Vaši prispevki za literarni natečaj na temo OSAMLJENOST

0
714

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje, v sodelovanju z Založbo Zala razpisuje literarni natečaj na temo »OSAMLJENOST«, in sicer v obdobju od 1.10.2021. do 31.1.2022.

Več o natečaju si preberite tu.

 

Vaši prispevki:

1. Osamljenost; Čarna lepota starih časov, Maja Drolec, 62 let

Življenje je tako radostno, tako žalostno, tako minljivo, tako noro, tako nesmiselno, tako preklemano smešno …

Še živita Koštrčeva, Ana in Jožef, tam v prekmurskih ravnicah ob Murinih rokavih.  Zdi se, da ne bosta nikoli umrla. Po prekmurskem človeku ju je ustvaril Miško Kranjec in tako se zdi tudi zdaj, v drugih časih, po devetdesetih letih, ko življenje ni več samo tesno povezano z naravo, živijo tam dobri ljudje. Verjetno je njihovo življenje  še vedno tako, kot je bilo:

»Jožef, povej mi kaj lepega.«

In Jožef, čeprav tako močno osivel in v takih letih, je rekel sicer mirno, ne strastno, toda brez dvoma prisrčno in globoko:

»Ana, rad te imam…«

Taka ljubezen pa ne more nikdar umreti, taka ljubezen mora ostati v dediščino poznim rodovom: brez dvoma sloni svet na njej.

                                     /Miško Kranjec; Povest o dobrih ljudeh/

Tudi babica Mariška in dedi Jožek sta se imela rada; prisrčno in globoko, in  še se  imata, čeprav dedija od letošnjega aprila ni več. Ustnice so poslednjič izrekle  brezmejno ljubezen in zvestobo in se zaprle, vendar ljubezen najbrž ne bo umrla nikoli. Babica vsak dan poseda pred hišo na klopi, kjer sta prej posedala oba. Ob šelestenju jesensko obarvanega listja mu pripoveduje, da se je poletje prevesilo v jesen in da bo treba v hišo prinesti drva, ki jih je nacepil prejšnjo jesen. Pripoveduje mu o hčeri, zetu, ki skrbi zanjo bolj kot za svojo mamo, in o vnukih.  Spomni ga na njihove skupne sprehode  v naravo. V tihih nočeh se še vedno pomenkujeta, čeprav so ustnice spomladi poslednjič zašepetale: »Rad te imam.«

Jožef Koštrca je nabiral suhljad po gozdu, pomagal obdelovati njivico, dedi pa je bil mojster v delavnici. Vedno je priganjal svoji hčeri, kako kontrolirati olje pri motorju avtomobila. Bil je mehanik, specialist za motorje tistega časa;  »majster«  kombajnov, tovornjakov in avtov. S svojo  ekipo je  pred 60 leti deloval precej drugače, kot to delajo danes, a delalo se je s srcem. Bili so  kot zdravniki, ki poslušajo  jeklenega pacienta, kako diha, kako kašlja, če ima dovolj moči, če slučajno ne pije olja po nepotrebnem.  »Motor v avtu je kot srce v človeškem telesu; vedno  ga morate poslušati!«   je dedi vzgajal  mladino.

Tedaj, ko je spoznal svojo Mariško, je še posebej poslušal srce. Zgradila sta dom z »ogračekom« in drevjem; z velikim vrtom za zelenjavo, in vzgojila hčeri v ljubezni in spoštovanju.  Ko sta imela 50-letnico poroke, sta dobila za darilo »bicikl dvosed«, ki ju je spominjal na poroko na biciklih. Dedi je že zgodaj kupil prvi avto,  svojega fičeka, ki ga je bilo v hudih zimah z visokim snegom potrebno tudi kdaj ročno porivati.  Avto  je prišel posebno prav  po rojstvu prve hčerke, da so lahko šli na Goričko, kjer je njegov rojstni kraj, pa tudi po ostalem Pomurju, kjer so imeli znance, prijatelje, da ne omenjamo ljubega mu Pohorja, kamor so šli na  sankanje. Sledili so nakupi: prve televizije, prvega pralnega stroja, električnega štedilnika. Življenje je poskušal poenostavljati, posodabljati, novitete so ga vedno zanimale, zato je zelo cenil znanje, ki ga je srkal iz knjig in s pogovori z možmi. Babica, ki mu je zvesto sledila, je govorila, da je včasih celo preveč prijateljeval z znanci in  bil premalo z družino. Vse je nadoknadil pri vnukih;  nadoknadil je očetovski  čas, ki  ga je zaradi vseh mogočih obveznosti pogrešal s hčerkama.

Prvič sem ju srečala slabo leto po smrti njune prve hčerke. Babica me je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi.  Zazrla sem se v njene lase, spletene v prečudovito kito, ki se ovija okoli mehkih potez nežnega  obraza. Da ima njen zet, vdovec, otroke, mi je dahnila, ko sem pohvalila njihov dom in vrt, kamor gre najraje kar bosa, da začuti toplo zemljo, ki ji daje življenje. Dedi mi je pripovedoval, da je bil prišel, kot šestnajstletni fant iz Madžarske v Maribor, kjer se je naučil vse o strojih, da je prebolel nekatere hude bolezni, seveda pa se je naučil tudi »gučati«  žlahtno obarvano prekmurščino.

Kot kaže je vedel, da je z zabave vedno potrebno oditi, ko  je še fajn. In tako  se je odločil tudi s svojim življenjem. Odšel je dokaj na hitro, ampak  do konca je bil aktiven,  vesel in zabaven. Njegova zgodba ni samo ena zgodba o življenju, ampak je zgodba o ljubezni do življenja. In babica Mariška je ostala sama. Sama v njunem domu. Še vedno obdeluje  prečudoviti vrt, kosi travo in neguje cvetlične grede. Še vedno skaklja po zemlji, po jutranji rosi kot mlado dekle s svojo debelo kito las, v dolgem krilu, ki pokriva  bosa stopala.

Zadnje dni se je k njej zatekel mačkon, brez doma in imena. Prihaja ob večerih. Babica, zavita v molk,  dediju pripoveduje o dogodivščinah tega dne. Skupaj se spomnita pokojne hčerke in govorita  o čarih lepote starih časov, ko sta bila še mlada. Na nebu pa sije zvezdnata noč,  slišijo se klici divjih rac in šumenje Mure.  Sivo-tigrasti mačkon se povzpne  poleg babice na klop, čeprav mu babica tega sprva ni dovolila, zato jo je popraskal po copatih, kot da bi ji hotel povedati, da je tu, in zamijavka.  Ve, da mu bo pripovedovala, kako sta se z dedijem vozila v mesto, kjer je pazila na vnučke, jim skuhala kosilo, oprala in zlikala perilo, počistila stanovanje; in to vsak dan, dokler nista prišla iz službe  hči in zet, in potem, v nekaj letih, so vnuki odšli v svet.

Mačkona je babica vesela, a ga vseeno okara: »Kje si se potepal cel dan?«, a kara ga samo navidezno, kot je karala dedija, če se je s kolesom odpeljal po časopis in se ustavil še pri prijatelju. V skodelico mu natrosi hrane, ga poboža po kožuščku in začuti toploto potepuškega mačkona in bitje njegovega srca. Maček Ringo, tako ga je poimenovala, pa ji mijavka:

»Zdaj sem tu in prav je, da sem tu, da ne boš sama.«  Seveda si želi mačje svobode, zato zjutraj spet odide in se vrača zvečer.

Babica  razmišlja, da se je po dolgem času  zgodilo dovolj stvari, o katerih bi se morala pogovoriti … Strmi v svoje dlani, ki kopljejo po zemlji, nad njo pa leži tišina. Jutri mu bo povedala, svojemu Jožeku, da se bo treba pripraviti na zimo, potem bo prišla pomlad, prav toliko bo cvetja in ptice bodo prav tako lepo pele, le njega ne bo z njo.

2. Ko nisi več osamljen, Franjo Frančič, 63 let

Seveda bi moral začeti prej, morda z vesoljem, a kaj napisati drugega kot:

rojstvo je čudež! Rodiš se sam.

In kako je nastalo vesolje? Tisto o velikem poku, o teoriji, da je bilo vesolje zelo vroče, gosto in majhno. Pred štirinajstimi milijardami let pa se je eksplozivno razširilo. Toda zakaj? Mar ni dovolj, če se človek kdaj pa kdaj ob večerih ali nočeh zazre v zvezdno nebo. A nekaj je gotovo:

vsako novo rojstvo je novo vesolje!                                                                                                                                            Kot je tudi res, da vsak človek ob rojstvu dobi svojo zvezdo na nebu.

Srečno ali nesrečno, saj veste kako pravijo: ta se pa rodil pod srečno zvezdo.

No, ko se je rodila moja Princesa je vse nebo zatrepetalo in zvezde se veselo zaploskale.  Zakaj moja?

Morda zato, ker je morda ob rojstvu imela konček odseva mojih oči, malček mojih las, kakšno podobno potezo na prelepem obrazu, ki je namesto joka sijal in se smejal. Resnično, pravijo že tako, da otrok ob prihodu na svet vsaj malo zajoka. Moja Princesa pa se je zasmejala. Seveda pa ni bila samo moja, največ je bila od zvezd. Kljub tisočim željam sem ji želel predvsem eno:

naj nima mojega nemirnega in nesrečnega srca!

In čemu takšne temne misli ob tem, da je njen prihod razsvetlil ne samo sobo, ampak ves svet?

Zato, ker je pač usoda določila, da se rodim pod zelo, zelo nesrečno zvezdo, Kako srečen bi bil, če bi bila vsaj Zvezdica Zaspanka.

Če ste kdaj opazovali lastovke, kako skrbno pripravijo gnezdo za male lastovice, kako par vestno skrbi za svoje mladičke, kako jim izmenično nosi hrano in jih varuje?

Do tistega trenutka, ko lahko same poletijo v nebo.

Ljudje pa, daleč zadaj smo za lastovkam in mnogo, mnogo živalmi.

Ker pač je tako, če se rodiš pod nesrečno zvezdo in si ptiček brez gnezda, ostaneš nekje v sebi ranjen. Nikdar več se te rane ne zacelijo.

Ker o ljubezni je ena sama resnica:           je ali je ni!

A naši otroci niso naši, morda jih objamemo in se dotaknemo za kratek trenutek, potem gredo po svoji poti. A vendar jih nosimo v svojem srcu na vekomaj.

Torej, je sledil zlati trenutek in čas, ki sva ga preživela s Princeso.

V malem obmorskem mestecu so po tleh posejani starodavni tlakovci. In tako, ko sva se s Princeso odpravila sprehod, je bila potrebna samo minuta, da je Princesa zaspala. Niti toliko ni počakala, da bi kot večkrat pomahala galebom, ki so se zibali na čipkah valov. Seveda, ja, je bila prej previta in nahranjena. Mnogi so pripovedovali, da druge princese vedno nekaj zahtevajo, da jih budijo sredi noči, da jih napenja in bi brez kamiličnega čaja s kumino le težko nazaj zaspali. Ni izmišljotina, Princesa je bila zdrava in zadovoljna, ko si ji pred očmi pomahal s kakšno igračo se je vsakič nasmejala. Ampak. prav vsakič.

Seveda je prišel čas, da bi Princeso dali ki drugim princem in princesam v jaslice ali vrtec. Od daleč sem jo opazoval v skupini in resnici na ljubo, prvič sem jo videl nezadovoljno in nesrečno. Odločitev je bila lahka in Princesa je večino časa do šole, ostala doma.

Tisto drugo leto so glasovi postali besede in ati, mami, pika poka, mnjami ami, papi in podobno je počasi dobivalo smiselna vprašanja. Čas hitro pelje čez nas, če pa je še zlat, še hitreje.

Kako bi pozabil na prve Princesine korake? Na prve padec in buško na čelu? Na prve solze in jezo? Na prva težka vprašanja?

Oči, kaj je to zaupanje? Kaj sreča? Kaj ljubezen?

Ko je Princesa dopolnila tretje leto, sem poskušal z besedami:

seveda pa ni šlo vse gladko!

A , kot ata, avion, avto, a na nas gleda prvi, kako dober je ananas.

B, kot brat, bolha, breza, beli, beli sneg, mehka roka, ki nas boža.

Pogledal sem spokojno miren Princesin obraz. Za hip, dva se je nasmehnila in obrnila na bok ter globoko vzdihnila.

Kmalu, kmalu je sama črkovala in brala, z besedami na vrtove domišljije odpotovala. Tako je najin zlati čas s Princeso hitro, hitro potekel. A vem, da ne ona ne jaz nisva ga pozabila.

Zdaj je ona stopila na čelo vrste, tesno k sebi stiska svojo Princesko. No ja, tudi ta je malo moja.

In seveda največ od zvezd.

 

2. Novi začetki, Maruša Malnarič, odrasla oseba

Obstala je na pločniku, pred poslovno stavbo, sredi prazne Ljubljane. Prijetno toplo sončno  ponedeljkovo popoldne ni moglo ogreti njenega telesa, tresa se je, kot bi jo mrazilo v zimskem metežu. Suho grlo ima, papir drži v roki – odpoved. Čuti pritisk v glavi, razbijanje srca, noge ima težke. Kozarec vode bi, šok je povzročil dehidracijo, mora se umiriti in zbrati misli. Začetek aprila je, slabe tri tedne po prvi ustavitvi javnega življenja zaradi virusa, katerega razsežnosti tačas niso nikomur poznane. Vse je zaprto. Kam naj gre?

Po sestanku je jasno kam pes taco moli. Doletelo jo je, kar je mislila, da je v tej organizaciji ne more nikoli. Menila je, da so občasna razhajanja in težave zgolj trenutne ovire, ki se jih da spremeniti v izzive in jih premagati.

Prežemal jo je občutek izločenosti, osamljenosti, nerazumevanje situacije, njenih prizadevanj in truda, vloženega v nekajletno delo. S papirjem v roki odhaja iz pisarne, v kateri se ji je pravkar sesul svet. Samozaupanje in dostojanstvo sta splavala po vodi, v šoku in strahu pred negotovostjo, je pokazala svojo ranljivo plat in delila solze z inkvizitorjem njene eksistence.

V času vsesplošnega zaprtja in ustavitve javnega življenja, ko so tudi hodniki organizacije, kjer je (bila) zaposlena, prazni, je soočenje z izgubo zaposlitve še nekoliko težje. Nobenega sočutnega pogleda, prijateljskega objema ali stiska rok. Niti posloviti se ni mogla, saj bo odpovedni rok potekal v karanteni.

Ponedeljkovo jutro je bilo tako lepo, sončno, vedro, v zgodnjem popoldnevu se ji je zdelo, da se vedrina spreminja v nekaj temačnega, težkega, v nekaj na kar nima vpliva, kar jo je zadelo povsem nepripravljeno. Kriza je, podjetja pošiljajo ljudi na čakanje na delo, nekateri delajo od doma. Potrebe po novih kadrih, vsaj z njenim strokovnim profilom, mirujejo, zaposlovanje je močno okrnjeno. Družino ima, majhnega otroka, eksistenca je zanjo ključna.

Kako se je tistega dne pripeljala domov ji ni jasno, dvakrat se je za las izognila prometni nesreči. Počutila se je , kot da sedi na čustvenem vrtiljaku, ki poblaznelo divja brez cilja. Je bil res njen trud, njeno nekajletno delo in prizadevanja tako slabo cenjena, nepomembna in neopažena?

Ko se je prvi šok polegel je hvaležno ugotovila, da obstaja peščica ljudi, s katerimi je sodelovala v organizaciji, ki ji je pripravljena stati ob strani. Občasno jim je pomagala, kolikor je v okviru svojega dela lahko. Njihov odnos je bil kolegialen in poslovno korekten. Po prejeti odpovedi, se je večina kolegov odmaknila do nje, kot bi bilo kaj narobe z njo in ne s celotno situacijo zaradi katere je izgubila zaposlitev. Ponujena podpora s strani znancev je bila vredna zlata.

*

Zaposlila se je v novi službi, stvari se umirjajo, življenje teče v novih tirnicah. Večina kolegov, s katerimi je odlično sodelovala, ima zdaj status bežnih znancev. Vesela je, da je ohranila dober odnos s tistimi, ki so ji v najtežjih trenutkih stali ob strani. Hvaležna je za to izkušnjo, za njihovo podporo. Prijatelje je spoznala v nesreči. Okrepila je posebno empatijo do ljudi in trdno je odločena, da bo tudi sama lahko ponudila oporo ljudem, potrebnim pomoči v stiski. Vsakič znova se opomni, da mora zaupati sebi in svoji intuiciji. Prevetrila je prioritete, pri vrhu seznama niso več nehvaležneži, omahljivci in pozabljivci korektnosti in solidarnosti – zanje ni prostora niti na dnu njene lestvice.

Razveseli se majhnih pozornosti. Večkrat objame svoje bližnje, se nasloni na močno drevo v gozdu, poje pod masko, včasih pa tudi brez nje, čeprav ima slab posluh.

 

4. Osamljenost v zakonu, Milena Šimunič, odrasla oseba

Oba sta bila vzgojena v konzervativnem smislu življenja. Poročila sta se pred petinštiridesetimi leti in še vedno sta skupaj. Rodili so se jima trije otroci, dva sta živa in pri kruhu kot se reče. Le malokdo, ki pozna to družino, bi rekel, da niso srečni. Na videz je z njimi vse v redu, nihče pa ne pozna samega jedra oziroma bistva obstoja skupnosti. Zmeraj je tako, da če hočemo, da kaj uspe, se moramo zelo potruditi. Vložiti je potrebno vso svojo energijo, željo in ljubezen. Znati je treba odpuščati, sprejemati drugačnost značajev in jih razumeti. Nič ni samo po sebi umevno. Posledično zmeraj nekdo da več in sprejme manj kot si zasluži ali bi si želel.

Tudi ta družina ni bila izjema. Žena je nosila pretežni del zakonskega bremena, kar se tiče, ne samo dela kot takega, predvsem je nosila tudi vso breme psihične narave. Vsa skrb za družino je padla na njena ramena. Bila je doma, gospodinja,  ki je skrbela za otroke in moža. Mož je hodil v službo in ker je bil vedno utrujen in je zato veliko počival, se je morala sama ukvarjati z otroki. Sama kot ženska ni bila deležna moževega razumevanja, niti pomoči. Ni ji več izkazoval naklonjenosti in ljubezni kot na začetku njunega zakona, ni bilo skupnih izletov in druženj s prijatelji. Tako močno si je želela njegove pozornosti, objema, nežnosti, če bi bila deležna vsaj kanček nečesa od tega, bi z radostjo vse prenesla. Žal temu ni bilo tako. Vedno bolj je bila zagrenjena in žalostna, premlada za vsa odrekanja, ki naj bi bogatila njuno skupno življenje. Četudi je bila utrujena, ji noč ni prinesla sna. Velikokrat je dolgo v noč jokala ob spečem možu. Močno si je želela in potrebovala njegovih nežnosti, občutka, da je ljubljena in zaželena. Vedno bolj je venela. Leta so tekla in le redkokdaj je bila deležna njegove pozornosti, pa še ta je bila zgolj iz njegove potrebe po potešitvi. Velikokrat se je skušala pogovoriti z njim. Z vsem se je vedno strinjal, le spremembe so bile kratkega veka in še to samo zato, da ne bo tako sitna. Moža to ni zanimalo in je videl le sebe in njegovo zalaganje za dobrobit družine, da jim zagotovi materialne dobrine. Res je pridno delal in s tega vidika je tudi poskrbel za njih, zato ga je spoštovala, vendar ni opazil, da je na ta način zgubil vso razsodnost, kaj je v zakonu in nasploh v življenju, prioriteta.

Najbolj  jo je bolelo dejstvo, da se ni posvečal niti otrokoma, ne psihično, ne fizično, vse je prepuščal ženi. Tudi na počitnice, je sama hodila z njima. Ob času šolanja, je sama hodila na roditeljske sestanke, na šolske prireditve in na športna tekmovanja. Po potrebi jima je pomagala pri domačih nalogah. Bila sta pridna in bistra otroka. V šoli so ju vedno pohvalili in na koncu šolskega leta, sta zraven odličnih spričeval, dobivala tudi pohvale in nagrade. Bila je zelo ponosna na njiju. Otroka sta vesela in s ponosom pokazala očetu svoje dosežke, saj ju je pohvalil in jima čestital, vendar na nek hladen način. Vso pristnost in občudovanje sta dobila od matere. Trudila se je, da bi jima nadomestila tudi očeta, kar je možno samo v teoriji, v resnici sta otroka čutila pomanjkanje očetove pozornosti in njegove ljubezni do njiju. V njihovih odnosih, so sevale vedno večje vrzeli, ki jih ni bilo mogoče zapolniti. Otroka sta se odtujila od očeta, ki ni znal z njima komunicirati in je, kar se otrok tiče, spraševal ženo za vse, kar ga je zanimalo, v zvezi z njima. Veliko ga tako ali tako ni zanimalo, ni imel ne volje, ne časa. Vedno manj je bil zainteresiran za svojo družino.

V tretjem obdobju družine sta ostala sama. Otroka sta diplomirala, se zaposlila in živela svoje življenje, vsak na svojem kocu. Njihov dom je ostal nem in prazen. Mož se je upokojil, zato je žena upala, da bosta užila skupni čas tako, da bosta nadoknadila vsaj delček njune skupnosti, za katere je bila izropana v teh dolgih letih samote. Končno sta imela čas samo zase. Sedaj sta imela priložnost in pogoje za izlete, obiske znamenitosti, gledališča, muzejev. To si je želela celo življenje. Njeno upanje pa se kaj hitro razblinilo, saj sta bila odtujena in predvsem navajena živeti vsak zase. Silila ga je v pogovor, vendar je zmeraj govorila samo ona. Spretno se je izmikal konkretnim odgovorom in dogovorom zavezi v boljši odnos. Njegovo ravnanje jo je globoko prizadelo, predvsem pa njegova ignoranca. Mirno se je zleknil na kavč, pred televizor in po navadi takoj tudi zaspal. Vedno mu je zavidala to sposobnost spanja. Med njima ni bilo ničesar več, na čemu bi lahko gradila svojo skupnost.

Predlagala mu je ločitev, ki pa je nikakor ni hotel sprejeti. Zatrjeval ji je, da jo ima rad, da brez nje ne more živeti in da ločitev ne pride v poštev. Obljubil ji je kot že neštetokrat, da se bo spremenil, da bo drugače in ona vsakokrat z novim upanjem čaka na ta čas sprememb. Zaživi in zacveti, ko prideta otroka na obisk. Takrat se razgovori in vpija njune pripovedi. Vpija njuno iskrivost in mladost, ki jo navdihuje, ko ostane spet sama in posluša le ponavljajoče smrčanje, ki dopira do nje s kavča ali postelje.

Z upanjem zre v leta zadnjega obdobja svojega in njegovega življenja, da se razblinijo samotni zidovi, da začuti toplo dlan na svoji rami in pogovor, da ji izbriše strah osamelosti.

 

5. Sprehajališče, Igor Šmid, 59 let

1.

Zavijem v sprehajališče spominov. Rumeno-oranžne besede padajo proti tlem. V spiralnem letu se dviga plastična vrečka. Vrti se, kot da nima teže. Ne morem odmakniti pogleda. Tedaj sem se ponovno rodil. Moja mama je bila svetloba. Vse naokoli vonj po košeni travi. V daljavi zelena klop. Poleg nje gugalnica. Usedem se. Prosim jo, da me porine. Želim si še višje. Reče, da se dobro držim. Vznemirja me vse hitrejše zibanje. S stopali se dotikam oblakov. Naenkrat se ne spuščam več. Postajam vse lažji.

Črta na nebu je popolnoma ravna. Pod njo je temneje od sivega. Strehe se gnetejo v sloje. Upočasnjujejo gibe. Telo je podobno školjki. Občutenja se lepijo na kožo. Diham v ritmu stenske ure.

Prsti drsijo skozi svetlikanje v laseh. Z usločanjem vratu zapeljuješ ustnice. Poljube skrivam v pramene. Potem jih iščem z dlanjo. Lahko sva kjerkoli. Ugašam sveče, ko je dih neslišen.

Včasih se prostor zvija od zgoščenosti. Potem se odmikava, kot sprehajalci z maskami. Spolzke korenine pod listjem. Včasih jih spregledam. Zdrs v mokroto je neizbežen. Potem si še bolj želim bližine.

Krog se dotika črtovja iz trav. Veter valovi minevanje. Snopi malodušja ležijo na polju. Strnišče bode v podplate. Dotiki sejejo nelagodje. Um beži vsakdanjosti. Igra za velike. Za njimi ruševine.

Vdih je rojstvo. Izdih je smrt. Vmes vse ostalo. Predvsem iskanja. Samega sebe, svoje sence. Razblinjanje prepričanja, da imamo življenje v svojih rokah. V odzivu je skrit naš jaz. Obtežen z geni, otroštvom in predsodki. Lahkost bivanja je na koncu mavrice.

Danes je tu še od včeraj. Stojim in gledam, kako gre mimo. Ne obrača se. So to mar sanje, v katerih tečem na mestu? Najraje bi se iztrgal. Kot list iz knjige. Se zlepil s tišino. Posul s črkami. Mogoče me bo kdo pobral.

Pogrešam notranjost dneva. Vznemirljivo je, ko se beseda odlomi od ravnodušja. Potem se krušijo nove. Drsim po svojem melišču. In po meliščih drugih. Nekdo je zapisal, da nihče ni otok. Vendar smo vse bolj polotoki.

Priprto okno. Žareča cigareta osvetli obraz. Dim se izgublja v meglo. Roka pomaha sprehajalcu, ki vstopi skozi ulična vrata. Okno se zapre. Na zavesi se objameta dve senci. Bližina postane topla. Z veje v vrtu odleti črni vran.

2.

Nikjer ni stopnic. Iščem lestev v prehodu. Da se povzpnem nad tišino dneva. Ali nalepim na oglasni pano. Obrežja so prazna. Še drevesa se mi umikajo. In vrabci molčijo. Ali sonce ve, da sije zaman?

Krpam odejo, da prekrijem čakanja. Medtem se oddaljujem. Od samega sebe. Razločno vidim senco, ki ni pripeta name. Z iztegnjenimi rokami lovim ravnotežje. Vrv čez praznino je vse daljša. V daljavi se lesketa jezero.

Poskušam zapolniti oluščena hrepenenja. Ne želim biti ovijalka. Pogosto sekljam vsakdan. Na različne debeline. Koščki, ki jih naseljujeva.

Naredim polkrog mimo privida normalnosti. Ujetost ne moreš razbliniti. Še posebej, če je nevidna. Naslonim se na odsev z gladine. Svetloba se igra kot kakšen otrok. Zdi se, da je samozadostna. Na bregu znak obrača ladjice, ki jih ni. Naslonjen na odsev z gladine spuščam misli s tokom.

Zazrem se v objeme, ki potrpežljivo čakajo. Vmes se sprašujem, kje so vsi tisti, ki jih ni bilo. In kje so vse tiste besede, ki jih nisem zapisal. Verjetno je podobno, kot na razcepu. Če greš desno, potem tistega, kar bi bilo, če bi šel na levo, zame ni. Je pa mogoče za koga drugega.

Včasih gre čas mimo mene. Opazujem, kako se oddaljuje. In spet te svinčene noge, ko ga poskušam ujeti. Potem mu pustim, da odide. Izginja kot nekdo, ki se počasi pogreza v morje. Na koncu ostanejo valujoči kolobarji. Ki mi oplazijo kožo.

Sesedam se v zapuščenost vsakdanjosti. Plasti dneva oponašajo jesensko listje. Zvečer jih zrinem na kup in se uležem nanj. S kančkom očesa opazim konec utrinka. Ni dovolj za željo. Prisluhnem šelestenju, ki me zapelje v sanjarjenje. Na verandi ti po kodrih spuščam zgodbo o dečku z zlatim nasmehom in iskricami v očeh.

Se še spomniš juter, ki so dišala na naju? Ko je sonce počakalo, da sem po tebi polovil zaspance. In veter je zapiral okna zvokom z ulice. Voda je stekla po najinih strugah. Brodil sem po mokrih obrežjih. Izgubljal sled prebujajočega dneva. Predramil volkuljo, prebeglo iz tropa. V kotu so lebdeli vzdihljaji. Ki so potihnili z najinimi koraki. Pogledovala sva se v ogledalu. Kot da dvomiva v odsev.

 

6. Osamljeni starec, Tadeja Drenovec, odrasla oseba

 

Tako nem sedi tam v praznem kotu hiše,

hladno mu je, robec nos mu briše.

Od osamljenosti, mu ni več živeti,

ve, da so mu dnevi kmalu šteti.

 

Tako sam je ostal na obličju zemlje,

življenje bilo je delo, trpljenje.

Vse postalo mu počasi je težava,

kako do nas kruta je narava.

 

Osamljeni starec, zdelan njegov je obraz,

že pošteno ga je povozil čas.

Prijatelji vsi,s o že tam onkraj odšli,

tudi njegova ljubezen že spi.

 

Želi si, da tam nekje srečata se spet,

za njo v roke prijeti klarinet.

Njegov um botruje za tako predstavo

a ve, nič od njega ne bo ostalo.

 

7. Biti sam, Zala Čebular, 23 let

 

Čaj, deka, mir in križanka.

To ti je popoldne,

prebivalka Trbiža je Trbižanka.

Kdor pleza v gore je alpinist,

jaz sem triindvajsetletni penzionist.

 

Prezirljivo čitam horoskop.

Bik ta teden bo junaček.

Jaz sem po horoskopu rak,

v podznaku pa star maček.

 

Sama doma, film, mir,

tišina in (s)pokoj.

Utrujena od tega,

da je vedno treba vse takoj.

 

»A zvečer nikamor ven ne greš?«

Seveda grem, spazieren gehen,

čez jesensko polje peš.

 

Počasen sprehod, toplota čaja,

sliši se le vetrov piš.

Luna se kaže in zrak se ohlaja

in jaz sem rada siva miš.

 

8. SAMA, Alexandra Natalie Zaleznik, 37. let

 

Sama sedim za mizo za šest,

sama spim v postelji za dva,

sama stojim v dvorani za sto,

sama nakupujem v nagneteni trgovini,

sama se peljem v avtobusu za petdeset,

sama prečkam semafor sredi Ljubljane,

sama se sprehajam po frekventni poti v parku.

 

Sama.

 

Sama štejem zvezde sveta.

 

Slepa sem za okolico in nevidna za ljudi.

Moji osamljenosti ni pomoči.

 

Niti tedaj, ko stojim v gozdu sredi mravljišča in po mojem telesu gomazi na tisoče razkačenih mravelj.

 

Sama s sabo se borim.

 

9. NIKOGAR NI, Tadeja Šef, 30 let

 

Nikogar ni,

a vendar so vsi.

Ni prijazne dlani,

v noči, ko vse spi,

a tvoje oko bedi.

Nikogar ni,

ko luna odkrije skrbi.

Ni pristnih besed,

v žalostnih dneh.

Vsak skrbi za svoj korak,

brez napak.

Polno ljudi,

a nikogar ni,

ki vprašal te bi,

kako si?

Nikogar ni,

A vendar so vsi.

 

10. Osamljenost, Ljilja Dragaš, 44 let

Tako se počutim.
Osamljeno.
In pred seboj gledam,
obraze nasmejane.
Počutim se pozabljeno.
Tudi nocoj,
se mi zdijo njihove duše zlagane.
Počutim se samo.
V svojem svetu žalosti in bolečine.
Vedno globlje si kopljem jamo z upanjem,da,
kot vse,tudi to mine.
Sanjam,kako ustvarjam lepe spomine,kako ljubim življenje in kako ono ljubi mene..
Sen zavijem v mehko vato.
Osamljena,pozabljena,sama z lopato
ne bom obupala,
da ta občutek nekega dne, izgine.

 

11. Osamljenost, avtorica Saša, 27 let

Je mraz v veži, v katero po napornem dnevu stopiš skozi vhodna vrata in veš, da nihče ni zakuril peči. Je prazna in čista džezva zgodaj zjutraj na sončno nedeljsko jutro, ko se še malce omamljen opotečeš v kuhinjo z željo po vroči kavi, ki pa še ni pripravljena. Je pogled blagajničarke v Hoferju, ko na blagajni skenira tvoje artikle –  paket zmrznjenih pic 1+1 gratis, eno mleko in ena sirova štručka. Je vprašanje prijateljice, ki je v desetletni, za tvoje pojme neizmerno dolgočasni in stagnirajoči zvezi, s katero v petek zvečer sediš v baru: »Kaj pa ti? Imaš koga?«. Je velik prostor na zakonski postelji, v katero padaš vsak večer, dan za dnem, s knjigami na eni in telefonom na drugi strani. Je hrepeneča želja po pogovoru s komerkoli, ki bi ti padel na misel in veš, da ima čas, pa se kar ne moreš spomniti, kdo bi to lahko bil. Je gnila banana v košarici na pultu, ki tam umira na obroke že od ponedeljka, ko si v upanju, da vendarle ne zadošča le ena, kupil dve. Je napol prazen pralni stroj, za katerega ne najdeš več umazanih oblačil, da bi se ti ga izplačalo prižgati, tudi če si jih nabiral od začetka tedna in ti že primanjkuje čistih nogavic. Je dvom v nakup XXL šampona, ker ga je, tudi če ga konstantno potrebuješ in je res poceni, nekako preveč. Je navdušen klik na Facebookov oglas o novem tečaju salse za enega, kljub temu, da plesal nisi še nikoli, še manj pa si plesa želiš. Je nakup obupno dragega nahrbtnika, ki ga opravičuješ z argumentiranim dejstvom, da denarja za kaj drugega tako ne porabiš, nimaš otrok ne partnerja. Je pesem »Someone you loved« Lewisa Capaldija, ki jo na repeat poslušaš na sprehodu, kjer kar mrgoli mimoidočih, na katere si iz neznanega razloga jezen. Je prah, ki se nabira v kotih stanovanja, ki ga že nekaj dni nisi posesal, ker si vedno, ko ga opaziš v mislih rečeš »saj sem samo jaz tukaj«. Je tesnoben občutek neodločenosti, ko brskaš med tisoči ponudbami za letni dopust in premišljuješ, kdo bi bil pripravljen iti s teboj, ker globoko v sebi veš, da sam pač ne boš šel nikoli, še ene počitnice doma pa so tako ali drugače stran vržen čas. Je navodilo staršev, da moraš vsako jutro in vsak večer zalivati bršljanke na balkonu, tačas ko bodo na krajšem vikend oddihu v toplicah, ti pa bi skoraj želel, da te povabijo zraven. Je poistovetenje z znanko, mlado samsko žensko, ki si je kupila psa in zdaj vsakodnevno objavlja njegove fotografije v takih in drugačnih pozah, znanci pa šepetajo, da je postala čudna. Je prevečkrat ponavljajoče se ostajanje v službi, ker je tam tudi kolega, ki ti kljub temu, da si mogoče jezen nanj, daje vsaj malo občutka bližine. Je čakanje na večer, na temo, na uro, ko lahko samemu sebi rečeš, da je čas za spanje in ti ni več potrebno razmišljati, kako bi porabil preostanek dneva. Je glasen jok, ki ga na prostost izpustiš takoj zatem ko ugotoviš, da je stanovanje prazno in te ne bo nihče slišal, zato ti ni treba le potihoma ihteti v robec. Je nenaden strah ob spoznanju, da nimaš pojma kako zamenjati gumo ali preveriti olje v avtomobilu in se čisto preveč zanašaš na očeta, ki ga nekoč ne bo več. Je miza ob kateri sediš s prijatelji, od katerih ima prav vsak ob sebi tudi svojega partnerja, ti pa v določenem trenutku ne veš, kam bi pogledal. Je olajšanje, v resnici pa tudi boleče spoznanje, da s korono ne moreš okužiti nikogar, ker živiš sam, delaš od doma, tvoj zadnji stik pa je bil brezdomec, pri katerem si teden dni nazaj kupil Kralje ulice. Je večerno iskanje literarnega natečaja, ker veš, da ti drugače ostane le Netflix, in takojšen klik na povezavo, ki ima naslov Osamljenost. Je občutek ničvrednosti, ker se ti ne godi niti približno slabo – imaš družino, nekaj dobrih prijateljev in službo, ti pa se še kar ne počutiš dobro in kot pravkar diplomirani psiholog modruješ o osamljenosti.

 

12. Osamljenost, Andreja 39 let

Osamljenost ne pomeni, da si sam, ampak občutek, da nikomur ni mar.

Ne dovoli si, da bi te osamljenost pripeljala v roke nekoga, kamor ne spadaš.

Osamljenost je občutek biti sam. Pa nam je lahko izbira!?

Včasih je oseba, ki se najbolj trudi, da bi vse osrečila tista oseba, ki je najbolj osamljena.

Osamljenost ni, da bi si želel družbe, dostikrat smo osamljeni tudi v družbi, ker se ne počutimo povezane, razumljene, ljubljene.

Osamljenost je občutek, ko ni nujno, da si žalosten, ampak se počutiš prazno.

Osamljenost je trenutek, ko izjočeš vso žalost v svoji sobi in spoznaš, da nihče ne ve, kako žalosten si.

Osamljenost ni grozen občutek samosti, ampak, da te je pozabil nekdo, ki ga ti ne moreš.

Osamljenost je, ko se počutiš zapuščenega.

Ljudje včasih mislimo, da je osamljenost, če si sam, ampak jaz mislim, da ni tako, kajti, če si obkrožen z napačnimi ljudmi, takrat čutiš osamljenost. Ker nisi del tega, ker si nerazumljen, ker ne pripadaš, ker ne govoriš, ker nikomur ni mar.

Smeješ se, a bi raje jokal.

Govoriš, a bi raje bil tiho.

Pretvarjaš se, da si ljubljen, pa nisi.

Pretvarjaš se, da pripadaš, pa ne.

Nihče ne opazi tvojih solz.

Nihče ne opazi tvoje žalosti.

Nihče ne opazi tvoje bolečine.

Vse kar vidijo, so tvoje napake.

 

13. Osamljenost, Branko 57

Ognjišče goreče, ognjišče domače, kot sveti gral moje mladosti si ti.

Stoterica juter, ko bli smo še skupaj, kot drobcena lučka spomina brli.

A, prišli so časi, da kot žitni klasi, vzbrsteli smo in razpršili smo se.

Manj časa imeli, manj bili smo veseli, zakaj, še do danes se vzroka ne ve.

Ločitve ihteče so vedno vsem koprneče, osamljena srca nazaj si žele.

Jeseni življenja so vsem koprneče, osamljena srca nazaj si žele.

Enkrat, ko v starosti, po burni mladosti, bo treba za vse to plačati račun.

Ne bom se obiral le, saj konec koncev, tudi za to moraš zbrati pogum.

O, dragi moji, kako vas pogrešam, zdaj vem, kako je na svetu biti sam.

Samota ubija, mi dušo v krč zvija, za vas spusti solzo, ne ni me sram.

Ti moja mladost, veš rad te imam.