ravno postregla s piškoti.
“Lepa majica,” se je zasmejala in mu pokazala svojo črno s sliko in napisom Nightwish po njeni najljubši glasbeni skupini.
“Enako,” se je zasmejal še on in pomignil proti vratom, češ greva. Pokimala je in vzela še pest piškotov za po poti. Odšla sta ven skozi zadnja vrata, ki so vodila na vrt in naprej v gozd. Mračilo se je, torej je bila ura okrog sedmih, onadva pa sta se odpravila po potki, ki je peljala mimo travnika, na katerem so se običajno pasli konji. Prečkala sta ga in nekaj časa hodila ob suhi strugi potoka, potem pa zavila proti vzhodu, kjer je bilo videti obrise bližnjega hriba.
Ustavila sta se ob vznožju na majhni jasi, kjer je bil lep razgled v dolino pod njima. Tam sta ležala že neštetokrat in opazovala zvezde ali pa zrla v dolino, kjer sta videla veliko svetlobno onesnaženost iz Nove Gorice. Na pol usedla na pol ulegla sta se na travo in se naslonila na skalo, obraslo z mahom. Marsikdo bi pomislil na izjemno romantiko, vendar nista bila nič več kot najboljša prijatelja in zato sta govorila o povsem drugih stvareh.
“Kdaj moraš domov?” je vprašal Luka, čeprav je dobro vedel, da prijateljica živi dvajset minut hoda proč in ji ni treba skrbeti glede ure.
»Kaj je?« je vprašal. Vedel je, da ga ni tja pripeljala zastonj in da mu mora nekaj povedati.
»Informatiko sem pisala odlično,« mu je povedala. »Zahvaljujoč tebi, hvala.«
»Ni problema,« se je nasmehnil, »tudi meni gre matematika slabo, vendar s tvojo pomočjo vseeno gre.« Nista prepisovala eden od drugega, kot je to mogoče slišati, temveč sta se skupaj učila.
»Zelo sem zadovoljna, v šoli mi ni treba skrbeti za ocene, pojutrišnjem se začnejo počitnice in gremo na Norveško. Bi lahko bilo še lepše?«
Pogledala ga je v oči in se nasmehnila. Takoj je vedel, kaj misli in dvignila sta se, nato pa se vrgla na kolena. Mesec je že vzšel in bil je skoraj poln, srebrna luč pa je bila izjemno lepa v kontrastu s temnomodro. Nebo je bilo posuto z zvezdami, kot bi kdo barval z razpršilom po temnomodrem papirju, obrnjena pa sta bila v drugo stran, tako da iz doline niso motile luči. Slišalo se je oglašanje sove in cel orkester žuželk; vsaka je igrala svoj ritem in svojo melodijo, ampak vse skupaj se je odlično ujemalo in je zvenelo bolje kot v kakšni operi. »Aooooooooooo,« je po volčje zavila Lara, Luka pa se ji je takoj pridružil. Običajno velja, da srečnejši kot je volk, višje zavija in obratno, ko je žalosten, spušča nižje glasove. Njuna glasova sta odmevala v noč, kmalu zatem pa potihnila.
»To mi res dobro dene,« je rekel fant, ko sta spet ležala na travi. Naj se zdi še tako čudno, je to neka vrsta sprostitve, ravno tako kot je meditacija ali pa poslušanje umirjene glasbe. Zavel je vetrič, ravno dovolj, da je obema razmršil lase. Nekaj časa sta se še pogovarjala o tem in onem, dokler ju ni začelo bosti kamenje pod travo. Prestavila sta se na drugo lokacijo in pogovor nadaljevala.
»Veš… aaah, dol,« je začelo dekle, nato pa je začela nekaj odrivati s sebe. To nekaj je potem skočilo še na Luko in ga začelo lizati po obrazu, nato pa steklo proč.
»Saj že greva, Fang!“ se je ta zasmejal in počasi sta se dvignila in odšla po drugi poti. Fang je pritekel nazaj, ju prehitel (ni se pozabil nekoliko zaleteti vanju) in stekel naprej po poti, v iskanju sledi pa je smrček pogosto dvignil visoko v zrak. Bil je srednje velik, rjavo siv pes, svoje ime pa je dobil po nekoliko daljšem desnem podočnjaku.
„Najbrž so ga poslali, da naju poišče,“ je rekla Lara.
„Woof woof,“ se je, kot bi hotel potrditi, oglasil in se ji podrgnil ob noge.
„Pojdi proč, ti zverina priliznjena,“ se je zasmejala in ga pobožala po hrbtu. Dlaka je bila izjemno mehka in svetlejše lise so se v mesečini srebrno svetile. Najbolj vidne pa so bile oči, kot dve fosfluorescentni kresnički, ki se svetijo v temi.
Medtem, ko je Fang užival v nočnem sprehodu (poleg tega pa se je zapodil še za zajcem), sta oba človeka nadaljevala pogovor. Skoraj minuto kasneje pa sta zaslišala glasen pasji lajež. Stekla sta v tisto smer in našla psa, ki je nepremično stal, zrl v tla in glasno lajal. Oba hkrati sta prižgala žepno svetilko, darilo Larinega strica Jerneja, ki sta jo vedno nosila s seboj. Močna snopa svetlobe sta osvetlila majhno temno rjavo kepo, ki se je prestrašeno stiskala k tlom.
„Ježek je,“ je navdušeno vzkliknila Lara.
„Fang, tiho!“ je ukazal Luka in mu položil roko na vrat. Pes je utihnil, se ulegel na tla in si začel lizati tačko.
„Gremo,“ je rekel fant. Ježa so pustili, da si opomore in se odpravili domov, med potjo skozi gozd pa sta si svetila z Larino svetilko, ki je slabše svetila.
„Se vidiva jutri,“ je reklo dekle, prižgalo sposojeno svetilko in se odpravila proti domu. Luka je zaklenil vrata in se odpravil spat.
*
„Bomo kmalu tam?“ je Saša vprašala Domna, Larinega bratranca, ki se je poleg očeta peljal na sprednjem sedežu. Ostali trije so se stiskali na zadnjih sedežih najetega kombija. Lara in Luka sta si delila slušalki in poslušala glasbo, Saša pa si je skozi okno ogledovala neznano pokrajino, po kateri so se vozili.
„ Še kakšno uro,“ je odgovoril, „lahko pa se tudi ustavimo, če želite. Smo še precej zgodnji, letalo odleti komaj čez dve uri in pol. Sicer pa si lahko na hitro ogledamo Dunaj.“ Slišati je bilo zanimivo in tako je Saša vneto zrla skozi okno, da bi čimprej videla glavno mesto Avstrije, čeprav je vedela, da je do tja še kar daleč.
Vozili so se mimo mesta, ki je bilo precej podobno prejšnjim, videli so veliko hiš in ostalih objektov, avtocesta pa je potekala ob robu in je bila nekoliko dvignjena, da si si lahko vse lepo ogledal. Saša je kmalu zaspala, Domen se je tiho pomenkoval z očetom, Lara je naslonila glavo Saši na ramo in zaprla oči, Luka pa si je komaj slišno mrmral besedila pesmi. Tako je čas hitro tekel, še posebej za Sašo, in kmalu so bili na Dunaju. Do odhoda letala je bilo še kakšno uro in pol, zato so po opravljeni kontroli vozovnic in poleta odšli v središče, vendar so pazili, da se niso preveč oddaljili od letališča. Opozorili so jih namreč, da lahko kontrola traja tudi do štirideset minut, zato je bolje, da pridejo nekoliko prej.
„Vsi ti pregledi in vse to o teroristih, to je le za lažji nadzor nad ljudmi,“ je povedal Domen.
„Se to učite na faksu?“ ga je namerno „špiknila“ sestrična. Domen je namreč študiral politologijo in je imel o vsaki stvari svoje mnenje, ki je bilo običajno precej liberalno in skoraj za lase privlečeno.
„Ti se kar smej, ampak je res. Veš, da je bil Bin Laden agent CIE in vse to je nacionalna zarota. Kmalu bomo morali nositi vsak svoj čip s satelitskim nadzorom.“ Lara se je obrnila proti prijateljema in zavila z očmi. Pustili so ga, da je še naprej razpredal svoje teorije zarote.
Kljub nameravanem turističnem ogledu mesta so se ustavili v piceriji znotraj letališča in pojedli kosilo.
„Gremo na sladoled,“ je predlagal Jernej in med potjo do terminala so lizali sladoled (čokolado, piškot, stračatelo in jagodo).
„Sploh ni tako dober kot pri nas,“ je komentiral Domen, kljub temu pa ga je pojedel do konca. Postavili so se v krajšo vrsto, ki se je nabrala pred vkrcanjem. Pol ure kasneje so sedeli na svojih sedežih na letalu. Lara, Saša in Luka so sedeli pri oknih. Saša je sedež zamenjala z nekim Avstrijcem, ki je vneto poskušal načeti pogovor z mlado Ukrajinko, Domen pa je zaradi aerofobije rade volje odstopil Lari sedež pri oknu. Komaj so čakali na odhod. Nad njimi so se z glasnimi piski prižigale oranžne lučke s pasom, kar je pomenilo, da se morajo pripeti, ker bodo kmalu odleteli. Mimo je prišla tudi stevardesa, ki je preverila njihove pasove, ter jim obljubila pijačo po vzletu. Motorji so zahrumeli in letalo se je začelo premikati. Pridobivalo je na hitrosti in se skoraj na polovici steze odlepilo od tal ter vzletelo. Kmalu je vzlet postal zgodovina in trojica je začela igrati „enko“.
Domen je imel v ušesih slušalke in spal, stric Jernej pa je bral časopis. Čez dobre pol ure jim je svetlolasa stevardesa ponudila kosilo.
„Res sem vesel, da smo jedli na letališču,“ je rekel Luka, ko je pogledal na svoj pladenj. Let je bil precej kratek, saj so kmalu po kosilu že začeli pristajati na Norveškem.
„Ali se peljemo skozi oblake ali pa je zunaj gosta megla,“ je povedala Saša, ki je prva pojedla in se ozrla skozi okno. Ko so se spustili nižje, so opazili, da so bili v oblakih, ampak nižje je bila ravno tako megla, razločili pa so tudi posamezne bele površine.
“Sneg!“ je zadovoljno pokazala Lara in se nagnila še bolj proti oknu. Na sedežu pred njo je Luka napenjal oči, da bi videl luči ob pristajalni stezi. Nekoliko levo od svojega pogleda je zagledal močne zelene in rdeče utripajoče luči, prižgale pa so se tudi luči nad njimi. Pilot jih je obvestil, da pristajajo.
„Govori vaš kapitan. Ker pristajamo, prosim, da se pripnete na sedeže – osebje vas bo preverilo. Zunaj je prijetnih ─10 stopinj Celzija. Želim vam prijetno bivanje v Oslu.“ Letalo se je nagnilo nekoliko naprej, potem pa se počasi zravnalo. Ko je osebje pregledalo potnike, so se tri stevardese odpravile na svoje sedeže – tudi one so se morale pripeti.
Potniki so nekoliko poskočili, ko se je letalo dotaknilo tal, nato pa je hitro začelo zavirati. Slišal se je glasen aplavz.
„Počutim se, kot da mi v glavi igra slavnostna melodija,“ je povedala Saša, medtem ko je glasno ploskala. Kot je sporočil pilot, je bilo zunaj prijetno mraz, na srečo pa je nanje že čakal avtobus, ki jih je odpeljal.
„Dobrodošli na Norveškem,“ se je nasmehnil Jernej.
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: prof. Bojana Modrijančič Reščič
