Vaši prispevki na nagradno literarno likovni natečaj Minevanje

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com  organizira Nagradni literarno likovni natečaj na temo MINEVANJE in sicer v obdobju od 17.10.2024 do 31.12.2024.

Več o natečaju preberite tukaj!

1. prispevek, Mraz in vnučki, Manja Tement, upokojena ekonomistka /učiteljica ekonomskih predmetov

 

Strašen mraz je zajel moje telo.

»Kje je sedaj vsa tista poletna vročina, pred katero smo bežali od junija do septembra?«

Zeblo me je tako, da sem imela oblečene tri puloverje, tudi smrkala in kašljala sem. Po testiranju sem ugotovila, da imam spet covid.

Vadila sem se v kašljanju, da ne bi izkašljala pljuč,  in brezvnetnem smrkanju, da ne bi bil moj nos čisto rdeč. Pravzaprav nisem vedela, da lahko človeka tako zebe, tudi če je zunaj toplo. Slabe volje sem razmišljala, kaj bi.

»Sedaj pa se ne bomo videli z vnučki.« Hčerki sem napisala:

»See you on viber.« To je znak, da me pokličejo na viber, kjer jih lahko tudi vidim. Okrog srca mi je hitro postalo toplo, ko sem zagledala vnukinjo z lepimi, rjavimi in večno begajočimi očkami.

»Zdravo, oma, kaj si bolna? Nič zato, bom prišla k tebi,« se je oglašala  moja mala ljubica. Mali Vito mi je poslal filmski nasmešek, s katerim bo osvojil vsa dekleta. Takoj sem se bolje počutila.

Misli so odšle svojo pot. Kje so ostale vse smešne besede, ki jih je izgovarjala prvorojena vnukinja, ko sva jo čuvala, dokler ni šla v vrtec. Še sedaj mi odmeva v ušesu:

»O, daj« ali To daj.« O je okrajšava za omo, ki je pa ni znala izgovoriti. Seveda se je nadaljevalo:

»O, daj keks, daj Kinderlanco (za kinder jajčko).« Ker je mamica vse to prepovedala, so bile to bolj skrivne dejavnosti. Če ni dala O, je pa dal dida Lajko.

Nepozabni so naši sprehodi okrog Pekrske gorce, z  Vivo, sedečo  v vozičku. Z eno roko je držala deda, z drugo pa omo. Ves čas sva morala peti Naša četica koraka, ona pa je samo poslušala.

Dolgo je Viva govorila v okrajšavah, kot: daj to, O-magaj, Viva lulala že, hala (za hvala) in izoli za izvoli. Počasi smo se naučili razpoznavati pomen teh okrajšav. Najbolj mi je ostalo v spominu, da ni znala izgovarjati črke r. Tako so bile Tačke na patrulji, Tačke na patulji itd.

Najbolj všeč nam je bil njen opis barv: za rumeno barvo je rekla, da je to barva sijaj sonce. Ali je pa kar celi roži, npr. narcisi, rekla, da je sijaj sonce.

Ko je prišla k hiši naša zmešana dalmatinska mešanka (med bišonom in ptičarjem, po besedah domačina Stipeta), sta začeli z Vivo kar hitro sodelovati. Zavezniško sta skupaj pojedli  zajtrk in kosilo. Skraja sem se čudila, kako je naša punca pridna in vse poje. Če Vivi hrana ni bila všeč, potem je Mimi dobila precej zajeten obrok; ker ona itak vse poje, saj je doma trpela lakoto. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kako stvari stojijo. Tudi spat sta šli skupaj. Viva v najino posteljo, Mimi se je skrila zraven nje pod odejo. Ko se je Viva oglasila, je Mimi hitro skočila in pogledala, ali je kaj narobe z vnukinjo.

Ko je Vivi po doma preživelem vikendu prišla zopet k nam v varstvo, je že pri vratih klicala:

»Mimi, jaz imam nekaj za tebe«, in ji vrgla priboljšek. Po zajtrku sva šli običajno z vozičkom  na sprehod. Naša psička se s tem ni hotela sprijazniti. Še preden sem Vivo spravila v voziček, je Mimi že čepela  v košari pod vozičkom. Tako mi ni preostalo nič drugega, kakor da vzamem tudi psičko zraven. To je bilo možno samo nekaj mesecev, ker je kasneje psička tako zrastla, da nisem več zmogla potiskati vozička.

Ko je Vivi shodila, je postala hitro zelo spretna. Nobena gugalnica in plezalna stena nista bila več varni.  Celo mene je pritegnila:

»Oma, pridi po plezalni steni; saj ni tako visoko; bom ti pomagala.« Res me je skoraj zvlekla gor. Nisem si mislila, da bom pri svojih letih še plezala po plezalni steni. Ko sva polni adrenalina prišli domov, je na poti našla palčko in z njo vijugala pred psičko:

»Mimi, čira, čara, začarala te bom v medveda.« Mima ni točno vedela, za kaj gre, in je veselo skočila na Vivo ter jo podrla. Vivi se je samo zasmejala, njena mamica pa je zakričala:

»Joj, kaj če bi si kaj napravila. Spravi stran tega norega psa.«

Ko je Vivi postalo vroče, me je prosila:

»Plosim lolapopke dol.«

Kadar je bila bolna, sem ji predlagala, da bi se igrali  zdravnika, misleč, da bo tako izgubila strah pred njim. Ona pa je vse pupice in medvedke posedla na kavč in me obvestila, da je to vrtec. Ko sem ji rekla naj s stetoskopom preveri, ali so vsi zdravi, je samo pogledala namišljene otroke in odgovorila:

» Vsi so zdravi. Ne potrebujejo pik pik.«

Po zadnjem božiču, ko smo stari starši malo pretiravali z darili, je Viva ob vsakem obisku samo še čivkala:

»Si mi kaj kupa?«, zato smo se zmenili, da nehamo s pretiranim obdarovanjem.

Pred letom in pol se nam je pridružil še mali nadobudnež Vito. Princeska Viva in psička Mimi sta utrpeli hudo travmo. Ljubosumju kar ni videti kraja. Viva malega kar potisne, če ji je preblizu, mali se k sreči samo zasmeji in sestrici sledi v vsem. Tudi psička se je počasi navadila, čeprav mu je kot dojenčku skoraj pojedla nogice. Sedaj teče za njim in ga od časa do časa oblizne ali pa mu pogrize kako igračo.

Imava pa z vnučkom veliko skupnega. Ko slišiva kakšno glasbo, začneva oba plesati. Posebej imava rada pesem Mama Maria od starega italo ansambla Ricchi e Poveri.

Dobre volje sem popila čaj in se spravila v posteljo, da bom hitro zdrava in bodo moji lahko prišli na obisk. Saj vem, da vse mine, tudi moji vnučki bodo hitro  zrastli in ne bodo več tako pogosto prihajali k nama.

2. prispevek, Odživeti, Marcel Baranja, 31 let

 

sprehajam se po soboškem parku

s tunino ploščico in prenosnikom,

zmrzujeta mi roki

 

razmišljam, zakaj noben ne pogleda

teh kipov in zakaj jih jaz nikoli ne pogledam,

mladih to ne zanima

 

baje so se ti ljudje borili za našo domovino

in vseeno umrli,

smrt nam je inspiracija in izklesani

kamni so le posledica, baje umetnost,

netrajni pogum,       odgovor

 

da ignoriramo neumneže, stare bele moške,

ki želijo, ne vem, zemljo, moč,       praznino

 

nikoli nismo srečni

 

razmišljamo, kateri preživeli umetnik

bo izklesal obraze drznih aktivistov,

kje bo stal svetleči marmor,

kdaj bo slavnostna otvoritev

 

rekli bomo, da so bili pogumni in

se zahvalili Bogu, da smo,

hvala Bogu,

mi ostali živi

 

3. Sončni zahod, Ksenija Šešerko 67 let

»Vdihni, izdihni, ne dihat!«

Monoton glas me strogo opominja, da moram ostati pozorna, misli pa nekontrolirano bežijo, kakor oblaki v usodni nevihti. Ležanje v krsti podobni napravi si lahko olajšam samo tako, da imam ves čas zaprte oči in se v mislih trudim odtavati v moje srečne kotičke.

  

Drživa se za roke, morje rahlo udarja ob obalo. Sonce visi nad obzorjem. Beli pesek, bela jadra, bela pročelja hiš – vse je obarvano v rožnate odtenke. Sediva na skali in samo SVA. Vpijava sedanji trenutek, vpijava tako močno, da bo ostal za vedno zapisan v možganskih vijugah.

 

Naprava zaropota, me strese in spet se oglasi strogo navodilo. Vdihnem, izdihnem, ne diham. Štejem sekunde, ko bom lahko zadihala s polnimi pljuči. Ponovno vdihnem in ga zagledam.

  

Z Barbaro se voziva s kolesom. Vozi za nama, potem pa me zaobide in mi s kolesom zablokira pot. »Ti, svetlolaska, midva pa se poznava.«

Začudeno ga pogledam, saj ne morem verjeti, da se pogovarja z mano, sivo miško, on, ki ga dekleta obletavajo, on, ki stopa v sanje mnogih najstnic. Seveda ga poznam, kako ga ne bi. Poznam ga, ker Barbara prijateljuje z njegovo sestro, poznam ga v stanju oddaljenega občudovanja. Od presenečenja ne morem odpreti ust.

 

»Je muca jezik odgriznila?«

Obraz mi zažari v škrlatni barvi vse do zadnje lasne korenine in vse, kar se lahko spomnim je, da mu pokažem jezik.

  

Naprava začne spuščati tuleče zvoke. Enainpetdeset let! Kako je to sploh mogoče, saj sem bila še včeraj šestnajstletnica? Ležim in prosim usodo, naj bom v redu, naj ne bo sprememb na slabše. Še toliko stvari bi rada odkljukala na življenjskem seznamu. Naslednje leto bi rada praznovala najino petdesetletnico poroke, na peščeni plaži, ob sončnem zahodu, rada bi videla odraščati moji čudoviti vnukinji, rada bi napisala še kakšno knjigo, rada bi…

»Vdihni, izdihni, ne dihat!«

  

   V naročju nerodno drži najinega komaj rojenega sina, kakor krhko porcelanasto figurico. Po licih mu tečejo solze. Zahvaljuje se mi. »Hvala enako,« se pošalim.

 

Tokrat je bil interval daljši. Željno zajamem sapo.

»Čez šest mesecev bo morda stanje popolnoma drugačno,« je izdavil zdravnik ob pregledu izvidov pred tremi leti, »pri tem se nikoli ne ve, kako bo telo odreagiralo.« Stala sem, kakor bi mi nekdo stopala zabil ob tla. Še sedaj ne vem, kako mi je uspelo oditi. Še čutim tisti grozljiv občutek, ki se zajeda v kosti, v možgane, v vsako celico, ki ti ne da spati, ko te prebudijo moreče sanje in imaš občutek, da se ne bodo nikoli končale.

Naprava se prestavi in nadaljuje s kljuvajočimi glasovi. Trese se, kakor bi hotela z mene otresti težke misli.

  

   »Babi, preberi nama zgodbo, ki si jo napisala za naju.«

Stojita pred menoj z roko v roki in vprašujoče gledata. Otepem s sebe oblak moke, snamem predpasnik in s police vzamem šop natipkanih listov.

»Ali sva res midve glavni junakinji?«

»Poslušajta in izvedeli bosta.«

 

    Naprava se še enkrat strese in glas me ponese nazaj v vsakdan: »Končali smo.«

 

Stoji na hodniku in me zaskrbljeno gleda. Nekoč kot oglje črni lasje so sedaj beli, postava pa še vedno vzravnana. Obraz, prepreden s črtami življenja – posledica bolečin ob izgubah, pa tudi smeha in radosti. A še vedno najlepši.

Zrak je svež in rahlo me strese. Ogreje mi roke in me opomni, da sva še tu. Črne misli odrinem kakor neljube vsiljivce. Iz nahrbtnika vzame rogljiček: »Pojej ga, saj ves dan nisi smela jesti.«

Zagrizem v penasto strukturo in uživam v vsakem grižljaju. Med vejami zagledam rožnato obarvano nebo bližajočega večera. Jutri se obeta lep dan.

 

4. Minljivost, Jasna Lara Rajh, odrasla oseba

Oh, Minljivost,
pretkana sopotnica življenja!

 
Nemo, neznatno se pojaviš
in si vzameš najslajše –
sočnost in srž življenja.

Vzameš vse, brez milosti in besed.
In vedno znova se vračaš …

Za teboj ostaja le sled spominov
in neizživetega …
v večnih solzah tistih,
ki ostajajo.

 

5. Angeli, Kaučič Damjana, odrasla oseba

 

Nocoj

bom izjokala

vse vijolične solze

nocoj

bom sprala vso

lepljivost sloves

 

minljivost ni izbira

 

mnogo mojih ljubih

nosi

šelesteča krila

 

pogostokrat

me ošine njihov

nenaden

šelest

 

angeli nočejo

da jočem

 

6. Minevanje, Zara Šubic, odrasla oseba

pozabljene knjige

pa besede izrečene v jezi

sovražen pogled in

občutek nemoči

jesensko listje in

jutranja megla

otroške igre in

najin spomin

 

minljivo je vse,

kar ni dovolj

 

 

7. Minevanje, Daniela Povše , 43 let

 

Vsi pravijo,

da kar imamo , tudi mine,

a meni to ni važno,

pomembno je da je lepo,

da držimo skupaj

četudi mine.

 

Mimo gre lahko šele takrat

ko duša zapusti telo,

a zakaj bi tako dolgo čakali

z lepimi trenutki,

ko pa nam je lahko

pri srcu toplo,

saj v življenju ni vse slabo,

je lahko radostno

kot sijoče

zvezdno nebo.

 

8. Niče, Adin Crnkić, odrasla oseba

kaj ti pomaga, če te vsi poznajo

in te hkrati noben ne razume?

vidijo te, ampak te ne prepoznajo

tu si v prostoru, ampak te ni

neznani obrazi polnijo prazne albume

brišejo stare, ustvarjajo nove spomine

si v odsevu ogledala še vedno ti?

stopicajo na mestu, ker jim čas ne mine.

 

gradiš gradove in letiš nad oblake

čakaš svoj vlak, ki ga ni od nikoder

po tirih praznine raje šteješ korake

v danem trenutku iščeš svoj pravi jaz

premajhna je konkurenca, da bi ostal moder

živ ko si zunaj, mrtev takoj ko stopiš noter

vsaka zmaga ti služi kot poraz

tudi takrat je tvoj sovražnik smoter

 

ponoči glasovi se tiho prikradejo

toneš v temno brezno krivic

šepetajo resnico, vendar resnično lažejo

občutek, da nikoli nisi nikomur dovolj

mimo švigajo nasmehi hinavskih lic

nepotešena želja na dosegu roke

bojuješ in vztrajno izgubljaš notranji boj

konstantni občutek umiranja na obroke

 

želiš si odvreči odvečne čustvene prtljage

po svetu hodijo ljudje vseh vrst in stopenj

že komaj čakaš konec te neskončne sage

človek človeku že zdavnaj ni zgolj volk

od njih te razlikuje to, da vsaj veš da si zloben

od besa renčiš kot pes stekel

zazreš se v noč – od jutri nastopa molk

ti podarjaš mi nebesa, jaz zbrcam te v pekel.

 

9. Minevanje, Savo Djurović Školiber, 58 let

 

 

12. Minevanje, Anja Kolman, 22 let

Mine hitro čas,

Včasih zmaga in poraz.

Se med sabo menjata, kadar se srečata.

Med ljudmi je tako, da mine tudi to.

Zmaga le prava sila, ki usmerja in pomirja.

 

Dvigne te poraz ,če dvigneš se in pokažeš, pravi in lep obraz.

Zmagaš pa, ko poraz sprejmeš. In greš naprej.

Da dokažeš in pokažeš, da ni mej.

Mine vse a sreča ne, če jo najdeš, da narediš nove dogodivščine.

A poteze so od nas odvisne, družbe, podpore in naše vzore.

 

13. Minevanje, Antonija Jereb, 73 let

Vsak dan minevam,
ko zatisnem oči
in vsako jutro ponovno oživim.
Vsaka bolečina me opomni,
da sem minljiva
in vsak val energije me okrepi.
Vsakega dne se ponovno razveselim
in upam, da bo trajalo.
Življenje je tako nepredvidljivo …

 

14. V tišini, PIA, odrasla oseba

V tišini čas mineva…

kot voda v reki

se pretaka

brez predaha.

Vsak trenutek

je nov, neponovljiv

V kratek čas,

ki nam je dan.

 

15. Jok starca, Hani Zamuda, 65 let

Nekoč si bil tako mogočen. Vsak, ki je hodil mimo tebe in se je ozrl proti tebi, je v tebi spoznal tvojo moč, tvojo veličino. Pot, ki je vodila do tebe je bila obdana s špalirjem mogočnih hrastov. S ponosom so rastli in se vzpenjali proti nebu ter ti dajali senco. Veter se je poigraval s njihovimi krošnjami in tebe uspaval. Ptice so ti pele najlepše pesmi in sokol je s ponosom opazoval velikana pod seboj.

Leta so tekla, ti pa si se postaral. Veke na očeh so se ti začele povešati, pogled ni bil več tako jasen, nasmeh je izginil iz tvoje veličine. Človek je začel redčiti špalir hrastov. Prišel je z žago in zarezal v njihovo telo. Slišati je bilo jok; slišati so bile prošnje … Toda vse zaman. Zavladati je začela tišina. Rasti je začelo grmovje, le bršljan ob tvojem vznožju te je slišal. Slišal je prošnje hrastov, a te so počasi izginjale …

Prišla je bolezen, naselila se je v tvoje ranjeno telo. Širila se je … ti pa si le nemo ječal in klical na pomoč. Kot da te nihče ne bi nikoli poznal, kot da te nihče ne bi nikoli opazil … Še vedno si stal na vzpetini in gledal dol v dolino. Bršljan se je vzpenjal proti tvojemu obličju in te tolažil, brisal ti je solze, a bolečina je bila premočna …

V deželo je prišla epidemija. Ljudje so ostali doma. Družine so skupaj odšle na sprehod v naravo. Hodile so mimo grmovja in opazovale nekaj starih hrastov, ki so dajala prijeten hlad. Vzpenjale so se počasi in pred seboj zagledale nemočnega starca, ki je klečal na soncu. Stegoval je roke in brez besed prosil za pomoč.

Najmlajši je stopil pred tvoje obličje in gledal … nemo te je gledal, nič ni dejal, le gledal … Morda je slišal tvojo prošnjo, tvoj jok … morda … Stekel je za starši, pogledal nazaj, se zazrl v tvoje oči in zakričal: »Zakaj tega gradu nihče ne razume, zakaj propada …«

 

16. Prosim, pomagaj mi…, avtorica Minka Jerebič, odrasla oseba

»Prosim, pomagaj mi,« je dejala starka sivih las, z upognjeno hrbtenico, ko je želela stopiti iz avta. Na pomoč sta ji priskočila mladeniča. Morda sta bila njena vnuka ali pa že pravnuka. Starka je počasi vstala. Ko je stopila iz avta, je obstala na mestu in nepremično stala. Eden od vnukov ji je želel pomagati, pa je z glavo odkimavala. Nič ni dejala. Verjetno je zbirala novih moči za nov življenjski podvig. Res je bilo tako. Pod roko jo je prijela hči, potem pa jo peljala proti zdravstvenem domu. Starka ni hodila. Z nogami je drsala po betonu. Počasi, počasi … Vmes sta se večkrat ustavili, da se je starka spočila, potem pa nadaljevali pot …

Bilo je pred mnogimi leti, ko sem opazovala na parkirišču ta prizor. Tja me je pripeljal mož in mi pomagal do zdravnika. Bila sem popolnoma nemočna in potrebna pomoči. Ko sem čakala v čakalnici, se mi je v misli še nekajkrat prikradla ta starka. Spraševala sem se o kvaliteti življenja oziroma o njegovi bedi, ko postaneš nemočen in pomoči potreben od drugih. Po drugi strani pa mi je bilo pri srcu toplo, ko človek ve, da ima ob sebi človeka, ki mu bo pomagal.

Minevala so leta. Bilo je zgodaj spomladi, ko me je sin poklical po telefonu: »Pridi domov, mama je vsa potolčena …« Ne spomnim se, kaj je bilo potem. Ne vem, kako sem prišla domov. Verjetno sem vozila zelo hitro. Ko pa sem prišla domov, sem obstala. Mama je sedela v kuhinji, vsa sključen nad mizo. Počasi je dvignila glavo in mi z očmi dejala: »Prosim, pomagaj mi.« Nič ni bilo treba besed, poklicala sem reševalca. Mamo so odpeljali v bolnišnico.

Zdravnik, ki jo je sprejel, je začel z vprašanji. Mama pa se je nasmehnila in dejala: »Želela se stopiti na stopnico, pa mi je tal zmanjkalo …« Takrat sem se spomnila prizora izpred let na parkirišču zdravstvenega doma. To se je začelo dogajati v naši družini. Mama, ki je bila še do včeraj vitalna stara ženica, je danes postala nemočna: zmanjkalo ji je tal pod nogami …

Minevali so tedni in meseci, mama pa je bila vedno bolj šibkega zdravja. Njeno telo je bilo brez moči. Dan za dnevom je dosegala rekorde, ko je premagovala razdaljo iz spalnice ali kuhinje do kopalnice. Kljub vsemu, si je neskončno želela novega dneva in novih dogodivščin: branje časopisov, revij, gledanje televizije, poslušanje radia, čiščenje solate ali radiča in seveda klepeta po telefonu s svojimi prijateljicami … Teh klepetov je bilo vedno manj. Prišel je trenutek, ko ni več prosila za pomoč …

 

17. KDO SI, Marija Starič, 74 let

Kdo si, da zapiraš mi vrata,

ko pred njimi stojim?

Stojiš mi na poti,

ko hodim po njej.

Zakrivaš mi sonce,

da v senci stojim,

luni preprečiš

da v sobo mi sveti.

V sanje prihajaš,

ko jaz mirno spim.

Kjerkoli sem, ob meni si ti

Pusti mi pot,

da hodim naprej,

umakni se soncu

naj greje mi dušo,

odgrni zaveso,

da me luna obsije!

Ne hodi mi v sanje,

saj vidim te v živo.

Umakni podobo,

ki v ogledalu odseva!

Vem zagotovo,

vse neverjetno se zdi.

Sprašujem se, kdo si,

da tvoja senca

mi znova in znova sledi.

 

18. MINEVANJE POVSOD, Metka Oset, 57 let

Živim v ulici ob gozdu. Rada hodim po uhojenih poteh našega mestnega gozda. Vanj se zatečem po mir, sprostitev, zdravje. Mehka zemlja je dobra za moje sklepe. Kolena niso več tako prožna kot v mladosti. Veliko mi pomeni čist zrak. Pod krošnjami se ga še lahko nadiham. Opazujem naravo. Spreminja se, na žalost je povsod, kamor se ozrem, groba sled minevanja. Ptički mi še polnijo ušesa z žgolenjem in detel potrkava po deblih. Ko pa radovedno pogledujem za ljubkimi vevericami, nimam sreče. Bilo jih je veliko, zdaj jih pogrešam. Pravijo, da so vrane pojedle mladičke. Verjamem. Vedno več je teh črnih kavk, ki so si prisvojile tuje ozemlje. Tudi druge živali niso več varne pred njimi. Videla sem, kako je ena preganjala zajca. Po polju je zmedeno tekal sem in tja. Ona pa nad njim. Prestrašen ni našel goščave, kamor bi se skril. Vrani so na pomoč priletele še tri krokarske pošasti. Ubogi zajec je upehan končal pod njihovimi trdimi kljuni. Čeprav so zaščitene in najbolj inteligentne med pticami, vran ne maram.

V zadnjih letih več dreves obleži z izruvanimi koreninami. Podrli so jih viharji. Po novem se klatijo tod okrog in delajo škodo. Nekaterim močni sunki odtrgajo veje, drugim vrhove. Škodljivci se množijo. Slab les napojen z deževnico povzroči, da težke veje pogosto omahnejo v globino. Tudi debla se prelomijo. Glasno zgrmijo na tla, da se zatresejo. Raztreščijo se na več kosov, kot dragocen babičin krožnik iz pravega porcelana.

Minili so časi brezskrbnega pohajkovanja med nekdaj zdravimi smrekami, bukvami in bori. Strah, da mi kaj pade na glavo, me je pregnal na asfaltirane ulice.

Sprehodim se po nekoč mirnem prestižnem naselju z vodnjaki na dvoriščih. Ulice so poimenovane po nekdanjih republikah bivše domovine. Zdaj so le-te že več desetletij samostojne države tako kot naša. Nekoč samski dom za delavce v velikih tovarnah, katerih čas je tudi že minil, se je spremenil. Zdaj nudi zavetje priseljencem iz različnih koncev sveta, zaradi katerih se je kakovost življenja v okolici spremenila. Iz varnostnih razlogov ima veliko lastnikov hiš video nadzor. Nekateri so se celo odselili. Pogosti nizki preleti policijskega helikopterja so vznemirjali prebivalce.

Izostrenemu talentu za opazovanje sem hvaležna za še eno zapaženo posebnost –  starodobnike. V Špesovem selu, katerega ime je utonilo v pozabo in ga pozna le peščica staroselcev, je kar nekaj lastnikov bolj ali manj spoliranih »fičotov« in »jugecov.« Tudi kakšna »stoenka« ali star golf se še vidijo za priprtimi garažnimi vrati ali na vogalu parcel. Občutek imam, da se, zdaj že ostareli ljudje, niso hoteli ločiti od svojega prvega jeklenega konjička. Gotovo so jim dobro služili in s seboj vozijo, ali pa imajo vsaj naložene, lepe spomine na preteklost.

Že več let pa me gane prav prisrčen prizor. Spomnim se prvega srečanja. S prijateljico zavijeva v ulico, kjer so dobili pred tri četrt stoletja svoje nove domove delavci takratne Tovarne motorjev Tezno. Nekatere hiše so v celoti obnovili in naselili novi lastniki. Drugih, ki so v manjšini, že dolgo ni uredila roka kakšnega mojstra kot je bil gospod Špes. Približujeva se koncu ulice. V zadnji hiši me preseneti igrača. Veselo rečem in iztegnem kazalec proti frčadi: »Poglej, takšnega medveda sem imela, ko sem bila majhna. Gleda naju in nama maha.«

Še danes glava kosmatinca zakriva majhno okno. Prijazno gleda pred hišo, kjer je bil večkrat parkiran rdeči »jugec«, na videz že utrujen od starosti. Sto in enkrat sem videla ta prizor. Vedno znova mi ogreje srce. Dobre volje nadaljujem pot. Mika me, da odmaham.

Pred nekaj meseci je avto postal nevozen. Najprej se mu je izpraznila ena pnevmatika, nato še druga. Rdeča barva se je kot v sramu skrila pod temno plast prahu. Lotila se ga je faza minevanja, bolj kot kadarkoli prej. Nekega dne je izginil.

Na srečo je medo še tam in me osrečuje s  prijaznim pogledom in tačkama v pozdrav. Njegova glava je videti manjša, zaprašena in okno umazano. Vedno pogosteje me vleče k njemu. Sprašujem se: »Je še tam? In, koliko je star otrok, ki je domoval v podstrešni sobici?«

Bolečina v desnem kolenu z diagnozo obraba sklepa, mi da misliti. Korak preusmerim na travnato pot. Meseca decembra je lepo vreme in v hosti ni nevarnosti za sprehajalce. Skozi krošnje padajo k tlom le prijetni snopi zlatih sončnih žarkov. Samozavestno se potopim v notranjost. Korak postane čudežno lahkoten. Listje šumi pod nogami. Obstanem z zaprtimi očmi. Ponuja se mi prijeten vonj po zemlji in mahu. Zajamem ga s široko razprtimi nosnicami. Podaljšujem vdih. Kisik napolni prsni koš vse do pljučnih končičev. »Tu sem doma,« zadovoljna dahnem in iztisnem zrak. Pogled me ponese nad vrhove bukev. Srečam jasnino, nebeško modrino. Srce zaigra. Čutim polzenje trenutka. In že zapojejo žage. Na tovornjake nalagajo ostanke dreves. Dan je popoln.

 

19. Jaslice, Majda Arhnauer Subašič, odrasla oseba

Previdno odprem starinsko okrašeno leseno škatlo. Mnogokrat prej sem to storila hitro in brez posebnih misli, zadnjih nekaj let pa mi to opravilo predstavlja poseben ritual. Kolikokrat že … in kolikokrat še jih bom? Ali pa bodo to storili moji dragi, ki me bodo nekoč nadomestili pri tem opravilu. Upam, da jim bom uspela predati duh izročila, ki se skriva v njej.

Zagledam jih. Iz finega kartona izrezljane jaslice, ki jih na zadnji strani krasi besedilo božične pesmi in podoba Svetih treh kraljev, ki jim Betlehemska zvezda kaže pot skozi puščavo. S spoštovanjem in ljubeznijo se jih dotaknem. Častitljivih 81 let štejejo. Italijanski vojaški kurat jih je ob božičnem blagoslovu skupaj s podobico Svetega Antona podaril mojemu očetu, tedaj še mlademu fantu, ki se je v vojni vihri kot ujetnik znašel v taborišču Gonars. Skrbno jih je čuval in se v stiskah, porojenih iz negotovosti tistih časov, vanje zatekal po tolažbo in upanje. Jaslice so bile zanj simbol doma, miru in vere, da bo Betlehemska zvezda tudi njega varno pripeljala na cilj – v varno zavetje svobode.

“To niso samo jaslice,” je vedno govoril. “To je spomin na človečnost, ki se je obdržala tudi v najhujših časih.” Marsikaj mi je pripovedoval o tem obdobju, a kot mladenko me to ni zanimalo. Že spet te vojne zgodbe, sem naveličano pomislila tedaj. Kot tren je minilo, ko sem prišla v leta, ko bi mu rada prisluhnila, a te možnosti ni bilo več. Tedaj se je že utopil v svoj svet.

»Oprosti, ata, ker te takrat nisem razumela,« je bila misel, ki se mi je tekom let mnogokrat utrnila. Slabo vest in obžalovanje je nadomestilo spoznanje, da mora človek za določene stvari dozoreti. Kot človek širokih pogledov se je takrat zavedal tega in mi zagotovo odpustil mojo brezbrižnost.

Zdaj, ko ga že dolgo ni več, so te jaslice spomin, ki me povezuje z njim. Vsako leto jih postavim pod smrečico, kot je to počel on. Vsakič s kančkom bolečine ob zavedanju, da je ena od stalnic v naših življenjih tudi minevanje. Ljudje odhajajo, spomini bledijo, spreminjajo se časi in podobe nekdanjih dni tonejo v pozabo. Neustavljiv proces, ki mu ne moreš uiti.

Smrečica je zdaj plastična in tistega svežega vonja po gozdu ni več. Tudi ne belih kopren vate niti mahu. In tistega opojnega vonja po rumu, v katerem so se namakale rozine za potico. Tudi nekoč dišečih pomaranč, v katere smo zabadali klinčke, ni več najti. Nostalgijo poustvarim z eteričnimi olji, a so le slab približek mešanici vonjav iz dni mojega otroštva.

Spomnila sem se, kako sem kot otrok neprevidno spustila na tla eno od figuric, ki smo jih postavili poleg jaslic. Delček se je odlomil in oče, s katerim sva urejala novoletno smrečico, se ni jezil. Zamišljeno je dejal: “Potem jo bova zalepila. Tudi mi se poškodujemo tekom let, a moramo se ponovno sestaviti skupaj, če hočemo živeti dalje. Včasih gre hitreje, drugič počasneje.« Preprosta misel, a zelo resnična, ki mi je prišla prav, ko sem se kasneje kdaj znašla v težavah.

Ob misli na preteklost sem zaključila s postavljanjem jaslic. Prižgala sem še svečko in podrobneje pogledala vsako izrezljano figurico. Iz Marije in Jožefa veje izpolnjenost, novorojeno dete v jaslih z zaupanjem zre v svet, zaenkrat še polnega čudes v obliki prijaznih obrazov pastirjev in spokojnih ovčic. Nekje v daljavi zvezda repatica, ki prinaša obljube. Idilična podoba novega življenja, ki kaj kmalu lahko zaide v drugačne vode, polne vrtincev, neprijaznih bregov in skritih pasti globin, ki marsikoga pogoltnejo.

Dovolj mračnih misli, odločno rečem sama sebi. Vse prevečkrat se zapredem v njih. Mine dobro in mine tudi slabo. Če prej ne, na oni strani. Da, tudi to mi je skozi sanje povedal moj dragi oče kmalu zatem, ko je prešel onkraj. In mi prek spleta usode kasneje to tudi dokazal. A to je že druga zgodba. O koncu in začetku, ki prehajata drug v drugega v nenehnem prepletu življenja tu in v razsežnostih, ki so nam še neodkrite.

 

19. REVOLT, Khallanova, 17 let

 

Življenje gre mimo mene.

Ne vpletam se več v socializirano civilizacijo

Životarim.

 

Pobiram ostanke

tvojih besed-

vsaj tistih,

ki jih ni pojedel že kdo drug.

 

Name se zlivajo izcedki

iz raznih lukenj-

vsaj tisti,

s katerimi se ni umil že kdo drug.

 

Mi je še kaj ostalo?

 

Ti si odšla.

 

Nevede si se zakopala,

si zapičila križ v hladno zemljo

in si prižgala svečo.

 

Brez tebe le čakam,

da vse mine-

jaz, bolečina in svet.

 

20. VČERAJ IN DANES, Marija Gale Lisjak, starost 41 let

Stopila je na toplo teraso, bosonoga, v rokah nesoč minimalistično zložen tetrapak od mleka in prazno konzervo, ki je še vedno dišala po fižolu v zeljni solati. Približala se je smetnjaku z oranžnim pokrovom, vanj vestno zložila embalažo, zaprla pokrov in ob tem na blazinicah prstov začutila nekam znano raskavost. Keramična talna obloga ji je prijetno hladila utrujene podplate, ki so kar buhteli od otekanja. V ušesih ji je ob tem zazvenel Dorijanov dobronamerni oštevajoči nasmeh. Tisti dobri stari nasveti prednikov, ki jih kljub spoštovanju, ne moreš upoštevati. Lahko se le nežno nasmehneš nazaj in prikimaš. Tako je nekje v zraku obvisel tudi tastov blagohotni očitek, da pri svojih letih ne bi več smela hoditi bosa naokrog, še posebej pa ne v svojem stanju.

Triinsedemdeset let že šteje, pa samo en zob mu manjka. Triinsedemdeset let in v pričakovanju že osmega vnučka, po svojih treh sinovih. Dobro se drži za svoja leta. Nekaj zemlje je tudi že pretlačil in kaj doživel. Ampak, da ne bi smela biti bosa?

»Mah, kaki!« je polglasno pomislila.
»Samo 41 let imam. Saj me menda ja ne bo že jutri pobralo. Bose noge mi tako zelo prijajo. Ploščice pa niti niso kaj prida mrzle v tem pomladnem vremenu. Pa še zdravo je hoditi bos.« je zaključila misel in hkrati pogledala proti stiku keramike s kožo svojih podplatov.

Zaradi okroglega trebuščka, ki je naznanjal skorajšen prihod majskega dojenčka, svojih stopal ni več mogla kar tako, samoumevno, videti, ko je pogledala navzdol. Tisti zoprno napet občutek pod kožo in blaga pekočina sta ji govorila, da bo kmalu treba sesti in noge privzdigniti na mehko blazino, čimbolj nad nivojem srca. Dobro poznana spremljevalca sta se ponovno najavila; zatekanje in pekoča zgaga.

»Komaj čakam, da bo mimo vse skupaj. Naj čimprej mine.« je zavzdihnila.
»Komajda še stojim. Vsi sklepi mi škrtajo. Vse me boli …«

»Ljubica, saj bo. Še malo, čisto, čisto malo!« jo je med polglasno pritožbo prekinil njej najljubši, Borutov glas, ki se je ojačal njej v uteho, med zadovoljnim tihim brundanjem iznad polnega želodca, po odličnem prvomajskem kosilu.

»Sem rekla to naglas?« je vprašala bolj sama pri sebi, ne da bi zares pričakovala kakšen odziv.

A nadaljevanja njegovih vzpodbudno tolažečih floskul ni več ujela v razum, niti v ušesa. Zastrmela se je v dlan, ki je še ravnokar pridno ločevala odpadke. Na prstnih blazinicah so se zalesketale drobne bleščice. Zlata zrnca finega peska, ki je prispel nad Evropo s pomočjo vetrov, po zadnjih nevihtah aprila v slovesu.

Hrapav nepovabljeni gost, ki se je smelo naselil na parcelo, je porumenil prvomajski ambient. Povsod je bil. Na klimatski napravi, na obeh avtomobilih, na vrtu, v cvetličnih koritih, na fontani, pa na nadstrešku in povsod po tlakovcih. Lisasto – rumena ograja je pričala o tem, da mu tudi sosedje niso ubežali. Njihov nasad malin je tej ugotovitvi rumeno pritrdil.

»Saharski pesek je spet na terasi! Povsod leži. Poglej! Že tretjič letos ga je prineslo … Borut, me slišiš?« je zaklicala skozi odprta terasna vrata, nekam v notranjost hodnika, v smeri, ocenjeni nekam proti možu.
»Aja? Pa kako že spet? Naj že neha to nosit sem. Sama nesnaga je potem.« se je Borut skorajda ujezil.

»Čudaško vreme imamo, da je kaj! Nič več ni tako, kot je bilo prej; ni ne prave zime ali poletja, pa vsa ta neurja in nenadne spremembe temperatur so tudi kar nekaj!« je v pritožbi nekoliko spustil in omehčal glas, da ne bi vznemirjal noseče žene.

»Vse bo spet umazano. Ah nič, bom kar pobrisal, kaj pa čem drugega! Da ne bodo mački vsega nanosili na kavč in preproge.« je še godrnjaje odgovoril v nejevoljnem baritonu. Pa ravno se je hotel malce vleči in v miru prebaviti pečenko s pečeno zelenjavo in zeljno solato.

Ona pa je strmela v bleščice. Zlate, skoraj kičaste. Vsako zrno je bilo malo drugačno. Vsako zrno se je lesketalo v zlatih tonih. Prizme, kockice, kroglice … Saharski pesek.

»Puščavo nam prinašaš na vpogled. V Amazonijo greš pognojit ostanke pragozda, kajne? Če bo sploh imelo še kje kaj rasti. Anakonde in jaguarji se sedaj že zatekajo v nove domove, verjetno kar kam k piranham in hlastajočim želvam. Drevesa usihajo, drugo za drugim; stoletni velikani padajo, ko čas beži v tiktakanju brnečih motornih žag.«

»Le kaj si videl na poti preko Mediterana, pesek, sin puščave? Drgetanje v prestrašenih objemih? Solze za zajtrk? Nevihto na odprtem morju, ki je premetavala prebežnike v gumijastem čolnu? Ribiške barke, ki za vsakdanji kruh in liter žganja lovijo še zadnjo jato brancinov? Koliko njih je že ugasnilo v valovih; njih – življenj in upov? Zagotovo imaš primešan tudi sajasto siv prah, ki se je dvigoval iznad podrtega železobetona.«

»Vonj imaš; tak čuden, po zbombardiranih domovih in krvavih stenah bolnišnic v ruševinah. Si videl tudi kakšno lačno deklico, ki prosi za suho skorjo česarkoli? Fantka, visokega kak meter in še nekaj centimetrov zraven, ki v ozkem jašku rudnika izkopava tanzanite in litij? Mladeniča, ki namesto neveste v rokah nosi mitraljez? Morda pa črede koz, ki otrokom, tam nekje, omogočajo učenje abecede v šolah pod slamnato streho, kjer dobijo edini dnevni obrok hrane?«

»Kaj si videl? Zbor motoristov? Velika mesta z rdečimi in črnimi strehami, prostrane parke z gozdički in klopcami? Zabavišče v obmorskem letovišču? Sprehod dveh mladih zaljubljencev, z dizajnerskimi kužki na vrvici, kako se sprehajata mimo skoraj praznega, a nadvse modernega otroškega igrišča? Si videl razvratne Pompeje, ki jih je Vezuv sramežljivo skril v ljubeče vroč objem za tisoč let? Si srečal koga ki ga poznam? Kakšno žival, gekona, osla? Morda celo beloglavega jastreba?«

»Kaj si bil prej, pesek? Drevo ali roža? Si bil plankton ali krokodilov zob? V kaj se boš prerodil, ko premineš? Boš malta na novi palači, ali silicij v vrtnici, s katero bo mladenič dvoril izbranki? Boš stekelce na lupi mikroskopa ali tisto na zaslonu pametnega telefona? Boš gledal v nebo ali raje v obraze?«

»Upam, in želim ti, da ne pristaneš nekje v brezzveznosti, na dnu morja, recimo. Ali v breznu živega peska, v prežanju na nove žrtve, ki bi jih pogoltnil in konzerviral za nadaljnjih petsto let. Jih spremenil v mumijo ali prah ali celo … v pesek.«

»No, kaj pa je? Ne stoj tukaj, pojdi notri. Vroče postaja, počivati moraš.«

Zdrznila se je iz zamaknjenosti, v katero so jo potopile lastne misli. Pogledala ga je z neizpodbitnim presenečenjem, ko jo je zmotil njegov ljubeč glas. Opremljen s krpami in metlo se ji je nasmehnil in pomignil z glavo proti vratom, usmerjajoč jo v objem prijetno ohlajenega doma.
»Pobrisati moram. Umakni se mi, da ne bom še tebe pobrisal.« se je pohecal in jo s silikonskimi ščetinami na metli narahlo pometel po bosih prstih na nogah, da jo je požgečkalo. Še pri srcu. Nasmehnila se je. Rada se mu je nasmehnila.

»O, hvala ti. Boš lahko?« ga je vprašala med stresanjem peska z dlani, ko se je že namerila proti vratom.

Prikimal je.

»Seveda bom lahko. Pha! Kaj pa mislite vendar, gospodična madam?! Še zapojem vam zraven podoknico, ako bi vi to želeli.« se je še pošalil, pomežiknil, naredil nekaj kvazi mačoidnih gest, ki so ji izvabile širok nasmeh na ustnice in se prav po kavalirsko priklonil, med snemanjem namišljenega klobuka z glave.

»Pristavim naj golido za kavo, vitez moj?« je vprašala s tonom, ki je potrjeval, da sprejme njegovo igro.

Pokimal je in ji ponovno pomežiknil in jo pogledal izpod čela kakor kakšen kavboj iz starih vesternov, saj je vedel, da ji je všeč, ko sta malce igriva in malce za hec. Odšla je v kuhinjo.
»Zmanjkalo je pomaranč, Borči, nobene ni več za ožet. Čakaj … Limone še imamo. Bi limonado?« je zaklicala.
Zopet je pokimal in dodal:

»Ne pozabi, brez sladkorja. Tole dieto moram vzdržati še 11 dni. Morda bo kaj napredka.«

»Držim pesti. Upam, da ti bo bolje potem.« mu je odgovorila nazaj z vzpodbudo.

Za trenutek se je ustavila sredi kuhinje in se, bolj kot ne, z veliko težavo, sklonila k tlom. V dlan, ki je še pred minutami objemala in mencala prašnega popotnika v vetru, je skrbno pobrala nov šopek njegovih las. Nežno je pogladila mehki siveči puh, ga povohala in poljubila. Lase, skozi katere mu je še včeraj nežno brodila s prsti. In ki ga jih je danes, nehote in nevede, povsod puščal za seboj, po zadnji kemoterapiji.

 

21. Večno je le minevanje, Barbara Kopač, 36 let

Vse mine. Tako dobro kot slabo. Lepo in tisto malo manj lepo. Pravijo, da nič ni večno.

Sama bi tej trditvi ostro nasprotovala.

Minevanje. Minevanje je večno. Čim se nekaj ustvari, že začenja izginjati.

V trenutku, ko se rodimo, nam začno teči leta, posledično minevajo trenutki, mineva življenje.

Čim vzplamti ljubezen, začne plamen že postopoma ugašati.

Vse enkrat mine.

Mar to pomeni, da je življenje v resnici le minevanje? Minevanje vsega in vsakogar?

Da. In ne.

Prijateljske vezi minejo, ljubezen usahne, poznanstva postopoma utonejo v pozabo. Minejo.

Pa vendar je življenje lepo prav zaradi trenutkov, stikov in vezi, ki so minljivi. Kar mine, ima toliko večjo vrednost. Kar vemo, da bo nekoč izginilo, še toliko bolj cenimo. To za vedno nosimo v srcu. Kar mine, je v resnici večno.

Tudi on je v mojem življenju predstavljal le minljiv trenutek. Čim sem ga spoznala, je najina vez že začela izginjati. Bolj ko se je razvijala in krepila, hitreje je minevala.

Njegov pogled je bil od prvega trenutka minljiv.

Njegovi objemi so bili minljivi.

Vsak njegov dotik je predstavljal trenutek, ki je minljiv.

Čim se je pojavil v mojem življenju, je začel … Minevati.

Najina vez ni bila preprosta. Niti enostavna. Čeprav je puščala ravno nasproten vtis.

Stkala se je v trenutku, iz dneva v dan se je le še krepila.

Je bilo pa pri priči jasno, da obenem od prvega trenutka tudi mineva.

Najin odnos je bil večplasten, zgrajen iz več različnih ravni dojemanja, občutenja, videnja.

Bila sva si tako podobna, hkrati pa diametralno nasprotna.

Najini duši sta se povezali, srci sta stkali nezlomljivo vez, um pa se je vseskozi boril z mislijo, ali je tovrstna povezanost v resnici lahko večna.

Ni bila. Minila je.

Kot minevajo prijateljstva. Lahko so trdna, stkana v tesno, neprebojno, nezlomljivo vez. A minejo.

Kot minejo zakoni. Tudi ta vez ni zanemarljiva pa mine. Pri nekaterih prej, pri drugih pozneje. A vselej mine.

Kot družina. Osnovna zamisel družine je večna, ne pa tudi sama družina. Starši ostarijo, otroci odrastejo. Vezi minejo, družina izgine.

Pojavijo se novi rodovi, pri katerih se zgodba ponovi. Rodijo se in minejo.

Tudi žalost je minljiva. Je ni tesnobe, ki bi trajala večno. Kot tudi ne pristne radosti. Ta se razvije, nekaj časa postoji in nato mine.

Žalovanje. Pride, nekaj časa bremeni naše življenje in mine.

Kot jeza, strah, nejevolja. Neprijetna občutja minejo tako hitro, kakor se tudi pojavijo v našem življenju.

Ljubezen. Eno tistih čustev, za katerega tako radi trdimo, da traja večno. Da ljubezen premaga vse ovire, premosti vse razlike, prebrodi vse prepreke.

Pa ni res. Tudi ljubezen je minljiva. Pride in mine. Kot vse ostalo.

Pa občutja, ki prevevajo naše telo po odtujitvi ljubezni? Se mar ta zakoreninijo v nas?

Vprašanje, kaj je tu minljivega – ljubezen ali posledice, ki jih ta po izginotju pusti v nas.

Moje srce vsak dan bolj hrepeni po njem. Želi si njegovih melodij.

Telo vsak dan izraža potrebo po njegovih dotikih. Pogreša njegove tople dlani.

Duša trpi, ker se ne more neodtujljivo povezati z njegovo.

Srce utripa hitreje, z zavedanjem, da bije le in samo zanj, se pa ritem hkrati mestoma tudi umirja, zaradi zavedanja, da tudi njegovo srce bije le in samo zanj.

Od nekdaj sem slutila, da bom sama.

Ta slutnja se je sčasoma sprevrgla v verjetnost, nato pa postala dejstvo.

Nikdar me niso privlačile zveze, nisem čutila potrebe po razmerju.

Pa vendar sem le človek, iz mesa in krvi, človek, ki vsake toliko začuti potrebo po telesnem stiku. Občasno se pojavi nenadna želja po dotiku, po telesni bližini, po tem, da se lahko zatečeš k nekomu v naročje, kar te razbremeni in ublaži boli, s katerimi se soočaš.

Doslej se je ta želja pojavila sorazmerno redko, skorajda nikoli.

V zadnjih mesecih pa je prisotna skorajda vsak dan.

Seveda vem, da mi je namenjeno ostati sama.

Se pa srce začenja sprenevedati, češ, morda pa ni treba, da je tako, morda lahko bijem za nekoga, še za nekoga drugega.

Traparija. Saj se tovrstna čustva niso razvila prvič.

Seveda sem v preteklosti že uzrla obraz, ki me je pritegnil.

Seveda sem že zrla v oči, ki so me potegnile vase.

Seveda sem že ugledala ustnice, po katerih sem, ko so mi izginile izpred oči, znova zahrepenela.

Saj sem le človek.

Pa vendar mi je nekako uspelo vztrajati v tej svoji samoti.

Vse, kar sem doslej čutila, sem čutila sama. Brez dotikov, brez vzajemnih čustvovanj, brez prepletanja src in duš. Sama, na koncu vedno le s svojo srčno bolečino.

Pa je tudi to minilo. Spet je nastopilo jutro, ko sem se prebudila razbremenjena srčnih bolečin, spet pristna jaz – srečna in svobodna.

Mislila sem – ne, verjela sem, da sem po toliko srčnih preizkušnjah, po toliko zavrnitvah, bolečih trenutkih, v resnici po pravem poetičnem trpljenju, zmožna preživeti kakršnokoli nadaljnjo bolečino – srčno, dušno ali telesno.

Dokler nisem spoznala njega.

Poznam ljudi, ki hodijo po svetu z namenom, da najdejo svojo sorodno dušo. Ki iščejo osebo, s katero bi lahko preživeli preostanek življenja, s katero bi si ustvarili družino ali zgolj varno zavetje.

Kar je povsem razumljivo.

Tega nas je učila družba, tako smo bili vzgojeni.

Bodi pridna, uspeh v šoli ti bo zagotovil dobro plačano in varno delovno mesto. Potem si poišči primernega partnerja, si ustvari družino, seveda vsaj z dvema otrokoma, tvoje življenje naj bo povprečno slovensko.

S čimer ni popolnoma nič narobe. Če v tebi dejansko tudi tli želja po običajnem, stereotipnem vzorcu ‘ustreznega’ življenja.

Sama sem vedno čutila, da nikakor ne sodim v ta vzorec.

Da ne sodim v družbo, ki mi narekuje, kaj moram početi, kdaj smem to početi, kdaj se moram vezati, koliko potomcev naj bi imela, kje naj bi se zaposlila in podobno.

Nikdar nisem čutila, da sodim v krog, v katerem sem se gibala. Pa sem zamenjala številne kroge, pri čemer so bili prav vsi čudoviti.

Spoznala sem zanimive, prijetne, sočutne, pametne ljudi, s katerimi smo stkali pristne prijateljske vezi.

Pa vendar sem se vselej čutila drugačno.

Vsi ti posamezniki so si namreč slej ko prej našli partnerja ali partnerko, sledili običajnemu slovenskemu vzorcu in tako dosegli še nekaj življenjskih prelomnic.

Sama pa sem čutila, da takšna pot ni zame.

Pa iz mene ne govorita ne cinizem niti morebitna zagrenjenost, ker sama nikdar nisem izkusila mladostniških romanc, prepovedanih poljubov ali skrivnih dotikov, ki v človeku prebudijo različne oblike strasti.

Ne, očitno sem se rodila s spoznanjem, da mi je namenjena drugačna ‘usoda’.

Pa življenje vedno poskrbi, da se še tako jasno začrtana pot slej ko prej prekine, premakne ali celo popolnoma spremeni.

Ko sem ga spoznala, si niti slučajno nisem zamišljala, da bo v meni prebudil občutja, kakršna pozneje je. Četudi bi vedela, bi ne mogla verjeti, da lahko nekdo popolnoma spremeni življenjski nazor, ki me spremlja že več deset let.

A se je točno tako zgodilo.

Naposled sem vendarle doumela pristno moč besed, da lahko en sam trenutek spremeni popolnoma vse.

Ker točno to se je tudi zgodilo.

Seveda ne v trenutku. A tisti trenutek, ko sem ga prvič uzrla, je sprožil učinek domin, ki so, ena za drugo, rušile mojo jasno začrtano življenjsko pot.

Ko sem spoznala, da v njegovem nasmehu opazim več kot zgolj popolno oblikovane ustnice, da v njegovih očeh ne vidim le sivozelenega odtenka, da me s svojo čudovito barvo glasu vedno znova prevzame, me je spreletel srh.

Vedela sem, da se bo vse spremenilo.

Moja svoboda je izgubljena, občutek sreče se nikdar več ne bo vrnil.

Moje srce je pohabljeno, zdrobljeno, uničeno.

Odrešitve ni in je ne bo.

Prvič v življenju sem se zavedla, da se tokratne bolečine ne bom mogla znebiti.

Bo mar ta bolečina večna? Bo to edino, kar ne bo minilo?

Prvič sem se zavedla, da za moje srce tokrat ni rešitve.

Prvič v življenju sem vedela, da se po tej zavrnitvi ne bom mogla pobrati.

Bil je namreč prvi, ki je v meni prebudil neusahljivo željo po pristni bližini, po tem, da bi si z nekom ustvarila … Nekaj.

Bil je prvi, ki je v meni prebudil žgočo željo po takojšnjem telesnem stiku.

Bil je moja prva misel, ko sem se zjutraj prebudila, bil je moja poslednja misel, preden sem v temi noči zatisnila oči.

Boleče spoznanje, da je najin odnos mogoč zgolj v sanjah, je uničilo še tisti košček srca, ki se je hrabro držal pokonci, misleč, da lahko sam prenese in premaga vse nadaljnje srčne boli.

Bolečina ob misli nanj je bila prehuda.

Bolečina ob misli na to, da se ne najini srci ne najini duši ne najini telesi nikdar ne morejo združiti, je bila neznosna.

Za nekoga, ki misli, da lahko prenese vse bolečine tega sveta in da jih v resnici že je, je tovrstna izkušnja grozljiva. Zlomi mu dušo, srce in voljo. Zdrobi mu razum in uniči pogum.

Kot kaplja čez rob, kot gnila češnjica na vrhu vseh že tako bolečih srčnih preizkusov, kot tista kapljica olja, ki poskrbi za poslednji plamen, ki postopoma požre vse imetje, ki ga oseba poseduje.

Pogorišče, ki ostaja, je grenko, je temno. Ni več prsti, ki bi obrodila, ni več drevja, ki bi priskrbelo kisik, ni več ptic, ki bi dneve zaljšale s svojim nežnim petjem.

Ni več sonca, ki bi grelo premražene dlani, ni več dežnih kapljic, ki bi oskrbele opekline. Ni več oblakov, ki bi ščitile pred premočnimi sončnimi žarki, ni več mehke trave, ki bi telesa zaščitila pred hladnim kamenjen.

Ni več ničesar. Ostalo je le …

Polje brezupa, kjer za vekomaj bivajo duše zdrobljenih src, ki so tolikokrat skušala ljubiti, a so jih, kljub iskreni, kljub pristni želji, poteptala kopita tiste prešernovske neuslišane ljubezni.

Kaj je torej večno?

Je res večna ljubezen, kot tako prepričano (in pogosto) trdimo, ali minevanje te ljubezni, ki jo imamo za večno?