Vaši prispevki na nagradno literarno likovni natečaj Minevanje

0
594

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com  organizira Nagradni literarno likovni natečaj na temo MINEVANJE in sicer v obdobju od 17.10.2024 do 31.12.2024.

Več o natečaju preberite tukaj!

1. prispevek, Mraz in vnučki, Manja Tement, upokojena ekonomistka /učiteljica ekonomskih predmetov

 

Strašen mraz je zajel moje telo.

»Kje je sedaj vsa tista poletna vročina, pred katero smo bežali od junija do septembra?«

Zeblo me je tako, da sem imela oblečene tri puloverje, tudi smrkala in kašljala sem. Po testiranju sem ugotovila, da imam spet covid.

Vadila sem se v kašljanju, da ne bi izkašljala pljuč,  in brezvnetnem smrkanju, da ne bi bil moj nos čisto rdeč. Pravzaprav nisem vedela, da lahko človeka tako zebe, tudi če je zunaj toplo. Slabe volje sem razmišljala, kaj bi.

»Sedaj pa se ne bomo videli z vnučki.« Hčerki sem napisala:

»See you on viber.« To je znak, da me pokličejo na viber, kjer jih lahko tudi vidim. Okrog srca mi je hitro postalo toplo, ko sem zagledala vnukinjo z lepimi, rjavimi in večno begajočimi očkami.

»Zdravo, oma, kaj si bolna? Nič zato, bom prišla k tebi,« se je oglašala  moja mala ljubica. Mali Vito mi je poslal filmski nasmešek, s katerim bo osvojil vsa dekleta. Takoj sem se bolje počutila.

Misli so odšle svojo pot. Kje so ostale vse smešne besede, ki jih je izgovarjala prvorojena vnukinja, ko sva jo čuvala, dokler ni šla v vrtec. Še sedaj mi odmeva v ušesu:

»O, daj« ali To daj.« O je okrajšava za omo, ki je pa ni znala izgovoriti. Seveda se je nadaljevalo:

»O, daj keks, daj Kinderlanco (za kinder jajčko).« Ker je mamica vse to prepovedala, so bile to bolj skrivne dejavnosti. Če ni dala O, je pa dal dida Lajko.

Nepozabni so naši sprehodi okrog Pekrske gorce, z  Vivo, sedečo  v vozičku. Z eno roko je držala deda, z drugo pa omo. Ves čas sva morala peti Naša četica koraka, ona pa je samo poslušala.

Dolgo je Viva govorila v okrajšavah, kot: daj to, O-magaj, Viva lulala že, hala (za hvala) in izoli za izvoli. Počasi smo se naučili razpoznavati pomen teh okrajšav. Najbolj mi je ostalo v spominu, da ni znala izgovarjati črke r. Tako so bile Tačke na patrulji, Tačke na patulji itd.

Najbolj všeč nam je bil njen opis barv: za rumeno barvo je rekla, da je to barva sijaj sonce. Ali je pa kar celi roži, npr. narcisi, rekla, da je sijaj sonce.

Ko je prišla k hiši naša zmešana dalmatinska mešanka (med bišonom in ptičarjem, po besedah domačina Stipeta), sta začeli z Vivo kar hitro sodelovati. Zavezniško sta skupaj pojedli  zajtrk in kosilo. Skraja sem se čudila, kako je naša punca pridna in vse poje. Če Vivi hrana ni bila všeč, potem je Mimi dobila precej zajeten obrok; ker ona itak vse poje, saj je doma trpela lakoto. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kako stvari stojijo. Tudi spat sta šli skupaj. Viva v najino posteljo, Mimi se je skrila zraven nje pod odejo. Ko se je Viva oglasila, je Mimi hitro skočila in pogledala, ali je kaj narobe z vnukinjo.

Ko je Vivi po doma preživelem vikendu prišla zopet k nam v varstvo, je že pri vratih klicala:

»Mimi, jaz imam nekaj za tebe«, in ji vrgla priboljšek. Po zajtrku sva šli običajno z vozičkom  na sprehod. Naša psička se s tem ni hotela sprijazniti. Še preden sem Vivo spravila v voziček, je Mimi že čepela  v košari pod vozičkom. Tako mi ni preostalo nič drugega, kakor da vzamem tudi psičko zraven. To je bilo možno samo nekaj mesecev, ker je kasneje psička tako zrastla, da nisem več zmogla potiskati vozička.

Ko je Vivi shodila, je postala hitro zelo spretna. Nobena gugalnica in plezalna stena nista bila več varni.  Celo mene je pritegnila:

»Oma, pridi po plezalni steni; saj ni tako visoko; bom ti pomagala.« Res me je skoraj zvlekla gor. Nisem si mislila, da bom pri svojih letih še plezala po plezalni steni. Ko sva polni adrenalina prišli domov, je na poti našla palčko in z njo vijugala pred psičko:

»Mimi, čira, čara, začarala te bom v medveda.« Mima ni točno vedela, za kaj gre, in je veselo skočila na Vivo ter jo podrla. Vivi se je samo zasmejala, njena mamica pa je zakričala:

»Joj, kaj če bi si kaj napravila. Spravi stran tega norega psa.«

Ko je Vivi postalo vroče, me je prosila:

»Plosim lolapopke dol.«

Kadar je bila bolna, sem ji predlagala, da bi se igrali  zdravnika, misleč, da bo tako izgubila strah pred njim. Ona pa je vse pupice in medvedke posedla na kavč in me obvestila, da je to vrtec. Ko sem ji rekla naj s stetoskopom preveri, ali so vsi zdravi, je samo pogledala namišljene otroke in odgovorila:

» Vsi so zdravi. Ne potrebujejo pik pik.«

Po zadnjem božiču, ko smo stari starši malo pretiravali z darili, je Viva ob vsakem obisku samo še čivkala:

»Si mi kaj kupa?«, zato smo se zmenili, da nehamo s pretiranim obdarovanjem.

Pred letom in pol se nam je pridružil še mali nadobudnež Vito. Princeska Viva in psička Mimi sta utrpeli hudo travmo. Ljubosumju kar ni videti kraja. Viva malega kar potisne, če ji je preblizu, mali se k sreči samo zasmeji in sestrici sledi v vsem. Tudi psička se je počasi navadila, čeprav mu je kot dojenčku skoraj pojedla nogice. Sedaj teče za njim in ga od časa do časa oblizne ali pa mu pogrize kako igračo.

Imava pa z vnučkom veliko skupnega. Ko slišiva kakšno glasbo, začneva oba plesati. Posebej imava rada pesem Mama Maria od starega italo ansambla Ricchi e Poveri.

Dobre volje sem popila čaj in se spravila v posteljo, da bom hitro zdrava in bodo moji lahko prišli na obisk. Saj vem, da vse mine, tudi moji vnučki bodo hitro  zrastli in ne bodo več tako pogosto prihajali k nama.

2. prispevek, Odživeti, Marcel Baranja, 31 let

 

sprehajam se po soboškem parku

s tunino ploščico in prenosnikom,

zmrzujeta mi roki

 

razmišljam, zakaj noben ne pogleda

teh kipov in zakaj jih jaz nikoli ne pogledam,

mladih to ne zanima

 

baje so se ti ljudje borili za našo domovino

in vseeno umrli,

smrt nam je inspiracija in izklesani

kamni so le posledica, baje umetnost,

netrajni pogum,       odgovor

 

da ignoriramo neumneže, stare bele moške,

ki želijo, ne vem, zemljo, moč,       praznino

 

nikoli nismo srečni

 

razmišljamo, kateri preživeli umetnik

bo izklesal obraze drznih aktivistov,

kje bo stal svetleči marmor,

kdaj bo slavnostna otvoritev

 

rekli bomo, da so bili pogumni in

se zahvalili Bogu, da smo,

hvala Bogu,

mi ostali živi

 

3. Sončni zahod, Ksenija Šešerko 67 let

»Vdihni, izdihni, ne dihat!«

Monoton glas me strogo opominja, da moram ostati pozorna, misli pa nekontrolirano bežijo, kakor oblaki v usodni nevihti. Ležanje v krsti podobni napravi si lahko olajšam samo tako, da imam ves čas zaprte oči in se v mislih trudim odtavati v moje srečne kotičke.

  

Drživa se za roke, morje rahlo udarja ob obalo. Sonce visi nad obzorjem. Beli pesek, bela jadra, bela pročelja hiš – vse je obarvano v rožnate odtenke. Sediva na skali in samo SVA. Vpijava sedanji trenutek, vpijava tako močno, da bo ostal za vedno zapisan v možganskih vijugah.

 

Naprava zaropota, me strese in spet se oglasi strogo navodilo. Vdihnem, izdihnem, ne diham. Štejem sekunde, ko bom lahko zadihala s polnimi pljuči. Ponovno vdihnem in ga zagledam.

  

Z Barbaro se voziva s kolesom. Vozi za nama, potem pa me zaobide in mi s kolesom zablokira pot. »Ti, svetlolaska, midva pa se poznava.«

Začudeno ga pogledam, saj ne morem verjeti, da se pogovarja z mano, sivo miško, on, ki ga dekleta obletavajo, on, ki stopa v sanje mnogih najstnic. Seveda ga poznam, kako ga ne bi. Poznam ga, ker Barbara prijateljuje z njegovo sestro, poznam ga v stanju oddaljenega občudovanja. Od presenečenja ne morem odpreti ust.

 

»Je muca jezik odgriznila?«

Obraz mi zažari v škrlatni barvi vse do zadnje lasne korenine in vse, kar se lahko spomnim je, da mu pokažem jezik.

  

Naprava začne spuščati tuleče zvoke. Enainpetdeset let! Kako je to sploh mogoče, saj sem bila še včeraj šestnajstletnica? Ležim in prosim usodo, naj bom v redu, naj ne bo sprememb na slabše. Še toliko stvari bi rada odkljukala na življenjskem seznamu. Naslednje leto bi rada praznovala najino petdesetletnico poroke, na peščeni plaži, ob sončnem zahodu, rada bi videla odraščati moji čudoviti vnukinji, rada bi napisala še kakšno knjigo, rada bi…

»Vdihni, izdihni, ne dihat!«

  

   V naročju nerodno drži najinega komaj rojenega sina, kakor krhko porcelanasto figurico. Po licih mu tečejo solze. Zahvaljuje se mi. »Hvala enako,« se pošalim.

 

Tokrat je bil interval daljši. Željno zajamem sapo.

»Čez šest mesecev bo morda stanje popolnoma drugačno,« je izdavil zdravnik ob pregledu izvidov pred tremi leti, »pri tem se nikoli ne ve, kako bo telo odreagiralo.« Stala sem, kakor bi mi nekdo stopala zabil ob tla. Še sedaj ne vem, kako mi je uspelo oditi. Še čutim tisti grozljiv občutek, ki se zajeda v kosti, v možgane, v vsako celico, ki ti ne da spati, ko te prebudijo moreče sanje in imaš občutek, da se ne bodo nikoli končale.

Naprava se prestavi in nadaljuje s kljuvajočimi glasovi. Trese se, kakor bi hotela z mene otresti težke misli.

  

   »Babi, preberi nama zgodbo, ki si jo napisala za naju.«

Stojita pred menoj z roko v roki in vprašujoče gledata. Otepem s sebe oblak moke, snamem predpasnik in s police vzamem šop natipkanih listov.

»Ali sva res midve glavni junakinji?«

»Poslušajta in izvedeli bosta.«

 

    Naprava se še enkrat strese in glas me ponese nazaj v vsakdan: »Končali smo.«

 

Stoji na hodniku in me zaskrbljeno gleda. Nekoč kot oglje črni lasje so sedaj beli, postava pa še vedno vzravnana. Obraz, prepreden s črtami življenja – posledica bolečin ob izgubah, pa tudi smeha in radosti. A še vedno najlepši.

Zrak je svež in rahlo me strese. Ogreje mi roke in me opomni, da sva še tu. Črne misli odrinem kakor neljube vsiljivce. Iz nahrbtnika vzame rogljiček: »Pojej ga, saj ves dan nisi smela jesti.«

Zagrizem v penasto strukturo in uživam v vsakem grižljaju. Med vejami zagledam rožnato obarvano nebo bližajočega večera. Jutri se obeta lep dan.

 

4. Minljivost, Jasna Lara Rajh, odrasla oseba

Oh, Minljivost,
pretkana sopotnica življenja!

 
Nemo, neznatno se pojaviš
in si vzameš najslajše –

sočnost in srž življenja.

Vzameš vse, brez milosti in besed.
In vedno znova se vračaš …


Za teboj ostaja le sled spominov

in neizživetega …
v večnih solzah tistih,
ki ostajajo.

 

5. Angeli, Kaučič Damjana, odrasla oseba

 

Nocoj

bom izjokala

vse vijolične solze

nocoj

bom sprala vso

lepljivost sloves

 

minljivost ni izbira

 

mnogo mojih ljubih

nosi

šelesteča krila

 

pogostokrat

me ošine njihov

nenaden

šelest

 

angeli nočejo

da jočem

 

6. Minevanje, Zara Šubic, odrasla oseba

pozabljene knjige

pa besede izrečene v jezi

sovražen pogled in

občutek nemoči

jesensko listje in

jutranja megla

otroške igre in

najin spomin

 

minljivo je vse,

kar ni dovolj

 

7. Minevanje, Daniela Povše , 43 let

 

Vsi pravijo,

da kar imamo , tudi mine,

a meni to ni važno,

pomembno je da je lepo,

da držimo skupaj

četudi mine.

 

Mimo gre lahko šele takrat

ko duša zapusti telo,

a zakaj bi tako dolgo čakali

z lepimi trenutki,

ko pa nam je lahko

pri srcu toplo,

saj v življenju ni vse slabo,

je lahko radostno

kot sijoče

zvezdno nebo.