BREZE MOLČIJO
Prosila sem ptice,
ki tja čez letijo,
da najdejo breze,
ki v gmajni molčijo.
Tiho, neslišno
zašepetajo
tople pozdrave
iz moje dobrave.
S puhom pobožajo
utrujeno lice,
ranjeno dušo
breze kraljice.
S kljunčki iztrebijo
trpke bodice,
v gmajno odvržejo
pleve krivice.
Naj jim zapojejo
pesem radosti,
da zabrstijo
v pomladni skrivnosti.
Napisala: Ida Semenič
Drevo življenja
RADA IMAM DREVESA
I.
Rada imam veje dreves.
Vejice, ki se iztezajo navzgor
v iskanju svetlobe,
v iskanju dežnih kapljic,
vzpenjaje v pahljačastem prepletu.
Rada imam veje dreves
spomladi, ko se pokažejo popki,
ko zacvetijo in zadišijo,
ko jih obiščejo roji čebel,
ko vsaka mravljica tu najde nekaj zase.
Rada imam veje dreves
poleti, ko so vse zelene,
da sonce skoznje komaj najde pot
do senčnih gozdnih tal;
ko v krošnjah ščebetajo ptički,
ki hranijo mladiče v gnezdih;
ko veverica švigne med vejami
in se skrije pred mojim pogledom.
Rada imam veje dreves
jeseni, ko se listje obarva
v žareče rumeno in rdeče
in rjavo, ko listi zaplešejo v vetru
in na tleh posteljejo z mehko preprogo.
Rada imam veje dreves
pozimi, ko se zableščijo
beli kristalčki na vejicah,
vse do konic jih beli nakit prekrije.
Rada jih imam tudi takrat,
ko se upogibajo pod težo snega
skoraj do tal, a se ne zlomijo;
ko jih v tihoti nihče ne zmoti,
medtem ko sanjajo novo pomlad.
II.
Rada imam debla dreves.
Vsako drevo ima drugačnega.
Skorja debel je enkrat gladka,
drugič hrapava ali razpokana,
tretjič se lušči v grobih krpicah
ali tankih plasteh.
Le kdo bi si lahko izmislil
tako zanimive vzorce in risbe
kot jih narava slika na debla dreves?
Rada imam debla dreves,
ki jih prekrivajo lišaji
zanimivih barv in oblik.
Malo mi je žal, če na deblu vidim gobo,
saj vem, da bo drevo moralo pasti.
Rada imam debla dreves,
ko po njih pleza četica mravelj
in ko žolna kleše v skorjo svojo pesem.
Kako gostoljubna so debla dreves
s svojimi dupli za male ptičke,
polhe in veveričke!
Rada imam vitka in visoka debla,
ki se skoraj dotikajo neba,
in tista debela, mogočna, ki pričajo
o častitljivi starosti,
katere le delček lahko objamem.
Rada imam bela debla mladih brez,
rdečkasta debla borovcev
in siva debla dreves, ki jim ne vem imena.
Debla, ki skrivajo v sebi
neskončno zalogo življenjske moči,
sokov, ki vedno znova prikličejo pomlad
in ki me bodo daleč preživela.
III.
Rada imam korenine dreves.
Korenine, zasidrane res trdno
v globoko gozdno zemljo,
v prhek pesek ali skalne špranje.
Korenine, ki so drevesu opora,
da lahko zraste tako visoko
in kljubuje močnim vetrovom.
Rada imam korenine dreves,
ki črpajo iz zemlje moč, hrano in vodo,
kar drevesu pomeni obstoj.
Vse se pretaka iz korenin
kvišku po deblu in vejah
do najtanjših vejic in popkov
in do listov in do cvetov
in do zorečih plodov.
Rada imam korenine dreves,
ki nudijo v hribu varen korak
ali pa spotaknejo nerodneža
na sprehodu po gozdni poti
– človek naj drevesa ne moti!
Rada imam korenine dreves,
ki na previsu visijo
kot starčeva brada,
pod katero se skrivajo miške
in polži in gozdni škrati.
Rada imam korenine dreves,
ki gledajo iz zemlje in so prekrite
z mehko blazino mahov.
Korenine drobne so prva stvar,
ki požene iz zrelih plodov,
da zasnuje novo življenje
za drevo prihodnjih rodov.
Napisala: Alenka
Zimska breza
Breze,<=r>žalostne, tihe,
brez listov,
v vetru se šibijo,
mraz biča njihova mlada telesa, <=r>napeta,
v bele obleke odeta,
s črviči
in prezeblimi ptiči=br>v nedrja sprejeta …..
Šifra: Selena
DREVO ŽIVLJENJA
Bila je tam,
tako drobna in krhka,
da jo je zazibal vsak spomladanski šepet
in zazdelo se mi je,
da jo vsak človeški dotik oskruni.
Stopila sem bližje,
da bi jo objela in delila z njo svojo moč,
moje telo ob njenem,
pa je postala hladna in groba.
Začela sem se zavedati, kako daleč sva.
Njeni vitki, upogljivi prsti se ne bodo nikoli
prepletali z mojimi,
v njenih mehkih mačicah ne bom nikoli zaznala
silne energije
in vedno jo bom prestrašena branila
pred strastnimi poljubi viharja.
V tistem trenutku sem si želela
postati drevo.
Napisala: Mirjam Fašmon
DREVO ŽIVLJENJA
Vsako drevo ima veliko srce,
saj le-to dobro ve,
kdaj nam mora senco dati
ali pa s plodovi nas sladkati.
Pozimi nam daje toploto,
spomladi pa nas očara
s cvetovi, njihovo lepoto.
Dovolijo, da se na njih lahko igramo
in ljubezenske znake vklesamo.
Zraven tega nam kisika sploh ne zmanjkuje,
saj nam ga drevo znova in znova prideluje.
Ko smo žalostni in zaskrbljeni,
nas same ne pustijo
in učijo, da se iz slabihdogodkov
tudi dobri zgodijo.
Kajti drevo mora vse življenje molčati
in na enem in istem mestu stati.
Pretrpeti mora viharje,
požare in zime
ter se na nogepostaviti, ko vse to mine.
Zaradi tega jih ne smemo uničevati,
tako kot oni moramo mi tudi za njih borbeno stati,
v njih moramo verjeti, saj brez njih ne bi mogli živeti.
Napisala: Tanja Frank
DREVO UPANJA
Jablana pod mojim oknom
se je razcvetela.
Je pahljačo snežno belo
čez nebo razpela.
Vsa razkošna in bogata
v cvetje je odeta.
Težka od moči življenja,
v tem razkošju sveta.
Bog, kako si nas obdaril
s to lepoto maja!
Naj drevo življenja raste,
duše nam napaja!
To cvetenje, te vonjave,
čudežno brstenje!
To je vzdušje pomladansko,
večno hrepenenje.
Napisala: Irena P. Tkalec
Drevo življenja
Jablana pod mojim oknom
se je razcvetela.
Je pahljačo snežno belo
čez nebo razpela.
Vsa razkošna in bogata
v cvetje je odeta.
Težka od moči življenja,
v tem razkošju sveta.
Bog, kako si nas obdaril
s to lepoto maja!
Naj drevo življenja raste,
duše nam napaja!
To cvetenje, te vonjave,
čudežno brstenje!
To je vzdušje pomladansko,
večno hrepenenje.
Napisala Vida Gros
VIHARNIK
Zdaj siv, teman,
bil je nekoč krasotec,
zdaj tih, zgaran,
nekoč je zelenel
ob nemi skali
in srkal moč iz korenin
za razprostrto krinolino,
se pel v modrino,
vabil v svojo hladno senco.
Zdaj je le kažipot,
njegova pesem je zamrla.
Še vedno zvest goram,
planincem kaže pot,
osamljeni viharnik,
varuje njihova življenja.
Janka Jerman
Briška kri
Kjer sončna ura ujeta je v sočasje
pojočih strug in zgubane krajine,
si v pajčolanu briške zelenine
cvetoče češnje vezejo okrasje.
Ko vrisk rasti doseže polnoglasje
v plodovih iz kraljevske rdečine,
iz kmečkih rok, prepolnih raskavine,
prvinskost Brd kipi, kipi v brezčasje.
Nad polno krošnjo plava glas dvospeva,
kjer kri se z gostim sokom češnje spaja
v zahvalnem psalmu milega napeva.
In češnjev sok do zadnjega brizgljaja
se v krvotoku Bricev razšumeva
v prihodnji čas. In raste. In ostaja.
Šifra: Čipka 003
Šifra: Čipka 003
Kostanjev drevored
se je prepuščal vetru.
Stuljeni listi so dušili ječanje
bohotnega bodičevja. Na vlažni travi
je
ležala samo še kakšna odprta ježica.
Spomin na skrita pasišča rumenkasto
belih socvetij mre, ti so že zdavnaj
postali
sladkoben med.
Domehka
je
prišla
JESEN.
avtor: Klavdija KIA Zbičajnik
DREVO ŽIVLJENJA
Na klopci pod lipo je sedelo dekle.
Sonce žgoče je sijalo,
senco dekletu je dalo.
Na veji je sinička pridno žvrgolela,
dekletu je pesem pela
in je na drevesu dom imela.
Na cvet priletele so čebele.
S cvetovi so se veselo sladkale
in dekletu med pripeljale.
Nato je gospa jesen privihrala.
Barvne listke z vetrom je sejala,
dekletu ples barv je podala.
Visoko v nebo drevo se zažene,
globoko v zemljo korenine požene,
da od dekleta plazenje zemlje odžene.
Vsak dan znova z zrakom posluje,
da veliko kisika daruje,
ki ga dekle za življenje potrebuje.
S krošnjo mogočno nas pozdravi,
s svojo zeleno barvo se jeze brani,
dekliču majhnemu pa oči predrami.
Tudi ko pod belo preprogo spi,
z vejami odprtih rok v nebo strmi,
saj se pomladi in dekletaneskončno veseli.
Na klopci pod lipo stalo je dekle.
Drevesu v zahvalo je ljubezen dalo
in večno prijateljstvo se je stkalo.
Avtor: Gorazd Rudaš
DREVO ŽIVLJENJA
V roke vzela sem,
Drobno, drobceno steblo,
– drevo.
Izkopala sem jamico
in posadila steblo
– drevo.
Skrbno sem ga zalivala,
opazovala in negovala
in dala mu svojo ljubezen,
da zraslo je,
veliko, močno, mogočno,
– drevo.
Drevo z najlepšimi listi,
z najčudovitejšimi cvetovi
in najslajšimi sadeži.
– Moje Drevo.
Posajeno z ljubeznijo,
rastoče ob meni,
in moji ljubezni,
danes stoji,
Drevo ljubezni,
Drevo življenja.
Avtor: Mojca Juvan
Njuna pot
Bil je še deček, navihan otrok,
ko si jo je zaželel.
Le njo je hotel,
izpustil je ni več iz rok.
»Kaj ti bo, sinko, drevo?«
čudila se je mama.
Ni mogla verjeti še sama,
da mu ni ljubše kolo.
Prinesel je češnjo domov.
Nežno, drevesce brhko.
Čuval jo je kot dragocenost krhko,
ji podaril razgled sredi bregov.
Tekel je čas,
prišla je pomlad.
V cvetu belem zaslutil je sad,
zavriskal na glas.
Iz dečka fant je postal,
iz drevesca drevo.
Meja vejam je bila nebo,
s sadeži se je v dvoje sladkal.
Pod češnjo je hodil sedet,
ko ni vedel kod ne kam,
ko ni poznal rešitve sam,
tam iskal in našel je nasvet.
En cvet je dal dekletu v lase,
pridobil njen nasmeh.
Češnjev cvet v dekliških laseh
je očaral srce.
Češnje zrele kot ustnice rdeče
dekletu v naročje nasuje.
Četudi daleč odpotuje,
domov ga vabi misel sreče.
Danes v senci mogočni so trije,
v naročju ziba hčerkico malo,
zdaj zdaj bo dete zaspalo,
iz oči jim svetlo sonce sije.
Avtor : Sara Mergole Vukovič
O čem sanjaš, vrba?
O čem sanjaš, vrba,
in kaj si želiš?
Sklanjaš se nad vodo
kot nekdo, ki ljubi,
nad dušo tistega, ki ga ljubi,
v upanju, da uzre svoj odsev.
Da v besedah izbranega glasu
zasliši svoj odmev,
pa če samo za trenutek;
začuti drobtinico,
ki je manj kot občutek.
O čem sanjaš, vrba,
in po čem hrepeniš?
In če ne hrepeniš,
ali se čutiš kaj živo?
So tvoji listi nasičeni vsega
ali so kot človeško tkivo –
žejni rodovitnih misli
in lačni gostoljubnega srca
nekoga, ki bi po naključju prišel mimo?
Pa ta mir, ki je v tebi, vrba,
je to ena sama silna ljubezen
do sebe, do mene, do vseh in vsega?
Ali gre za prezir
do brezobzirnosti tega sveta,
ki te,
z vsemi svojimi vrstami morale,
utruja in duši kot pajčevina?
Kdo tebe najbolj pozna?
Kakšne želje so ti ostale?
O čem sanjaš, vrba?
Še kaj sanjaš, še kaj upaš, vrba?
Česa se spominjaš, za čim žaluješ?
Kdo je zlomil tvoje srce?
So bili ljudje?
Si hlad ali milina?
Katere barve je tvoja tišina?
O čem sanjaš, vrba?
In kam ti pobegneš,
ko temperatura med tabo in tistim, ki se je podpisal vate,
pada in
pada in
nazadnje doseže ledišče?
Ti ne moreš bežati,
ne v druge prostore in ne v druge čase.
Ali pobegneš zato še bolj vase?
O čem sanjaš, vrba?
Sanjaj naprej –
Avtor: Sanja Temnik
DREVO NA GRIČU
Drevo na griču
steguje svoje veje
v nebo.
V nebo
z belimi oblaki posejano
in gleda v dolino.
Ne, glej
drevo na griču
v dolino
ni me
ne bo me več.
Iztrgali so mi korenine,
korenine
in srce.
Še dušo so mi vzeli
upanje
življenje …
Ne glej
drevo na griču
v dolino.
V nebo se ozri
še više dvigni
svoje cvetoče veje …
moji izgubljeni
ranjeni duši
v spomin.
Marta Šavli
Viharnik
Simbol moči in vztrajnosti,
viharnik vraščen v sive skale,
skelet nekdanje bujnosti
vrezuje korenine vanje.
Trhlih vej, ves zguban,
ker čas mu spil je živi sok,
razpet na križu je pozabljen,
v njegovih brazdah le pridušen stok.
Še ptica v njem več ne gnezdi,
nekoč je bil prepoln petja,
kot izsušeni starček se ti zdi,
le jastreb včasih ga preleta.
Prerasel burna je stoletja,
strupenih zim, brstnìc pomladi
in žitnih polj poletja,
zdaj srka le spomin po ajdi.
Ana Balantič
Haiku
nad kuliso smrek
na blazini modrih trav
se pase sonce
šifra: Ajša
Bela breza, v led ovita,
spi in sanja o pomladi …
V vejah mir, v njem solza skrita,
čaka, da zdrsi v nasladi …
Pride čas, ko plašč se sleče,
topel dih odpre nebo,
v tisoč barv se svet obleče,
z dušo zagori telo …
Hej, takrat v meni poči,
kri zavre, zavrti kolo,
srce prag preskoči,
da ljubilo bi se z njo …
Bela breza, v poljub ovita
naju v krošnjo skrije,
v njej, začarana, opita,
duša najina se v sij razlije …
Borut Petrovič Vernikov
1. Drevo življenja
Ne skrbimo za odplake
Človeštvo se odloča za izumrtje
Kaj pa drevo življenja ?
Kdo se bo trudil
Vali in impulzi, ki so šteti
Naj bodo zdaj in za vekomaj zadnji
Zapisani, da se bodo spominjali
Tisti novi otroci ljubezni
Drevesa življenja
SKOK
ZASUK ZAVESTI
Ogenj !
Žar!
Drevo življenja
Rešitelj duš
Nikoli več ne bo svet krut
Nikoli več nasilnega ubijanja
Nikoli več strahu pred živalmi
Nobenih kompleksov
Drevo življenja !
Otroci čisti kot studenčnica
Ne bodo poznali mrcvarjenja
Svet bo sprevidel
Učili se bodo potovanja čez vse blokade
Samo zabava bo
Vse bo samo zaradi veselja
Vse bo dovoljeno
Nobenih pravil
Drevo življenja !
Nihče ne bo slab
Povezano
Vse kot pravljica
Drevo življenja !
In takrat bodo vsi ljudje vedeli
da se najhujši čas ne bo nikoli več vrnil
Plapolanje las
In lepota duha postane nova zemeljska rasa
Kot drevo življenja !
Slava za vse
Ni omejitev
Ni časa
Vse samo iz ljubezni
Samo bratje
Združitev
Ni več grdih po duši
Ker se je prebudilo drevo življenja !
Vsi se božajo
Vsi se ga dotikamo
Vsi smo mojstri
Držimo se skupaj
Vse je samo zavest
Vsi smo zlati čarovniki
In zlato drevo življenja…
Rodi novi začetek
Samo smo
Tisto kar želimo
Vrelci svobode
Pikice v vesolju
Energije brezmejne
Vsi edinstveni
Varuhi, ki stojijo poleg nas
In nam vračajo mladost
Luč nam sveti
Vedno in povsod
Nič ni izgubljeno
Hvala vsem
In drevesu življenja !
Angelsko
Vali smeha
Ni ga konec
Nevihta bo žur
Častili bomo sonce
Mogoče zeleno
Spreminjali bomo barve
Nič ne bo nemogoče
Zdaj!
Zdaj!
Zbudi svoje drevo življenja !
Sprava v svetu
Konec vojn
Moč misli
Premagamo lahko vse
Zaščitimo lahko vse
Vsak ima svojo nalogo
Svojo pot srca
Naredimo vse zaradi same radosti bivanja
Ljubimo se
Zdravimo se
Zdravilni bodo najčistejši ljudje
Rastemo
Kot drevo življenja
Službe po želji
Konec nadzora
Svoboda
Ti in jaz
Jaz in jaz
Novo v odnosih
Svobodno
Konec in začetek
Samo ples energij
Vse za čiste energije
Olajšanje
Počitek srca po milijonih let
Rože, drevo in sinica
Stvarnikove zamisli
Da nam polepšajo dan
Nam dajo vse kar rabimo
Življenje v popolnosti
S tokom vesolja
In z drevesom življenja !
Človeštvo sledi duhu
Namen deluje
Kdo želite postati?
Tako lepi smo
Zbudimo se
Nič ni kar tako
Vsak ima svojo pot
Vse se lahko v hipu spremeni
Razsvetljenje
Ni več klošarjev
Niti pijancev
Ni niti agresivnih misli
Tako miren postane svet
Z drevesom življenja !
In tisto kar smo vsi čakali
Rešili bomo reke
Naravo
Kolonije in izleti za vse
Nova vzgoja otrok
Življenje, ki si ga nikoli niste zamislili
Vse to je zdaj mogoče
To nam daje
Drevo življenja !
Na juriš!
Še malo boja
Da ostanemo s soncem
Gradimo za skupnost
In pogrebi v belem
Z veselo glasbo
Poslikane hiše
Ob drevesu življenja !
In vsi zunaj na travi
Sadimo drevesa
Delamo salte
In vsak dan so predstave
Instrumenti so za vse
Gledališče vedno odprto
Blagovna menjava
Denar ni pogoj
Kreativnost vodi
Modrosti se učimo
Otroci nas učijo
Mame kot kraljice
Napor čisto izgine
Letimo
Z drevesom življenja !
Črpamo iz notranjosti
Pouk s starši
Vse kar ste si vedno želeli
Medalje, ki dajo blaženost
in še več spretnosti
Le tako naprej!
Drevo življenja !
Norišnice izginjajo
Ljudje se božajo
Bolnice izginjajo
Ljudje se božajo
Bolezen dobi pečat slovesa
In ljudje sedijo pod drevesi
Pojejo, berejo, igrajo pesmi
Vse valovi
Nova doba
To je drevo življenja !
Umetnost je priznana
Je najbolj zaželena
Je iskana
Iskane so pesmi
Iskano znanje o naravi
In drevo življenja sije
Ni več tujcev
Hipiji zaživijo
Dobijo svoje mesto
Kjerkoli si želijo
Žarijo žar svobode
In v tem obdobju so podli najšibkejši!
Vsaka ideja bo sprejeta
Nihče spregledan ali zaničevan
Novi nameni
Biti dober
Brez izjeme
Ceste za okras
Kar tako
Hiše po izbiri
Vrtci za pet otrok
Trgovine na podstrešjih
Lahko naredite kar želite
Žarite kot cvet življenja !
Jasnovidni za pomoč
Slepota izgine
Zemlja osvobojena vladanja
In z vami drevo življenja !
Ta Zemlja
Rabi duha
Rabi šepet
Dotik
Zmenke v gozdu
Glasbo v gozdu
Ne pijančevanja!
Ampak žure od velike doze naravnega veselja
Veselice od lepih idej
Praznovanje polne lune
Čista magija !
Negujemo drevo življenja !
Roža spreminja barvo
Po vaši želji
Vaše misli zaživijo
Kreirate nove živali
Pravljične rastlinice z mehurčki
Slava naravi
Jok objemate
Lep je
Kot Drevo življenja
K i u s t v a r i
N o v o v e s o l j e
Napisala: Karakuma Samai
2. Moj hrast – drevo življenja
Vedno se vračam …
ker za dušo je balzam,
ker ne vleče me drugam …
Vračam se nazaj na moj priljubljeni kraj
v zeleni čarobni raj.
Pred mojimi očmi počasi izginja,
človeška roka ga v sivo podobo spreminja …
Vse v meni kriči in nečloveško preklinja –
"Kje so tista drevesa, ki so včasih tu bila?
Zdaj pa raste beton in neka nova stolpnica!?"
"Kje so bele cvetlice, ki tako prijetno so dišale?
Kje so naše ptice? So tudi one zbežale?
Če človek ne znori, potem je nor,
to je zame pravi zapor, za dušo mojo to je past.
Imam samo še tebe, dragi moj hrast!
Zame nisi kar nekdo,
zame nisi samo drevo
in ne boš kar tako izginilo.
Že leta te objemam in vedno sproti dojemam,
da je to edini trenutek,
ko se moj čas ustavi in
daješ mi božanski občutek, spokoj v glavi …
Ne najdem boljše opore. Ob tebi mi spustijo vse zavore.
Ostala bom tega mnenja, ker si moje drevo življenja.
Vračala se bom nazaj, dokler bo raj zeleni
in ohranjala mir, ki se znova najde v meni …"
Ljilja Dragaš
Natečaj traja do 25. 9. 2011.
Več o natečaju na: https://www.ventilatorbesed.com/?opcija=kom_clanki&oce=4&id=2683&leto=2.
