Vaši prispevki za literarni natečaj na temo OSAMLJENOST

0
164

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z Založbo Zala razpisuje literarni natečaj na temo »OSAMLJENOST«, in sicer v obdobju od 1.10.2021. do 31.1.2022.

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

1. Osamljenost; Čarna lepota starih časov, Maja Drolec, 62 let

Življenje je tako radostno, tako žalostno, tako minljivo, tako noro, tako nesmiselno, tako preklemano smešno …

Še živita Koštrčeva, Ana in Jožef, tam v prekmurskih ravnicah ob Murinih rokavih.  Zdi se, da ne bosta nikoli umrla. Po prekmurskem človeku ju je ustvaril Miško Kranjec in tako se zdi tudi zdaj, v drugih časih, po devetdesetih letih, ko življenje ni več samo tesno povezano z naravo, živijo tam dobri ljudje. Verjetno je njihovo življenje  še vedno tako, kot je bilo:

»Jožef, povej mi kaj lepega.«

In Jožef, čeprav tako močno osivel in v takih letih, je rekel sicer mirno, ne strastno, toda brez dvoma prisrčno in globoko:

»Ana, rad te imam…«

Taka ljubezen pa ne more nikdar umreti, taka ljubezen mora ostati v dediščino poznim rodovom: brez dvoma sloni svet na njej.

                                     /Miško Kranjec; Povest o dobrih ljudeh/

Tudi babica Mariška in dedi Jožek sta se imela rada; prisrčno in globoko, in  še se  imata, čeprav dedija od letošnjega aprila ni več. Ustnice so poslednjič izrekle  brezmejno ljubezen in zvestobo in se zaprle, vendar ljubezen najbrž ne bo umrla nikoli. Babica vsak dan poseda pred hišo na klopi, kjer sta prej posedala oba. Ob šelestenju jesensko obarvanega listja mu pripoveduje, da se je poletje prevesilo v jesen in da bo treba v hišo prinesti drva, ki jih je nacepil prejšnjo jesen. Pripoveduje mu o hčeri, zetu, ki skrbi zanjo bolj kot za svojo mamo, in o vnukih.  Spomni ga na njihove skupne sprehode  v naravo. V tihih nočeh se še vedno pomenkujeta, čeprav so ustnice spomladi poslednjič zašepetale: »Rad te imam.«

Jožef Koštrca je nabiral suhljad po gozdu, pomagal obdelovati njivico, dedi pa je bil mojster v delavnici. Vedno je priganjal svoji hčeri, kako kontrolirati olje pri motorju avtomobila. Bil je mehanik, specialist za motorje tistega časa;  »majster«  kombajnov, tovornjakov in avtov. S svojo  ekipo je  pred 60 leti deloval precej drugače, kot to delajo danes, a delalo se je s srcem. Bili so  kot zdravniki, ki poslušajo  jeklenega pacienta, kako diha, kako kašlja, če ima dovolj moči, če slučajno ne pije olja po nepotrebnem.  »Motor v avtu je kot srce v človeškem telesu; vedno  ga morate poslušati!«   je dedi vzgajal  mladino.

Tedaj, ko je spoznal svojo Mariško, je še posebej poslušal srce. Zgradila sta dom z »ogračekom« in drevjem; z velikim vrtom za zelenjavo, in vzgojila hčeri v ljubezni in spoštovanju.  Ko sta imela 50-letnico poroke, sta dobila za darilo »bicikl dvosed«, ki ju je spominjal na poroko na biciklih. Dedi je že zgodaj kupil prvi avto,  svojega fičeka, ki ga je bilo v hudih zimah z visokim snegom potrebno tudi kdaj ročno porivati.  Avto  je prišel posebno prav  po rojstvu prve hčerke, da so lahko šli na Goričko, kjer je njegov rojstni kraj, pa tudi po ostalem Pomurju, kjer so imeli znance, prijatelje, da ne omenjamo ljubega mu Pohorja, kamor so šli na  sankanje. Sledili so nakupi: prve televizije, prvega pralnega stroja, električnega štedilnika. Življenje je poskušal poenostavljati, posodabljati, novitete so ga vedno zanimale, zato je zelo cenil znanje, ki ga je srkal iz knjig in s pogovori z možmi. Babica, ki mu je zvesto sledila, je govorila, da je včasih celo preveč prijateljeval z znanci in  bil premalo z družino. Vse je nadoknadil pri vnukih;  nadoknadil je očetovski  čas, ki  ga je zaradi vseh mogočih obveznosti pogrešal s hčerkama.

Prvič sem ju srečala slabo leto po smrti njune prve hčerke. Babica me je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi.  Zazrla sem se v njene lase, spletene v prečudovito kito, ki se ovija okoli mehkih potez nežnega  obraza. Da ima njen zet, vdovec, otroke, mi je dahnila, ko sem pohvalila njihov dom in vrt, kamor gre najraje kar bosa, da začuti toplo zemljo, ki ji daje življenje. Dedi mi je pripovedoval, da je bil prišel, kot šestnajstletni fant iz Madžarske v Maribor, kjer se je naučil vse o strojih, da je prebolel nekatere hude bolezni, seveda pa se je naučil tudi »gučati«  žlahtno obarvano prekmurščino.

Kot kaže je vedel, da je z zabave vedno potrebno oditi, ko  je še fajn. In tako  se je odločil tudi s svojim življenjem. Odšel je dokaj na hitro, ampak  do konca je bil aktiven,  vesel in zabaven. Njegova zgodba ni samo ena zgodba o življenju, ampak je zgodba o ljubezni do življenja. In babica Mariška je ostala sama. Sama v njunem domu. Še vedno obdeluje  prečudoviti vrt, kosi travo in neguje cvetlične grede. Še vedno skaklja po zemlji, po jutranji rosi kot mlado dekle s svojo debelo kito las, v dolgem krilu, ki pokriva  bosa stopala.

Zadnje dni se je k njej zatekel mačkon, brez doma in imena. Prihaja ob večerih. Babica, zavita v molk,  dediju pripoveduje o dogodivščinah tega dne. Skupaj se spomnita pokojne hčerke in govorita  o čarih lepote starih časov, ko sta bila še mlada. Na nebu pa sije zvezdnata noč,  slišijo se klici divjih rac in šumenje Mure.  Sivo-tigrasti mačkon se povzpne  poleg babice na klop, čeprav mu babica tega sprva ni dovolila, zato jo je popraskal po copatih, kot da bi ji hotel povedati, da je tu, in zamijavka.  Ve, da mu bo pripovedovala, kako sta se z dedijem vozila v mesto, kjer je pazila na vnučke, jim skuhala kosilo, oprala in zlikala perilo, počistila stanovanje; in to vsak dan, dokler nista prišla iz službe  hči in zet, in potem, v nekaj letih, so vnuki odšli v svet.

Mačkona je babica vesela, a ga vseeno okara: »Kje si se potepal cel dan?«, a kara ga samo navidezno, kot je karala dedija, če se je s kolesom odpeljal po časopis in se ustavil še pri prijatelju. V skodelico mu natrosi hrane, ga poboža po kožuščku in začuti toploto potepuškega mačkona in bitje njegovega srca. Maček Ringo, tako ga je poimenovala, pa ji mijavka:

»Zdaj sem tu in prav je, da sem tu, da ne boš sama.«  Seveda si želi mačje svobode, zato zjutraj spet odide in se vrača zvečer.

Babica  razmišlja, da se je po dolgem času  zgodilo dovolj stvari, o katerih bi se morala pogovoriti … Strmi v svoje dlani, ki kopljejo po zemlji, nad njo pa leži tišina. Jutri mu bo povedala, svojemu Jožeku, da se bo treba pripraviti na zimo, potem bo prišla pomlad, prav toliko bo cvetja in ptice bodo prav tako lepo pele, le njega ne bo z njo.

2. Ko nisi več osamljen, Franjo Frančič, 63 let

Seveda bi moral začeti prej, morda z vesoljem, a kaj napisati drugega kot:

rojstvo je čudež! Rodiš se sam.

In kako je nastalo vesolje? Tisto o velikem poku, o teoriji, da je bilo vesolje zelo vroče, gosto in majhno. Pred štirinajstimi milijardami let pa se je eksplozivno razširilo. Toda zakaj? Mar ni dovolj, če se človek kdaj pa kdaj ob večerih ali nočeh zazre v zvezdno nebo. A nekaj je gotovo:

vsako novo rojstvo je novo vesolje!                                                                                                                                            Kot je tudi res, da vsak človek ob rojstvu dobi svojo zvezdo na nebu.

Srečno ali nesrečno, saj veste kako pravijo: ta se pa rodil pod srečno zvezdo.

No, ko se je rodila moja Princesa je vse nebo zatrepetalo in zvezde se veselo zaploskale.  Zakaj moja?

Morda zato, ker je morda ob rojstvu imela konček odseva mojih oči, malček mojih las, kakšno podobno potezo na prelepem obrazu, ki je namesto joka sijal in se smejal. Resnično, pravijo že tako, da otrok ob prihodu na svet vsaj malo zajoka. Moja Princesa pa se je zasmejala. Seveda pa ni bila samo moja, največ je bila od zvezd. Kljub tisočim željam sem ji želel predvsem eno:

naj nima mojega nemirnega in nesrečnega srca!

In čemu takšne temne misli ob tem, da je njen prihod razsvetlil ne samo sobo, ampak ves svet?

Zato, ker je pač usoda določila, da se rodim pod zelo, zelo nesrečno zvezdo, Kako srečen bi bil, če bi bila vsaj Zvezdica Zaspanka.

Če ste kdaj opazovali lastovke, kako skrbno pripravijo gnezdo za male lastovice, kako par vestno skrbi za svoje mladičke, kako jim izmenično nosi hrano in jih varuje?

Do tistega trenutka, ko lahko same poletijo v nebo.

Ljudje pa, daleč zadaj smo za lastovkam in mnogo, mnogo živalmi.

Ker pač je tako, če se rodiš pod nesrečno zvezdo in si ptiček brez gnezda, ostaneš nekje v sebi ranjen. Nikdar več se te rane ne zacelijo.

Ker o ljubezni je ena sama resnica:           je ali je ni!

A naši otroci niso naši, morda jih objamemo in se dotaknemo za kratek trenutek, potem gredo po svoji poti. A vendar jih nosimo v svojem srcu na vekomaj.

Torej, je sledil zlati trenutek in čas, ki sva ga preživela s Princeso.

V malem obmorskem mestecu so po tleh posejani starodavni tlakovci. In tako, ko sva se s Princeso odpravila sprehod, je bila potrebna samo minuta, da je Princesa zaspala. Niti toliko ni počakala, da bi kot večkrat pomahala galebom, ki so se zibali na čipkah valov. Seveda, ja, je bila prej previta in nahranjena. Mnogi so pripovedovali, da druge princese vedno nekaj zahtevajo, da jih budijo sredi noči, da jih napenja in bi brez kamiličnega čaja s kumino le težko nazaj zaspali. Ni izmišljotina, Princesa je bila zdrava in zadovoljna, ko si ji pred očmi pomahal s kakšno igračo se je vsakič nasmejala. Ampak. prav vsakič.

Seveda je prišel čas, da bi Princeso dali ki drugim princem in princesam v jaslice ali vrtec. Od daleč sem jo opazoval v skupini in resnici na ljubo, prvič sem jo videl nezadovoljno in nesrečno. Odločitev je bila lahka in Princesa je večino časa do šole, ostala doma.

Tisto drugo leto so glasovi postali besede in ati, mami, pika poka, mnjami ami, papi in podobno je počasi dobivalo smiselna vprašanja. Čas hitro pelje čez nas, če pa je še zlat, še hitreje.

Kako bi pozabil na prve Princesine korake? Na prve padec in buško na čelu? Na prve solze in jezo? Na prva težka vprašanja?

Oči, kaj je to zaupanje? Kaj sreča? Kaj ljubezen?

Ko je Princesa dopolnila tretje leto, sem poskušal z besedami:

seveda pa ni šlo vse gladko!

A , kot ata, avion, avto, a na nas gleda prvi, kako dober je ananas.

B, kot brat, bolha, breza, beli, beli sneg, mehka roka, ki nas boža.

Pogledal sem spokojno miren Princesin obraz. Za hip, dva se je nasmehnila in obrnila na bok ter globoko vzdihnila.

Kmalu, kmalu je sama črkovala in brala, z besedami na vrtove domišljije odpotovala. Tako je najin zlati čas s Princeso hitro, hitro potekel. A vem, da ne ona ne jaz nisva ga pozabila.

Zdaj je ona stopila na čelo vrste, tesno k sebi stiska svojo Princesko. No ja, tudi ta je malo moja.

In seveda največ od zvezd.