Vaši prispevki za literarni natečaj na temo OSAMLJENOST

0
2750

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z Založbo Zala razpisuje literarni natečaj na temo »OSAMLJENOST«, in sicer v obdobju od 1.10.2021. do 31.1.2022.

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

1. Osamljenost; Čarna lepota starih časov, Maja Drolec, 62 let

Življenje je tako radostno, tako žalostno, tako minljivo, tako noro, tako nesmiselno, tako preklemano smešno …

Še živita Koštrčeva, Ana in Jožef, tam v prekmurskih ravnicah ob Murinih rokavih.  Zdi se, da ne bosta nikoli umrla. Po prekmurskem človeku ju je ustvaril Miško Kranjec in tako se zdi tudi zdaj, v drugih časih, po devetdesetih letih, ko življenje ni več samo tesno povezano z naravo, živijo tam dobri ljudje. Verjetno je njihovo življenje  še vedno tako, kot je bilo:

»Jožef, povej mi kaj lepega.«

In Jožef, čeprav tako močno osivel in v takih letih, je rekel sicer mirno, ne strastno, toda brez dvoma prisrčno in globoko:

»Ana, rad te imam…«

Taka ljubezen pa ne more nikdar umreti, taka ljubezen mora ostati v dediščino poznim rodovom: brez dvoma sloni svet na njej.

                                     /Miško Kranjec; Povest o dobrih ljudeh/

Tudi babica Mariška in dedi Jožek sta se imela rada; prisrčno in globoko, in  še se  imata, čeprav dedija od letošnjega aprila ni več. Ustnice so poslednjič izrekle  brezmejno ljubezen in zvestobo in se zaprle, vendar ljubezen najbrž ne bo umrla nikoli. Babica vsak dan poseda pred hišo na klopi, kjer sta prej posedala oba. Ob šelestenju jesensko obarvanega listja mu pripoveduje, da se je poletje prevesilo v jesen in da bo treba v hišo prinesti drva, ki jih je nacepil prejšnjo jesen. Pripoveduje mu o hčeri, zetu, ki skrbi zanjo bolj kot za svojo mamo, in o vnukih.  Spomni ga na njihove skupne sprehode  v naravo. V tihih nočeh se še vedno pomenkujeta, čeprav so ustnice spomladi poslednjič zašepetale: »Rad te imam.«

Jožef Koštrca je nabiral suhljad po gozdu, pomagal obdelovati njivico, dedi pa je bil mojster v delavnici. Vedno je priganjal svoji hčeri, kako kontrolirati olje pri motorju avtomobila. Bil je mehanik, specialist za motorje tistega časa;  »majster«  kombajnov, tovornjakov in avtov. S svojo  ekipo je  pred 60 leti deloval precej drugače, kot to delajo danes, a delalo se je s srcem. Bili so  kot zdravniki, ki poslušajo  jeklenega pacienta, kako diha, kako kašlja, če ima dovolj moči, če slučajno ne pije olja po nepotrebnem.  »Motor v avtu je kot srce v človeškem telesu; vedno  ga morate poslušati!«   je dedi vzgajal  mladino.

Tedaj, ko je spoznal svojo Mariško, je še posebej poslušal srce. Zgradila sta dom z »ogračekom« in drevjem; z velikim vrtom za zelenjavo, in vzgojila hčeri v ljubezni in spoštovanju.  Ko sta imela 50-letnico poroke, sta dobila za darilo »bicikl dvosed«, ki ju je spominjal na poroko na biciklih. Dedi je že zgodaj kupil prvi avto,  svojega fičeka, ki ga je bilo v hudih zimah z visokim snegom potrebno tudi kdaj ročno porivati.  Avto  je prišel posebno prav  po rojstvu prve hčerke, da so lahko šli na Goričko, kjer je njegov rojstni kraj, pa tudi po ostalem Pomurju, kjer so imeli znance, prijatelje, da ne omenjamo ljubega mu Pohorja, kamor so šli na  sankanje. Sledili so nakupi: prve televizije, prvega pralnega stroja, električnega štedilnika. Življenje je poskušal poenostavljati, posodabljati, novitete so ga vedno zanimale, zato je zelo cenil znanje, ki ga je srkal iz knjig in s pogovori z možmi. Babica, ki mu je zvesto sledila, je govorila, da je včasih celo preveč prijateljeval z znanci in  bil premalo z družino. Vse je nadoknadil pri vnukih;  nadoknadil je očetovski  čas, ki  ga je zaradi vseh mogočih obveznosti pogrešal s hčerkama.

Prvič sem ju srečala slabo leto po smrti njune prve hčerke. Babica me je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi.  Zazrla sem se v njene lase, spletene v prečudovito kito, ki se ovija okoli mehkih potez nežnega  obraza. Da ima njen zet, vdovec, otroke, mi je dahnila, ko sem pohvalila njihov dom in vrt, kamor gre najraje kar bosa, da začuti toplo zemljo, ki ji daje življenje. Dedi mi je pripovedoval, da je bil prišel, kot šestnajstletni fant iz Madžarske v Maribor, kjer se je naučil vse o strojih, da je prebolel nekatere hude bolezni, seveda pa se je naučil tudi »gučati«  žlahtno obarvano prekmurščino.

Kot kaže je vedel, da je z zabave vedno potrebno oditi, ko  je še fajn. In tako  se je odločil tudi s svojim življenjem. Odšel je dokaj na hitro, ampak  do konca je bil aktiven,  vesel in zabaven. Njegova zgodba ni samo ena zgodba o življenju, ampak je zgodba o ljubezni do življenja. In babica Mariška je ostala sama. Sama v njunem domu. Še vedno obdeluje  prečudoviti vrt, kosi travo in neguje cvetlične grede. Še vedno skaklja po zemlji, po jutranji rosi kot mlado dekle s svojo debelo kito las, v dolgem krilu, ki pokriva  bosa stopala.

Zadnje dni se je k njej zatekel mačkon, brez doma in imena. Prihaja ob večerih. Babica, zavita v molk,  dediju pripoveduje o dogodivščinah tega dne. Skupaj se spomnita pokojne hčerke in govorita  o čarih lepote starih časov, ko sta bila še mlada. Na nebu pa sije zvezdnata noč,  slišijo se klici divjih rac in šumenje Mure.  Sivo-tigrasti mačkon se povzpne  poleg babice na klop, čeprav mu babica tega sprva ni dovolila, zato jo je popraskal po copatih, kot da bi ji hotel povedati, da je tu, in zamijavka.  Ve, da mu bo pripovedovala, kako sta se z dedijem vozila v mesto, kjer je pazila na vnučke, jim skuhala kosilo, oprala in zlikala perilo, počistila stanovanje; in to vsak dan, dokler nista prišla iz službe  hči in zet, in potem, v nekaj letih, so vnuki odšli v svet.

Mačkona je babica vesela, a ga vseeno okara: »Kje si se potepal cel dan?«, a kara ga samo navidezno, kot je karala dedija, če se je s kolesom odpeljal po časopis in se ustavil še pri prijatelju. V skodelico mu natrosi hrane, ga poboža po kožuščku in začuti toploto potepuškega mačkona in bitje njegovega srca. Maček Ringo, tako ga je poimenovala, pa ji mijavka:

»Zdaj sem tu in prav je, da sem tu, da ne boš sama.«  Seveda si želi mačje svobode, zato zjutraj spet odide in se vrača zvečer.

Babica  razmišlja, da se je po dolgem času  zgodilo dovolj stvari, o katerih bi se morala pogovoriti … Strmi v svoje dlani, ki kopljejo po zemlji, nad njo pa leži tišina. Jutri mu bo povedala, svojemu Jožeku, da se bo treba pripraviti na zimo, potem bo prišla pomlad, prav toliko bo cvetja in ptice bodo prav tako lepo pele, le njega ne bo z njo.

2. Ko nisi več osamljen, Franjo Frančič, 63 let

Seveda bi moral začeti prej, morda z vesoljem, a kaj napisati drugega kot:

rojstvo je čudež! Rodiš se sam.

In kako je nastalo vesolje? Tisto o velikem poku, o teoriji, da je bilo vesolje zelo vroče, gosto in majhno. Pred štirinajstimi milijardami let pa se je eksplozivno razširilo. Toda zakaj? Mar ni dovolj, če se človek kdaj pa kdaj ob večerih ali nočeh zazre v zvezdno nebo. A nekaj je gotovo:

vsako novo rojstvo je novo vesolje!                                                                                                                                            Kot je tudi res, da vsak človek ob rojstvu dobi svojo zvezdo na nebu.

Srečno ali nesrečno, saj veste kako pravijo: ta se pa rodil pod srečno zvezdo.

No, ko se je rodila moja Princesa je vse nebo zatrepetalo in zvezde se veselo zaploskale.  Zakaj moja?

Morda zato, ker je morda ob rojstvu imela konček odseva mojih oči, malček mojih las, kakšno podobno potezo na prelepem obrazu, ki je namesto joka sijal in se smejal. Resnično, pravijo že tako, da otrok ob prihodu na svet vsaj malo zajoka. Moja Princesa pa se je zasmejala. Seveda pa ni bila samo moja, največ je bila od zvezd. Kljub tisočim željam sem ji želel predvsem eno:

naj nima mojega nemirnega in nesrečnega srca!

In čemu takšne temne misli ob tem, da je njen prihod razsvetlil ne samo sobo, ampak ves svet?

Zato, ker je pač usoda določila, da se rodim pod zelo, zelo nesrečno zvezdo, Kako srečen bi bil, če bi bila vsaj Zvezdica Zaspanka.

Če ste kdaj opazovali lastovke, kako skrbno pripravijo gnezdo za male lastovice, kako par vestno skrbi za svoje mladičke, kako jim izmenično nosi hrano in jih varuje?

Do tistega trenutka, ko lahko same poletijo v nebo.

Ljudje pa, daleč zadaj smo za lastovkam in mnogo, mnogo živalmi.

Ker pač je tako, če se rodiš pod nesrečno zvezdo in si ptiček brez gnezda, ostaneš nekje v sebi ranjen. Nikdar več se te rane ne zacelijo.

Ker o ljubezni je ena sama resnica:           je ali je ni!

A naši otroci niso naši, morda jih objamemo in se dotaknemo za kratek trenutek, potem gredo po svoji poti. A vendar jih nosimo v svojem srcu na vekomaj.

Torej, je sledil zlati trenutek in čas, ki sva ga preživela s Princeso.

V malem obmorskem mestecu so po tleh posejani starodavni tlakovci. In tako, ko sva se s Princeso odpravila sprehod, je bila potrebna samo minuta, da je Princesa zaspala. Niti toliko ni počakala, da bi kot večkrat pomahala galebom, ki so se zibali na čipkah valov. Seveda, ja, je bila prej previta in nahranjena. Mnogi so pripovedovali, da druge princese vedno nekaj zahtevajo, da jih budijo sredi noči, da jih napenja in bi brez kamiličnega čaja s kumino le težko nazaj zaspali. Ni izmišljotina, Princesa je bila zdrava in zadovoljna, ko si ji pred očmi pomahal s kakšno igračo se je vsakič nasmejala. Ampak. prav vsakič.

Seveda je prišel čas, da bi Princeso dali ki drugim princem in princesam v jaslice ali vrtec. Od daleč sem jo opazoval v skupini in resnici na ljubo, prvič sem jo videl nezadovoljno in nesrečno. Odločitev je bila lahka in Princesa je večino časa do šole, ostala doma.

Tisto drugo leto so glasovi postali besede in ati, mami, pika poka, mnjami ami, papi in podobno je počasi dobivalo smiselna vprašanja. Čas hitro pelje čez nas, če pa je še zlat, še hitreje.

Kako bi pozabil na prve Princesine korake? Na prve padec in buško na čelu? Na prve solze in jezo? Na prva težka vprašanja?

Oči, kaj je to zaupanje? Kaj sreča? Kaj ljubezen?

Ko je Princesa dopolnila tretje leto, sem poskušal z besedami:

seveda pa ni šlo vse gladko!

A , kot ata, avion, avto, a na nas gleda prvi, kako dober je ananas.

B, kot brat, bolha, breza, beli, beli sneg, mehka roka, ki nas boža.

Pogledal sem spokojno miren Princesin obraz. Za hip, dva se je nasmehnila in obrnila na bok ter globoko vzdihnila.

Kmalu, kmalu je sama črkovala in brala, z besedami na vrtove domišljije odpotovala. Tako je najin zlati čas s Princeso hitro, hitro potekel. A vem, da ne ona ne jaz nisva ga pozabila.

Zdaj je ona stopila na čelo vrste, tesno k sebi stiska svojo Princesko. No ja, tudi ta je malo moja.

In seveda največ od zvezd.

 

2. Novi začetki, Maruša Malnarič, odrasla oseba

Obstala je na pločniku, pred poslovno stavbo, sredi prazne Ljubljane. Prijetno toplo sončno  ponedeljkovo popoldne ni moglo ogreti njenega telesa, tresa se je, kot bi jo mrazilo v zimskem metežu. Suho grlo ima, papir drži v roki – odpoved. Čuti pritisk v glavi, razbijanje srca, noge ima težke. Kozarec vode bi, šok je povzročil dehidracijo, mora se umiriti in zbrati misli. Začetek aprila je, slabe tri tedne po prvi ustavitvi javnega življenja zaradi virusa, katerega razsežnosti tačas niso nikomur poznane. Vse je zaprto. Kam naj gre?

Po sestanku je jasno kam pes taco moli. Doletelo jo je, kar je mislila, da je v tej organizaciji ne more nikoli. Menila je, da so občasna razhajanja in težave zgolj trenutne ovire, ki se jih da spremeniti v izzive in jih premagati.

Prežemal jo je občutek izločenosti, osamljenosti, nerazumevanje situacije, njenih prizadevanj in truda, vloženega v nekajletno delo. S papirjem v roki odhaja iz pisarne, v kateri se ji je pravkar sesul svet. Samozaupanje in dostojanstvo sta splavala po vodi, v šoku in strahu pred negotovostjo, je pokazala svojo ranljivo plat in delila solze z inkvizitorjem njene eksistence.

V času vsesplošnega zaprtja in ustavitve javnega življenja, ko so tudi hodniki organizacije, kjer je (bila) zaposlena, prazni, je soočenje z izgubo zaposlitve še nekoliko težje. Nobenega sočutnega pogleda, prijateljskega objema ali stiska rok. Niti posloviti se ni mogla, saj bo odpovedni rok potekal v karanteni.

Ponedeljkovo jutro je bilo tako lepo, sončno, vedro, v zgodnjem popoldnevu se ji je zdelo, da se vedrina spreminja v nekaj temačnega, težkega, v nekaj na kar nima vpliva, kar jo je zadelo povsem nepripravljeno. Kriza je, podjetja pošiljajo ljudi na čakanje na delo, nekateri delajo od doma. Potrebe po novih kadrih, vsaj z njenim strokovnim profilom, mirujejo, zaposlovanje je močno okrnjeno. Družino ima, majhnega otroka, eksistenca je zanjo ključna.

Kako se je tistega dne pripeljala domov ji ni jasno, dvakrat se je za las izognila prometni nesreči. Počutila se je , kot da sedi na čustvenem vrtiljaku, ki poblaznelo divja brez cilja. Je bil res njen trud, njeno nekajletno delo in prizadevanja tako slabo cenjena, nepomembna in neopažena?

Ko se je prvi šok polegel je hvaležno ugotovila, da obstaja peščica ljudi, s katerimi je sodelovala v organizaciji, ki ji je pripravljena stati ob strani. Občasno jim je pomagala, kolikor je v okviru svojega dela lahko. Njihov odnos je bil kolegialen in poslovno korekten. Po prejeti odpovedi, se je večina kolegov odmaknila do nje, kot bi bilo kaj narobe z njo in ne s celotno situacijo zaradi katere je izgubila zaposlitev. Ponujena podpora s strani znancev je bila vredna zlata.

*

Zaposlila se je v novi službi, stvari se umirjajo, življenje teče v novih tirnicah. Večina kolegov, s katerimi je odlično sodelovala, ima zdaj status bežnih znancev. Vesela je, da je ohranila dober odnos s tistimi, ki so ji v najtežjih trenutkih stali ob strani. Hvaležna je za to izkušnjo, za njihovo podporo. Prijatelje je spoznala v nesreči. Okrepila je posebno empatijo do ljudi in trdno je odločena, da bo tudi sama lahko ponudila oporo ljudem, potrebnim pomoči v stiski. Vsakič znova se opomni, da mora zaupati sebi in svoji intuiciji. Prevetrila je prioritete, pri vrhu seznama niso več nehvaležneži, omahljivci in pozabljivci korektnosti in solidarnosti – zanje ni prostora niti na dnu njene lestvice.

Razveseli se majhnih pozornosti. Večkrat objame svoje bližnje, se nasloni na močno drevo v gozdu, poje pod masko, včasih pa tudi brez nje, čeprav ima slab posluh.

 

4. Osamljenost v zakonu, Milena Šimunič, odrasla oseba

Oba sta bila vzgojena v konzervativnem smislu življenja. Poročila sta se pred petinštiridesetimi leti in še vedno sta skupaj. Rodili so se jima trije otroci, dva sta živa in pri kruhu kot se reče. Le malokdo, ki pozna to družino, bi rekel, da niso srečni. Na videz je z njimi vse v redu, nihče pa ne pozna samega jedra oziroma bistva obstoja skupnosti. Zmeraj je tako, da če hočemo, da kaj uspe, se moramo zelo potruditi. Vložiti je potrebno vso svojo energijo, željo in ljubezen. Znati je treba odpuščati, sprejemati drugačnost značajev in jih razumeti. Nič ni samo po sebi umevno. Posledično zmeraj nekdo da več in sprejme manj kot si zasluži ali bi si želel.

Tudi ta družina ni bila izjema. Žena je nosila pretežni del zakonskega bremena, kar se tiče, ne samo dela kot takega, predvsem je nosila tudi vso breme psihične narave. Vsa skrb za družino je padla na njena ramena. Bila je doma, gospodinja,  ki je skrbela za otroke in moža. Mož je hodil v službo in ker je bil vedno utrujen in je zato veliko počival, se je morala sama ukvarjati z otroki. Sama kot ženska ni bila deležna moževega razumevanja, niti pomoči. Ni ji več izkazoval naklonjenosti in ljubezni kot na začetku njunega zakona, ni bilo skupnih izletov in druženj s prijatelji. Tako močno si je želela njegove pozornosti, objema, nežnosti, če bi bila deležna vsaj kanček nečesa od tega, bi z radostjo vse prenesla. Žal temu ni bilo tako. Vedno bolj je bila zagrenjena in žalostna, premlada za vsa odrekanja, ki naj bi bogatila njuno skupno življenje. Četudi je bila utrujena, ji noč ni prinesla sna. Velikokrat je dolgo v noč jokala ob spečem možu. Močno si je želela in potrebovala njegovih nežnosti, občutka, da je ljubljena in zaželena. Vedno bolj je venela. Leta so tekla in le redkokdaj je bila deležna njegove pozornosti, pa še ta je bila zgolj iz njegove potrebe po potešitvi. Velikokrat se je skušala pogovoriti z njim. Z vsem se je vedno strinjal, le spremembe so bile kratkega veka in še to samo zato, da ne bo tako sitna. Moža to ni zanimalo in je videl le sebe in njegovo zalaganje za dobrobit družine, da jim zagotovi materialne dobrine. Res je pridno delal in s tega vidika je tudi poskrbel za njih, zato ga je spoštovala, vendar ni opazil, da je na ta način zgubil vso razsodnost, kaj je v zakonu in nasploh v življenju, prioriteta.

Najbolj  jo je bolelo dejstvo, da se ni posvečal niti otrokoma, ne psihično, ne fizično, vse je prepuščal ženi. Tudi na počitnice, je sama hodila z njima. Ob času šolanja, je sama hodila na roditeljske sestanke, na šolske prireditve in na športna tekmovanja. Po potrebi jima je pomagala pri domačih nalogah. Bila sta pridna in bistra otroka. V šoli so ju vedno pohvalili in na koncu šolskega leta, sta zraven odličnih spričeval, dobivala tudi pohvale in nagrade. Bila je zelo ponosna na njiju. Otroka sta vesela in s ponosom pokazala očetu svoje dosežke, saj ju je pohvalil in jima čestital, vendar na nek hladen način. Vso pristnost in občudovanje sta dobila od matere. Trudila se je, da bi jima nadomestila tudi očeta, kar je možno samo v teoriji, v resnici sta otroka čutila pomanjkanje očetove pozornosti in njegove ljubezni do njiju. V njihovih odnosih, so sevale vedno večje vrzeli, ki jih ni bilo mogoče zapolniti. Otroka sta se odtujila od očeta, ki ni znal z njima komunicirati in je, kar se otrok tiče, spraševal ženo za vse, kar ga je zanimalo, v zvezi z njima. Veliko ga tako ali tako ni zanimalo, ni imel ne volje, ne časa. Vedno manj je bil zainteresiran za svojo družino.

V tretjem obdobju družine sta ostala sama. Otroka sta diplomirala, se zaposlila in živela svoje življenje, vsak na svojem kocu. Njihov dom je ostal nem in prazen. Mož se je upokojil, zato je žena upala, da bosta užila skupni čas tako, da bosta nadoknadila vsaj delček njune skupnosti, za katere je bila izropana v teh dolgih letih samote. Končno sta imela čas samo zase. Sedaj sta imela priložnost in pogoje za izlete, obiske znamenitosti, gledališča, muzejev. To si je želela celo življenje. Njeno upanje pa se kaj hitro razblinilo, saj sta bila odtujena in predvsem navajena živeti vsak zase. Silila ga je v pogovor, vendar je zmeraj govorila samo ona. Spretno se je izmikal konkretnim odgovorom in dogovorom zavezi v boljši odnos. Njegovo ravnanje jo je globoko prizadelo, predvsem pa njegova ignoranca. Mirno se je zleknil na kavč, pred televizor in po navadi takoj tudi zaspal. Vedno mu je zavidala to sposobnost spanja. Med njima ni bilo ničesar več, na čemu bi lahko gradila svojo skupnost.

Predlagala mu je ločitev, ki pa je nikakor ni hotel sprejeti. Zatrjeval ji je, da jo ima rad, da brez nje ne more živeti in da ločitev ne pride v poštev. Obljubil ji je kot že neštetokrat, da se bo spremenil, da bo drugače in ona vsakokrat z novim upanjem čaka na ta čas sprememb. Zaživi in zacveti, ko prideta otroka na obisk. Takrat se razgovori in vpija njune pripovedi. Vpija njuno iskrivost in mladost, ki jo navdihuje, ko ostane spet sama in posluša le ponavljajoče smrčanje, ki dopira do nje s kavča ali postelje.

Z upanjem zre v leta zadnjega obdobja svojega in njegovega življenja, da se razblinijo samotni zidovi, da začuti toplo dlan na svoji rami in pogovor, da ji izbriše strah osamelosti.

 

5. Sprehajališče, Igor Šmid, 59 let

1.

Zavijem v sprehajališče spominov. Rumeno-oranžne besede padajo proti tlem. V spiralnem letu se dviga plastična vrečka. Vrti se, kot da nima teže. Ne morem odmakniti pogleda. Tedaj sem se ponovno rodil. Moja mama je bila svetloba. Vse naokoli vonj po košeni travi. V daljavi zelena klop. Poleg nje gugalnica. Usedem se. Prosim jo, da me porine. Želim si še višje. Reče, da se dobro držim. Vznemirja me vse hitrejše zibanje. S stopali se dotikam oblakov. Naenkrat se ne spuščam več. Postajam vse lažji.

Črta na nebu je popolnoma ravna. Pod njo je temneje od sivega. Strehe se gnetejo v sloje. Upočasnjujejo gibe. Telo je podobno školjki. Občutenja se lepijo na kožo. Diham v ritmu stenske ure.

Prsti drsijo skozi svetlikanje v laseh. Z usločanjem vratu zapeljuješ ustnice. Poljube skrivam v pramene. Potem jih iščem z dlanjo. Lahko sva kjerkoli. Ugašam sveče, ko je dih neslišen.

Včasih se prostor zvija od zgoščenosti. Potem se odmikava, kot sprehajalci z maskami. Spolzke korenine pod listjem. Včasih jih spregledam. Zdrs v mokroto je neizbežen. Potem si še bolj želim bližine.

Krog se dotika črtovja iz trav. Veter valovi minevanje. Snopi malodušja ležijo na polju. Strnišče bode v podplate. Dotiki sejejo nelagodje. Um beži vsakdanjosti. Igra za velike. Za njimi ruševine.

Vdih je rojstvo. Izdih je smrt. Vmes vse ostalo. Predvsem iskanja. Samega sebe, svoje sence. Razblinjanje prepričanja, da imamo življenje v svojih rokah. V odzivu je skrit naš jaz. Obtežen z geni, otroštvom in predsodki. Lahkost bivanja je na koncu mavrice.

Danes je tu še od včeraj. Stojim in gledam, kako gre mimo. Ne obrača se. So to mar sanje, v katerih tečem na mestu? Najraje bi se iztrgal. Kot list iz knjige. Se zlepil s tišino. Posul s črkami. Mogoče me bo kdo pobral.

Pogrešam notranjost dneva. Vznemirljivo je, ko se beseda odlomi od ravnodušja. Potem se krušijo nove. Drsim po svojem melišču. In po meliščih drugih. Nekdo je zapisal, da nihče ni otok. Vendar smo vse bolj polotoki.

Priprto okno. Žareča cigareta osvetli obraz. Dim se izgublja v meglo. Roka pomaha sprehajalcu, ki vstopi skozi ulična vrata. Okno se zapre. Na zavesi se objameta dve senci. Bližina postane topla. Z veje v vrtu odleti črni vran.

2.

Nikjer ni stopnic. Iščem lestev v prehodu. Da se povzpnem nad tišino dneva. Ali nalepim na oglasni pano. Obrežja so prazna. Še drevesa se mi umikajo. In vrabci molčijo. Ali sonce ve, da sije zaman?

Krpam odejo, da prekrijem čakanja. Medtem se oddaljujem. Od samega sebe. Razločno vidim senco, ki ni pripeta name. Z iztegnjenimi rokami lovim ravnotežje. Vrv čez praznino je vse daljša. V daljavi se lesketa jezero.

Poskušam zapolniti oluščena hrepenenja. Ne želim biti ovijalka. Pogosto sekljam vsakdan. Na različne debeline. Koščki, ki jih naseljujeva.

Naredim polkrog mimo privida normalnosti. Ujetost ne moreš razbliniti. Še posebej, če je nevidna. Naslonim se na odsev z gladine. Svetloba se igra kot kakšen otrok. Zdi se, da je samozadostna. Na bregu znak obrača ladjice, ki jih ni. Naslonjen na odsev z gladine spuščam misli s tokom.

Zazrem se v objeme, ki potrpežljivo čakajo. Vmes se sprašujem, kje so vsi tisti, ki jih ni bilo. In kje so vse tiste besede, ki jih nisem zapisal. Verjetno je podobno, kot na razcepu. Če greš desno, potem tistega, kar bi bilo, če bi šel na levo, zame ni. Je pa mogoče za koga drugega.

Včasih gre čas mimo mene. Opazujem, kako se oddaljuje. In spet te svinčene noge, ko ga poskušam ujeti. Potem mu pustim, da odide. Izginja kot nekdo, ki se počasi pogreza v morje. Na koncu ostanejo valujoči kolobarji. Ki mi oplazijo kožo.

Sesedam se v zapuščenost vsakdanjosti. Plasti dneva oponašajo jesensko listje. Zvečer jih zrinem na kup in se uležem nanj. S kančkom očesa opazim konec utrinka. Ni dovolj za željo. Prisluhnem šelestenju, ki me zapelje v sanjarjenje. Na verandi ti po kodrih spuščam zgodbo o dečku z zlatim nasmehom in iskricami v očeh.

Se še spomniš juter, ki so dišala na naju? Ko je sonce počakalo, da sem po tebi polovil zaspance. In veter je zapiral okna zvokom z ulice. Voda je stekla po najinih strugah. Brodil sem po mokrih obrežjih. Izgubljal sled prebujajočega dneva. Predramil volkuljo, prebeglo iz tropa. V kotu so lebdeli vzdihljaji. Ki so potihnili z najinimi koraki. Pogledovala sva se v ogledalu. Kot da dvomiva v odsev.

 

6. Osamljeni starec, Tadeja Drenovec, odrasla oseba

 

Tako nem sedi tam v praznem kotu hiše,

hladno mu je, robec nos mu briše.

Od osamljenosti, mu ni več živeti,

ve, da so mu dnevi kmalu šteti.

 

Tako sam je ostal na obličju zemlje,

življenje bilo je delo, trpljenje.

Vse postalo mu počasi je težava,

kako do nas kruta je narava.

 

Osamljeni starec, zdelan njegov je obraz,

že pošteno ga je povozil čas.

Prijatelji vsi,s o že tam onkraj odšli,

tudi njegova ljubezen že spi.

 

Želi si, da tam nekje srečata se spet,

za njo v roke prijeti klarinet.

Njegov um botruje za tako predstavo

a ve, nič od njega ne bo ostalo.

 

7. Biti sam, Zala Čebular, 23 let

 

Čaj, deka, mir in križanka.

To ti je popoldne,

prebivalka Trbiža je Trbižanka.

Kdor pleza v gore je alpinist,

jaz sem triindvajsetletni penzionist.

 

Prezirljivo čitam horoskop.

Bik ta teden bo junaček.

Jaz sem po horoskopu rak,

v podznaku pa star maček.

 

Sama doma, film, mir,

tišina in (s)pokoj.

Utrujena od tega,

da je vedno treba vse takoj.

 

»A zvečer nikamor ven ne greš?«

Seveda grem, spazieren gehen,

čez jesensko polje peš.

 

Počasen sprehod, toplota čaja,

sliši se le vetrov piš.

Luna se kaže in zrak se ohlaja

in jaz sem rada siva miš.

 

8. SAMA, Alexandra Natalie Zaleznik, 37. let

 

Sama sedim za mizo za šest,

sama spim v postelji za dva,

sama stojim v dvorani za sto,

sama nakupujem v nagneteni trgovini,

sama se peljem v avtobusu za petdeset,

sama prečkam semafor sredi Ljubljane,

sama se sprehajam po frekventni poti v parku.

 

Sama.

 

Sama štejem zvezde sveta.

 

Slepa sem za okolico in nevidna za ljudi.

Moji osamljenosti ni pomoči.

 

Niti tedaj, ko stojim v gozdu sredi mravljišča in po mojem telesu gomazi na tisoče razkačenih mravelj.

 

Sama s sabo se borim.

 

9. NIKOGAR NI, Tadeja Šef, 30 let

 

Nikogar ni,

a vendar so vsi.

Ni prijazne dlani,

v noči, ko vse spi,

a tvoje oko bedi.

Nikogar ni,

ko luna odkrije skrbi.

Ni pristnih besed,

v žalostnih dneh.

Vsak skrbi za svoj korak,

brez napak.

Polno ljudi,

a nikogar ni,

ki vprašal te bi,

kako si?

Nikogar ni,

A vendar so vsi.

 

10. Osamljenost, Ljilja Dragaš, 44 let

Tako se počutim.
Osamljeno.
In pred seboj gledam,
obraze nasmejane.
Počutim se pozabljeno.
Tudi nocoj,
se mi zdijo njihove duše zlagane.
Počutim se samo.
V svojem svetu žalosti in bolečine.
Vedno globlje si kopljem jamo z upanjem,da,
kot vse,tudi to mine.
Sanjam,kako ustvarjam lepe spomine,kako ljubim življenje in kako ono ljubi mene..
Sen zavijem v mehko vato.
Osamljena,pozabljena,sama z lopato
ne bom obupala,
da ta občutek nekega dne, izgine.

 

11. Osamljenost, avtorica Saša, 27 let

Je mraz v veži, v katero po napornem dnevu stopiš skozi vhodna vrata in veš, da nihče ni zakuril peči. Je prazna in čista džezva zgodaj zjutraj na sončno nedeljsko jutro, ko se še malce omamljen opotečeš v kuhinjo z željo po vroči kavi, ki pa še ni pripravljena. Je pogled blagajničarke v Hoferju, ko na blagajni skenira tvoje artikle –  paket zmrznjenih pic 1+1 gratis, eno mleko in ena sirova štručka. Je vprašanje prijateljice, ki je v desetletni, za tvoje pojme neizmerno dolgočasni in stagnirajoči zvezi, s katero v petek zvečer sediš v baru: »Kaj pa ti? Imaš koga?«. Je velik prostor na zakonski postelji, v katero padaš vsak večer, dan za dnem, s knjigami na eni in telefonom na drugi strani. Je hrepeneča želja po pogovoru s komerkoli, ki bi ti padel na misel in veš, da ima čas, pa se kar ne moreš spomniti, kdo bi to lahko bil. Je gnila banana v košarici na pultu, ki tam umira na obroke že od ponedeljka, ko si v upanju, da vendarle ne zadošča le ena, kupil dve. Je napol prazen pralni stroj, za katerega ne najdeš več umazanih oblačil, da bi se ti ga izplačalo prižgati, tudi če si jih nabiral od začetka tedna in ti že primanjkuje čistih nogavic. Je dvom v nakup XXL šampona, ker ga je, tudi če ga konstantno potrebuješ in je res poceni, nekako preveč. Je navdušen klik na Facebookov oglas o novem tečaju salse za enega, kljub temu, da plesal nisi še nikoli, še manj pa si plesa želiš. Je nakup obupno dragega nahrbtnika, ki ga opravičuješ z argumentiranim dejstvom, da denarja za kaj drugega tako ne porabiš, nimaš otrok ne partnerja. Je pesem »Someone you loved« Lewisa Capaldija, ki jo na repeat poslušaš na sprehodu, kjer kar mrgoli mimoidočih, na katere si iz neznanega razloga jezen. Je prah, ki se nabira v kotih stanovanja, ki ga že nekaj dni nisi posesal, ker si vedno, ko ga opaziš v mislih rečeš »saj sem samo jaz tukaj«. Je tesnoben občutek neodločenosti, ko brskaš med tisoči ponudbami za letni dopust in premišljuješ, kdo bi bil pripravljen iti s teboj, ker globoko v sebi veš, da sam pač ne boš šel nikoli, še ene počitnice doma pa so tako ali drugače stran vržen čas. Je navodilo staršev, da moraš vsako jutro in vsak večer zalivati bršljanke na balkonu, tačas ko bodo na krajšem vikend oddihu v toplicah, ti pa bi skoraj želel, da te povabijo zraven. Je poistovetenje z znanko, mlado samsko žensko, ki si je kupila psa in zdaj vsakodnevno objavlja njegove fotografije v takih in drugačnih pozah, znanci pa šepetajo, da je postala čudna. Je prevečkrat ponavljajoče se ostajanje v službi, ker je tam tudi kolega, ki ti kljub temu, da si mogoče jezen nanj, daje vsaj malo občutka bližine. Je čakanje na večer, na temo, na uro, ko lahko samemu sebi rečeš, da je čas za spanje in ti ni več potrebno razmišljati, kako bi porabil preostanek dneva. Je glasen jok, ki ga na prostost izpustiš takoj zatem ko ugotoviš, da je stanovanje prazno in te ne bo nihče slišal, zato ti ni treba le potihoma ihteti v robec. Je nenaden strah ob spoznanju, da nimaš pojma kako zamenjati gumo ali preveriti olje v avtomobilu in se čisto preveč zanašaš na očeta, ki ga nekoč ne bo več. Je miza ob kateri sediš s prijatelji, od katerih ima prav vsak ob sebi tudi svojega partnerja, ti pa v določenem trenutku ne veš, kam bi pogledal. Je olajšanje, v resnici pa tudi boleče spoznanje, da s korono ne moreš okužiti nikogar, ker živiš sam, delaš od doma, tvoj zadnji stik pa je bil brezdomec, pri katerem si teden dni nazaj kupil Kralje ulice. Je večerno iskanje literarnega natečaja, ker veš, da ti drugače ostane le Netflix, in takojšen klik na povezavo, ki ima naslov Osamljenost. Je občutek ničvrednosti, ker se ti ne godi niti približno slabo – imaš družino, nekaj dobrih prijateljev in službo, ti pa se še kar ne počutiš dobro in kot pravkar diplomirani psiholog modruješ o osamljenosti.

 

12. Osamljenost, Andreja 39 let

Osamljenost ne pomeni, da si sam, ampak občutek, da nikomur ni mar.

Ne dovoli si, da bi te osamljenost pripeljala v roke nekoga, kamor ne spadaš.

Osamljenost je občutek biti sam. Pa nam je lahko izbira!?

Včasih je oseba, ki se najbolj trudi, da bi vse osrečila tista oseba, ki je najbolj osamljena.

Osamljenost ni, da bi si želel družbe, dostikrat smo osamljeni tudi v družbi, ker se ne počutimo povezane, razumljene, ljubljene.

Osamljenost je občutek, ko ni nujno, da si žalosten, ampak se počutiš prazno.

Osamljenost je trenutek, ko izjočeš vso žalost v svoji sobi in spoznaš, da nihče ne ve, kako žalosten si.

Osamljenost ni grozen občutek samosti, ampak, da te je pozabil nekdo, ki ga ti ne moreš.

Osamljenost je, ko se počutiš zapuščenega.

Ljudje včasih mislimo, da je osamljenost, če si sam, ampak jaz mislim, da ni tako, kajti, če si obkrožen z napačnimi ljudmi, takrat čutiš osamljenost. Ker nisi del tega, ker si nerazumljen, ker ne pripadaš, ker ne govoriš, ker nikomur ni mar.

Smeješ se, a bi raje jokal.

Govoriš, a bi raje bil tiho.

Pretvarjaš se, da si ljubljen, pa nisi.

Pretvarjaš se, da pripadaš, pa ne.

Nihče ne opazi tvojih solz.

Nihče ne opazi tvoje žalosti.

Nihče ne opazi tvoje bolečine.

Vse kar vidijo, so tvoje napake.

 

13. Osamljenost, Branko 57

Ognjišče goreče, ognjišče domače, kot sveti gral moje mladosti si ti.

Stoterica juter, ko bli smo še skupaj, kot drobcena lučka spomina brli.

A, prišli so časi, da kot žitni klasi, vzbrsteli smo in razpršili smo se.

Manj časa imeli, manj bili smo veseli, zakaj, še do danes se vzroka ne ve.

Ločitve ihteče so vedno vsem koprneče, osamljena srca nazaj si žele.

Jeseni življenja so vsem koprneče, osamljena srca nazaj si žele.

Enkrat, ko v starosti, po burni mladosti, bo treba za vse to plačati račun.

Ne bom se obiral le, saj konec koncev, tudi za to moraš zbrati pogum.

O, dragi moji, kako vas pogrešam, zdaj vem, kako je na svetu biti sam.

Samota ubija, mi dušo v krč zvija, za vas spusti solzo, ne ni me sram.

Ti moja mladost, veš rad te imam.

 

14. Kaj je osamljenost? Avtorica: Urška Selaković, 21

Osamljenost je občutek utapljanja med gručo ljudi.Obdan si z mnogimi, a  toneš na dno morja.Noben te ne opazi.Osamljenost je občutek ne pripadanja.Vsi se pogovarjajo o tebi, a noben se ne pogovarja s tabo.Osamljenost je kot občutek padanja.Padaš v črno luknjo brez dna,noben te ne ujame,noben te ne sliši,tvoj krik odmeva,odmeva vse do dna.Osamljenost je kot neuslišano kričanje.Tvoje besede so prazne.V glavi imaš bitko.Nihče te ne sliši,noben se ne briga.V bitki si sam.Sam proti sebi.Osamljenost je iskanje utehe.Iščeš jo vsepovsod,a kaj, ko so le začasne.Ljudje rabimo podporo,ljudje rabimo sočloveka.

 

15. OSAMLJENOST, Adriana Kozina, 24 let

 

Čas je mineval in gube klesal na izžetem obrazu,

v spomin na veselja in jeze, skrbi,

kot opomin mladosti porazu,

relief je zarisal življenjske poti.

 

Bil je čas, ko sedel je za mizo naš starec,

polno dobrot in presrečnih ljudi,

ki šli so v svet po več za pod palec,

zdaj miza je prazna, nikogar več ni.

 

Ljubezen njegova je šla za obzorje,

pustila ga je v objemu noči,

solze so tekle kot reke v morje

ostala je rana, ki večno boli.

 

Kost je že stara in dela ne zmore,

težko se preživlja iz dneva v dan,

četudi garal je življenje vse svoje,

zdaj večkrat brez hrane zaključi svoj dan.

 

V glavi veselje spominov odmeva,

v srcu izgube praznina boli,

za družbo le čriček otožno prepeva,

ko mračno v prihodnost samote strmi.

 

Ničesar v življenju ni več izgubiti,

vstane in krene brezciljno v daljavo,

kot prah, ki pusti se vetru nositi

skozi turobno in prazno puščavo.

 

Pa sreča ob cesti otožnega psa,

ki rep ob pogledu med noge zavije,

zavrženo bitje, uboga žival,

svoj strah in nemoč starcu razkrije.

 

Kot malega kužka so vsi ga ljubili,

puhasto, ljubko, milo žival,

ko puh in lepota sta ga zapustili,

človek ga cesti je prašni predal.

 

Zdaj v prahu leži in nič mu ni jasno,

kaj je narobe v življenju storil?

Zakaj so zavrgli prijateljstvo krasno

v katero je dušo svojo prelil?

 

Pa saj sva na istem, se starec zave,

pozabljena vsem in samoti predana,

na naju pomisli več nikdar nihče,

spomini veseli boleča so rana.

 

Starec pogleda ubogo žival,

ki up po ljubezni v očeh ji igra,

zave se, obupu se sam je predal,

s koleni popade nesrečno na tla.

 

Bitje vstane in plašno pogleda,

začuti orjaka pred njim bolečino,

da žalega noče v duši spregleda,

sprejme boječe njegovo bližino.

 

Starec hvaležno ponudi mu roko,

saj upanja moč v njem je prebudil,

zazre se v oči neznane globoko,

pogled ta ljubezen je večno obljubil.

 

Hiša stoji, stara temačna,

on dal mi je up, delil bom z njim dom

četudi le skupaj zvečer bova lačna,

lakoto bova delila z nekom.

 

Tako sta zvečer se v hiši pogrela,

po dolgem glasovi so hišo polnili,

sreča v očeh je njunih žarela,

v ljubezen sta srci se vnovič ovili.

 

16. Ležati na travi in razmišljati, Špela Grl, 27 let

»Ali poznaš tisti občutek?«

»Kakšen občutek?« je zamomljal z mislimi daleč stran, zaprl knjigo, ki jo je bral, se dvignil na komolce in potrpežljivo čakal, da bom nadaljevala.

Tak je bil moj najboljši prijatelj. Nikoli ni pritiskal na človeka, raje je počakal, da se je sam od sebe odprl in izrazil svoje misli, ko je bil pripravljen. Ležala sva kar na tleh, sredi prelepega zelenega travnika, ki se je tega sončnega majskega popoldneva kar bleščal.

»Občutek, ko se sam odpraviš v kino, da bi si ogledal film. Si šel kdaj sam v kino?«

»Seveda, včasih sem to počel kar naprej. Pa saj sama veš, da je moj okus za filme malo poseben, normalno, da ni hotel nihče z mano,« se je zasmejal.

»Kako je bilo?« sem ga z zanimanjem vprašala, ker se mi je dozdevalo, da v mislih ni imel enakega občutka, kot sem ga imela sama.

Skomignil je z rameni, kot da ga sprašujem nekaj nadvse trapastega. »Ne vam kam meriš, bilo je enako, kot če bi bil zraven še kdo drug.«

Dvignila sem se v sedeč položaj, izpulila marjetico, jo zavrtela med prsti in jo začela zamišljeno skubiti. »Nisem imela tega v mislih. Kaj pa, ko na ulici zagledaš kakšen zaljubljen par in se zaveš, da nimaš nikogar, da bi ga objel?«

»Jah, seveda imam kdaj kakšen takšen trenutek, ko si zaželim, da bi se lahko s punco sprehajal naokoli. Od kje ta vprašanja?«

Rahlo sem se nasmehnila, zamižala in pustila vetru, da se je igral z mojimi lasmi ter me žgečkal po obrazu. »Ali pa ko se na neki točki v življenju zaveš, da nimaš prijateljev in nikogar na kogar bi se lahko obrnil, ko bi potreboval nasvet, ramo na katero bi se naslonil, ko bi ti šlo na jok, zaupanja vredno osebo, ki bi bila tam zate, ne glede na to, kako hudo bi bilo?«

»Govoriva o osamljenosti? Ja, poznam ta občutek, nikoli ni prijeten,« se je namrščil. »Se je kaj takega zgodilo, si v redu?«

Odmahnila sem z roko in ga potolažila, da ne gre za nekaj kar trenutno čutim, sem bila pa v preteklosti že osamljena in samo razmišljam na glas.

Opazila sem, da se je sprostil in bil pri volji za debato, zato sem nadaljevala: »Včasih smo šle s prijateljicami ven, v kakšen klub ali kaj takega, malo plesati in uživati v vikendu, ki je bil pred nami. Vse je bilo idealno, jaz, punce,  polno smeha in zabavnih trenutkov. Nora bi bila, če bi v tej masi, meni ljubih oseb in ostalih, ki so izžarevali pozitivno energijo, rekla, da se počutim osamljeno. Pa sem kljub vsemu se. Včasih je nenapovedano nastopil tak trenutek in me begal, saj niti nisem imela razloga za osamljenost, razumeš?«

Pokimal je, kot da mu je jasno o čem govorim. »Nisi edina s takimi trenutki. Samo poglej malo okoli sebe pa ti bo jasno, da marsikdo doživlja podobno. Včasih vidim nekoga samega sedeti blizu skupinic ljudi, in se vprašam ali je namenoma tam. Mogoče potrebuje vsaj malo bližine, pa čeprav se ljudje, ki ga obkrožajo, ne zmenijo zanj. Ali pa tisti, ki sami jedo v restavracijah, sami obiskujejo koncerte, sami smučajo, drsajo, počnejo vse tisto, kar običajno počneš z družbo. Ampak seveda ni vse samo belo ali črno, vmes je tudi kar nekaj sivine, konec koncev, kako lahko trdim, da je človek, ki ga sploh ne poznam, osamljen? Mogoče je samo samostojen, sam sebi zadosten, ali pa sem ga ujel ravno v trenutku, ko je bil slučajno sam?«

»Prav imaš, ne bi smela prehitro soditi, če ne poznava celotne zgodbe« sem se strinjala. »Še najbolj pristno občutim osamljenost takrat, ko moje prijateljice zakorakajo v zveze in kar naenkrat nimajo več časa zame, oziroma, če si vseeno ukradejo trenutek, je slabša polovica vedno z njimi. To me tako jezi. Vem, da bi morala biti vesela zanje, a ne morem mimo tega občutka osamljenosti. Zdi se kot, da zanje sploh nisem več pomembna,« sem žalostno zavzdihnila.

»V primerih, ko je vsega preveč in bi se rad rešil neprijetnih občutkov, se usedem v avto in samo odpeljem. Nimam cilja, samo vozim se naokoli, poslušam glasbo in sam pri sebi predelam stvari. Marsikdo ti bo svetoval, da pojdi v družbo in pozabi na vse skupaj, a to ni nekaj kar bo odšlo stran, če bodo okoli tebe drugi ljudje. Razčistiti moraš sam pri sebi.«

»Veš, lepo je takole debatirati o nesmislih, hvala ker razumeš,« sem se mu zahvalila, si nataknila sončna očala, vstala in ga potegnila za sabo. Čas je bil, da greva naprej.

 

17. Kava iz Auschwitza, Dragana Marošević (50 let)

Opazim jo s kotičkom očesa, ko hitim po domskem hodniku. Roke imam polne pripomočkov za izdelavo okraskov. Razmišljam o okraševanju doma in domače hiše, pripravah na božič in praznovanju novega leta, o predavanjih in rokih za oddajo seminarskih nalogah, ki se približujejo s svetlobno hitrostjo. Nosnici mi razdraži omamen vonj kave iz avtomata. V nabijanju kljuvajoče bolečine ob obilici zamršenih misli se v moj center za kavo oglasi alarm.

»Danes sem spila le eno omamno tekočino,« pomislim. Za kaj več ni bilo časa. Neusmiljeno so me preganjale zadnje minute za odhod v službo. »Vse to kramo odložim in grem na »kafe«, pa naj se zgodi kar hoče« si rečem. Takrat jo s tistim skrajnim koščkom očesa opazim, kako nemo gleda skozi panoramsko okno na hodniku. Pa naj mi okulist še kdaj reče, da imam močno poškodovano vidno polje! Sem že skoraj pri dvigalu, globoko vdahnem in se vrnem po istih stopinjah. Z vso kramo počepnem na višino njenega vozička. Vprašam jo, ali čaka obiske. V njenih očeh zapazim neizmerno žalost in nemoč.

»Ne, nikogar ne pričakujem. Sporočili so mi, da jih za božič ne bo. So na smučanju. Le »kafe« bi spila, pa nikakor ne premaknem tega prekletega vozička.« Poiščem prosti stol, odložim kramo nato se vrnem in potisnem voziček. »Greva na »kafe«. »Joj, pa saj imate toliko dela. Ne vem, če imam še kakšen žeton.« se začne razburjati. Dobro vem, kaj pomeni občutek krivde, osamljenosti, občutek, da si odveč, da nimaš nikogar. Že sva pri avtomatu za kavo. Ona čeblja o hvaležnosti, jaz v tišini pritisnem za dve »irish« kave. Malo viskija ne škodi nikomur. S tresočo roko in solznimi očmi hvaležno vzame plastični lonček dišeče kave. Ozirajoč se ugotovi, da sva sami in začne pripovedovati.

»Veš, obožujem kavo. Včasih smo pili samo projo, pa še to s strogo odmerjenimi požirki. Če smo jo imeli, jo je mama pripravila le zjutraj. Bila je čudnega okusa kot, da bi nekaj greblo po grlu. Zadnjo sem popila tisto jutro, preden so naju s sestro odpeljali Nemci. V Trstu sva prodajali blago, ki ga je mama zašila. Znašli sva se v največji raciji. Jaz sem bila stara trinajst let, sestra leto manj. Natovorili so naju na tovornjake polne ljudi, nato na vlak in naravnost Auschwitz. Potovali smo nekaj dni. Midve sva imeli nekaj kruha v žepih in sva skrivaj jedli, vode nič. Ko se je vlak ustavil, sem skozi špranjo stegnila roko, da mi je nekaj snežink padlo na dlan in sva jih polizali. Bili sva bolj žejni kot lačni.  Pogrešala sem mamino projo, čeprav me je grebla po grlu. Po prihodu so naju ostrigli in oblekli v zaporniška oblačila. Čevlje so nama vzeli, zato sva nekaj dni gazili po snegu kar bosi. Iz najine barake sem skozi špranje vsak dan opazovala vrste ljudi, ki so potrpežljivo čakali pred zgradbo z velikim dimnikom iz katerega se je valil smrdljiv dim po človeških truplih. In molila, da se katera od naju ne znajde tam. Zjutraj smo dobili vodo in suh kruh za zajtrk, pri kosilu nekaj podobnega juhi. Večerja je bila pa pravo razkošje, neka brozga, ki je le malenkost dišala po kavi. Bila je mrzla in skoraj brez okusa. Ne, ne, imela je okus, po smrti. Dve leti sem jo s težavo pila. Ampak sem morala, zato, da sem preživela. Sestra jo je zavračala, pa sem jo prisilila. Strah me je bilo, da bo končala v stavbi z dimnikom. Po osvoboditvi sva se še ves mesec potikali po gozdovih in poljih, živeli sva od dobrote kmetov. Domači so naju bili tako veseli. Prepričani so bili, da naju ni več med živimi.  Mama je takoj skuhala projo. Nič več me ni grebla po grlu. Veš, ta viski v kavi sploh ni tako slab. Še jo bova pili, ko boš imela čas.«

Stegne suhljato, zgubano roko in se dotakne mojega obraza, ki nemo gleda skozi šipo. Obriše mi solze, ki polzijo po obrazu. Prve predbožične snežinke so pobelile okolico. Mene pa neznansko grebe v grlu.

 

Od 18. do pesmi, učenci OŠ Kidričevo, mentorica Sonja Lenarčič

18. GOSPA OSAMLJENOST, Aleks Mrčinko, 7. a, 12 let 

Osamljenost je pojem,

ki ti lahko pomaga.

Nihče v njej ne vidi dobre stvari,

a lahko te ulovi.

 

Ljudje smo lahko zelo nesramni.

Sebični drug do drugega.

Ko nekoga raniš z besedami,

se ne bo več hotel družiti s tabo.

Igral se bo sam s sabo.

 

Osamljenost ti lahko pomaga.

Pri razmišljanju in samozavesti.

Tako da ne obupajte, ko ste sami.

Zberite se in zbistrite misli.

In vse bo v redu.

 

19. Osamljenost, Ana Kores, 8. b, 13 let

Osamljenost ni le beseda.

Lahko nastane prava zmeda.

Je kot temen prostor v sobici,

brez luči, brez ljudi.

Biti osamljen ni lepo.

Osamljenost je prav resna stvar.

Ni kot pesem, ni kot rima,

je kot tema in zima.

 

20. Osamljenost; Elizabeta Liza Muršec, 8. a, 13 let

Strah, tesnoba, drhtenje,

spomini iz življenja,

stiskanje vase,

prekrivanje z odejo,

opazovanje senc …

 

Vse to doživljam,

ko sem sama,

kadar nikogar ni,

ki ga imam rada.

 

V glavi mi vrešči

in tesnoba me obdaja,

strah me je

in ne vem, kaj se z mano dogaja.

 

Od strahu drhtim,

počutim se nemočno.

Prekrivam se z odejo

in slabe misli mi

švigajo po glavi vsemogočno.

 

Le o groznih stvareh razmišljam,

le-te opažam

in nemočno čakam,

da kdo pride,

me objame in umiri

ter me osamljenosti reši.

 

21. Osamljenost, Teja Godec, 8.b, 13 let

Včasih se sprašujem,

zakaj sem sama.

Zakaj dnevi kar letijo?

Jaz pa osamljena tičim v sobi.

Razlog se ne ve.

Mogoče sem kriva sam,

mogoče ne.

Biti osamljen je lahko težko.

Včasih ni slabo.

A brez družbe se začneš dolgočasiti.

Včasih ni prav lepo.

A spet drugič mi osamljenost odgovarja.

 

22. Osamljenost, Nikoleja Peklič, 8. b, 13 let

Ko si osamljen,

je včasih težko.

Razmišljaš o tem,

kako bi bilo,

če ne bi bil sam.

Osamljenost je grenka,

lahko pa je tudi dobra.

Ko si osamljen,

zapri oči

in si predstavljaj,

da visoko poletiš

in si že tam, pri oblakih.

Boš videl, bolje bo.

Vsakdo je kdaj osamljen.

Nikoli ne veš,

zakaj si zares osamljen.

Morda je razlog v ocenah,

lahko si sam kriv,

da je tako.

Večino slabih stvari se lahko popravi,

nekaterih se ne more nikoli.

Ali pa za to ne bo več priložnosti.

 

23. Osamljenost, Mia Turk, 8. b, 13 let

Nisi vedno v družbi,

včasih si sam.

Moraš se odmakniti stran.

Nikoli se ne zgodi zaman.

Včasih potrebuješ čas za razmislek.

Včasih imaš vsega dovolj.

Včasih nisi največja faca.

Moraš se potruditi. Bolj.

Osamljen si takrat,

ko te nihče nima rad.

Osamljen si takrat,

ko si sam,

v kotu,

na tleh,

obupan,

brez upanj …

Z osamljenostjo se bori vsak dan.

Moraš si reči:

Jaz se ne dam!

Vsakdo je kdaj osamljen.

Naj tega ne zanika …

In pika.

 

24. Osamljenost, Taja Bingo, 8. b, 13 let

Osamljenost ni trenutek,

ko ti prijatelji ne ustrezajo.

Prav tako ni čas žalovanja,

ko se oseba, ki je nekoga izgubila,

zapre vase.

Ključen del osamljenosti je ta,

da se oseba počuti zavrnjeno.

Ljudje smo velikokrat osamljeni,

ker gradimo zidove,

namesto da bi jih podirali.

V življenju ni najtežje,

ko ostane sam.

Najtežje je,

ko se počutiš osamljenega med ljudmi.

 

25. Rabljen list papirja, Tobija Lakić, 8. a, 13 let

Tukaj v sobi sedim sam,

osamljen.

Pišem pesem brez smisla,

pa še to na papir, ki je rabljen.

Saj so ga porabile črte,

rime, verzi, besede.

Ki so nametane brez smisla,

saj umiram od te bede.

Ko sedim v sobi, sam.

Pa saj nima smisla, to je nered,

si mislim v glavi.

Ko sedim v … sam,

v sobi prazni.

Pišem, pišem in dodajam fraze,

da razložim,

katera misel se mi trenutno v glavi pase.

Za dobro rimo vse na svetu dam,

ko sedim v sobi, sam.

Končno najdem dobro rimo.

Jo zapišem.

Saj je v redu, mi reče misel.

Pesem je končno dobila smisel.

A smisla ni v tem, da pesem sploh pišem.

Saj je ne morem nikomur prebrati

in je ne bom izdal na neki vinil plati.

Saj sem tukaj v prazni sobi, sam.

Pograbim rabljen list papirja

in ga vržem v koš.

Nikomur je ne morem prebrati,

si spet mislim,

ko poskušam v postelji zaspati.

A nekaj mi pravi, da mi bo pesem prav prišla.

Če slučajno koga spoznam,

nekoga, ki me rad ima.

Takrat sedel bom v prazni sobi,

a v srcu sam ne bom.

 

26. SAMOTA, Vera Žabkar, 65 let

Samota včasih ubija, včasih pa v njej se tudi uživa.

Ljudje smo družabna bitja, vsi sočloveka družbe si želimo,

se v čustva drug drugega poglobimo.

Ko starejši si, samota ti je ljuba,

ker direndaj te nervira, utruja.

In če izgubiš svojega druga,

to zna zate biti poguba.

Ko pobiraš se, potrebna je prijatelja roka

da tolaži te kot otroka.

Nekateri pa se vase zaprejo

in vrat srca več nikomur ne odprejo.

 

27. Mavrični bojevnik, Melita Vidovič, odrasla oseba

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu kot, da ves čas po pločniku sejem žito. Med hojo gledam ljudi, ki ne vidijo mojih odvrženih semen, temveč zrejo predse nekam v daljavo. A jaz rad postojim s pogledom v mimobežne znance in neznance. Vsak ima ali nima na glavi klobuk, kapo ali uhane. In skorajda vsi držijo v roki telefon. Vsa ta pisana množica pridatkov, ki visijo na ljudeh kot novoletni okraski me navdajajo z velikim veseljem. Zato se med hojo ustavljam, obračam, poskakujem in smehljam. Pozdravim vsakega znanca in neznanca, ki me prijazno pogleda.

Hodim hitro. Kljub ostremu koraku hodim v mehkih sandalih, da noge lahkotno podrsavajo po črnem asfaltu in rišejo črte na podplatih iz gume. Včasih se tudi sezujem in stopam bos po travi ob pločniku. V opajajoče veselje mi je hoditi po mehki travi in čutiti zemljo pod nogami. Mimoidoči znanci in neznanci me gledajo s spuščenimi ali dvignjenimi obrvmi.

Hodim od praga stanovanja do mestne bolnišnice. V bolnišnici sem kratko. Le toliko, da mi medicinska sestra v žilo desne roke vbrizga zdravilo. Potem si popravim rokav srajce, zapnem gumb in čakam v čakalnici na zdravstveno kartico. Kolikor je možno hitro se odpravim skozi steklena vrata bolnišnice. Včasih grem pred tem na stranišče, da ni moja pot nazaj preveč naporna od pričakovanja školjke v stanovanju na drugi strani mesta.

Hodim v oblačnem ali v sončnem dnevu. Hodim v dežju in tudi v pripeki. Hodim ko vreme kliče k poležavanju v postelji ali ko svarijo po radiu da bo hud mraz. Hodim v vseh letnih časih. Tudi na božično jutro.

Hodim vsak dan. Sam v svojem mavričnem svetu. Zato hodim brez dvoma in z veliko vere.

Če ne bi hodil vsak dan, bi bil sedaj zaprt za štirimi stenami bolnišnice sta rekla dva zdravnika. Zaprt bi bil v sobi z rešetkami, da ne bi ogrožal sebe in mimoidočih znancev in neznancev.

 

28. Osamljenost, Majda Šoberl, 76 let

 

29. Putr na kruhu, Brina Lovrenc, 51 let

Če bi izbirala, bi morda bila njena najbolj zvesta in tolažeča prijateljica hrana. Natančneje kruh in maslo.

V daljših presledkih med dopoldanskimi in večernimi predavanji je z vsem hrepenenjem na oblakih zaljubljenosti odhitela k njemu. Kadar je bil sam doma. Občudovala je slike, ki so visele na stopnišču in na stenah sob v tej ozki in visoki vrstni hiši.  Medtem, ko je pripravljal čaj, je poslušala tiktakanje stare, stenske ure. Ko je sedla v ozki jedilnici na stol, jo je preželo posebno vzdušje, ki je imela v zraku intelektualnost in meščanskost. Čutila je ljubezen njenih prebivalcev do obale in morja. Opazovala ga je, ko je v preprosti kuhinji pripravljal pravi čaj  z limono in belim sladkorjem. Običajno je prišla k njemu lačna, ker ni nikoli zajtrkovala, za kosilo pa je bilo še prezgodaj. Edino, kar je imel v starem, belem, majhnem hladilniku, je bilo maslo v nekdaj beli plastični posodici, ki je bila od dolgoletne rabe počena in porumenela. Belo štruco je tanko narezal in kruh popekel na litoželezni ponvi. Zarezala je v kocko hladnega masla in ga razmazala po vročem kruhu. Toplota kruha je maslo raztopila in z užitkom je ugriznila vanj. Grižljaje je poplaknila s pravim čajem z limono, ki ga je srkala iz finih skodelic iz tankega porcelana z angleškim vzorcem. Bila je zaljubljena.

Po končanem študiju, se je zaposlila. Vsak dan se je vozila na delo v Škofjo Loko. Tu je imela prijateljico še iz srednje šole. Služba je bila naporna in pogosto se je zatekla k njej na klepet. Ni minila en dan, da se ne bi slišali in si pripovedovali o tem in onem. Od nekdaj sta sanjarili o tipih, v katere sta bili zaljubljeni, o tem, da bosta potovali, postali umetnici. Pogosto sta jedli v njeni majhni kuhinji. Prijateljica je maslo nervozno strgala z aluminijastega papirja s hitrimi in kratkimi potegi, medtem pa neprekinjeno govorila o tem in onem. Njo je to delalo malce živčno, vendar se je rada izgubila v skupnem sanjarjenju in neskončnih klepetih ob okusu masla na kruhu, marmelade in tople kave z mlekom v ustih.

Martina je bila ekološka kmetica. Imela je enak star, podpultni hladilnik kot njen bivši mož. Maslo je hranila v lepi keramični posodici s pokrovom. K njej je prišla za nekaj dni takrat, ko je potrebovala zavetje in mir po ločitvi. Podnevi sta delali na kmetiji. Ko je bilo prevroče, sta se umaknili v staro hišo in počivali. Pozimi sta predvsem krčili zaraščeno zemljo. Sekali in ščipali sta veje in jih nosili na kup. Večere sta preživeli ob topli lončeni peči sredi gričkov in brez ob reki na jugu. Ana je imela rada zemljo in naravo.

Ko jo je zapustil zaradi druge ženske, je odšla na morje. Bila je sama. Dneve ni spregovorila z nikomer. Bila je v šoku, brez službe in bivališča. Pri Martini, na ekološki kmetiji, je tistega poletja spoznala Elo. Skupaj so delale na kmetiji, klepetale, se smejale in sanjale o prihodnosti. Ela jo je enkrat vprašala, kaj bo sedaj, ko se je ločila in nima službe. Odgovorila ji je, da bo šla nekam daleč stran, k duhovnim učiteljem, k starim kulturam, v katerih je duh še živ, kjer ljudje spoštujejo vodo in zemljo. Med domorodce v Kanado ali v Indijo. Močno jo je vleklo v iskanje duhovnega učitelja, resnice, mistike in popolno predajo duhovnemu razvoju. Ela je imela veliko znancev v duhovni skupnosti. Poznala je skupino žensk, sledilk indijskega guruja, ki so vsako leto za več tednov odšle v ašram v Indijo. Zanjo je bil to prevelik korak v neznano prihodnost, ki se ga je bala. Martina in Ela sta jo bodrili, naj se opogumi, da nima kaj zgubiti, kvečjemu ogromno pridobiti.

Vedno bolj ji je ideja postajala blizu. Pospremili sta jo na železniško postajo na vlak za Ljubljano in ko se je še zadnjič ozrla k njima, preden je stopila na vlak za Ljubljano, sta ji smejoč kimali: »Pojdi na pot. Ne bo ti žal.«

Potem se je odvijalo zelo hitro. V dveh tednih je sedela na letališču med skupino tujih žensk v nenavadnih indijskih oblačilih in čakala na letalo za Paris in Bombaj.

Med množico vernikov, sledilcev, med petjem svetih pesmi in molitvijo, je našla varen prostor za celjenje ran. Nove prijateljice, skupina žensk, ki jih je pred kratkim spoznala, so skrbele, da se je znašla v ašramu. Pokazale so ji, kje so trgovine, telefon, jedilnice, mandir. Pogovarjala se je z njimi, vendar je bila daleč stran, pri svoji bolečini in izgubi. Ure je preživela sedeč na temno sivih, kamnitih tleh, čakanjem na guruja in poslušanjem svetih pesmi. Solze so ji tekle po licih. Analizirala je svojo preteklost. Ponovno občutila rane otroštva, zapuščenost. Ne ve zakaj, ampak misli je imela jasne in doživljala je uvid za uvidom. Kot, da se je v njeno glavo naselil terapevt, ki ji pomaga ovrednotiti posamezne dogodke iz preteklosti, guru pa z energijo ljubezni in sprejemanja celiti rane. Nove prijateljice so bile zanimive, vsaka s svojo zgodbo. Nenavadne in čudovite, predane vrednotam in duhovni poti. Večina se je sem vračala leto za letom. Bile so sledilke guruja, ene izmed mnogih »divovtijev« iz celega sveta. Mešanica ras, barv kože, državljanov, vernikov, zdravilcev je bila nenavadno pestra, pa vendar so bili vsi predani enakim ciljem, kot ena svetovna družina.

Čeprav je bil želodec več kot poln, je še vedno hlepela po hrani. Tiho je odšla v kuhinjo in v temi odprla hladilnik in iskala nekaj, kar bi jo napolnilo, potešilo. Zagledal je kocko masla. Hlastno si je odrezala nekaj debelih kosov kruha, vzela nož in maslo ter s krožnikom odšla v dnevno sobo pred televizor. Upala je, da mama ne sliši korakov in odpiranje hladilnika pozno zvečer, ker se potem strupeni kritiki ne bi mogla izogniti. Med gledanjem filma goltala na debelo namazan kruh z maslom.

Danes se je počutila obupano, težko. V prsih jo je tiščalo. Poklicala je Vero: » Oj, imaš čas za klepet? Sama sem, obupno se počutim, rabim družbo.« »Ja, pridi, bom naredile češpljeve cmoke.« Spoznali sta se kot prostovoljki. Vera je aktivna prostovoljka in dela na okoljskih projektih. Odpeljala se je k njen na Gorenjsko. Med tem, ko je pripravljala krompirjevo testo, sta klepetali. Dala ji je energijo, ko je pripovedovala o svojih projektih. Vero je zanimalo veliko stvari in ves čas se je nekaj učila. V tem sta si bili podobni. Naslednjega dne sta se prebudili v sneženo, sončno, alpsko jutro. Čudovito. Ob prasketanju ognja v zidanem štedilniku sta pozajtrkovali maslo in kruh. Z novim elanom in upanjem se je odpeljala v dolino in proti domu. Začutila je hvaležnost: »Kako je lepo, če imaš prijatelje.«

 

30. V soncu, Anin Oktam, 28 let

Ne vem, če ravno v Helijevi kočiji na svodu neba in čez. Ne vem, če ravno v tisti nepredstavljivo goreči gmoti, kjer se od vročine talijo še črne luknje. Ne vem, če ravno, se kdo skriva tam pod to srhljivo venomer gorečo površino in skozi svoje potujoče žarke gleda nas, ki se zaposlujemo tu doli, na tem majhnem planetu. Ne vem, če. Če pa, pa bi ga rada spoznala. Ne vem, če bi to bilo sonce. Utripajoče, žareče, ogromno in ne edino. Ne vem, če bi bila to sonca. Velika, utripajoča, žareča, tako oddaljena in tako žgoča, da mežikajo še v trdih, zimskih nočeh, in še bolj mrzlih, mrtvih in osamljenih prostorih vesolja. Tista sonca, ki so za nas le sonca. Če ravno brez njih ne bi bilo obstanka. In če ravno je v soncih venomer nekdo, ki ob urah in določenih minutah, regulira z gumbki količino sončnih žarkov in nastavlja termostat, da ne pride do večjega požara. Če ima morda na glavi leden obkladek, če je ravno morda nag od vse vročine, če mu je finska savna dom? Ali pa, če ima tam v svojem panoptikonu postavljeno hladilno klimo, da ima na glavi na pol poveznjeno kapo, ali pa če nima ne pletene zimske kape, ne kape na šilt, da ima le lase in le kakšni so ti, če so valoviti, dolgi, ali morda kratki, pa rumeni ali od sonca zažgano črni ali pa las sploh nima? Mogoče pa je, čeravno prav, takšen povprečen čudak, ki se rad v svoji pižami po domu sprehaja čez cel dan in tak s skodelico kave čez vesoljno okno in skozi pripadajoč mega teleskop spremlja, kar si spremljati v tistem hipu želi. Sam. Vmes pozabi na kakšen gumb tu in tam, glej, požar v Avstraliji in joj, tudi Hvar že spet gori, a komu mar, on tam ravno gleda, kako v trgovini prodajalec nekemu gospodu prodajo škatlo čokolad. S kirurškimi maskami na obrazu, ker je zdaj pač takšen čas. Kot je bil takšen čas, ko je ta isti, v svoji pižami čez teleskop gledal takrat, ko so po zemlji še tacali dinozavri, ali pa kasneje, ko je velik del sveta obsegal rimski imperij ali pa takrat, ko so čudno oblečeni možje na ladjah pluli na dotlej neznane predele sveta in drugim zapovedovali kje naj bodo doma. Pa je vendarle bil to res on, ali pa je bila to ona, ki je vse to počela v isti pižami, ker je v resnici prišlo le do komunikacijskega kratkega stika, in je nekdo njo zamenjal za njega? Ali pa je mogoče oboje, ali pa nič od naštetega, ali pa je mogoče le izjemno inteligentna in sposobna vrste pižame… Bi ga – ali pa bi jo, res želela vprašati. Kaj zagotovo. A kaj, ko signal tja ne lovi, niti nimam toliko denarja, da bi se pridružila NASI, da bi s svojimi raketami in sateliti prenesla tja vprašanja, ne da bi ta prej zgorela ali pa se zadušila. Bi poskusila s preprostim pismom, a kam poslati? V soncu 1, pošta 0000, Neskončno vesolje? Ga ni poštarja, ne Helija s svojo kočijo. Pa tudi s telepatijo ne gre ravno, pa s tablami z napisanimi vprašanji v upanju, da bi se Onetovo teleskopsko oko kdaj, še v roku mojega življenja, ustavilo na njem. Pa potem, kakšen bi bil odgovor, če bi sploh bila želja po njem. Če kaj, verjamem, da ni lahko živeti v soncu. Mora biti zelo osamljeno. Če ravno pa je kdaj lahko podobno kot živeti v srcu. Utripajočem, velikem in k sreči, ne edinem. Navkljub vsemu neznanem, zdaj vem. Če bi ravno že imela možnost. Ne bi spraševala. Bi pa mu sporočila, nekaj v tem smislu:

Dragemu tistemu Oneju, ki si sam v soncu ali v srcu, prosim ostani in ostani za zmeraj. In preženi to žalost, ki nastaja ob vseh obstoječih možnih koncih. Ob koncih src, ob koncih sonc in preženi to mrzlo, neskončno tiho črnino, ki se razleže skozi vseobsegajoč prostor in neprostor, da ni več drugega kot ta luknjasta črnina tišine.

 

31. Camille Pissarro – Poštna kočija v Louvenciennesu, napisala arabeska 78 let

vtihotapila se bom v Pissarrov atelje

da pokramljam z njim

zakaj me je zaprl v

Poštno kočijio Louvenciennesa

in me zapustil samo

ko sem zablodila v ta čas

 

s skelečim žebljem preteklih let

pritisnem na zavoro

in se zagozdim v vzrok in posledico prihoda

v objemu spominjanja

gledam skozi okence kočije

 

na rokah vej visijo vitice življenja

dlani dreves imajo črne prste

aprilski dež solzi in narekuje spomine nekdanjosti

 

žalostna svetloba prelistava mokre liste

mimoidoči me spremljajo

ne govore

le v grlu jim tičijo besede

 

večerni vetrc mrmra uganke

v samotni kočiji srčnih utripov

listam s kremplji ujetega časa

po ranjeni praznini

 

brez sopotnika sem

čakam nekoga,

ki ga nisem imela

a izgubila

ptica v rešetkah srca

zakriči v obupu

poslavljam se od blebetanja sveta

čas zapira pahljačo

navček že poje rekviem

pred odhodom sem

 

poslavljam se od prtljage

odprtih in zašitih ran

od tekanja za srečo

neosvojenih vrhov

krpic veselja

od ožganin ljubezni

 

topotajoča tišina drsi

v nostalgičnem prahu potovanja

v brezbrežni pokrajini samotnosti

 

Camille Pissarro mi boš odprl vrata

 

32. Preživeli, Martina Rajšter Osrajnik, 40 let

Slabe tri mesece je že minilo od pogreba njegove žene, ko je s tresočimi rokami v kartonaste škatle zložil vsa njena oblačila. Vsako je zalepil z lepilnim trakom in jo opremil z napisom, kam je namenjena. Zlagal jih je na kup, kjer so čakale, da jih prevzamejo.

Že je hotel zapreti vrata garderobne omare, ko mu je pogled obvisel na kosu oblačila. Njegovem kosu oblačila. Pletenina, ki je v svoji rdeči barvi s sivim vzorcem izstopala,  je bila skrbno zložena čisto na dnu in previdno jo je potegnil izpod kupa. Mehko debelo pletenje je spustil narazen in ga stisnil k svojemu obrazu. Nikoli ga ni oblekel, niti enkrat in zdaj mu je bilo žal. V nosnicah je začutil vonj po medenjakih in zaigrala je božična glasba. Pod jelko so bila darila. Žena je s skodelico kave, ki jo je skuhal za oba, stopila k njemu na teraso, kjer je kadil.

»Pridi, Franc,« je bila nestrpna kot vsako leto. »Čakamo te.«

»Kr začnite. Bom že prišo.«

»Ne, Franc! Skupaj bomo! Otroci že komaj čakajo!«

Vsa leta je verjel, da je bila ona tista, ki je komaj čakala. Zdaj ni bil več tako prepričan.

Oddrsal je za ženo v dnevno sobo, kjer so okoli jelke sedeli njuni otroci s svojimi družinami. Žena se je nestrpno prestopala v kotu in s telefonom čakala, da bo posnela čim več fotografij, ko bodo eden za drugim odvijali vsak svoje darilo. Ko je sedel, so se otroci kot na ukaz pognali v jelko.

»Eden po eden,« je kričala njihova babica s pogledom uprtim v telefon. »Drugače vas ne bom mogla poslikati!«

Vsak s svojim darilom so sedli na tla in najmlajši je lahko prvi odvil. Vsakič je naredila cel kup fotografij in hkrati strahoma čakala odziv. Darila tu so bila veliko skromnejša od tistih, ki so jih čakala doma, ampak vnuki so bili vedno veseli. Vso leto je po malem varčevala, pa se kljub temu ni nabralo veliko. Za odrasle otroke je zavila malenkosti, ki jih je pripravila sama. Včasih praznične lepo okrašene piškote, ki jih je spekla, kakšno pletenino, okrasni lonec za rože, ki ga je izdelala. Z velikimi očmi je potem opazovala svoje drage in iskala znake razočaranja na njihovih obrazih.

Ko je bil na vrsti Franc, je telefon predala snahi in sedla k njemu. Z očmi mu je pomagala trgati darilni papir, kar se mu je zdelo zelo zabavno. Izpod črnega papirja posutega z zlatimi zvezdicami se je pokazal živordeč pulover s sivim vzorcem. Z nasmeškom na obrazu jo je pogledal in se ji zahvalil. Potem je raztegnil pulover in pripomnil: »Samo, za kam ga pa naj oblečem, ko pa je tak živ. Škoda, da ni črn al pa siv. Pa tak je topel in mehek.«

»Ata! Ne bodi tak pust! Zravn vsakih kavbojk paše. To je zej ful moderno,« je takoj ugovarjala hčerka.

»Če ga ti nočeš, ga pa meni dej,« je nadaljeval še mlajši sin.

»Ne ne, saj ga bom mel, ko se je pa mamika tak potrudla,« se je poskusil izvleči Franc in odnesel pulover v omaro.

Tam je ležal pozabljen do danes, ko je z njim brisal svoje solze. Nenadoma ga je prešinila grenka misel, da je ostal čisto sam.

Slekel je prepoteno srajco in jo malomarno spustil na tla. Nežno pletenje se je oprijelo njegovega telesa in koraki so odmevali v tišini, ko se je sprehodil do dnevne sobe in sedel na svoj košček kavča. Pobožal je mesto, kjer se je vsak večer udobno namestila in potisnila svoja ledena stopala v njegovo naročje, da ga je zmrazilo po celem trupu. Od strašnega neugodja jo je vsakič jezno pogledal in kdaj celo odrinil njene noge: »Obleči se, če te zebe!«  Med smehom je našobila ustnice v poljub in zavila stopala v odejo. Sam pa se je pretvarjal, da je še vedno jezen.

Kaj bi dal, da bi jih samo še enkrat ogrel.

 

33. Osamljenost, Antonija Jereb, 70 let

V osamljenosti se zapreš vase. Potrebuješ mir. Ignoriraš prijatelje, ker ti je vse odveč. Počutiš se praznega. Ne vidiš izhoda. Iščeš ga, a ga ne najdeš. Svet se ti podira. Sprašuješ se, kaj se dogaja. Obupuješ. Ne poslušaš, ne slišiš, kaj ti govorijo prijatelji. Ven se ti ne da. Zapiraš se v svoj svet. Sam sebi si zadosten. Potrebuješ mir in tišino. Tavaš v samoti brez prave volje, nič se ti ne da. Poležavaš in tuhtaš, a sam ne veš, zakaj. Ko se nekega jutra zbudiš, ugotoviš, da ti nekaj manjka. Tišina te začne motiti. Osamljenost se je zajedla vate. Moti te. Pokličeš prijatelja in ugotoviš, da si vesel njegovega glasu. Spoznaš, da te samota ubija. Vrneš se v svet, med ljudi, med prijatelje. Srečen, da si premagal težavo. Srečen, da ti je uspelo.

 

34. Zrenje v bedenje, Planinko, odrasla oseba 

V temno, nočno zrem nebo,zvezde ene ne premore;oh, ko videl bi le eno,vanjo zrl bi vse do zore.

Vanjo bolečino vtkalbi in skrite, srčne želje;tja v daljavo naj jih pošlje,kamor misel vsak dan pelje.

A vesolje bdi nad namikot ljubeča, skrbna mati;sonce, zvezde … kdaj zbledijo,spet prižgejo se vse hkrati.

 

35. Smrtno prestrašena in osamljena, Nataša Bauman

 

Gnilo zeva vame januar. Komaj sem pometla s prazniki in jih še vedno grenko splakujem po grlu, ker se tako ogabno sladko lepljivo lepijo na prste, na usta, na požiralnik, na prsni koš, da me vse peče od pretirane sladkobe vsega – dobrot, ki bi morale biti na mizi, pa mi ni bilo do tega, da bi jih pripravljala, nezaželenih gostov in osladnih besed, ki jih ne maram poslušati niti govoriti. S sladicami bi morala privabljati goste, pa mi ni bilo do tega, da bi jih prenašala. Polni so sladkih lepljivih besed, ki ne vem, komu bolj škodijo – tistemu, ki misli, da jih mora izpraskati na dnu svoje domišljije, ker v resnici ni zmožen čutiti tako, ali tistemu, ki so mu namenjene, lažne in osladne, da peče zgaga.

Čas, ki se mi rjasto zariva pod kožo in me žre, ker ne mineva s hitrostjo, ki si jo želim, ali pa mineva prehitro. Saj ne vem! Prav nič mi ni jasno, kaj in kako bi bilo bolj prav.

Sedim za mizo. Morala bi jo pospraviti. S kosilom smo zaključili in obsedela sem sama s kupom posode. Odsotna sem. Solze polzijo po licih in meglijo pogled. Krožniki, po katerih so še malo prej žvenketajoče pele žlice, zamolklo zevajo vame. Kot, da sem padla v neko drugo resničnost, v svet, ki ni niti malo moj, ali pa ga nočem več vzeti za svojega. Odtavam … znan žvenket kovinskega predmeta na tleh v predsobi me spet vrne nazaj v jedilnico. Vsi so se razkropili, jaz pa se nekako ne spravim na noge, da bi pospravila posodo v pomivalni stroj. Sedim,  kot da se je nekaj svinčena težkega naselilo v mojih stopalih in mi celo ramena magnetno vleče k sebi. Počutim sem kot izbljuvan, prežvečen kup grenkih neužitnih olupkov. Sedim in gledam v razpelo v kotu pred menoj. Prvič v vsem svojem krščanskem življenju ne vem, ali naj ga nagovorim s prošnjo, naj se vsemogočnemu na žebljih zahvalim, naj moledujem ali naj raje pljunem vanj, naj kot zblaznela kričim nanj, naj ga prekolnem in se mu za zmeraj odpovem. Tako sem jezna nanj! Kaj jezna, brezmejno razočarana, do bolečine prizadeta in do konca prevarana, zaradi tega izdajstva. Zakaj mi? Zakaj jaz? Zakaj pri samem hudiču vse to? Nešteto zakajev, ko pa smo vendar verni, ko pa vendar hodimo v cerkev, te zagovarjamo na vsakem vogalu, hvalimo tvoje ime in zagovarjamo vse oblike tvojega obstoja. Zakaj si nas zapustil, o Bog? Malomarno potisnem svoj krožnik na stran in v dve grbi se naguba namizni prt. Sežem po pisemski ovojnici in UKC oznaka na prvi strani me sili na bruhanje. Iz nje počasi, kot da se bojim eksplozivne reakcije, povlečem izvid, na katerem med vsemi latinskimi strokovnimi izrazi vidim, delno razumem in si zapomnim samo »maligno«. Čutim mešanico strahu in jeze. In jeze je mnogo več, veliko močnejša je od vseh drugih čustev, ki bi jih v tem trenutku utegnila prepoznati v sebi. Z rutiniranim postopkom pomivanja in pospravljanja se poskušam umiriti in spravljam misli v red. Zavedam se, da se ne morem in ne smem prepuščati popolnim čustvenim odmikom, ker moram ostajati in vztrajati kot steber možu in otrokom. Otroci so sicer že odrasli, pa vendar … Sicer manj potrebujejo, bolj pričakujejo zbrano, situaciji doraslo in razumno žensko. Občutek imam, da nihče ne razume, kako ne morem ubežati misli, da naslednji božič ne bo enak, da za mizo ne bomo več sedeli vsi skupaj, da nam je trenutek povsem spremenil življenje. Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o tem, kako se dolga kačasta procesija pogrebcev vije za upepeljenim telesom nekoč dobrega človeka.

Tako izpraznjena sem in tako izžeta, da si nisem sposobna zamisliti niti najbolj drastično trhle rešitve, ki bi me lahko držala nad vodo. Kot otrok sem znala sanjati o čarobni palici, ki z enim samim zamahom spreminja trenutnost, pa o čarobnem prstanu, ki ga zavrtiš in te prestavi v drugo dimenzijo, v drug kraj. Nič od tega, kaj šele, da bi si bila sposobna trezno načrtovati strateški postopek boja z boleznijo.

Na eno strani sita vsega in vsakogar si ne želim z nikomer govoriti, nič pojasnjevati in ničesar poslušati, po drugi strani pa sem tako ranjena, ko vem, da ljudje vejo in se nam umikajo s poti, da domači ne pokličejo, da me lastni brat ne vpraša, kako se spoprijemam z novo neznano zgodbo našega življenja.

Sedem za knjigo, buljim v črno natipkane vrstice, a jih ne berem. Silim se, da bi preusmerila misli in se posvetila zapisani vsebini, ki me je zmeraj pritegnila, in obožujem sicer branje, a tokrat ga sovražim. Poskusim z glasbo. Izbiram žanr, pa si ne morem najti pravega. Žalostne pesmi me še bolj užalostijo in vesele me mega deprimirajo, ker vem, da nam veselje ne bo več dano. Dvignem telefon, da bi poklicala prijateljico, pa ugotovim, da ne morem, ker je neznana šla iz mene, posrkala do zadnje kapljice energije. Poskušam v mislih zasajati omamno dišeč pomladni vrt, pa ne gre. Ne morem delati načrtov, ker se v istem hipu soočam z minevanjem, ki ga ne morem sprejeti. Sovražim se, ker nisem sposobna zbrati misli, odmisliti slabo in se osredotočati na dobro, ki bo rodilo več in se kot oljnati balzam širilo …

Z dragim leževa k počitku. Privijem se k njemu. Slišim njegovo dihanje, čutim dih, ki me boža po čelu in se dotakne nosu. Nič ne govoriva in vse si poveva. Telesi se močno objemata in pijeta bližino drug drugega. Otrpnila bi v tem sanjskem objemu v večnost in odpihnila vso grenkobo te preklete usode. Namesto tega se prsti prežeti s tvojimi zavedajo, da so vedno bolj suhi, da se tanjšajo v kosti, da trebuha ni več, da je bledičasta koža obraza prosojna in porozno bleda, da ne morem spati, da ne moreva spati. Vem, da ti je hudo. Skrivaš in tajiš, zadržuješ solze, molčiš in umikaš pogled. Vendar vem, da te žre.

Počutim se tako samo, tako osamljeno, tako zapuščeno. Med vsemi ljudmi in ob tebi sem popolnoma prestrašeno osamljena in v tej bedi občutkov se grozljivo bojim ostati sama. Morijo me misli, da ne bom zmogla in znala brez tebe, da bom razvalina, prazna nemočna vreča ničesar. In nič, nič mi ne pomaga izbrisati strahotne misli, ki se pletejo med očmi, ki te gledajo, kako hiraš, kako izginjaš, dragi moj, najdražji mož.

 

36. Osamljenost, Marija Starič, 71 let

 

Tiho neslišno

je prišla do mene

vedno bolj je pritiskala

v notranjost moje duše.

Ampak jaz je nočem,

nočem, da bi me objemala.

A vseeno me stiska da boli.

Kričim kako močno boli.

A tišina je tista

ki ti v možganih nekaj spremeni.

Prišla je do mene,

in v mene,

kruta in resnična

osamljenost.

 

37. Stik s spomini, Ana P. Rudolf, odrasla oseba

Živiš tukaj, sedaj, ta trenutek . Ves čas kramljaš sam s seboj, poslušaš radijski nočni program, recitacije pesnika Andraža Poliča, instrumentalno glasbo in pred seboj postaviš krhek kozarec  višnjinega soka.  Ko pogledaš proti oknu, skozenj ni videti ničesar. Temno je, večer je, veš da je zunaj hladno, da je zima, a tebe v toplem prostoru dodatno greje angora jopica, volnene nogavice in žametne hlače. Ulična luč pa kar sveti.  In tudi domača, s stropa viseča v kuhinji , prijazno sveti in omogoča, da se bolje vidi tipkovnico in telefoska sporočila.

In si sam. V družbi radia, računalnika, tihega telefona. V mislih se spopadaš umaknjen od vseh. Celo prostor postaja nem, tako zelo je prisotna osamljenost. Nenadoma se zaveš, da ob tebi ni človeka, ki bi te popravljal, opominjal, opozarjal in povedal, da te ima rad. Sprašuješ se, zakaj je človek tako sam, zakaj ga ljudje ne potrebujejo, zakaj  živimo tako vsak zase. Misli se odnašajo po prostoru, z vsakim gibom, tudi ko vstaneš in si prineseš majhen  košček kruha, sira in tri olive. Ko se ozreš  v prostoru, vidiš visečo televizijo in pomisliš, kako nesmiselno bi bilo poslušati dnevna poročila, saj so polna sporočil, ko ljudje kljubujejo  znanju, naravi, biologiji.  Ko bi le brali knjige in se učili, si želiš. Tako rad bi glasno povedal, a imaš sam pri sebi velike borbe, saj se težko izraziš in ljudje ne poslušajo  učenih in modrejših od nas. Kljubujejo znanju. Nočejo in ne želijo se izobraziti. Morali bi se zavedati, da brez izobrazbe in učenja ni prihodnosti.

Danes  je mogoče učeno razumeti, podkrepiti , vendar je zato potreben napor. Potrebno je razmišljati.  Ne le tedaj, ko sediš in študiraš. Neprestano. Tudi  ko si na sprehodu , ko opazuješ visoka gola drevesa, ko čutiš hladen veter, ko te globoko mrazi in si s kapo pokrivaš ušesa. Razmišljati  in opazovati je potrebno naravo. Kako čvrsta so drevesa. Ko veter veje upogiba, se ne zlomijo. Tudi človek je močan. A to moč je potrebno gojiti. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, skrbeti za zdravje, za zdrav spomin, kar kljub fizični samoti omogoča, da smo globoko v sebi v mislih  s svojimi najljubšimi, najbližjimi. Kako veliko moč imajo misli in spomini. Nenehno so prisotni, tako drobni, kakor veliki.  In seveda, prisotna  je tudi ljubezen. Imeti rad, to čutiti kljub temu, da se ne izraziš, to je nenehno v človeku. In ko veter močno pripiha, se oči zasolzijo, a ne jokaš.  Srečuješ ljudi z umaknjenimi pogledi  in se zaveš, kako si sam. Vse je tiho, le spomini živijo.

 

38. Kristina, Tanja Ocelić, 52 let

Še par stvari zmetanih v potovalko in pripravljen je bil za odhod. Spraševal se je ali je storil prav, da se je tudi sam prijavil na srečanje. Vedel je, da bo tudi ona tam. Kakšna je zdaj? Kako se bo odzvala, ko ga bo zagledala? Ali je ozdravela? Ali je čas izbrisal ljubezen? Si je lagal, da bo zmogel, da jo je prebolel? Ali ali, ali…

Globoko je vdihnil. Z vprašanji v mislih, se je počasi napotil proti avtu. Glodalo ga je še vedno, ko ga je na hitro vžgal in se počasi odpeljal z dvorišča. Skomignil je z rameni ter si bolj zase zamrmral v brado “bo, kar bo”. Uspelo mu je, da se vsaj malo prebudil in se osredotočil na vožnjo, na cesto, ki se je ovinkasto vzpenjala po hribu do koče. Dim iz kamina je zagledal že od daleč. Utiral si je pot skozi meglico po poti, ki se je vila skozi gozd. Srce mu je vztrepetalo, ko je zaslišal prijeten zvok kitare, ki ga je spremljal nežen ženski glas.Takoj ga je prepoznal. Bila je ona, pela je njegovo pesem. Pesem napisano njej v eni od skupnih preživetih noči. Takrat je bila še popolnoma zdrava. Dekle, žena, njegova ljubica z veliko elana in energije. Ljubil jo je in ona njega. Oboževal je vse na njej. Vsak del njenega telesa ga je spravljal v omamo znova in znova.Tista prva noč je bila za oba nepozabna in prečudovita.Tudi ostale in nikoli jima ni bilo dolgčas. Vsako minuto sta znala zapolniti in osrečiti eden drugega. Žal je bila nujna zveza kratkotrajna.Ta ljubezen mu ni bila namenjena, bila je prepovedana. Na začetku sta se borila za njen obstoj ampak vpliv okolice je bil močnejši. Zaradi svoje varnosti sta jo bila prisiljena prekiniti. Dolgo je rabil, da si je čustveno vsaj malo opomogel. Ni bilo dneva, da se ne bi spraševal, kako je šele njej. Kmalu je zvedel, da je hudo zbolela.To ga je še bolj potrlo. Njegova edina želja je bila poiskati jo, vrniti se k njej, toda vedel je, da bi ji tako še bolj škodoval. Ostalo mu je le trpljenje v samoti ter čakanje na čudež.

Spontano je zamahnil z glavo kot da želi pregnati svoje spomine. Parkiral je avto in se napotil proti vhodu. Stisnilo ga je v grlu, srce mu je razbijalo kot noro in najraje bi se obrnil, zbežal, vendar se ni vdal. Vstopil je in se takoj srečal z njenim pogledom. Obstal je. Niti bolezen ni mogla izbrisati njene lepote. Njene oči so še vedno imele žar. Nasmehnil se ji je, pozdravil ostale ter si poiskal prazen stol. Ni se pustila motiti, pela je naprej. Nemo jo je opazoval z žalostjo v očeh. Začutil je njeno skrito bolečino. Misli so iskale vzrok za njen pogum in voljo do življenja. Kako se je znala spretno skriti za svoj nasmeh, prevarati vse nas s svojo pozitivnostjo. Spraševal se je ali je taka tudi, kadar je sama. Je srečna? Koliko noči je prejokala, koliko ur je upajoč molila, si lagala? Opazoval je ta prelepi obraz in srce mu je trepetalo v bolečini. Hrepeneče je gledal in premišljeval s solzami v očeh. Ali ga še čaka, ga še ljubi? Iz premišljevanja ga je zdramil prijatelj, ko mu je prinesel pijačo. S težavo se je odmaknil od nje, njenega glasu in se pridružil veseli družbi na veliki pokriti terasi. Ko se je ponovno vrnil v notranjost koče, jo je iskal zaman. Kristine ni bilo več. Odšla je.

Pet let kasneje je izvedel žalostno novico, da jo je premagala bolezen. Jokal je zase in zanjo. Proti jutru je mirno zaspal upajoč, da zdaj nje nič več ne boli, pomirjen da nima več vzroka za laži.

V sanjah je videl njen sproščen nasmeh, pozdravljala ga je s srečo v očeh.

 

39. Osamljen starec, Hani Zamuda, 61 let

Pogled se mi ustavi na zeleni vzpetini. Počasi stopam in zrem proti vrhu. Nisem sama, nekdo me opazuje. Gledava se iz oči v oči. Počasi se mu približujem. Nastane smrtna tišina, ko zaslišim ječanje. Oziram se okoli sebe. Nikogar ni, le jaz in starec. Gledam mu v oči in vidim solze. Stopim do njega, dotaknem se ga, ga pozdravim in vem, da z njim lahko govorim.

Pogovarjava se, minute, ure … Najini pogovori se nadaljujejo. Razumeva se, kot da ne bi bila iz tega časa, tega sveta. Osamljen starec razume mojo samoto, mojo bolečino. Tudi jaz ga razumem. Leta in leta je blestel v svoji lepoti, potem pa so nanj vsi pozabili. Nihče več se ga ne spomni, seseda se sam vase. Osamljen je, obdan s krošnjami dreves in joka … Joka …

Posloviva se. Odhajam. Spet se bom vrnila. Stečem po stezici, pomaham mu še v slovo in … Zazrem se še enkrat nazaj … V zelenju počiva stari grad …

 

40. Samotnost, Metka Jančec Osojnik, 73 let

Ko zjutraj se vprašam, kaj je samota,

odgovorov tisoč v meni se zdi.

V daljavi se nudi neznančeva roka,

pregnati samoto dolgih noči.

 

Ob rojstvu zadihaš sam si življenje,

v otroštvu, v mladosti si mnogokrat sam.

Le nebu zaupaš svoje trpljenje,

minevajo leta, kot mine vsak dan.

 

Nekdo je, ki čuti tvojo samoto,

čeravno z nasmehom hodiš naprej.

Spomini preteklosti pot ti krasijo,

zvezde z neba v bolečino žarijo.

 

Srce je prijatelj edini s teboj,

jokati, smejati se more.

Glej nisi sam, nisi osamljen,

nekdo ti trepeče od jutra do zore.

 

A ko se peščena bo ura iztekla

v množici tebi dragih ljudi,

objel boš samoto, črno globino,

poslednjič zaprl boš svoje oči.

 

41. SAM, Robi M. Emeršič, 49 let

Sam s seboj. Počutim se tako osamljenega v vsej tej samoti. Čisto sam … Tako sam, da lahko slišim utrip lastnega srca. Srca, ki bije vedno za dva. A tokrat bije le samo zame. Naj ne bije! Le čemu bi bilo samo zame? Če bije vedno za dva … Ljudje smo kot odsev v ogledalu. Vedno potrebujemo nekoga, da v njem vidimo sebe. Naše želje, upe, prihodnost. Da delimo vse, kar premore naše srce. Da mu podarimo naše upe v zameno za njegov čas, ki ga bo porabil ob nas. Lepo je imeti nekoga. Nekoga, ki mu daješ brezpogojno vse, sebe. Nekoga, ki ti daje svoje srce v dnevno branje. Živeti, imeti, leteti … v lepoto življenja. To so sanje vsakega izmed nas. Nekateri jih sanjajo, nekateri jih živijo. Nekateri pa … trpimo, ko smo tako izgubili svoje sanje in živimo brez njih. Ljubezen? Kaj pa vem … je lepa stvar, kdor jo zna negovati in jo nositi v ognju srca. A se lahko hitro opečeš, če z njo ne znaš. Če ravnaš kot štor okorno. Težko je. Ljubezen je fina stvar. Filigranske niti sreče prepletajo naša srca in občutke. Vsaka sila ali jeza lahko pretrga vse … vse vezi, ki vežejo dva. Dva zaljubljenca v življenje. Sam. Sam s sabo iščeš nove sledi, ki jih je pustila nekje v času tvoja ljubljena oseba. Si kot lovski pes, ki zavoha vse, kar diši po njej. Vsaka črka ali naslov ti da nov namig. Samo naprej, dokler je še sled vroča … Sčasoma se ohladi vse. Sledi, vezi in utrip srca. Zajame nas hlad bolečine, ki iz ljudi naredi še le spomine. Tega, kar so bili. Nekoč. V dnevih sonca in veselja. Zato kopljemo naprej. Kopljemo kot rudarji črno rudo, kamenje, vse dokler se ne zasveti drobno zrno upanja. Je tu nekje, pred nami. Sedaj smo spet lovec. Želimo si loviti, a hkrati ne izgubiti našega plena, srca sreče … Le zakaj je življenje tako hrepeneče. Čemu ne samo solze iz veselja? Čemu trpimo, ko izgubimo samega sebe v ljubljeni osebi? Če je ljubezen največji dar vesolja. Je to šola ali zgolj zabava nekoga tam zgoraj? Dolgčas ali zgolj izživljanje … na koncu koncev popolnoma vseeno. Trpimo. A zato živimo? Da trpimo? Kolikokrat smo si rekli, nikoli več in spet trpimo. Smo želeli preveč? Ali smo zgolj dobili premalo? Tehnica usode je vedno nekje vmes. Po navadi zataji vedno takrat, ko bi si sami to še najmanj želeli. Kaj nam preostane? Pesek življenja teče. Sedaj ni kaj dosti časa za sedenje in tuhtanje. Živeti ali umreti, vse je relativna stvar. Opcija je samo sam ali z nekom, ki mu kradeš zvezde iz neba in zalivaš njegove sanje z valovi svojega srca. Pa smo spet tu, pri srcu …

 

Mar bi sanjam ne sledil,

ko sem hotel imeti tebe?

 

Enkrat objel in poljubil,

sem vedel, da želim si ob tebi le sebe.

 

Lahko bi bila srečna oba,

a sva odšla. Vsak v svoj svet spet.

 

Iskal te bom vedno,

dokler bom živ. Ljubezen moje duše – drugih pol.

Osamljen v noči iščem črke, ki poplesavajo po mojih mislih kot od alkoholnih hlapov utrujene vinske mušice. Težko je. V času družbenih omrežij, ko smo vsi povezani v eno samo veliko družino zadovoljnih in lepih obrazov, prijateljstva, sem sam. Kaj mi pomaga 5000 prijateljev nekje v medmrežju, če ni ob meni nekoga, ki mi pomeni vse. Seveda, zlomljeno srce, poreče čemeren kritik. A ni samo z ljubeznijo tako.

Ljudje smo se izgubili sami v sebi. Ne znamo več tkati mreže prijateljstva. Vsak od nas je sam za ekranom in komunicira. To je naš svet. Svet, ki navkljub globalnemu segrevanju ohlaja vse. Stare dobre navade druženja je povozil čas pozabe. Sedaj še za mizo ob kavico, sedi vsak z svojim telefonom v roki in si piše prek ekrana. So besede res izgubile svoj pomen? Ali pa so naše misli pobegnile iz naših grl v prste. Čudna reč je ta svet. Vsi smo že po malem čudni. Nekateri iz nesreče, drugi iz žalosti, tretji iz apatije in četrti morda zgolj zato, ker tako pač je. Moderni časi, kaj hočemo.

Sam. Sam s sabo. Počutim se tako osamljenega v vsej tej samoti. Čisto sam… Jaz, ti … več ali manj vsi.

 

42. Osamljenost, Mira Grabrijan, 72 let, Adlešiči

 

Hodim skozi vas

s počasnimi koraki,

gledam v ta kruti svet,

ki se zapira za mojimi podplati.

 

Kakšno je moje življenje,

ko stopam v ta svet?

Je kakor regratova lučka,

ki jo na vrtu veter odpihne.

 

Kakšno je moje življenje?

Včasih kakor vrtnica,

včasih kakor mak na poljani.

 

Sestopila bom iz osamljenosti,

vsaj enkrat v ta realen svet!

Morda se danes res zaključi moja samota,

morda že jutri lahko vidim tam v daljavi,

žametni cvet na poljani.

 

43. Gogi, osamljeni želvak, Ksenija Šešerko, 65 let

Na robu mesta je stala majhna hišica z rdečo streho, zelenimi naoknicami in belo ograjo. Za ograjo se je širil mogočen vrt, poln drevja, grmovja in cvetja. Pa tudi zelenjave. Ja, ta je bila še posebej pomembna za družino, ki je živela na vrtu. To ni bila kar tako neka družina. To je bila želvja družina: oče želvak, mama želva, želvica Evica in želvak Gogi. Vrt je bil njihovo bivališče, zavetje pa so našli pod velikim kupom komposta, ki jih je grel in jim nudil mehko ležišče.

Vsako jutro je mama odšla na sprehod po vrtu. Pogledala je, ali je solata dovolj sveža, repa hrustljava, detelja sočna in ali odpadla jabolka še niso nagnita. Potem je sestavila jedilnik za kosilo. Po obhodu je poklicala Evico in Gogija. Začeli so s poukom. Svoja otroka je šolala na domu, saj je menila, da ju lahko sama nauči vse, kar njena otroka potrebujeta za življenje. Pozabila pa je na zelo pomembno stvar: prijatelje. Neka pametna želva je rekla nekoč: ”Življenje brez prijateljev je kakor vrt brez solate.”

Danes so bile na vrsti vaje, kako preplezati visoko ogrado. Želve so videti okorne in nerodne, vendar zlahka preplezajo tudi visoko oviro. Evica je svojo vajo hitro opravila, potem pa se odpravila na sončni del vrta. Gogiju pa je plezanje povzročalo težave.

”Ne tako, sin, noge steguj eno pred drugo in se oprijemaj s krempeljci,” mu je svetovala mama. Njena navodila mu niso posebej pomagala. Kar naprej je drsel po ogradi navzdol in vedno pristal na zadnji plati.

”Vaja dela mojstra, kmalu bo bolje,” ga je bodrila. Gogi pa je z vsako neuspelo vajo postal bolj žalosten. Bil je sam in osamljen, saj se Evica nikoli ni hotela igrati z njim.

Odpravil se je po vrtu do jablane. Bila je zgodnje vrste in plodovi so bili že čisto zreli. Njena rumeno rdeča jabolka so dišala po poletju in vabljivo visela z vej. Nekaj jih je popadalo na tla in Gogi se je odločil, da si bo postregel z njimi. Svojo osamljenost je utapljal v sočnih in sladkih jabolkih.

”Juhu, kakšen vrt!”

Zaslišal je vesele vzklike neznanih glasov. Pogledal je proti delu ograje, ki je mejila na travnik in zagledal želvo.

Tudi ona ga je videla in mu zaklicala: ”Pozdravljen, jaz sem Violeta, to pa je moja družina.”

Pokazala je na skupino, ki je lezla za njo. Še nikoli ni videl tako velike želvje družine. Prihajali so drug za drugim in zdelo se mu je, da ne bo konca.

Ko je prišel zadnji želvak, ga je pogledal in nečimrno pripomnil: ”Jaz sem Beni, najboljši telovadec v šoli. Rad tečem, plavam in plezam. Ti pa si videti, kakor da svoj prosti čas preživljaš na solatni gredi. Saj si okrogel kot zrela repa. Še malo, pa ti bo počil oklep.”

Gogija so njegove besede zbodle, zdelo se mu je, kakor da bi se s srčkom nabodel na steblo robide. Brez besed se je odpravil v svoje skrivališče in osamljen objokoval žalostno usodo.

Moralo je miniti že veliko ur, saj ga je mama glasno klicala h kosilu.

Našla ga je zamišljenega in že čisto otrplega: ”Kaj je s teboj, sin, kaj se dogaja?”

”Nič takega.”

”Povej mi, vem, da je nekaj narobe.”

”Saj mi nihče ne more pomagati.”

”Morda pa lahko, vendar tega ne moreva vedeti, dokler ne poveš, kaj te muči.”

”Z Evico si naju vedno učila, da morava biti prijazna. Beni pa ni prijazen. Norčeval se je iz mene, iz moje postave. Pravi, da sem debel kakor zrela repa.”

”To pa res ni lepo od njega. Lahko bi se pogovorila z njim, vendar bom to prepustila tebi. Si pameten in sposoben fant. Verjetno ima tudi Beni kakšno pomanjkljivost, ki jo skriva za ploho besed. Pogovori se z njim, zaupam ti.”

Odšla je. Preden je zaspal je razmišljal o svoji žalostni usodi. Še nikoli v življenju se mu ni zdelo, da je tako zelo sam.

 

Zbudilo ga je glasno Benijevo norčevanje: ”Dobro jutro! O, naš želvuh debeluh se je zbudil!”

Gogi bi se mu rad bi umaknil, a časa za to ni bilo.

”Greš z menoj na plavanje?”

”Ne.”

”Ne? Plavanje je dobro za splošno počutje.”

”Ne plavam z osebami, ki se norčujejo iz mene.”

”Norčujejo? Kaj pa sem rekel takega?”

”Ali imaš vsakega, ki ga srečaš, za debeluha?”

”Ne, samo debeluhe.”

”Ali veš, da se tako ne govori, da je to žaljivka in da moramo biti prijazni drug z drugim?”

”Oprosti, nisem vedel, da te bo to prizadelo. Mama nas uči, da moramo vedno govoriti resnico.”

”Resnico lahko poveš tudi na prijazen način.”

”Prav imaš, to ni bilo primerno. Oprosti! Res bom vesel, če mi boš delal družbo pri plavanju. Potem pa lahko greva skupaj v šolo. Imamo čisto pravo učiteljico in učitelja. Predstavil ti bom svoje sošolce.”

”Se bodo tudi oni norčevali iz mene?”

”Če bodo, se bova pogovorila z njimi. Veš, prijateljstvo je veliko boljše od osamljenosti.”

 

Tako je nastopil nov dan, dan, ko je Gogi dobil svojega prvega prijatelja.

 

44. Benji, Marinka Golob Pirc, 36 let

Živel je svoje dni kuža po imenu Benji. Bil je nizke rasti, črno-bele barve ter košate in dolge dlake. Z njim v paru je živela še psička, Pika. Benji je bil lepo vzgojen psiček, prijazen in pameten. Kako vem? Vem, ker je bil moj sosed. Primerilo se je, da ga je zapustila Pika. Bila je veliko starejša od njega in nekega dne se je odločila prečkati mavrico. Kot da to ni bilo dovolj, sta majn kot v enem letu umrla oba njegova lastnika. Benji ni bil več vesel in razigran kuža, temveč potrt, miren in otožen. Večino tistih žalostnih dni je preživel na pokopališču, na grobu svojih gospodarjev. Dolgo ni nihče vedel, kam Benji zjutraj zahaja in od kod se popoldne vrača. Dokler ga nisem jaz srečala na enem izmed njegovih otožnih popotovanj. Poznala sva se, še več, bila sva prijatelja, zato mi je dovolil, da sem ga spremljala domov. Nato sva se več krat tako srečala, on na poti iz pokopališča, jaz na poti iz šole. In sva hodila skupaj do doma. Vendar mi ni pustil blizu, preveč je bil žalosten, da bi mi dovolil priti v svoje srce. Nekega jutra sem pogledala skozi okno naše kopalnice. Benji je ležal na rosni travi in takoj sem vedela, da je odšel tudi on, tam čez mavrico, k Piki in njegovima ljubljenima lastnikoma. Benji ni bil star, ni bil bolan, le osamljen je bil in ni mogel več živeti s strtim srcem.

Mnogo let je preteklo od takrat in le redko se še spomnim nanj. Tudi spomini, ki jih nosim v srcu, že počasi bledijo. A včasih, ko se med vsemi ljudmi, ki me obkrožajo, počutim tako samo, me misel popelje v tisti brezskrben čas, ko nisem razumela, zakaj je Benji moral umreti. Takrat nisem vedela, kaj je to osamljenost. Takrat sem bila vedno med gručo prijateljev, med osebami, ki so rasle z menoj in verjela sem, da se bodo z mano tudi postarale. Takrat si brez prijateljev nisem znala predstavljati niti enega samega dneva. A ti dnevi so me našli. Prijatelji so, nekje, vsak s svojimi mislimi, problemi, prioritetami. Ljudje, ki so me poznali do obisti, sedaj ne vedo o meni skoraj nič več. Vsaj nič, kar zares šteje. In jaz o njih ne. Nobenega ni več, s katerim bi lahko delila svoje najgloblje misli. A vendar so. So le en klik, le en telefonski klic stran… Tukaj se z Benjijem tako razlikujeva. Njemu so bili prijatelji odvzeti, jaz sem svoje izpustila. On bi naredil vse za svoje prijatelje, jaz sem se v neki točki enostavno nehala truditi. Njegov svet je bil preprost, ni se spraševal o smislu, moj je naporen, tak kjer tehtamo skupne točke in merimo prioritete. Benji je hodil ležat na grob, ker je bilo to edino, kar je lahko naredil, jaz pa dneve preživim s težo v srcu, a ne naredim ničesar. A sedaj ga končno razumem, sedaj vem, zakaj je osamljenost tako uničujoča. V osamljenosti namreč zreš sam sebi v oči, analiziraš svoje zmage in kar je huje, svoje poraze. Čutiš vsa svoja hrepenenja še mnogo globlje, razčleniš svoje misli, ovrednotiš sebe. Želiš si, da bi ravnal drugače. Na plan privlečeš vse krivice, vse bolečine, vse kar se ti je izmuznilo med prsti. In pogrešaš še tako neznatne drobtinice, da boli ob vsakem srčnem utripu. Osamljenost je zares obtožujoča starka, odeta v otožna oblačila, ki z gorjačo v roki tolče po duši slehernega nesrečnika tako dolgo, da ta ne zmore več.

 

45. Osamljenost, Nežka Andrejaš, odrasla oseba

 

Jesen življenja že preživljam,

osamljenost me daje,

povsod postalo je mrtvilo,

je vse veselje ugasnilo.

 

Bolezen dolgo že razsaja,

ji konca videt ni,

prepoved druženja je stroga

in druženje nam dano ni.

 

Otožno skozi okno gledam,

ne vidim žive duše,

osamljenost tako narašča,

iz dneva v dan je hujše.

 

46. Žalostna sem, Hafija Sedić, odrasla oseba

 

Žalostne so moje oči,

odkar tebe z menoj več ni.

Tako mi šepeče

tudi srce.

Kaj je žalost,

srce dobro ve.

 

Skrivam solze,

sama na sprehodu,

da jih ne vidijo mimoidoči.

Srcu potihoma zašepetam:

»Ne joči!

Sonce posije tudi po toči!«

 

47. Samota, ki ubija, Minka Jerebič, odrasla oseba

Hodim po cesti in opazujem stare stavbe, ki so dobile novo obleko, nova okna in izza njih se premikajo zavese. Nekega dne ozrem starko, ki nepremično gleda skozi okno. Gleda preko ceste v sosednjo stavbo. Tudi moj pogled se zazre proti sosednji stavbi. Nikogar ni.

Naslednji dan se zgodba ponovi … Dan za dnem ista pot, ista zgodba, isti pogled starke … V petek popoldne, ko vsi hitimo domov, ko se sončni žarki uprejo v staro stavbo, opazim spremembo. Starka je odprla okno. Morda si je zaželela, da jo sončni žarki pobožajo po zgubanem obrazu, morda …

»Dober dan,« obgovorim starko. Za trenutek se mi zdi, da me ni slišala. Potem pa sledi presenečenje. Starka mi prijazno odgovori in nagovori: »Vsak dan vas vidim na tej ulici, vedno ob istem času.« Na ustih se mi nariše nasmeh. Začnem klepetati s starko. Prijazna je, na njenem obrazu se nariše nasmeh. Govori in govori … Na koncu pogovora pa zaključi: »Veste, samota ubija.«

 

48. Darja Roškar, Osamljenost, 61. let

Od kod in kdaj se prikradeš ti neprijetna, trdovratna spremljevalka mojih samotnih ur? Skušam se te otepati. Ti se pa ne daš! Kaj bova?

Kadarkoli se pojavi možnost (kot takrat, ko se prične dopust in sem veliko sama), da me obiščeš, panično iščem, kako bom zapolnila vsako minuto, da te ne začutim. Da ne začutim tvojih lovk, ki se mi naselijo v trebuhu in mi povzročajo včasih že neznosen pritisk tesnobe. Ko me imaš v primežu ali pa že prej, razmišljam, kako, da se ravno meni to vedno dogaja? Že spet. Ker nimam velike družine? Ker sem slabo povezana s svojo primarno družino? Kako, da imajo vsi s kom iti na pijačo, pred novim letom nazdravljati, poleti sedeti zunaj v kafičih? Jaz pa nekako nimam, oziroma imam redko taka lahkotna srečanja. Ne, da ne poznam veliko ljudi. Ampak redkokdaj se kdo spomni name, me pokliče in povabi na pijačo, na sprehod, v kino … Če pomislim, da bi sama koga poklicala, kar ne najdem primernih ljudi, s katerimi bi se rada družila. Ali je mogoče vse skupaj samo pritisk od zunaj, kjer naj bi bili »srečni ljudje, ki pa me mogoče niti ne bi zanimali? Take misli ti dajejo še večjo moč. Še bolj me stiskaš. Včasih se počutim že kar paralizirano. Ne vem več, kako naj razmišljam, ima me, da bi zbežala, da te več ne bi čutila, ampak kam, kako? V tvojem primežu še v fantazijo ne morem pobegniti. Vedno biti odvisen od drugih, družbe, dogodkov … nekako ni zadovoljujoče. Ljudje začutijo, če si z njimi, samo, da nisi sam. To mi je nekje v globini jasno. Ampak, kako to, da se tako počutim, kako to zdržati? V takih trenutkih sem vesela vsake zadolžitve, ki mi jo kdo naloži, čeprav samo neka tajniška dela po spletu. Vsak stik je boljši kot nič. Stik.

V otroštvu in mladosti mi ni bilo nikoli treba skrbeti za stike. Družinski člani, sosedje, sorodniki, družinski prijatelji … so bili dovolj, da se je stalno nekaj dogajalo in je bil vedno nekdo naokoli. Teh stikov je bilo celo že preveč. Predvsem pa smo si vsi na razne načine hodili čez meje, se brigali za druge bolj kot sami zase. Nekje v sebi sem vedela, da tak zlit način ne pelje daleč, da te stalno na nek način ovira, ni nobene diferenciranosti. Ne ve se do kod segaš ti, kje se začne drugi. Slabo sem čutila samo sebe, svoje potrebe. Skušala sem se oddaljiti, pa je bilo težko, ker sem se potem znašla v praznem prostoru. Tega pa sem se bala. Tako neraziskan je bil, nepoznan. Bala sem se tipati v tej notranji temi in posledic dejanj storjenih iz nje. Če sem kdaj pokazala svoje potrebe, so me včasih proglasili za egoistično, da se brigam samo zase. Hkrati pa mi niso postavljali meja, ko bi bilo treba. Mislila sem, da svet deluje po vzorcih, ki so vladali v družini. Seveda sem jih dobro ponotranjila. Enostavno se je prepuščati dogodkom. Reševati težave drugih, ker je to lepo, biti s fokusom nekje zunaj sebe. Sebe le bežno začutiti, potem pa drveti dalje na načine, ki so mi bolj domači, bolj utečeni, lažji. Že v mladosti so se občutki osamljenosti pojavljali v času srednje šole, ko družba družine in ostalih domačih več ni bila dovolj. Družba je bila vedno bolj povezana s šolo, sošolci, potem s skupino prijateljev z vasi, od koder je bila sošolka. Ko pa sva se skregali, sem ostala v praznem prostoru in počasi sem spolzela v depresijo. Takrat sem se veliko prenajedala, spala. Starši niso vedeli, kaj se z mano dogaja. Izplezala sem sama, ko mi je bilo enkrat dovolj in sem začela iskati stike, se zanimati za zunanji svet in spoznala prijetnega fanta, s katerim sva bila v zvezi nekaj let.

Tudi v študijskih letih si me draga osamljenost redno obiskovala. Pa tudi kasneje, ko so si moje prijateljice že ustvarjale družine. Ker sem se te tako otepala, sem se večkrat preveč lepila na kakšne ljudi, si iskala družbo po vsej sili. To so spremljali zelo neprijetni občutki, ki pa jim nisem hotela verjeti. Nikoli nisem vedela, ali mi družba teh ljudi sploh ustreza. Počutila sem se nekako lebdeče, brez pristnih občutkov. V mislih sem se včasih jezila zaradi neprijetnosti, ki sem jo čutila.

Še vedno me vztrajno obiskuješ. Pozdravljena, osamljenost. Kaj mi imaš povedati?

Praviš, da je moja pozornost še vedno usmerjena k drugim? Da še vedno rajši kot svoje rešujem njihove težave? Praviš, da bi se bilo bolje fokusirati na to, kar jaz želim v življenju? Se naučiti živeti v sedanjem trenutku? Se čuditi malim stvarem in uživati v preprostih rečeh kot je vetrič, sončni žarki, lep razgled, družbe, ki jo imam včasih na razpolago, tudi odnosa z mačko? Praviš, naj se s svojo praznino, strahovi, tesnobami soočam in bom pri tem prizanesljiva in nežna s sabo? Naj opazujem svoja čustva, jih sprejemam? Naj bom pozorna na misli, ki me pehajo v slabo počutje? Če že nimam zunanjih stikov na pretek in najverjetneje si jih ogromno niti ne želim, da imam dober stik sama s seboj? Tole se mi zdijo kar veliki in zahtevni cilji. Vendar se veselim dejstva, da sem končno ugotovila, da se lahko ukvarjam sama s sabo in s tem ni nič narobe, če po pravici povem, dobro dene. Čutim kot toploto v telesu. Tako bom trdnejša v sebi in bodo tudi drugi lažje začutili, kako je z mano. Mogoče bom celo nekoč uspela zgraditi dobre osebne stike z drugimi.

Upam, draga osamljenost, da te bom uspela sprejemati kot prijateljico, ki ima zame dragocena sporočila!

 

49. Osamljenost, Žiga Vodopivec, 25 let

Biti osamljen in čutiti osamljenost. Dve podobni, a hkrati tako različni besedni zvezi.

Kaj sploh pomeni osamljenost? To, da hodiš sam po poti življenja ali to, da si sam s seboj, čeprav si iz srca želiš biti z drugimi. Ne nazadnje se je potrebno vprašati, kje osamljenost sploh občutiš. Jo občutiš v glavi, v srcu, nogah ali rokah. Resnica tudi tokrat ne more iz svoje kože in je točno taka, kakor zanjo po navadi pravimo, da je – boleča. Osamljenosti ni moč občutiti v zgolj enemu delu telesa ali zgolj v naših mislih. Ko se ta zlovešča prikazen prikrade v naše življenje in se nas polasti, jo občutimo z vsem kar je in vsem kar smo. Objame nas kot mrzla reka in tok te reke nas nosi vse niže in niže, njeni vrtinci pa nas vlečejo vse globlje in nam jemljejo moč do življenja. Iz naših pljuč nam sesa zrak in mrači um. Boleča, a resnična, je resnica o osamljenosti.

Vse prevečkrat je nevidna. Hkrati je neopazna kot srna v gozdu in neslišna kot jutranja meglica. Prikrade se v življenja ljudi in jim jih odvzame. S tem trenutkom postane njih kraljica. A nikakor ne kraljica kot smo jih vajeni iz pravljic za otroke, dobra in radodarna, kje pa. Ta kraljica je vse prej diktatorka, vzame kar si zaželi in kadar si zaželi, dokler v nas in ob nas, ne ostane čisto nič, za kar bi bilo vredno živeti. Dokler ne ostanemo popolnoma sami.

Sam človek, je ranljiv človek in kot tak najljubši plen osamljenosti. Sprva si ga le od daleč ogleduje. Opreza za njim, kot trop volkov v mrzlem zimskem dnevu opreza za plenom. Šele, ko je popolnoma prepričana, da je človekova bit nebogljena in, da ni nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč, se mu začne počasi približevati. Sprva je ta ne opazi, kot že rečeno so njeni koraki neslišni, bolj tihi od šelestenja listov v lahki sapici. A ona mu je vedno bližje. Za vsak človekov korak, naredi ona dva. In tako čisto počasi, prav po polžje, manjša razdaljo med njo in človekovim življenjem. Ko se mu čisto približa, šele ko je zgolj pol koraka za njim, jo človek začuti. Obide ga strah, kot bi mu telo ovijal led, moder in mrzel, a nič ne more storiti. V tem trenutku, tudi osamljenost začuti, da je bila opažena. Usloči hrbet, kakor tiger pred napadom in se požene na ubogo žrtev. Človek je brez boja premagan. Osamljenost se ga je polastila. Ne poskuša se niti upreti. Pusti, da se ga ta polasti in da ga kot ovijalke na drevesih džungle, počasi ovije in prekrije.

Čez nekaj časa tak človek nima več za kaj živeti, vse kar pozna je osamljenost. A vendarle ni nikoli popolnoma sam. Ima svojo partnerko v življenju, a takrat se je že preimenovala. Ime ji je ime samota. Odvrgla je plašč osamljenosti, sedaj se ji ni več potrebno skrivati. Skupaj se starata, izguba enega je zmaga za drugega. Človek veni, samota pa raste. Raste in raste, vse dokler lahko človek veni. Tak človek sčasoma oveni in umre. Samota pa močnejša kot kadarkoli poprej, ponovno obleče plašč osamljenosti in odide na lov. Žrtev ji v svetu, v kakršnem živimo danes, ne bo nikoli zmanjkalo.

Zgodba bi se seveda lahko odvila tudi drugače. Če človek ne bi bil sam, bi se ga osamljenost iz previdnosti raje ognila, saj je taki ljudje ne zanimajo. Četudi sam, bi človek lahko obrnil tok te zgodbe. Četudi sam, bi se ji lahko izognil, le bolj oprezen bi moral biti. V naravi je že tako, da šibkejši izgubi in osamljenosti se po robu lahko postavi le močan človek. Ne nujno mišičast in krepak kot Martin Krpan, dovolj je, da ima glavo na pravem mestu in hitre misli. Če je človek le malo oprezen, bo osamljenost opazil veliko prej, kot bi se mu ta uspela približati.

Oprezen človek, bi v trenutku, ko bi za svojim hrbtom začutil tihi korak in mraz, ki veje od osamljenosti, začel s pripravami na končni spopad. Začel bi zbirati svoje krdelo. Ne rabi biti številčno. Že z eno osebo v svojem krdelu, je v boju proti osamljenosti v številčni premoči in zato težji nasprotnik. Z vsako dodatno osebo, ki bi se mu priključila v tem boju, se moč krdela poveča. Osamljenost seveda  ni neumna, zaveda se svojih prednosti in slabosti. Tako kot dobro ve, da je en človek lahek plen, ji je popolnoma jasno, da ji krdelo, pa naj bo še tako maloštevilno, predstavlja precej večjo oviro. Obrnila se bo, šla bo svojo pot in se krdelu v dolgem loku izognila.

Če bi se ljudje med seboj več povezovali in ustvarjali krdela, v njih pa sprejemali vedno nove in nove člane, kmalu za osamljenost na svetu ne bi ostalo nobenega plena. Osamljenost bi ostala sama.

 

50. Osamljenost, Meg, 51 let

Svetloba

Kakšna svetloba je danes. Oprezam po nebu s pogledom. Nahrbtnik s stojalom in fotoaparatom žalostno začnem polnit. Ah, danes ne bo nič s fotografiranjem.

V mislih že hitim k drugim opravilom, ki me čakajo doma. Seveda delam od doma. Virusni časi so naš oddelek   spet razdelili in poslali na delo od doma. Saj se ne pritožujem, samo lažje je včasih narediti delo za pisalno mizo kot doma. Zadnje dni smo na zoomu, skyu ali preko vibra se že zmenili za vse dodeljene naloge v redakciji. Moja raziskava terja svoj čas. Delam sama na projektu. Prejšnja poročila iz arhiva pregledujem sama, saj naj bi bilo vse tajno do razkritja novice. Osamljeno, ker se ne smem z nikomer pogovorit ali vprašat za mnenje. Pišem in brišem besedilo ter ga preobračam, kot osamelec. Dan za dnem razkrivam ozadje in si pridobivam nova spoznanja. Potem spet nekaj zaključkov povezav zbrišem in nadomestim z novimi. Fotografiranje mi je hobi, delo in odklop. Veliko posnetkov tako mimogrede je že končalo v mojih člankih. Tudi raziskovalnih. Včasih ima res človek večjo srečo kot pamet, da se pojavi ob pravem času na pravem mestu.

Zapiram poklopec na fotoaparatu, ko zagledam v daljavi dva visoka moška, kako vlečeta nekaj belega za sabo. Hitro odprem fotoaparat in približam. V objektiv ujamem oba moška, kako za sabo vlečeta upirajočo žensko v belem sariju. Pritiskala sem na sprožilec in lovila bližje in bližje ženski obraz. Prepričana sem bila, da se jima upira. Pokličem policijo. V nekaj minutah se pripelje patrulja mimo moških. Opazujem dogajanje. Policista odpeljeta vse tri.

Odhitim domov. Naložim si fotografije na računalnik. Pregledujem slike ženske in opazim na obrazu velik madež. Ali je bil od udarcev? Ali je bil posledica razmazanega pudra in ličil? Ne vem. Oba moška sta imela modre jakne podjetja za varnost. Čudno. Ali je delala kakšen nemir ta ženska? Pogledam na splet ali je bil kakšen protest danes v našem kraju? Nič ne najdem.

Zvečer pred vhodom v stanovanje zaslišim glasno prerekanje. Skozi okno pogledam nad vhod. Zagledam dva moška, ki nosita jakne z enakim logotipom varnostnega podjetja kot sem ju ujela na sliki. S spodnjo sosedo se glasno prepirata.

Po nekaj tednih raziskovanega projekta naredim zaključek. Povzetek odnesem na papirju na sestanek z urednikom. Po končno skupnem pregledu oddam zadevo. Veliko breme vseh zapisanih obremenilnih besed in povezav me tišči v srcu. Sprašujem se po poti domov, da mogoče bi bilo bolje, da bi v teh osamljenih in izoliranih časih pustila to delo. Strast do raziskovanja me je že večkrat peljala na napačna pota. Nisem se želela spotikati v politiko. A, žal vse je z njo povezano.

Po prihodu domov, sem si privoščila toplo kopel in kozarec rdečega vina. Misli sem skušala nekako utopiti v vodi in v vinu. Ni mi uspelo. Švigale so po svoje. Pogled se mi je večkrat ustavil na mobilniku. Ni bilo še nobenega klica iz uredništva. Opogumim se in pokličem sama. Dolores je moja urednica.

„Prosim“ , sem zaslišala na drugi stani slušalke.

„Dober dan, ga. Dolores, tukaj Meg“

„Ooo, dober dan Meg. Kar naravnost ti povem, da si izvrstno napisala. Vse pohvale. Danes bo objavljeno.“

„Res?“, se mi je prikradel brez nadzora.

„Ja, čas je da pride vse na dan“, je rekla že skoraj negotovo.

Nisem želela več informacij ta dan, zato sem se samo še vljudno zahvalila in poslovili sva se.

Bolečine v želodcu in glavi so se stopnjevale. Po ogledu prispevka sem živčno držala telefon v roki in zbirala pogum, da jim končno povem, da se ne grem več tega zavajanja. Raziskujem in pišem o trnih v družbi in potem izpustijo glavne akterje, kot da jih ni. Naj pustim vse skupaj. Si poiščem drugo delo? Je vredno za to nagrado delati. Se še lahko pretvarjam, da delam dobro,  ko me utišajo, pohodijo ali grozijo z odpovedjo. Je raziskovalno novinarstvo res samo to?

Ponovno si ogledam prispevek. In med zmedenostjo poslušam popoldanska poročila. Ujamem prispevek o upirajoči ženski v belem pred testiranim mestom. Novinar jo pokaže od blizu. Na obrazu zaznam madež na njenem obrazu, kot na moji fotografiji. Ženska se je zapletla v prepir z zdravstvenim delavcem. V prispevku se na koncu vidi kako ženska zamahne proti medicinskemu osebju. No vse mi je postalo jasno. Novinar črne kronike je v današnjih časih bolj cenjen, dobi daljšo „minutažo“ za prispevek, ljudstvo se pač hrani s črno kroniko. Vse kletvice ženske v belem so bile predvajane v prispevku.

Mojemu prispevku pa so odrezali vse pajkove povezave med slovenskimi podjetniki in davčnimi oazami. Prispevek je bil podoben češpljevi vodi v kulinariki. Začimbe so ostale v arhivu, kateri bo kot drugi kmalu izginil.

Zjutraj me soseda na vratih preseneti z vprašanjem.

„Ali res nič ne najdeš nepravilnosti v tej odmevni aferi?“

Pordečim od jeze.

„Žal vam ne smem nič več povedati. Odgovorni imajo cenzuro v svojih rokah.“

Pogledala sem jo naravnost v oči. Imela sem še tisoč besed, a bolje je biti tiho.

Stara gospa pa je bolj sebi kot meni zamrmrala:

„Nič več se ne sme povedati na glas v naši svobodni državi.“

Samo pokimala sem in žalostna odšla.

 

51. SONETNI VENEC (PRIJATELJU), Erik Žižek, 17 let

 

MAGISTRALE

 

Bližina tega sočloveka,

mi mladost in up je dala,

zdaj postal si motna reka,

to resnica je, ne šala!

 

Zdaj bo plamen ugasnila,

ki med nama le še tli,

bo na naju pozabila,

ko več ne spoznaš me ti?

 

Zdaj preliva se rdeča,

tvoja, moja bratska sreča,

ni utripa več, ne vdiha,

 

roka več ne spiše stiha,

pozabi tvoje naj ime,

moje zlomljeno srce!

 

 

 

 

 

 

 

I.

Bližina tega sočloveka

je odšla in več je ni,

je zaprta kakor veka,

a niti malo žal ti ni.

 

Zdaj odšel si brez besed,

kot da nisi me poznal,

zdaj za tabo iščem sled,

obljubo prazno si mi dal.

 

Ko rabim te, manjkaš mi,

ko rabim te, te tukaj ni,

res pogrešam te zelo,

 

ne vem kaj misliš si na to:

beseda tvoja je veljala,

mi mladost in up je dala.

 

 

 

 

 

 

II.

Mi mladost in up je dala,

obljuba tvoja, brat moj ti!

Je življenjsko pot kazala,

ko ob meni bil si ti.

 

A ko mlada sva bila,

sva se podila za dekleti,

oh, bila sva norca dva,

bilo pred mnogimi je leti!

 

Bili sta Urška in Marina,

oh, bila je bolečina,

a priznam, bili sta čedni,

 

vsakega pogleda vredni!

Obljuba tvoja se preseka,

zdaj postal si motna reka!

 

 

 

 

 

 

 

 

III.

Zdaj postal si motna reka,

kot je reka po dežju,

zate bil sem kot opeka,

nisem bežal, bil sem tu!

 

Nisem hrbta ti obrnil,

ko na rami jokal si,

vedno k meni si se vrnil,

ko obupan bil si ti.

 

Pišem tebi poezije,

tvoje pesmi venec vije,

se loteva me obup,

 

a zmeraj ga preglaša up

in tale up je sreča dala,

to resnica je ne šala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V.

Zdaj bo plamen ugasnila,

oh, ta žalost krvaveča,

tebe mi ne bo vrnila,

oh, ti želja res goreča!

 

Trpim in jokam res zelo,

ko duša čustva preobrača,

brez tebe ne morem kar tako,

kot kobila brez kovača!

 

Prosim vrni se nazaj,

rabim tukaj te in zdaj!

Ko bi le nocoj se vrnil,

 

nikdar te ne bi zavrnil,

a spomin ugasnil si,

ki med nama le še tli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VII.

Bo na naju pozabila,

česar se zares bojim,

bo prijatelja vrnila,

ki si ga nazaj želim?

 

Oh, ta sreča zapeljiva,

ko želim si jo, je ni,

oh, ta sreča častitljiva,

edina sreča bil si ti!

 

Zvečer v sanjah te imam,

to pred vsemi zdaj priznam,

mar pomisliš še kdaj name,

 

puščaš solze svoje same?

Svet se žalosten zdaj zdi,

ko več ne spoznaš me ti!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

IX.

Zdaj preliva se rdeča,

krvava solza žalosti,

in moja želja hrepeneča,

prijateljstva v starosti.

 

Vedno znanje si mi dal,

ti učitelj, jaz učenec,

vem, da pesmi si rad bral,

naj spišem ti sonetni venec?

 

Že utrujena je duša,

ničesar več ne preizkuša,

včasih skoraj že obupa,

 

misli nate le zaupa,

saj je misel njena ječa,

tvoja, moja bratska sreča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

XI.

Ni utripa več, ne vdiha,

zdaj na srcu je črnina,

še obstaja želja tiha,

a velika kot dolina.

 

Misel nate me spominja,

na moj’ga brata, ki ga ni,

za njim ostaja le stopinja,

kot za tabo, ko šel si ti.

 

Zdaj njega ni, ne tebe,

naj računam sam na sebe?

Danes res mi je hudo,

 

kot še včeraj bi bilo:

res čez dušo žalost piha,

roka več ne spiše stiha!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

XIII.

Pozabi tvoje naj ime,

moja draga duša mila,

a naj spominja se na te,

ki nazaj te ni vrnila.

 

Zdaj so leta že minila,

a spomin ostaja živ

in leta upanje so vlila,

zdaj ko star sem res in siv.

 

Se na stara leta vrneš,

mi zaupanje povrneš?

Ker sem dolga leta upal,

 

a nikoli ne obupal,

da zaupati ti sme,

moje zlomljeno srce.

 

 

 

 

 

IV.

To resnica je ne šala,

da pogrešam te zelo,

resnica vedno je veljala,

vedno je in vedno bo!

 

Ko sva zvijala tobak,

sem bil neroden, nisem znal,

ti si zvijal kot vojak,

ob tebi res se nisem bal!

 

Tako kot dviga se ta dim,

jaz le zate zdaj bedim,

pišem pesem dolgo v noč,

 

prosim tebe za pomoč.

Tema sonce je zakrila,

zdaj bo plamen ugasnila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VI.

Ki med nama le še tli,

plamen, ki je res boleč,

a ta plamen to si ti,

kakor moja kri rdeč!

 

Rad imam te kakor brata,

kot, da moje si krvi,

vse podobnosti imata,

le, da tebe tukaj ni.

 

Kam odšel si, da te ni,

name kar pozabil si,

mar se spomniš na obljube,

 

ki so prazne kakor struge?

Sreča te je izgubila,

bo na naju pozabila?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VIII.

Ko več ne spoznaš me ti,

življenje smisla ne premore,

ni več lepo, kot se zdi,

težko, težje od pokore!

 

Da bi pesem te vrnila,

spisal celo zbirko bi,

pisal bi, a ni črnila,

kakor čiste solze ni.

 

Zate bi življenje dal,

če bi zdaj me prepoznal,

prijateljstvo res nima cene,

 

misli moje so iskrene,

želja kakor kri goreča,

zdaj preliva se rdeča.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

X.

Tvoja, moja bratska sreča,

ki sva prisegla jo s krvjo,

zdaj je vedno bolj boleča,

kako sva dopustila to?

 

Sva mnoga leta jo delila

in rekla sva, da večna bo,

oba sva to si obljubila,

zdaj vedno težje solze so.

 

Da bi videl te še enkrat,

saj še vedno si moj brat,

želim si le, da videl bi,

 

kaj se dogaja v mislih mi:

žalost skozi dušo piha,

ni utripa več, ne vdiha.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

XII.

Roka več ne spiše stiha,

dolgo piše, od krčev stoka,

bregove dere pesem tiha,

spiše misel jo globoka.

 

Ni več solz, da bi jokale,

oči so suhe, krvaveče,

ob misli, k’ so obljubo dale,

veke žalostne, drhteče.

 

Spet krvava solza teče,

misel nate spet trepeče,

prosim vrni se nazaj,

 

rabim tukaj te in zdaj,

ko duša dlje v žalost gre,

pozabi tvoje naj ime!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

XIV.

Moje zlomljeno srce,

se je nekaj naučilo,

da zaupati ne sme,

saj se vse mu bo vrnilo.

 

Vso to žalost je delilo,

se ga loteval je obup,

zdaj je vse nazaj dobilo,

v njem se je prebudil up.

 

Zdaj ne more več ljubiti,

ne more več prijatelj biti,

to je žalostno, porazno,

 

z dušo skupaj res je prazno,

prazen potok, prazna reka,

bližina tega sočloveka.

 

52. Osamljeno srce, Iza Plešnik, odrasla oseba

 

V življenju ni ene in edine poti,

ampak je nešteto število možnosti.

 

Ko prideš do križišča,

imaš samo tri možnosti:

levo, desno ali naravnost …

četrte poti ni.

 

Ko hodim spet po gozdu tihem,

v njem najdem svojo srečo,

v njem izjočem svojo bolečino;

narava me uči,

da vsako drevo

v najhujši burji se bori …

zato ne obupaj človek,

kadar srce najbolj trpi.

 

Če bi bilo moje srce tvoje

in tvoje moje,

bi imela vsak svoje.

 

Ljubim te bolj kot včeraj in

manj kot jutri …

 

53. Ljubezni skrivnosti, Zaja Postružnik, 8. b, 14 let, Osnovna šola Olge Meglič Ptuj, Mentorica: dr. Renata Debeljak

lepe in mikavne,

včasih moderne in zabavne.

V šoli na tiho zašepetane

hitro izpeljane,

v pesek zakopane

marsikdaj obžalovane …

 

Velike ali majhne,

iz malih v velike,

včasih koristne,

v napačni družbi vredne odlike.

 

Vsak jih ima,

več ali manj,

resnejše,

lažje za izreči,

težje za preboleti,

hitrejše za ujeti.

 

V klopeh zapisane na tanko,

s skrivnimi znaki,

navodilo povsem kratko,

a jasno in sladko.

 

54. Modri svet, Emma Sartor, 9. a, 14 let, Osnovna šola Olge Meglič Ptuj, Mentorica: dr. Renata Debeljak

Že od daleč se je videlo,

da ni v redu.

Pa kaj bi bil,

ko niti dóma ni imel,

brez da bi vsak dan modrico dobil.

 

Zjutraj v šoli so se mu smejali,

češ da je čudak.

On pa se je spraševal,

če je še za živet,

kar ostane prav,

ko je prišel mrak.

 

V torek ga je opazovala

dečka s sinje modrimi očmi.

Gledala ga je od daleč,

kako sam v klopi sedi.

 

Povedal je, da mu te besede

režejo roke blede,

da ne mara več samega sebe.

Da bedi vse noči,

da vse težave zamolči,

da zdaj nima več kam,

da je na svetu ostal sam.

 

Izvleči ga je hotela

iz tega modrega vesolja.

Ali v sredo, ali v četrtek,

kdaj bi je bila volja.

Vsaj besedo ali dve

bi z njim spregovorila,

da bi mu dan popestrila.

 

Storila ni tega ne v sredo, ne v četrtek

in ne naslednje dni.

Danes pa na pločniku pred nebotičnikom

deček s sinje modrimi očmi leži.

 

55. Zakaj?, Neja Gajzer, 9. b, 14 let, Osnovna šola Olge Meglič Ptuj, Mentorica: dr. Renata Debeljak

Sem vprašal se zakaj?

Zakaj usoda poigrala se je?

Kaj sem storil, kje grešil sem,

zakaj takšno kazen dobil sem?

 

Nikoli več ne bom stopil na trdna tla,

nikoli več ne bom zavezal čeveljca,

nikoli več se sprehajal po travnikih ne bom,

nikoli več tekel čez drn in strn.

 

Bili so časi, ko sramoval sem se,

bili so časi, ko vedel sem, da prikrajšan sem,

bili so časi, ko čisto na dnu sem bil,

brez upanja na boljši jutri vsak večer zatisnil sem oči.

 

A prišel do spoznanja sem,

ni res, da sanjati ne smem,

ni res, da upati ne smem,

ni res, da ljubiti ne smem,

res je le to,

da srečen ponovno sem lahkó!

 

Ponovno sem našel smisel življenja,

ponovno pričaral nasmeh na obraz,

ponovno mi upanje napolnilo je srce,

ponovno sem vedel, kaj življenju je namen.

 

Pomagal bom,

pomagal ljudem s podobno usodo,

stopil pred njih v svojem vozičku

in jih navdihnil s svojo usodo.

 

Verjamem, da to je moje poslanstvo,

verjamem, da tu moja sreča leži,

ko pomagal bom sočloveku

in upanje nesebično delil.

 

56. Kaj je to sreča?, Nina Hodnik, 7. b, 12 let, Osnovna šola Olge Meglič Ptuj, Mentorica: dr. Renata Debeljak

 

Kaj je to sreča, nihče ne ve.

Kje bi jo našel, vam povedati ne vem.

Jo pa najdeš v majhnih stvareh in drobnih rečeh.

Gledati ptice, kako letijo,

kako so srečne, ko v južne kraje odletijo.

Poslušati listje, kako šelesti na drevesu,

ki se zaveda, da življenje lahko ni.

Opazovati zvezde ne nebu,

Misliti, da vedno bleščale se bodo.

 

To, to je sreča.

 

Bi šel tudi jaz čez širne gore

iskati njo – to srečo.

Bi našel jo kje na vrhu gora,

morda sredi jezera.

A vredno iskati je več ni,

prišla bo, ko bo nje čas in

bo z mano do konca dni.

 

57. Osamljenost, Ajda Sofrić, 19 let

Osamljenost. Stanje, ki se v današnjem hitrem tempu življenja pojavlja kar precej pogosto. Mi pa jo le redko opazimo. Zanjo ve le človek, ki jo občuti, pojavi pa se lahko vsakomur.

V preteklih dveh letih, ko je med nami prisoten koronavirus, se je zaradi vseh omejitev druženja, osamljenost pri nekaterih, tako mladini, predvsem pa pri starejših ljudeh, le še poglobila. Marsikdo izmed nas se je v zadnjih dveh letih kdaj počutil osamljenega, saj se s prijatelji nismo smeli družiti v živo – tako nam je preostala le komunikacija preko družabnih omrežij, kar pa še zdaleč ni isto, kot pa osebni stik. Včasih smo se prav zaradi prekomerne uporabe interneta počutili osamljene, saj nam je manjkal osebni stik s prijatelji, povezani pa smo bili le preko interneta, kjer smo gledali druge ljudi, ki so izgledali srečni. Pa so bili res srečni? So se morda tudi oni počutili osamljene, pa je bil to le njihov način za prebroditev te stiske?

Starejšim ljudem je bilo v preteklih dveh letih še težje. Veliko starejših živi samih, svojci pa jih občasno obiskujejo. A v preteklih dveh letih tudi obiskovanja, tako svojcev, kot tudi njihovih prijateljev, ni bilo kaj dosti. Predvsem svojci, pa tudi drugi, starejših niso obiskali zato, da bi jih zaščitili. Svojci so hodili naokrog, zato pa so se bali, da bi virus prinesli seboj, skupaj s tem, ko bi prišli na obisk. Zato so v stiku s starejšimi ostajali le preko telefona. Osamljenost pri starejših se je le še poglabljala. Tudi s prijatelji so se slišali le po telefonu.

Osamljene se lahko počutimo tudi v družbi prijateljev. Prijateljev, ki smo jih ravnokar spoznali in smo še malo zadržani, ker jih še ne poznamo tako dobro. Ali pa v družbi prijateljev, ki jih sicer poznamo, pa z njimi nimamo nekih skupnih interesov.

Pravijo, da živali tudi čutijo. Morda nas bodo v trenutkih osamljenosti naši hišni ljubljenčki lahko najbolje razumeli. Vedno so tu za nas in vselej se nas razveselijo.

Ko se počutimo osamljene, je najboljše da poiščemo družbo drugih ljudi, pa naj si bodo to prijatelji, družina, sošolci. V družbi drugih ljudi, bomo lažje prebrodili občutek osamljenosti. Ko bodo ljudje videli, da smo žalostni, osamljeni, nam bodo priskočili na pomoč. Tako je tudi s prijatelji.

Prijateljev imamo lahko veliko. Prijatelji so osebe, s katerimi se razumemo in se v prostem času tudi družimo. V njihovi družbi se dobro počutimo in nam čas hitreje mine. Včasih pa nam lahko dajo tudi kakšen nasvet. Lahko bi jim rekli tudi znanci.

Pravih prijateljev pa nimamo tako veliko. Marsikdo bi jih lahko preštel na prste ene roke. Pravi prijatelji so tisti ljudje, ki že, brez da rečemo besedo, vedo kako se počutimo. Pravi prijatelji so osebe, katerih glas slišimo že samo, ko nam napišejo sporočilo. Ko je nam težko, nas bodrijo oni, ko pa je njim težko, jih bodrimo mi. Pravim prijateljem lahko zaupamo tudi najbolj osebne stvari.

Vsak izmed nas potrebuje kakšnega pravega prijatelja, kateremu lahko zaupa vse, kar ga teži. Prave prijatelje je težko najti. Morda pa boš pravega prijatelja spoznal čisto po naključju in, veste kaj, prijateljstva, ki jih zgradimo čisto po naključju, so po navadi tista najboljša in tista, ki trajajo najdlje.

 

58. Osamljenost, Mirka Nečak, odrasla oseba

Odklene vrata in vstopi v prazno, temno stanovanje. Prižge si luč. Odvrže plašč in z nog zbrca čevlje. Odide v kopalnico in z obraza spere ostanke dolgega dneva. Odide v spalnico, prižge radio in se počasi začne preoblačiti. Najlonke zamenjajo volnene nogavice, ki si jih je spletla sama. Namesto hlačnega kostima nase navleče stare hlače trenirke in hudi. Razpusti si lase in jih prečeše. V ritmu glasbe se odpravi v kuhinjo in pristavi kafetiero. Čakajoč na kavo pleše, kot da je nihče ne gleda; saj je res ne. V volnenih nogavicah ji drsi, zato si jih sname in pleše dalje. Kmalu ji je vroče in z ramen odvrže hudi. Ob zvokih glasbe in kafetiere pleše oblečena le še v raztegnjene hlače trenirke in črn modrček.

Kafetiera utihne. Kava je gotova. Zadihana si jo nalije v svojo najljubšo skodelico. S tal pobere nogavice in hudi ter se spet obleče. S skodelico omamno dišeče kave odide do kavča, se usede, vzame knjigo in začne brati. Do danes se še ni odločila, ali je to osamljenost ali svoboda.

 

59. Osamljenost, Vita Majer, 16 let

Obrisala sem si solze in se pogledala v ogledalo, čeprav se nisem videla. Solze so silile iz mojih oči vendar sem jim morala zapreti pot. Umila sem si obraz in počakala še nekaj minut. Nato sem zavzdihnila, se poskusila umiriti in si nadela nasmešek. Kolikokrat se bom še skrila za to masko? Vprašanje je odmevalo v moji glavi, ko sem odrinila vrata stranišča in se podala proti učilnici. Še minuta do začetka pouka. Prišla sem v hrupen razred in se usedla na svoje mesto v tretji vrsti. Pogledala sem proti svoji prijateljici Tatjani, ki je bila zatopljena v telefon in se odločila, da si pripravim stvari za pouk. Profesorica je ravnokar prispela in ura se je začela.

Čeprav sem se poskusila osredotočiti na pouk mi ni uspelo zaustaviti vsiljivih misli. Oči so se mi orosile in moja maska je začela počasi razpadati. Vem, da je Tatjana to opazila vendar ni nič rekla. Bi torej morala biti jaz tista, ki bi začela pogovor? Ure so minevale in končno je bil na vrsti dolg odmor za malico. Nisem želela jesti, želela sem samo biti sama s svojimi težkimi mislimi. Ostala sem sama v veliki temni učilnici, saj so sošolci po malico odšli v trgovino. Sploh nisem opazila kdaj so se vrnili le naenkrat sem zaslišala žalostno glasbo in moja maska je dokončno razpadla. Iz oči so mi lile težke, vroče solze ki jih tokrat nisem mogla zaustavit. Kljub mojemu joku je Tatjana mirno pojedla malico in odšla iz razreda, kot da me sploh ne bi bilo tam. Luknja v mojem v mojem srcu se je samo še povečala. Bila sem razočarana, prizadeta in pomislila kaj pravzaprav je prijateljstvo? Da zapustiš prijatelja, ki je v stiski? Čeprav vidiš, da se duši, ga prepustiš samemu sebi?

Po pouku sem s kolesom sem pobegnila preden bi mi kdorkoli uspel reči besedo. Peljala sem se po poti, ki sem jo poznala že na pamet. Ta pot vodi do mojega kotička, na vrhu hriba, kjer je mir in tišina, kjer je priložnost, da si zberem in uredim svoje misli.

Ko sem legla na vlažno travo, pogledala v nebo in poslušala ptičje petje sem se po dolgem času končno sprostila in se predala razmišljanju.

Vsi smo si ustvarili neke ideale glede tega, kaj prijateljstvo pravzaprav je. Ideali so navsezadnje le ideali, nedosegljivi nam, ki hrepenimo po njih. Tolikokrat smo razočarani, žalostni in prizadeti  zaradi dejanj naših prijateljev pa še vedno vztrajamo in spuščamo naša pričakovanja, naše meje, da ne bi bili prizadeti, da se ne bi utopili v globoki reki. Prijatelji naj bi bili močna veja, ki se je lahko oprimeš, da ne potoneš. Vendar ali so res?

Ljudje postanemo nevidni, ko smo v bolečini, a če se smejimo in se zabavamo nas prav vsi opazijo. Ti nam pogosto hitro zamerijo smeh in mislijo, da s tem iščemo pozornost čeprav ne vedo, kakšna zgodba je za nami, kako nam je hudo, ko smo sami. Smeh je lahko jok s katerim kličemo na pomoč in čeprav hrepenimo po tem, da bi nas nekdo slišal kot odgovor prejmemo samo odmev svojega glasu.

Menim, da smo prav vsi osamljeni. Osamljeni kot vrtnica, ki si jo odrezal, da si jo dal v vazo na mizo ali pa kot krik v prostrani puščavi. Ravno iz tega razloga se obdamo z ostalimi osamljenimi ljudmi, da bi pozabili na našo bolečino, ki se pojavi takoj ko začnemo o njej spet razmišljati. Prijatelji so za zabavo, smeh in šalo, za žalost, obup in samoto pa imamo samo sebe. Kdo izmed nas zares pokliče prijatelja, kadar mu je hudo? Kadar misliš, da se ti je podrl svet in ne najdeš izhoda? Če smo iskreni radi trpimo sami, kot svetilnik sredi oceana.

Velikokrat pa zaidemo k svojem hišnem ljubljenčku, ki te razume brez, da bi kaj povedal. Brez da bi kaj razlagal. Brez, da bi za tolažbo potreboval prazne besede. Samo s pogledom si razumljen. Kaj pa se zgodi, ko ta hišni ljubljenček umre? Samo zapreš se vase in se zakoplješ v žalost in žaluješ za prijateljem, ki ti je pomagal prenašati svet in ti je stal ob strani vsak dan in ni bil nikoli odveč. Ki je zmanjševal tvojo osamljenost, in poskrbel, da si imel na tem širnem svetu vsaj nekoga, ki te je brezpogojno ljubil.

Ko sem se spet zavedala okolice, sem presenečena ugotovila, da sta minili skoraj dve uri. Hitro sem se odpravila domov, kjer me je na mizi čakalo kosilo, vendar hrana je bila zame brez okusa. Z družino smo se odpravili na vikend, kjer smo pokopali mojo žival. Solze, ki so mi zjutraj še nasilno tekle iz oči so zdaj pojenjale. Zdelo se mi je, da ne čutim več ničesar. Moje oči so bile rdeče in boleče, v glavi mi je začelo razbijati. S tem dnem, sem izgubila veliko več kot le žival. Izgubila sem prijateljico, sogovornico in z njo tudi edino bitje, ki sem ji brezpogojno zaupala.

Na tem svetu, sem ostala sama. Sama kot vrtnica na mizi, obdana z ničemer drugim kot pa z nesrečnimi ljudmi.

Tako naša osamljenost narašča in drugič pojenja vendar nikoli ne izgine. Na koncu imamo samo sebe – do konca naših dni.

 

60. Jasmin, Felicita Medved, odrasla oseba

Trava na drugi strani ograje je bila nesramno zelena. Tudi visoka je bila, polna marjetic, plavic, regratovih lučk in podobnega plevela. Prava sramota, je prhnil in s pogledom preletel svojo trato. Ta je bila lepo urejena, brez detelje ali bilke plevela, brez kakršnegakoli divjega vsiljivca. A kaj mu je to pomagalo, če je bil sosednji vrt takšna džungla. Že res, da je bila vročina letošnje poletje skoraj neznosna. Sonce je opeklo njegovo trato, da je porumenela. Kljub temu je bila vzorno urejena. Nizko pokošena trava, lepo urejene gredice, pravilno obrezane grmovnice, ja, to je pomenilo lep vrt. Ona, v sosednji hiši, je očitno razmišljala drugače, sodeč po divji travi in jasminu, ki je povsem nenadzorovano preraščal polovico zidu njene hiše in neusmiljeno širil svoj sladkasti vonj po celi ulici. Poceni vrtno pohištvo iz vrbovih šib je stalo na sredini vrta, prepuščeno vremenskim razmeram. Igrače njenih vnukov so bile razmetane vsepovprek. Nogometna žoga je obtičala v živi meji, roza kolebnica je visela prek češnjeve veje in otroško kolo je bilo malomarno prislonjeno k zidu, da bi ga lahko podrla najmanjša sapica.

Nekega dne je žoga priletela čez njegovo ograjo. Nejevoljno je ustavil kosilnico, šel po žogo in jo brez besed zabrisal nazaj čez ograjo. Deček se je zahvalil in potem ga je slišal: »Babi, zakaj se pa ta dedi noče igrati z nami?« »A ta čudak, hermit!« je navrgla tista punčara, ki je stalno visela na svojem pametnem telefonu. Ona ju je tiho poklicala v hišo. Kasneje je mulca opazil, da sta se motala okrog njegovega poštnega nabiralnika.

Na svojem vrtu ni trpel igrač in podobne šare. Gugalnico, ki je visela na debeli veji mogočnega oreha, je že dolgo tega odstranil in pospravil v klet. Vnuk jo je že zdavnaj prerasel, pa tudi prihajal ni več. Vseeno je ni mogel zavreči. Spomnil se je, kako skrbno je izbral desko zanjo, jo zbrusil in izvrtal po dve luknji na vsaki strani, jo z močjo vrvjo privezal za vejo in preveril, ali je dovolj varna. To bo najin vnuček vesel, je potem Ani s širokim nasmehom objela njegovi roki v svoji. Vedno ga je pohvalila. Vedno je izžarevala toplino.

Na klopci ob sosednji hiši so še vedno stali umazani krožniki in kozarci, pod njo pa so ležale prazne plastenke. Upal je, da nocoj ne bo spet kakšnega dogodka z veliko smeha in govorjenja. Vonj po jedeh z žara bi se še dolgo po sončnem zahodu mešal z vonjem jasmina. In njihovo prepevanje! Zadnjič, ko zaradi hrupa ni mogel zaspati in je taval po hiši, je nehote pritegnil melodiji. Včasih je dvakrat tedensko hodil na pevske vaje. Zborovski kolegi so ga še dolgo vabili, da se jim ponovno pridruži, češ da pogrešajo njegov bariton. Potem so klici postali vse redkejši, dokler niso ponehali.

Potegnil je zaščitno opremo s trpežne sedežne garniture na svoji terasi. Iz kuhinje si je prinesel skodelico kave in se usedel, da bi izkoristil trenutke tišine poletnega jutra. Zajtrkoval ni, vse odkar ni bilo več Ani. Pogledal je na prazen stol na nasprotni strani mize. Tedaj je zavel rahel veter. Kolo se je prevrnilo z oglušujočim ropotom. Zdelo se je, da ona, ona v sosednji hiši, hrupa ni slišala. Ali pa ji je bilo vseeno. Skrknil je svojo temno kavo in se raje ozrl po svojem vrtu. Pušpani so bili natančno obrezani in oblikovani v kroglice. Kamnite plošče, ki so tlakovale vrtne poti, so bile sveže počiščene. Med njimi ni bilo niti najmanjšega plevela. Spodaj, na začetku vrta, so bila na novo prepleskana vratca s poštnim nabiralnikom. Na njegovem dnu je ležalo neprebrano vabilo. V levem kotu blizu ograje je opazil majhen beli cvet. Skodelico je trdo postavil na mizo, da se je kava nevarno približala njenemu robu in skoraj brizgnila na gladko tikovino. To je pa višek, je mrmraje zarobantil, zdaj je to sramotno seme vzklilo še tu. Odšel je v leseno vrtno uto, v kateri je hranil svoje orodje. Sam jo je bil stesal, pobarval na rjavo in uredil natanko tako, kot je hotel. Vse orodje je bilo čisto in na svojem mestu. Vzel je lopato in v sebi še vedno nergal, ko je prispel do ograje. Čudno, na drugi strani ograje je bilo tiho. Vse preveč tiho. Saj res že nekaj dni ni bilo slišati nobenega glasu, ga je prešinilo, vse od zadnje zabave. Kdaj je bilo to, pred dvema dnevoma ali tremi? Se je kaj zgodilo? Stresel je z glavo. Jeklo stožca lopate se je zableščalo v soncu, ko ga je postrani zapičil v zemljo. Droben košček prsti mu je priletel v oko, da se mu je orosilo. Moral se je usesti in mežikati, dokler mu nista solzi izprali očesa.

V sosednji hiši se je škripaje odprlo okno. Kmalu zatem je vonj po kavi in sveže pečenih rogljičih zašel nad ograjo. Z izdihom olajšanja je iz zemlje iztrgal beli jasminov cvet in ga stisnil med prste.

Nato je prav počasi vstal in se napotil proti poštnemu nabiralniku.

 

61. Zlata kletka, Milica Bučar, odrasla oseba

ʺValči, pridi. Greva na sprehod,ʺ ga je povabila. Pritekel je. Vzela ga je v naročje. Oprla se je na berglo in zaklenila vrata. V žepu je zatipala telefon. ʺMorda me bo kdo od otrok poklical,ʺ je rekla. ʺPa saj ne verjamem, od doma delata, nimata časa. Ne želim ju motiti,ʺ mu je še razlagala. Položila ga je na tla. Krenila sta mimo hiš z ograjami. Psi so ju pozdravljali z glasnim laježem.

Odkorakala sta iz vasi. Hodila sta med polji in zavila v gozd. Skozi veje golih dreves je posvetilo zimsko sonce. Z berglo je zadela ob korenino. Zaneslo jo je na desno, vendar se je uspela obdržati na nogah. ʺO, kako sem nerodna,ʺ se je glasno okarala. Na hlačnico so se ji prilepili odpadli listi. Gozdna steza se je začela vzpenjati. Zavila sta s steze. Zapustila sta gozdiček in se odpravila na jaso. Na travniku ju je obsijalo sonce. Dopoldanski zrak se je le počasi segreval. Nikogar nista srečala, le zajček je pred njima stekel v goščavo. Nasmehnila se je. Pogledala je za njim, a ga že ni bilo več.

Sonce je odtajalo blatno stezo. Čevlji so postajali težki. Na njih se je nabrala zemlja. Hodila je hitro, ovirala jo je le bergla, ki se je pogrezala v travnato rušo. Ob robu gozda je opazila posamezne zvončke, ki so kukali iz zemlje. Razveselila se jih je. ʺValči, jutri bova vzela s seboj na sprehod motikico. Nekaj zvončkov bova izkopala iz zemlje in jih posadila pod rododendron na vrtu,ʺ mu je rekla.

V glavi se ji je prikazala slika velike domače hiše z dvoriščem. Na koncu dvorišča je bila pešpot. Če si jo prečkal, si prišel do ogromnega sadovnjaka. V njem so rastle raznovrstne jablane, hruške, češnje in slive. Ob meji s sosedovim vrtom so pod grmičastimi gabri rastli prvi znanilci pomladi. Njihovi beli klobučki so prekrivali obronek. Vsako leto sta jih s teto nekaj izkopali in jih presadili na cvetlični vrtiček ob hiši. Tekom let so prerastli velik del gredice. Ko so zvončki odcveteli, sta nasadili gazanije, tagetes, cinije, astre… Nežne znanilce pomladi so zamenjale poletne cvetlice raznovrstnih barv.

Teta se je odselila. Nekaj let je še sama urejala vrtiček, a rože niso bile več tako pisane. Desetletje kasneje je tudi ona zapustila dom. V bližini sta si z možem postavila hišo. Rože na oknih, pisano cvetje in okrasni grmi na vrtu so jo krasili. Pod azalejami so veselo kimali zvončki. S hčerjo sta jih izkopali ob obronku sadovnjaka in jih zgodaj spomladi posadili. Uživali sta, ko sta sadili, pleli in zalivali. ʺVidve imata zelene prste. Vse, kar nasadita, zraste v čudovite umetnine,ʺ je velikokrat rekla njena sestra, ki ji je bilo brskanje po zemlji neprijetno. Veliko rajši je vzela v roke knjigo in brala. Ona pa je bila ponosna nase, ko so se mimoidoči ustavljali in občudovali izbrane pisane lončnice na oknih ter njen cvetlični vrt.

Ob praznovanjih je vedno napekla več vrst sladic. S polnimi usti so jih hvalili. Po njenih navodilih jih je pripravljala tudi njena sestra, vendar je tarnala, da ji ne uspejo tako kot njej.

Zavidala je sestri, ker je stanovala dovolj stran od doma, da je domači niso imeli pod nadzorom. Ko je umrl oče, so se odnosi med bratovo družino in njimi popolnoma skrhali. Črv nelagodja, jeze, sovraštva se je zavrtal tudi v njeno družino.

Iz vesele, zadovoljne žene in matere je postajala vsak dan bolj črnogleda, polna strahov. Njeno ranjenost je povečala nezgoda: napačen gib je delno ohromel njeno telo. Tolažbo je iskala med rožami. Z berglo je hodila med njimi. Skrbno jih je zalivala, odtrgala je vsak uvenel cvet, se pomenkovala z njimi, jih občudovala. Drugačen pa je bil njen pogovor z ljudmi. S svojim črnogledostjo je v njih vzbujala nelagodne občutke. Z možem sta izgubila stik. Nekega dne je odšel. Ostala je sama z otroki. Sesula se je. Zdravje se ji je poslabšalo. Z vsemi je pretrgala stike.

Boleča praznina se je razraščala v njej. Otroka sta odrasla, si ustvarila družine. Hiša, ki je hranila spomine, ji je postala breme. Storila je to, kar bi morala narediti že pred dvajsetimi ali več leti. Danes ve, da bi umik od neprijaznih sosedov rešil odnos z možem. Torej jo je prodala in se preselila k hčeri. Ob vnukih se je njena duša počasi celila. Dobila je novo moč. Odločila se je, da si postavi novo hišo v novem kraju.

Prišla sta v vas. Čutila je, da ju sosedje opazujejo izza zaves. Ni ji bilo mar. Njena bergla je enakomerno udarjala ob asfalt pločnika. Zavila sta na domače dvorišče. Od skrbno opranih oken so se odbijali sončni žarki. Na vrtičku je že rastlo nekaj vrtnic. Skrbno obrezane so čakale pomlad, da zacvetijo. Na severni strani hiše je rododendron že nakazoval popke. Okoli nove hiše je iz zemlje kukala zelena trava. Blatne čevlje je pustila na trati in bosa stopila do vhoda. Odklenila je. Malega je držala v naročju. Govorila je: ʺSedaj pa hitro v kopalnico. Najprej ti očistim tačke. Potem pa še kožušček.ʺ

Odšla je v kuhinjo, si pripravila čaj in ga počasi srebala. Iz škatle je vzela piškot. Trd in posušen, je ugotovila. Namočila ga je v čaj. Prejšnji mesec sem jih spekla, je razmišljala. Sin je dejal, da bo pripeljal vnuka. Ni jih bilo. Zapadel je sneg. Odločili so se za smučanje.

Iz žepa je vzela telefon. Odprla je imenik. Gledala je imena, priimke. Zaslon se je zatemnil. Zvečer bom poklicala, je pomislila. Odložila ga je na mizo in se zastrmela skozi okno.

ʺMala dva sta še v šoli in v vrtcu. Zadnja odideta domov,ʺ se je spomnila, ko jo je zmotilo tiktakanje velike stenske ure. ʺVedno sta bila vesela, kadar sem po kosilu prišla po njiju. Doma smo odložili nahrbtnike. Brez bremen na hrbtu sta se lovila na bližnjem travniku. Vsa rdečelična in zasopla sta ob obronku nabrala vsak svoj šopek zvončkov. Domov smo hodili počasi in se pogovarjali. Se spomniš, Valči?ʺ ga je vprašala. Z roko je pobožala mehki kožušček, ki ji je grel naročje. ʺTi moj kuža, lepo nam je skupaj,ʺ je šepnila malemu kužku. ʺNe smem pomisliti, kaj bo z mano, ko te ne bo več. Le s kom se bom pogovarjala,ʺ je potožila. Stisnila ga je k sebi. Po licu ji je stekla grenka solza.

 

62. Osamljenost – začnimo spet pisati pisma, Anja Kostevc

Smo res osamljeni, ali le razvajeni, izbirčni, nepripravljeni vztrajati in graditi odnose? Vsak odnos je kot grajenje hiše – trdi temelji, nato ostala nadstropja. To pišem zato, ker Slovenci pač znamo graditi hiše.

Nešteto fizičnih stikov se je med korono sicer zmanjšalo, se je pa tako povečalo število spletnih / virtualnih stikov. Razmišljam, kdaj mi je nazadnje kdo napisal pismo – mislim, da sem bila v srednji šoli, in sicer leta 1999. Za to pismo se je nekdo za pol ure usedel, zlil misli na papir, jih zapakiral v kuverto in oddal na pošto. Pismo sem dobila v kamp, saj so bile poletne počitnice, elektronski mediji pa so pri nas na srečo malce zaostajali za tujino. Na pismo sem odgovorila s pismom, si vzela čas, prelila nevrone v črke in jih zbrala v besede ter povezala v stavke. Spajala sem odstavek za odstavkom in nastala je kratka zgodba o morski dogodivščini. Zapakirala sem jo in poslala. Ne vem koliko dni je potovala, je pa dosegla naslovnika, od katerega sem po tednu dni prejela novo pismo. Tako sem pisala tudi novim poznanstvom s celega sveta. Kako lepo je bilo prejeti pismo z Nizozemske, Češke, Avstrije in drugih držav, ki so hodile v ex Yugo na morje.

Potem je prišla doba elektronskih medijev in hitrih sporočil. Kratice, čustvenčki in drugi simboli so zamenjali črke. Besede in stavki so postali eksotika, pisma dinozavri. Ljudje smo pozabili na lepoto pisanih črk. Papir prenese vse, ekran pa še toliko več. Vedno več voajerjev opazuje svet iz cone udobja, vedno več negotovih narcisov objavlja vsak dnevni obrok na družbenih omrežjih. Eni brez všečkov, drugi z nešteto. A vsi brez tistih preprostih odnosov, ki jim klišejsko rečemo pristni. Z malo vložka lahko zgradimo veliko instant odnosov, a smo čustveno prazni in osamljeni.

Naredila sem preizkus in šla na sprehod po svoji klasični turi. Ker je precej obljudena, sem si zadala, da bom vse pogledala v oči in se nasmejala, pozdravila. Do vrha hriba sem že skoraj obupala nad ljudmi, ko mi je mlajša gospodična končno vrnila pogled in prešeren nasmeh. Bila sem srečna in daleč od osamljenosti.

Ne maram priročnikov in ostalih štrudl receptov za »iskanje bistva življenja«, vendar dam mnogim prav, da je človek lahko sam, a nikakor ne osamljen. Sami sebi moramo biti dobra družba. Če si gremo na živce, težko pristopimo k drugim, saj res ne želimo nikogar mučiti … ali pač? Naučimo se torej prenašati sebe in se morda celo pozabavati sami s sabo

Kljub bližini, ki nam jo daje videotelefonija, ne pozabimo na pomembnost stiska roke pred sestankom, objema bližnjih namesto pošiljanja virtualnih poljubov in rame za naslonit, takrat ko se mora kdo zjokati. Ne pozabimo na pomembnost fizične bližine, utripa srca, brisanje solza. Ne pozabimo na pozdrav, nasmeh, drobno pozornost in pomoč.

In nenazadnje – začnimo spet pisati pisma. Z njimi je težko biti osamljen, čas in pot jih oplemenitita, naše besede pa nekdo prime v roke in jih lahko stisne k srcu.

 

63. Corona, Anica Vidmar, odrasla oseba

Po treh desetletjih skupaj prehojene družinske poti, se je zazrla v njegove oči,

nekam čudnega leska.

»Kaj je s teboj dragi moj? Zakaj ti lesk v očeh sveti drugače, kot včeraj in

vse prejšnje dni?«

»Ne ljubim te več,« je bil hladen odgovor.

Ni se pustila zmesti, le pogledala je stran, se umaknila in utihnila. Prazni dnevi, napeta tišina, mraz odsekanih besed, so dobivali brate. Ona je odrevenela, on se je izgubljal. Perilo je ležalo, kamor je padlo. Posoda je čakala lepših razpoloženj. Prah se je šopiril, in povsod naraščal. Podobe v ogledalu so se zgubljale, nihče se ni več gledal vanj. Dnevi so tekli mimo vseh vrat, dokler se virus ni vtaknil vmes.

Zapora, zapora, zapora . . .

Ostala sta sama zaprta v dom. Začeli so ju motiti: nered, mrzel štedilnik, ugasnjen TV, umazano perilo, in kupi prahu. Tiho sta se lotila skupnega dela. Ona je pobrala perilo in ga oprala. On se je lotil pajčevin in prahu. Bila sta tiha ujetnika neme hiše.

V sobo mu je prinesla perilo: »Tu imaš,« je rekla in zaprla vrata.

»Hvala!« je tiho priplaval od njega. Slišala je in se skrivaj nasmehnila.

Pomival je posodo, ko je ona likala.

»Hvala!« mu je nežno dejala.

»Kaj bi skuhala?« jo je polglasno vprašal. Spogledala sta se in nagubala čelo.

Razmišljala sta glasno: »Kaj bi skuhala?« On je pristavil krompir, ona kračo.

Ob polni, dišeči mizi sta se nasmejala, se poljubila in skupaj ugotovila:

»Pa vendar je dobra tudi corona.«

 

64. Paviljon, Darja Dobršek, 39 let

Sedela sem na klopi v paviljonu pred hišo. Tam je stal, ko sva pred leti kupila hišo. Bil je zanemarjen, les je trohnel, oboki so bili razpokani. Skupaj sva jo obnovila. Zamenjala sva les, nekaj starega obdržala in ga pobrusila, polakirala in ponovno postavila paviljon. Bila sem navdušena nad njim, njegovo iznajdljivostjo, vztrajnostjo in nad nama, najino povezanostjo. Tu sva sedela, ko sem mu povedala, da nosim njegovega otroka in mesece kasneje sem tu ležala z velikim trebuhom na njegovih kolenih, medtem ko mi je bral. Tu je najin sin prvič shodil in tu sta se s sestrico največ igrala. Tu sem ohranila največ lepih spominov moje družinice in tu sem se vedno počutila tako osamljeno, čeprav nikoli samo.

Še predno sem umila zobe in si počesala lase, sem pohitela v kuhinjo, da pripravim zajtrk. Odločila sem se, da spečem palačinke, ki smo jih vsi oboževali. Otroka sta jih najraje mazala z Nutelo, mož pa je oboževal domačo borovničevo marmelado, ki jo je samo zanj pripravljala njegova mama. Nisem bila najbolj navdušena nad njenim crkljanjem sinčka, ki je bil moj mož.

»Glej, da mi boš prav čas sporočila, da prinesem novo. Ko bo zadnja na polici bo prepozno.«

Z vsakim njenim obiskom sem se počutila kot dekla. Ukazovala mi je, kako moram pospravljati, kako sesati, brisati prah, skrbeti za moža, kako vzgajati njene vnuke.

»A ni tako?« je pogledala svojega moža. »Jaz še danes skrbim za urejen dom in tvoje zadovoljstvo, kajne?« »Tako mora bit,« je potrdil. Pristopila je k meni in me rahlo ruknila pod rebra. »To je najina dolžnost, veš.« Nasmehnila sem se in čakala, da odide. »Le poslušaj jo. Poglej, kako sta srečna.« Nisem ugovarjala. Takrat sem prvič začutila, da sem sama.

Otroka sta pridivjala v kuhinjo in na ves glas kričala. »Mami, kaj bo za zajtrk?« »Dobro jutro, Julija. Palačinke.« »Jeeeeeee!« sta glasno vreščala in se začela podit po kuhinji, do dnevne sobe, jaz pa sem ponev končno postavila na ploščo, vanj vlila olje in pričela s pečenjem.

»Bodita tiho, da ne prebudita očka.« »Je imel nočno?« je vprašal Aljaž. »Pred eno uro je prišel in sedaj spi.«

Takoj sta utihnila, potihoma odšla v dnevno sobo, iz skrinjice vzela igrače, jaz pa sem jima prižgala risanko. Ni minila minuta, ko sta se začela kregat. »Mami, Aljaž mi ne pusti, da vzamem avto.« »Moj je.« »Moja punčka bi se vozila v njem.« »Posodi ji.« »Ne. Moj je.«

Julija je začela jokat, Aljaž se je smejal in glasno oponašal avto.  »Človek se niti naspat ne mora v tej hiši.« Prišel je jezen, šel do otrok in bos stopil na kocko. »Jebemti, morajo biti povsod igrače? Saj niti hodit ne moram.« »Aljaž, Julija, pospravita igrače.« »Jaz bi se še igrala.« »Jaz tudi.« »Pridita za mizo. Jedli bomo.« »Kaj pa si pripravila?« »Palačinke.« »Jaz bom…« »Z borovničevo marmelado. Vem. Grem v shrambo.«

Otroka sta pospravila igrače, jaz sem odhitela v shrambo in tam poiskala kozarec marmelade, ko sem zavohala, da se v kuhinji smodi. Pohitela sem nazaj, ko sta otroka pritekla v kuhinjo in se zaletela vame, da mi je kozarec z marmelado padel na tla.

»Mami, marmelada je na tleh.« Stala sem, pogledala proti štedilniku, iz katerega se je močno smodilo, hitro pograbila krpo, vzela ponev, jo obrnila, da je zažgana palačinka padla na krožnik. »Nisi gledala?« je vprašal mož. »Po marmelado sem šla.« »Jaz sem kriv?« »Ne, samo…« »Grem po nov kozarec, ti pa pospravi.«

Otroka sta sedla za mizo, vsakemu sem na krožnik dala palačinko in namazala Nutelo.

»Kje pa je?« »Mislim, da je bila ta zadnja.« Vrnil se je v kuhinjo. »Nisi tega mogla povedat prej? Zastonj sem šel v shrambo.« »Pozabila sem.« »Kako si pozabila? Zakaj nisi mami naročila nove kozarce, ko si prejšnjo uporabila? Saj veš, da ti je naročila, da jo pokliči preden bo zadnji kozarec na polici.« »Veliko imam vsega.« »Kaj pa imaš? Tvoja naloga je, da skrbiš zame in za otroka!«

Kričal je. Še nikoli ni kričal. Prišel je do mene in me udaril, da sem padla po tleh. Takrat me je prvič udaril. In nato vedno večkrat. Nikomur nisem povedala, kako je doma. Bila sem brez staršev. Mama je umrla ob porodu, oče pa je umrl kmalu po tem, ko sva se preselila na drug konec Slovenije zaradi moževe službe. Tu nisem poznala nikogar, pa čeprav je od selitve minilo že pet let. Dneve sem preživela doma, pospravljala, kuhala, se igrala z otrokoma, ob prostem času pa sem slikala ali sedela v paviljonu, tam pila kavo in brala.

Sedela sem na klopi v paviljonu pred hišo. Brez kave in brez knjige. Deževalo je in bila sem premočena, ko sem brez dežnika skočila iz hiše. Oči so bile zabuhle od joka in so me zabolele vsakič, ko sem pomežiknila. Komaj sem premaknila glavo, ko sem zaslišala avto in ko sem vstala, me je zabolelo v hrbtu. Prejšnji večer me je spet udaril in me brcal, da sem v solzah zaspala na kuhinjskih tleh. Tam sem se zbudila. Ni ga bilo doma. Tudi otrok ni bilo. Bila sem sama.

»Gospa Kovač?« »Ja.« »Sem iz Centra za socialno delo. Ste pripravljena?« »Sem.« »Naj vam pomagam. Pridite pod dežnik.«

Gospa mi je ponudila roko. Ko sem sedla v avto in se peljala v mesto k zdravniku in potem na zaslišanje, sem prvič, odkar sva se preselila, začutila, da imam nekoga na svoji strani in nisem več sama.

 

65. Potovanja v osamljenost, Marša Jović, odrasla oseba

Tako prazna. V sobi polni ljubljenih sem tako ločena, oddvojena, tuja, majcena in šibka, popolnoma sama in nerazumljena. Raziskujem; kaj me izprazni, izpije, izmuči, osami?

Hodim po pustinji svojega uma, misli me vlečejo na vse strani, raztgrale bodo moje ude. Kričim.

Vdam se. Naj me raztrgajo. Na vse konce misli odvlečejo ostanke mojega telesa, kot mrhovinarji. Nimam moči, ne morem. Če bi bil eden, ki bi me malce podržal za roko, objel in držal prostor za solze in nebrzdan bes, brez sodb in brez svojih zgodb, brez nasvetov, če bi bil vsaj eden, ki bi me videl v namenu, v dušo. Kje si, kdo si? Pridi. Jočem od obupa, hlipam od brezupa, razbijam pohištvo in vrem v kotlu svojih in vaših prepričanjih brez ščepca ljubezni, brez sprejemanja in dopuščanja. Hrepenim po razumljenosti. Zakaj? Ne vem. Verjetno tako narekuje kaka stara, globoka dušna ureznina.

Kintsugi. Lepa misel se pripelje mimo. Hvala sebi za delo in stik, v katera sem vložila čas, da se taka misel sploh lahko pripelje mimo. Počasi iščem zlato, sejem in prebiram, kot tisti iskalci zlata na drugem koncu sveta … talim, lepim, da zakrpam ureznino, osvetljujem in moja posodica postaja čudovita, postajam edinstvena. Uvidim, da sem že čudovita. Nisem sama. Imam se(be). Sem. Lahko si dam prostor, lahko se objamem, lahko se odpeljem v prostor sočutja … v kabrioletu s klobučkom on a sunny day.

Tu nisem več sama, majcena ali ločena. Zlepljena v en kos se sploh ne spomnim več, da sta bila dva ali več delov, ne zaznam fragmentacije. Nisem sama, kaj šele osamljena. Vse je že tu: moč, lepota, dobrobit, radost, polnost, povezanost, enost. Samo prispem in vse je tu zame, v meni, vse to sem jaz. Ah. Kakšna mirna radost.

Naslednjič, ko me prevzameš, osamljenost… molim, da bi se čimprej spomnila, da si le ločenost od tega vedenja, le potovanje v temo, kjer je resnica laž, pa tega ne zmorem videti, ker objokujem razpoke. V temi pa raste biser in se brusi, saj …

Ko se solze iztočijo, ko zadiham, ko pogledam okrog sebe, ko zaznam sapico pomladnega vetra na novo rojenem popku stare breze, ko s prsti sledim silhueti hribov in dolin v svoji bližini, ko zaznam sonce, oh, sonce, ki me boža vedno kljub vsemu, ko slišim smeh svojih otrok – kakšen prostor, koliko sočutja, koliko ljubezni in lahkotnosti z vsem, kar je…

V polnosti sem povezana – v meni je zavedanje, da sem dovolj, da sem božansko, da sem popolna, da so moje rane svete rane in me naredijo celo, da sem zaradi ran bolj modra in bolj hrabra. Hvala Bogu za potovanja v in iz osamljenosti.

 

66. Osamljenost, avtor Rdeči maček, napisal učenec star 12 let in obiskuje Prvostopenjsko srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom sv. Cirila in Metoda na Katinari pri Trstu.

 

Pred dvema letoma, ko sem bil v petem razredu, sem se nekega ponedeljka zbudil, da bi šel v šolo. Bil sem zelo razburjen in sem se hotel pogovarjati s svojimi starši, ampak oni me niso poslušali, pogovarjali so se o drugih pomembnih rečeh.

Ko se je pogovarjanje končalo, se je oče spomnil, da so se po radiu začele novice o covidu in o številu oseb, ki so se okužile, zato smo vsi morali biti tiho. Ko so se dnevne novice končale, je bil že čas za v šolo, zato smo šli v avto in se odpeljali. Med vožnjo  je oče je prejel klic in se je ves čas pogovarjal s prijateljem, zato sem v tišini gledal skozi okno.

Tudi v šoli sem bil zelo umirjen, tih in ubogljiv. Bil sem zelo uspešen pri vseh predmetih, le v  razne dogodivščine se nisem vključil, a sem se s sošolci samo smejal. Med odmorom so se sošolci lovili po dvorišču,  tega pa jaz nisem mogel storiti, ker sem imel astmo.

Ko se je pouk končal, sem bil žalostenin se nisem hotel pogovarjati z drugimi, tako da sem bil tistega dne osamljen.

Razumel sem, da se moram jaz začeti pogovarjati z drugimi, ne pa čakati, da bi me oni sprejeli.

#rdeči maček

 

67. NAJBOLJ GROZNO JE, KO VIDIŠ LJUDI, A DO NJIH NE MOREŠ, Avtorica: Nina, 10 let, Mentor: Rajko Tekalec, učitelj DPS

Bil je lep spomladanski sončen dan. Lili je bila doma. Bilo ji je dolgočas, zato se je odpravila ven. Odpravila se je proti proti gozdu in … »BUUM!«! Lili se je zaletela v steklo. »Ne! Resno?«, je vprašala Lili sebi. Okoli gozda je stekleni zid. Ta zid je pred kratkim postavil mogočen čarovnik Julian. »Oh! Leto 2050 res ni dober čas!«

Na drugi strani stekla je zagledala Ello, ki se je že sprehajala po gozdu. Lili je vprašala Ello: »Kaj pa ti delaš tu, v gozdu?« Ella je zmedeno odgovorila: »Joj, ja, res ne vem… Res …« In tiho zajokala. Želela je domov, a ni mogla. Videla je cel svet pred seboj, a ni ga mogla doseči. Spomnila se je, kako je bilo pred tem, ko so jo zaprli za stekleno ograjo. Pa se zasliši: ,,VUUM,« Ravno je pristal pred Lili čarovnik: ,,Živijo, jaz sem Julian.«  Lili ni vedela, kaj bi rekla. ,,Ti želiš rešiti Ello iz gozda, kajne? Pfa!« »Ja,« je rekla šokirano. »Če jo hočeš rešiti, boš morala rešiti tri uganke: Najprej moraš najti ta kamen, ki ti ga bom skril.« Lili si je takoj začela ogledovati kamen. Videla je, da je čarovnik držal v roki mavričen kamen, okrogel in velik kot teniška žogica.

Čarovnik je strogo nadaljeval: »Druga naloga zate je, da najdeš tri užitne jesenske gobe.« Lili je rekla: »Ampak …« »NEE!,, jo prekine čarovnik. »To še ni vse! Najtežja uganka šele prihaja: Razbiti moraš steklo, pri tem pa ne smeš uporabiti nobenega pripomočka, kamna, orodja ali kaj podobnega. ,,KAAJ? To steklo?,, se je upirala Lili.  ,,Ja, točno tega,« je rekel čarovnik. Lili je stekla domov. Ko je prispela do doma, je bila čisto zadihana. Vzela je lupo in spet odšla proti gozdu. Iskala je, iskala in iskala. Postala je jezna: »Joj, nikoli ne bom…« In ravno, ko je to izrekla, je zagledala nekaj okroglega in pisanega. »HAA!« Pred njo je stal točno ta kamen, ki ga je iskala. »Kako sem srečna!« Bolj jo je skrbela druga naloga: »Le kako bom našla sredi pomladi tri užitne gobe, ki rastejo jeseni?« .

Postala je žalostna in razmišljala, kdo bi ji lahko pomagal. »Uboga Ella! Nujno jo morem rešiti še pred večerom, saj bo sicer njene starše skrbelo. In kaj bodo rekli sošolci? Ojoj!« Med tem ko je razmišljala o Elli, je naenkrat pred njo stopila vila: »Pojdi na hrib in tam boš našla najlepše gobe!« Ko je to izrekla, je izginila.

Lili je bila že utrujena, a je vseeno odšla na pot. Ko je prišla na vrh, je nanjo je že čakal čarovnik. Lili mu je dala kamen. Čarovnik reče: »Poišči še tri užitne gobe.« Lili je stopila do gob, ki so bile za njegovim hrbtom. Utrgala jih je in jih dala čarovniku. Čarovnik je bil presenečen. Lili je odhitela po hribu navzdol proti Eli, morda še ujame vilo preden ta izgine. Ves čas se je obračala za seboj, če ji sledi čarovnik. Ta je bil še vedno daleč. Ko je prišla do vile, je prosila vilo: »Vila, pomagaj, da rešiva skupaj ubogo Ello!« Vila je rekla Lili, da naj s udari v steklo s kolenom. In vila je izginila.

Pojavil se je čarovnik. Rekel ji je: »Sedaj je čas za tretjo uganko.« Pregledal je Lili, da slučajno ne bi imela pri sebi kakšnega orodja. Bila je seveda brez. »Tako. Zdaj je končno čas, da pokažeš svojo moč!« Lili je vzela zalet in z vso močjo udarila s kolenom v steklo! Ko se je dotaknila steklenega zidu, je zid čudežno izginil.

Že je zagledala Ello, njeno najboljšo prijateljico, ki je pritekla k Lili in jo objela. Lili je uspela še pogledati čarovnikov obraz in je opazila, kako jezno gleda v deklici, ki sta prijateljici. Ella ni bila več osamljena. Lili je spremljala ubogo in prestrašeno Ello domov. Na koncu je odšla domov tudi sama. Pred spanjem se je nasmehnila in si rekla: »Nikomur ne bom povedala za čudeže, saj mi nihče ne bo verjel.« Ella in Lili sta ostali prijateljici za vedno.

 

68. V VIDEOIGRI SPLETNI – NISMO NIKOLI SAMI – IGRAJ SE Z NAMI, Nick 12 let, Mentor: Rajko Tekalec, učitelj DPS

V letu 2050 smo. Predsednik Halundaje, države na Marsu, živi v glavnem mestu Halundaje, v mestu Halundaja. Predsednik je postal ravno pred enim tednom. Vsi v Halundaji se veselijo. Predsednik je rekel: »Poskusil bom, da boste vsi ljudje zadovoljni.«

6 mesecev kasneje

»Nick,« je zavpila mama od spodaj. »Dovolj si bil na računalniku! In zdaj je čas za kosilo, zato pridi dol.«  »Hvala, ampak nisem lačen,« se je zaslišalo od odzgoraj. »Pridi takoj dol, ali ti bom izklopila internet!« je mama strogo odgovorila. »Še zmeraj nisem lačen,« je odgovoril Nick. »No prav,« je mama rekla in šla v klet. Nick je zaprl vrata in jih zaklenil. Padel je v stol in se začel tako smejati, da ni mogel več nehati. Ko se je pomiril, si je mislil: »Uboga mama. Gre v klet izklopit internet, a ne ve, da imam opremo, s katero lahko imam internet.« Pogledal je na svoje zaslon in videl, da nima več interneta. Vklopil je svojo opremo in videl, da je spet povezan z internetom. Nick je igral igrice še kakšno uro, dokler ga mama ni še enkrat poklicala. „Kaj pa je?« je vprašal Nick. »Predsednik govori po televiziji! Poslušaj!« je mama rekla. Nicka ni zanimalo, kaj je govoril po televiziji gospod predsednik, a je vseeno slišal glas iz televizije: »Dober večer, gospe in gospodje! Želim vam dober večer. Želim vam povedati, nekaj v zvezi z računalniki.« Nick vzame ključ, odklene sobo in se usede na stopnice. Od daleč opazuje predsednika na televiziji. Predsednik končuje: »V tem momentu nimamo dovolj energije. Dobro sem premislil in se odločil, da bom po vsej državi izklopil internet – za vse!« »Zakaj ne daste raje ukaza, da morajo otroci igrati manj videoigric?« je vprašal en reporter. Predsednik je odgovoril: »Res je, da za igranje videoigric se porabi veliko več energije kakor sam internet. Dovolj energije bomo imeli, če bomo izklopili internet, saj ga tako in tako nihče ne potrebuje.« Nick je želel že oditi, a je obstal na zadnji stopnici, ravno ko je predsednik rekel: »In še nekaj, za vse vas, ki radi igrate videoigrice! Podaril vam bom svojo videoigrico, ker moja žena pravi, da sem prestar za igranje videoigric.« Nick je seveda takoj vedel, o kateri videoigrici je predsednik govoril. Gospod predsednik je imel videoigro, ki je edina na svetu. Vsi so hoteli imeti to videoigrico, tudi Nick. »Mojo videoigrico dobi tisti, ki bo rešil tri naloge. In zdaj bom povedal prvo: »Naredite najboljšo videoigrico. Za to imate čas – natančno en teden. Naslednji teden pridite ob 18. uri na največji stolp Halundaje, ki se imenuje Halopatut.«

Nick je stekel v svojo sobo in se usedel pred računalnik. Na svojem računalniku je imel še zmeraj internet, saj je imel svojo skrivnostno opremo. Na internetu je pogledal, kako se programira najboljše igrice.

Teden dni kasneje je šel Nick iz hiše z USB-ključkom, na katerem je bila shranjena videoigrica. Pet minut kasneje je bil Nick že pri stolpu Halupate, kot prej že velikokrat, saj se je z njegovega vrha videlo celo mesto Halundaja. Ko je prišel v avlo velikega stolpa, je bil presenečen, koliko ljudi je bilo tukaj zbranih. Vsaj 100 ljudi je sodelovalo na tem tekmovanju. Predsednik je bil še v svoji konferenčni sobi v tretjem nadstropju. Drug za drugim so vstopali v njegovo sobo. Približno na polovici, reče predsednik Nicku: „Sedaj si ti na vrsti.« Nick je šel s predsednikom v dvigalo do tretjega nadstropja. Tam so šli v konferenčno sobo. Ko je predsednik zaprl vrata, je vprašal: »Kako ti je ime?« »Nick,« odgovori fant, „tukaj je moj USB-ključ.« Predsednik je zaigral prvi level videoigre. »Wuau! To je najboljša igra, ki sem jo igral do zdaj. Ampak nisem siguren, da bo ta igra za zmago dovolj. Pojdi zdaj, prosim, nazaj v avlo. Kmalu bom povedal, kdo je zmagovalec.« »Hvala, gospod predsednik,« reče Nick in gresta skupaj z dvigalom v avlo. Tam se poslovi od predsednika in si naroči sendvič.

Uro kasneje je predsednik prišel dol in  stopil pred vse tekmovalce. »Zdaj bom povedal, kdo je zmagovalec prve naloge. Zmagovalec je …. Nick!!!« Nick je ves navdušen gledal okoli sebe in stopil do predsednika. »To prvo nalogo si odlično opravil,« reče predsednik. In igra mi je bila zelo všeč. Ampak samo ena naloga ni dovolj. En aplavz za Nicka!« Vsi so glasno zaploskali. Nick je bil zelo zadovoljen. »Čas je za drugo uganko oz. nalogo. Danes ste naredili igro, naslednja naloga pa je, da morate igrati videoigro. To ni pač kar ena igra, ampak ena najtežjih videoiger na Marsu, to je igra z imenom Hanusmesh. To je videoigrica, v kateri boste vodili raketo in poskusili uničevati asteroide z laserjem. Kdor bo uničil največ asteroidov, bo zmagal. To igro boste igrali le petkrat. Najboljši rezultat šteje. Naj zmaga najboljši igralec!«

Ko so vsi odhajali iz avle, se je Nick še enkrat poslovil od predsednika in odšel domov. Ko pride Nick domov in odpre vrati, ga za vrati mama objame in reče: »Super si to naredil, Nick. Zelo sem ponosna nate. Nikoli si ne bi mislila, da boš naredil tako dobro videoigrico.« »Hvala, mama,« je odgovoril Nick, »ampak moram iti v sobo igrati eno videoigrico, da opravim najbolje še drugo nalogo.« Nick je šel v sobo in vklopil svojo skrivnostno opremo, ki jo je imel pred drugimi. Predsednik je vsem izklopil internet, a Nick je imel čisto svojo opremo, s katero se je priklopil na internet. Vedel je, da nihče drug ni mogel raziskati, kako se to igro najbolje igra. Nick je to dobro raziskal in s temi namigi razbil 5232 asteroidov.

Teden dni kasneje so se vsi tekmovalci spet zbrali v avli Halupate. Predsednik je spet stopil pred ljudi. Vsi so želeli zmagati in dobiti videoigrico. Predsednik je zakašljal in rekel: »Zdaj bom povedal, kdo je zmagovalec druge naloge. Zmagovalec je …. Nick!!!« Nick je pričel noreti po avli. Tako je norel, da bi se skoraj zaletel v predsednika. »En velik aplavz za Nicka!« je zaklical predsednik. Ljudje so zaploskali. »Nick je v tem trenutku najboljši. Poglejmo, če bo še tretjo nalogo tako dobro naredil.« Ljudje so se že razočarano obrnili, da bi odšli domov, a takrat se oglasi predsednik še enkrat: »Sedaj pride tretja, zadnja naloga. V moji videoigrici gre za en cvet. Uganiti morate, za kateri cvet gre. Še en namig pred reševanjem: Ta cvet je res najlepši.« Vsi ljudje so se pogovarjali, da gre verjetno za kakšno rožico. Nihče ni poznal te videoigre, saj je še nihče ni igral. Rešitev je poznal le predsednik. Nicka je bilo strah, saj ni vedel, ali bo to informacijo našel na internetu. Poslovi se od predsednika in odide hitro domov.

Ko je prišel domov, ga je mama pri vhodnih vratih čakala, da bi ga objela in pohvalila, a Nick je odšel naravnost v svojo sobo. Prižgal je svoj skrivnostno opremo in začel iskati rešitev.  Na srečo je rešitev hitro našel. Nicku se je rešitev zdela zelo čudna, a je upal, da bo prava. Sploh si ni mislil, da bi lahko to bila rešitev.

Teden kasneje so ljudje prišli spet v avlo Halupate in predsednik je vprašal: »Ali bi kdo želel povedati rešitev?« Nick na začetku ni želel povedati svoje rešitve. Slišal je, da ljudje vpijejo rešitve kot na primer Haliana, Haundarelia, Handiarana … »Nič od tega ni rešitev!« je vpil predsednik. Nazadnje si je Nick le upal povedati svojo. »Pšenica!« je zavpil. Vsi so ga čudno pogledali. Nihče si ni mogel predstavljati, da bi to lahko bila prava rešitev, saj pšenica ne more biti najlepši cvet.

»To je pravilno!« je zavpil predsednik. »Pšenica je najlepši cvet, ker  je zlata in lahko narediš veliko dobrega iz njenega klasa. Zelo ponosen sem nate, Nick. Vse tri naloge si rešil pravilno. Ti dobiš to videoigrico!« Predsednik je dal Nicku zunanji disk, na katerem je bila igrica. Vsi tekmovalci so odšli domov slabe volje. Predsednik je Nicka povabil na kratek sprehod na vrh stolpa Halopatute. »Eno vprašanje imam zate,« je rekel predsednik. »Glede na to, da si še najstnik, kako si vse te tri uganke in naloge naredil tako dobro?« Nicka je bilo zelo strah. Ni vedel, kaj bo predsednik naredil, če bo izvedel, da je uporabljal svojo skrivnostno opremo. »No,« je jecljal Nick, »če sem čisto zares iskren, doma imam v svoji sobi opremo, s katero pridem na internet.« Predsednik ga je pogledal in rekel: »Nick! Ti si najboljši kandidat za mojo videoigrico. Ti si mi dokazal, da je internet zelo pomemben! Spet ga bom priklopil!«

3 dni kasneje

Nick je bil v svoji sobi in je veselo igral svojo novo videoigrico, ki jo je dobil. »Nick!« je zavpila mama. »Pridi dol, predsednik je na televiziji.« Nick odgovori: »Wau, kaj pa je zdaj?!« »Predsednik govori spet o internetu.« »Pridem,« je rekel Nick. Usedel se je na stopnice in gledal televizijo. »Gospe in gospodje,« je začel predsednik. »Naredil sem veliko neumnost. Izklopil sem vam internet. Ampak sedaj vidim, kako važen je internet zato bom prikopil internet!« Vsi so zaploskali. »Samo eno vprašanje,« se je oglasil reporter. »Kako pa bomo sedaj dobili energijo, ki nam manjka?« »Čisto enostavno,« je predsednik odgovoril. »Bolj inteligentno je, če najstnikom dovolimo igrati videoigrice največ dve uri na dan. To bomo zapisali v zakone.« Nick ni bil zelo zadovoljen. Še manj zadovoljen je bil, ko se je mama nasmehnila in ga pogledala postrani.

 

69. PŠENICA NAJLEPŠI CVET, Leoni, 12 let, Mentor: Rajko Tekalec, učitelj DPS

Melinda je ravnokar v hlevu, kjer molze krave. Stara je 63 let in živi na veliki kmetiji v Kanadi. Ima tudi sina in moža. Žal je njen mož pred tremi leti umrl. Na kmetiji dela vse sama, saj se je tudi njen odrasel sin že odselil v mesto.

Ravno je prišel poštar. Dobila je pismo iz sodišča, ker že dolgo ni plačala dolga. Denar, ki ga je zaslužila na kmetiji, je porabila za hrano za živali. Zelo težko je živela. Ni imela več niti prihrankov, saj je dala vse prihranke, ki sta jih imela z možem, sinu. Ta jih porabil za svoje stanovanje. Dovolj denarja je imela le za hrano in zase. Z ostalim denarjem pa je plačala hrano za živali.

Ko je odprla pismo, je v njem pisalo:

Če ne boste do jutri plačali 300 dolarjev, vam bomo vzeli hišo.

Melinda je bila šokirana, saj ni imela toliko denarja. Razmišljala je, koga bi vprašala za denar. Najprej je želela vprašati svojega sina. Ker mu je želela samo najboljše, ga ni.

Naslednji dan je na vratih pozvonilo. Ko je odprla svoja vrata hiše, sta bila pred vrati dva moška. Prišla sta dva gospoda oblečena v črno suknjo, belo kravato in v rokah sta držala ogromno papirja. Ko sta se predstavila, je Melinda izvedela, da je prvi mož bil iz sodišča in drugi iz zavarovalnice. Povedala sta ji, da že pet mesecev ni plačala dolga. Potem sta ji razložila, da ji bosta vzela hišo. Razložila sta ji tudi, da bosta jutri naredila tekmovanje. Hišo in živali bo dobil tisti, ki bo odgovoril pravilno na vse tri uganke. Melinda je začela jokati, saj so edino, kar je imela, bile njene živali. Porušil se ji je svet.

Gospoda sta odšla. Melinda je tudi sama odšla v hlev in dala pujskom hrano. Razmišljala je, kaj naj zdaj počne. Ko je pogledala po vasi, je videla, da sta moška že obesila povsod plakate, na katerih je pisalo o ugankah in glavni nagradi. Žalostna je zaspala.

Naslednji dan sta ji moška iz zavarovalnice in banke postavila prvo nalogo: »Pojdite in poiščite najmanjšo žival na svetu. Kdor jo bo našel in prinesel, bo zmagal.« Ljudje so šli in razmišljali, kaj bi lahko prinesli.

Melinda je bila žalostna in se usedla sredi travnika. Približala se ji je krava, ki je Melinda prej še nikoli ni videla. Bila je zelena in modra. Krava je Melindo vprašala: »Zakaj si žalostna?« Melinda se je prestrašila in začudila: »Ojoj, ti govoriš?« Krava ji je odgovorila: »Lahko ti pomagam, če želiš.« Melinda jo je vprašala: »Kako naj najdem najmanjšo žival na svetu? Toliko živali je na svetu …« Krava ji je odgovorila: »To bo čisto lahko. Ne skrbi! Ti moraš najti v zemlji le enega deževnika. To je najmanjša žival na svetu. On se lahko raztegne, ampak lahko se tudi tako zelo stisne skupaj, da bo najmanjši na svetu.« In res. Melinda je previdno pospravila deževnika v škatlo z zemljo.

Naslednji dan je Melinda prinesla svojo skrito žival v škatli. Ustavila sta se pri Melindi ter dobro pogledala. Začudila sta se ob deževniku in vedela, da je zmagovalka.

Dala sta ji še drugo nalogo: »Jutri prinesite najlepšo žival na svetu. Ne sme biti niti najmanjša, niti največja, niti srednje velika. Biti mora najlepša! Kdor jo bo našel in prinesel, bo zmagal.«

Melinda je spet klicala kravo: »Modra krava, kje si?« Za njenim hrbtom je že slišala, kako teče k njej in vprašala: »Ali imate še eno uganko?« Melinda ji je povedala, da morajo jutri prinesti vsak svojo najlepšo žival, ki ne sme ne velika, ne srednja, niti najmanjša. »Kaj naj naredim?« vpraša Melinda.  Krava odgovori: »To je čisto lahko. Jutri vzemi s seboj eno ovco! Ovca ni prevelika, ni srednja in ni niti majhna. Ona je najlepša žival na svetu!«

Naslednji sta se oba moška spet ustavila pri Melindi in dobro pogledala. Prinesla je ovco. Moška sta vedela, da je Melinda zmagovalka.

Dala sta ji še tretjo nalogo: »Do jutri zjutraj prinesite najbolj grdo žival na celem svetu!«

Melinda je poklicala Modro kravo spet na pomoč: »Kaj je najgrša žival na celem svetu?« Modra krava ji je odgovorila: »Ni najgrše živali na svetu. Jutri pojdi tja brez živali in jim povej: Na svetu ni najgrše živali. Vsaka na svoj način so lepe

Naslednji dan sta prišla spet na posestvo. Melinda ni pripeljala nobene živali. Moška sta se spogledala in razglasila zmagovalca. »Kmetijo dobiš nazaj, Melinda. Poglej, res je , vse živali so, vsaka na svoj način, lepe.«

Tako je dobila Melinda svojo kmetijo nazaj. Poklicala je Modro kravo, da bi se je zahvalila. Ampak krava ni prišla. Modre krave ni več bilo. Ni imela več Modre krave, imela je pa živali, ki so jo rešile pred zlobnimi ljudmi in jih imela rada. Odšla je v hlev in mirno nakrmila svoje živali. Tako je živela do konca svojih dni.

 

Od 70. – 77. prispevek – Prispevki učencev 2. r. Prvostopenjske srednje šole s slovenskim učnim jezikom sv. Cirila in Metoda na Katinari pri Trstu. To je podružnična šola Večstopenjske šola Vladimirja Bartola pri Svetem Ivanu pri Trstu. Prispevke so napisali učenci in učenke, ki so stari 12 let. Mentorica Kristina Kovačič

70. Osamljenost, Lisica, 12 let

Neko nedeljo se je Nina pripravljala za šolo, ker naj bi naslednji dan šla z razredom na šolo v naravo. Nina je pripravila vse: vzela je pižamo, imela je velik

kovček, pripravila je tudi nahrbtnik in torbico.

Naslednje jutro se je zbudila zgodaj, da bi šla v šolo malo prej. Pospremila jo je

mama. Pred vhodom v šolo je čakala profesorica, za šolo pa je že čakal avtobus. Bil

je lep, sončen dan. Na pločniku so bili nekateri sošolci, ki so se pogovarjali s profesorico.

Počakala je osmo uro v nekem kotičku. Ob osmih so sošolci napotili k avtobusu. Položili so kovčke v prtljažnik, nahrbtnik so lahko držali pri sebi. Nina je

sedela v zadnji vrsti v avtobusu. Bila je malo žalostna, ker vse punce, ki so bile v

zadnji vrsti, so se premaknile v prvo vrsto.

Ko so prišli v dom, so profesorice določile, kdo bo s kom v sobi. Deklice so se

pritoževale, da nočejo biti v sobi z Nino, ker je ona zelo čudna, zato je učiteljica določila, da se bo ji bo pridružila samo ena punca, ker je dom imel sobe samo po pet postelj, punce pa so bile v sedmih. Nina je bila v sobi, ko je vstopila Petra, bila je Ninina sošolka.

Tisti ponedeljek je Nina jedla sama, ker vsi punce in fantje niso hoteli biti pri

mizi.

Bil je večer, ko je Nina razmišljala o tem, kako bi bilo lepo, če bi imela

prijateljco. Petra je bila v sobi pri drugih puncah, ker so si pripovedovale zgodbe.

Te zgodbe so bile skrivnostne. Ko je zvonec zavonil, je pomenilo, da vsi morajo spat.

Takrat je Petra šla v svojo sobo, kjer je bila Nina. Petra se je počesala lase, med tem

ko Nina je bila že v postelji. Po desetih minutah je Petra ugasnila luč in zaspala.

Nina se je zbudila, ker je zaslišala čuden jok. Jokala je Petra, vprašala jo je

zakaj joka. Odgovorila ji je, da joče, ker so jo njene prijateljice imele za norca.

Nina jo je potolažila, vprašala jo je zakaj. Petra je odgovorila, da je to njena skrivnost; imela je fanta, ki jo je zapustil, ker je nosila aparat. Nina je rekla, da ni nič hudega, ker ima tudi ona aparat.

Drugo jutro so se zbudile pol sedmih, ker so se pripravile za ekskurzijo. Ko sta se obedve srečali v kopalnici, je se Petra zahvalila Nini za tisto noč, ker potem se je počutila boljše.

Profesorica je poklicala učence, ker je bila ura, da gredo v dolino, kjer bi risali

in slikali. Prišli v dolino in učenci so začeli malicati. Vsi so skupaj malicali, razen

Nine, ker ona je bila prevesela, da se ji je zjutraj Petra zahvalila. Gledala je Petro, ki se je pogovarjala s puncami, ko se je obrnila proti Nini in se nasmehnila ter jo pozdravila, obrnila se je k prijateljicam in spet nadaljevala s klepetanjem.

Ko so se vrnili v dom, je Petra stekla z drugimi po sobah, ker so morali na

stranišče, Nina pa je gledala skozi okno; bila je tako vesela, da so ji ulile solze.

V tistem trenutku je Petra prišla s straniišča in zagledala Nino. Vprašala jo je, zakaj

joče. Nina je odgovorila, da joče od veselja, torej ni nič hudega, naj jo ne skrbi.

Petra je začela pripovedovati, da so si vse punce predstavljale, da je Nina bila

čudna, ampak Petra jim je pripovedovala o tisti noči in zato so se punce premislile in spoznale, da je Nina simpatična.

V četrtek zjutraj je Nina šla na stranišče in ko se je vrnila, Petre ni bilo v sobi.

Našla je na postelji neko pismo, v katerem je bilo napisano, da Nina more v sobo 38.

Šla je v sobo, odprla je vrata in tam so bile njene sošolke, ki so jo povabile, da se

vsede blizu in da se pogovarja z njimi.

Ko se je vrnila iz šole v naravi, je Nina vse povedala mami, ker je bila zelo

vesela.

 

71. Osamljenost, Črv

Zgodilo se je, ko sem bil na počitnicah s starši v Cortini. Bilo je približno pred enim letom. Prispeli smo okoli sedme ure zvečer in jaz sem pomagal pripravljati večerjo; pogrnil sem mizo, medtem ko je moja sestra uporabljala telefon. Vprašal sem jo, če mi pomaga in ona mi mi je odgovovorila na grd način: Ne, nočem!!

Tudi moji starši so ji rekli, naj mi pomaga in ona je zopet rekla, da ne bo. Zato sem ji rekel, da ona je “šturla” in od tistega trenutka sem s tisto besedo pokvaril večer.

Moji starši so mi rekli, kako si upam in da te besede ne smem nikdar več ponoviti. Ukazali so mi, naj grem takoj spat. Mojo sestro pa so objemali in se oni skupaj smejali, jaz pa sem bil v postelji sam in za ves teden se ni nihče pogovarjal z menoj.

V tistem tednu sem se počutil zelo osamljenega. Tisti je bil najslabši teden v mojem življenju. Danes, po enem letu, to me ne boli več.

 

72. Osamljenost, Bela srna

Včasih se tudi meni zgodi, da sem osamljena. To se mi zgodi samo v šoli med odmori. Takrat malicamo in gremo ven na vrt, tam kjer fantje igrajo nogomet in punce klepetajo. Jaz se čutim osamljeno, ker ko punce klepetajo, ne razumem njihovih pogovorov in se ne morem vključiti.

Pogovora ne razumem, ker govorijo skoraj vedno stvari, ki jih jaz ne poznam. Klepetajo o Facebooku, Tik toku, Twitterju… Vse stvari, ki jih jaz ne poznam in razumem. Ne poznam jih in razumem, ker nimam telefona. Menijo se preko Whatsapp, kdaj se lahko srečajo, da gredo ven na večerjo ali skupaj nakupovat, kje s kom koga povabijo… Na vse dogodke, ki jih meni ne povejo, me niti ne povabijo. Samo, ker nimam telefona, še ne pomeni, da sem različna oseba. Zato se med sošolkami čutim zelo izključena. Najslabše je še, da se niti ne zavedajo tega (ne vse) ker so tako skoncentrirane v svoje pogovore, da niti ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. Ampak vsaj se lahko pogovarjam z Licio, ker tudi ona nima telefona in tudi ona je izključena in je v istem položaju kot jaz.

Doma vsaj ni tako, doma se počutim zelo v redu, veselo, varno… Kot bi se morala počutiti v šoli.

 

73. Osamljenost, Sara Maria Olivo

Zame ima osamljenost dve obliki, in sicer ali si ti kot oseba, ki nisi rada v družbi ali pa te ena oseba ali več izklučijo iz svoje družbe.

Če si oseba, kot v prvem primeru, trpiš zaradi osamljenosti, ampak si nato bolj navajena. Toda lahko zelo trpiš, ker te ne nihče ne razume, in ne veš, kaj bi reklain se zato sama oddaljiš od drugih.

V drugem primeru si lahko veliko v družbi, kot na primer v šoli, in ko treniraš kak šport ali igraš na kakšen inštrument, si izključen. Lahko si izključen, ker te ne marajo ena ali več oseb. V tem primeru lahko trpiš, ker si v nekem kraju vedno v družbi in v drugem pa ne. Potem zaradi osamljenosti nočeš več iti v tisti kraj…

Jaz sem doživela oba primera skupaj, oziroma v prvem primeru se je pojavil tudi drugi.

Eno leto od tega sem zamenjala športno društvo in na začetku nisem bila odprta do drugih oseb. Ko sem bila tam večkrat, sem bolje spoznala kraj  in zato sem bila bolj sproščena.

Zgodilo se je, da sem bila neki punci, ki je bila ena od najbolj popularnih, antipatična, zato sem bila izključena iz njihove družbe. Bila sem tam v družbi in sem jih samo poslušala in, ko je morala tista punca povedati neke skrivnosti, me je pošiljala proč. Če tega nisem počela, je naročila svoji sestri, naj me odstrani od skupine.

Mislim, da tam sem za druge učence bila čudna punca, saj nisem govorila. To sem počela, ker nisem hotela reči nekaj zgrešenega.

Po dolgem času sem dosegla to, da me ni več motilo, če bi me pošiljali stran, in skušala sem biti bolj odprta oseba.

Zdaj sva s tisto punco, ki me sprva ni marala, postali dobri prijateljici, in izvedela sem, da se s časom lahko vse spremeni, ampak moramo biti potrpežljivi in ne smemo nikoli obupati.

 

74. Osamljenost, Melissa Bognolo

Nekega dne sem se pripravljala, da bi šla v šolo in kot vedno nisem imela nikogar, da bi mu povedala, kako lepo sem se imela prejšnji dan. Komaj sem prišla domov, so mi moji starši povedali, da se bomo preselili v Paris. Bila sem zelo vesela, saj bi tam lahko dobila nove prijatelje, ki jih na teji šoli nisem imela.

Tako smo se preselili v Pariz in šla sem v novo v šolo. Najprej sem imela samo eno prijateljico, ampak potem sem razumela, da me je samo izkoriščala Počutila sem se vedno bolj osamljeno in nisem mislila na drugo. Zakaj me nobeden ne mara? Zakaj nimam prijateljev? Kaj je narobe z mano? Začeli some tepsti in se norčevati iz mene.

Počutila sem se vedno slabše, dokler se nismo zadnjič preselili, in tokrat v New York.

Šla sem v šolo in enem samem tednu postala najbolj popularna na vsej šoli. Prvič v svojem življenju nisem bila osamljena. Počutila sem se lepo, saj so me vsi hoteli za prijateljico in sem bila srečna. Bila sem vesela. In zdaj tisti, ki me niso marali. Tudi oni sme hoteli za prijateljico in zdaj smo vsi prijatelji in veseli. Samo kakšenkrat se mi še zgodi, da me ne poslušajo ali se me izogibajo, ampak sedaj sem tega navajena in zato nisem žalostna in se ne počutim slabo, saj kdaj pa kdaj nekdo hoče tudi biti s kom drugim.

Spominjam se, ko sem bila mlajša in nobeden me ni maral. Srečala sem eno tistih punc, ki me je tepla, zdaj me pa prosila, če bi lahko postali prijateljici. Šla sem naprej, da je ne bi poslušala, ker ne moram pozabiti na to, kar je ona storila meni.

Zdaj sem vesela s tem, kar sem in kar imam.

 

75. Osamljenost, David Ramani

Osamljenost ni lepa stvar. Veliko ljudi si ne želi sploh več živeti zaradi osamljenosti, ker se počutijo tako, kot da ne bi nič veljali. Tudi meni se je enkrat zgodilo v življenju, da sem se počutil osamljen. To zaradi zgodbe, ki vam jo bom sedaj povedal.

Nekoč sem bil zaljubljen v punco, imenovala se je Špela. Vidno je bilo, da ona ni bila v mene zaljubljena. Žal je ona ljubila drugega fanta, s katerim nisem bil jaz v dobrih odnosih. Ta fant se je imenoval Tomaž in me je vedno imel za norca.

Nekega dne, ko sem med odmorom malical in sedel s svojimi prijatelji na klopcah, se mi je kar na enkrat približal Tomaž. Bil je s svojimi prijatelji in ukazal tistim, ki so sedeli zraven mene, naj se umaknejo. Moji prijatelji so se Tomaža in njegove klape bali, ker so vedeli, da so bili zelo agresivni in da bi jih lahko stepli. Tokrat sem pa se res počutil osamljen, ker se ne bi nikoli pričakoval, da bi me moji prijatelji pustili samega.

Tomaž se je vsedel zraven mene in mi odprto povedal, da ne smem več biti zaljubljen v Špelo, ker če ne, me bo on močno pretepel. Odgovoril sem mu, da žal tega ne morem, ker sem v tisto punco zaljubljen. Kar se je tokrat zgodilo, ne bom nikoli več pozabil. Bilo je pet Tomaževih prijateljev in tri od njih so me držali za roke in za noge, da ne bi zbežal. Četrti je držal torto v rokah, peti pa je snemal s telefonom. Tomaž je naročil prijatelju, naj mu poda torto in mi jo je močno vrgel na obraz. Vsi okoli mene so se začeli smejati in to ne samo Tomaž in njegovi prijatelji, ampak praktično vsa šola. Tudi moji prijatelji so se režali, tega sploh nisem pričakoval.

Počutil sem se kot tarča in nisem imel nobenega izhoda iz te strašne situacije. Tomaž je odšel in sem mislil, da je hvala Bogu vsega tega konec, ampak najhujše me je še čakalo. Posnetek je poslal po internetu in jaz sem postal hec cele šole. Počutil sem se tako osamljenega, da sem se kar začel jokati, toda k sreči je to malo trajalo, le nekaj dni, in so vsi na ta dogodek pozabili.

 

76. Osamljenost, Črni panter

Osamljenost je čustvo, ki ga težko prenašati. Sili te, da razmisliš o sebi, o mnenju drugih, ker se sprašuješ, zakaj se čutiš tako osamljenega.

Potem se pretvarjaš, da si drugačen od tistega, kar si zares. Zato ne delaš tistega, ki ti je všeč, ampak tisto, ki je všeč drugim; se ne oblačiš, kot je po modi v tistem trenutku. Mislim, da to je kar težko prenašati.

Najslabše je, ko najdeš tisto osebo, ki te razume, ki ti hoče pomagati, ki je tvoj prijatelj, ker si mu všeč kot si, a niti z njim ne zmoreš biti tak kot si.

Veliko ljudi ti bo skušalo pomagati. Rekli ti bodo: “Ni pomembno, kar mislijo drugi.” ali “Samo ti veš, kaj ti je všeč.” ampak samo s časom, boš to razumel in te ne bo več skrbelo mnenje drugih.

Vsi na tem svetu smo bili osamljeni, vsaj nekajkrat. Nakaterim je to všeč in to delajo samovoljno, nekateri pa bi bili raje drugačni.

Kjer treniram, sem jaz ena izmed najmlajših igralk in četudi je razlika le za nekaj let, se mi zdi, da so nekatere moje sojgralke kot z drugega sveta. K treningu ne hodim zaradi prijateljic in si ne predstavljam, da me one imajo za svojo prijateljico. Vseeno pa vem, da moram biti z njimi vljudna in do njih spoštljiva.

 

77. Osamljenost, Kos

Včeraj smo se kot vsako soboto zmenili z bratranci, da gremo v gozdiček s kolesi. Ko smo se srečali, sem takoj opazil, da ima Gioele novo in večje kolo. Vesel sem bil zanj, ampak sem bil malo razočaran, ker sem še vedno imel manjše kolo, čeprav sem starejši. Bil sem edini, ki sem imel manjše kolo, in zaradi tega sem bil žalosten.

Ker nisem mogel drveti kot oni, sem se počutil malo osamljenega. Zmenili smo se, da bomo tekmovali, kdo doseže boljši čas. Čeprav sem dal vse iz sebe in močno potiskal s koleni in nogami, mi ni uspelo prekolesariti hitreje pd njih. Bil sem jezen, razočaran in bi najrajši odšel domov.

Moji bratranci se niso zavedali, kako se počutim. Rekli so mi, da danes nisem v formi. Bilo pa je veliko boljše, ko smo po tekmi šli prav v notranjost gozdička, kjer so drevesa bolj gosta. Tam pa ja sem bil jaz ta prvi, ker z manjšim kolesom sem boljše kontroliral kolo. Začel sem se zabavati in se počutiti boljše, kmalu sem pozabil na občutek osamljenosti, ki sem ga imel malo prej.

 

78. Osamljenost, Maruša Kumše, 14 let

Osamljenost je trenutek, ko nimaš nikogar. Ko si sam. Osamljenost je votla praznina, ki ves čas čaka na zlomljene duše, da se vgnezdi na dno njihovega srca. Povzroči tiho hrepenenje ter željo po osebi, samo eni, ki bi osvobodila zaseženo dušo in pregnala bolečino samote.

V glavi mi odmeva vprašanje, kdaj in zakaj se počutim osamljeno. Na vprašanje ne znam točno odgovoriti. Osamljenost se brez opozorila prikrade v moje telo, ko odide, pa pusti kup težkih misli.

Votla, prazna bolečina me zadene, ko sem sama v prazni sobi in mi družbo dela le tornado zlobnih misli.

Nihče te ne mara.

Nisi dovolj dobra.

Vsem je vseeno zate.

Zakaj nisi nekdo drug?

Teh misli se bojim, saj postane bolečina v meni še bolj ostra in boleča. Zaman upam na konec nevihte strašnih misli, a ni nikogar, ki bi me rešil pred njimi.

Osamljeno se počutim, kadar sem obkrožena z ljudmi. Takimi, ki hodijo mimo mene, kot da me ni. Takimi, ki jim iz ust letijo besede, ki bolijo. Osamljeno se počutim, ko sem s prijatelji, ki se obračajo proč od mene, ki sploh ne vedo, kako me prizadenejo njihova dejanja, ki me sploh ne razumejo. Prijatelji. V šoli ves čas ponavljamo zlajnano definicijo, kdo je pravi prijatelj. Nihče pa mi nikoli ne pove, kako naj najdem pravega prijatelja, ob katerem se nikoli ne bom počutila osamljeno, pravega prijatelja, ki mi ne bo nikoli zasadil noža v hrbet. Vse sem že storila, da bi pregnala praznino v sebi in iskala pravega prijatelja, a ga nisem našla. Naj čakam nanj? Koliko časa še? Koliko časa naj še čakam, da se bom počutila ljubljeno, spoštovano, da bo nekomu mar zame?

Tu se pojavi vprašanje. Bi me ljudje marali, če bi bila nekdo drug? Bi se hoteli pogovarjati z mano in me opazili, če bi se drugače oblekla, drugače obnašala? Potem za trenutek pomislim: Kaj če sem sama kriva, da sem osamljena. Je problem v meni?

Na ta vprašanja spet odgovorijo iste temačne misli, ki nenehno ponavljajo, kako bi se morala spremeniti, da bi bila drugim všeč, kako grdo in neljubljeno se počutim, kako je vsem vseeno zame, kako osamljena sem. Zlobne misli in osamljenost so kot začaran krog, ki se ponavlja in nikoli ne ustavi.

Za osamljenost ne obstaja nobeno zdravilo. Nobene tablete mi ne morejo poiskati prijatelja, s katerim bi bila lahko to, kar sem, pred katerim se ne bi sramovala, prijatelja, ki bi me razumel in mi stal ob strani, ko bi ga potrebovala. Noben antibiotik ne more zapolniti pekoče praznine in pregnati občutka osamljenosti. Noben zdravnik na tem svetu ne more preprečiti nenehnih izdajstev s strani prijateljev in nespoštovanja s strani tujcev.

Morda pa le obstaja rešitev. Majhna, puhasta rešitev, ki mi s svojimi svetlikajočimi očmi v temi da vedeti, da nisem sama. Ta majhna živalca, ki ima tako majceno  srce, a dovolj veliko, da točno ve, kdaj jo potrebujem. Ta majhna stvarca, ki me ima rada takšno, kot sem, me ne obsoja in ne ukazuje, kakšna bi morala biti. Majhna mačka, ki bi morala biti le domača žival, a je moja najboljša prijateljica. Morda je ta živalca rešitev, luč na koncu dolgega, temnega tunela osamljenosti. Ampak kaj, ko ne more biti vedno z mano in moram dolge ure osamljeno čakati nanjo.

Morda bom proti osamljenosti našla rešitev, ne bom se še predala. Iskala bom naprej. Mogoče se najde nekdo, ki je izkusil pekočo praznino osamljenosti, ki se širi po telesu kot požar. Mogoče se najde nekdo, ki me bo rešil pred večno samoto in jaz njega, nekdo, s komer bova osamljenost pregnala skupaj.

V vsej temačnosti, ki jo je v meni pustila osamljenost, mi preostane le še vera, da bom nekega dne našla nekoga, ki mu bo mar zame, s katerim se bom lahko pogovarjala o čemerkoli, ob katerem se mi ne bo treba pretvarjati, da sem nekdo drug. Morda bom nekega dne spoznala pravega prijatelja, ki mi bo stal ob strani in mi pomagal pregnati bolečo osamljenost iz dna mojega srca.