Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com bo leto 2023 namenila temi PRISLUHNI IN POMAGAJ. Z različnimi založbami bo sočasno na to temo organizirala različne likovne ali literarne natečaje. Vsekakor pa sta naša želja in namen še večji: ne le povezati vse generacije s to tako človeško temo neprecenljive vrednosti temveč tudi ob koncu leta, po zaključenih natečajih, ustvariti knjigo, katere soavtorji lahko postanete prav Vi, s svojim edinstvenim prispevkom.
Tokratni natečaj v sodelovanju z Založbo Zala namenjamo literarnemu natečaju v obliki proze, zato razpisujemo NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ na temo: PRISLUHNI IN POMAGAJ, ki je namenjen otrokom od 10 let naprej in vsem odraslim osebam, in sicer v obdobju od 1.1. do 15.8.2023.
Več o natečaju si preberite TUKAJ!
1. prispevek: Radost srca, Lucija Venta, 42 let
Sonce je posijalo v mrzlem zimskem jutru. V naglici in preverjanju listka z obveznostmi, ki je visel na hladilniku, hkrati izbiram kaj obleči v službo. Ljudje te premerijo od glave do peta. In namesto, da bi se ukvarjali, da poskrbimo za notranjo harmonijo, vidimo in preveč poudarka dajemo zunanjosti. Prava lepota izvira iz dobrote duše, iskrenosti, miline, žara v očeh, nasmeha. Seveda ni nič narobe z urejeno žensko. Ah, le kam drvimo kot družba. V tem vizualnem pričakovanju urejene, na videz brezskrbne ženske, se bom zlila z množico. Izberem casual črne hlače in višnjevo rdečo bluzo, ki je v kombinaciji z nizkimi petami videti solidno. Na hitro pojem nekaj žlic ovsenih kosmičev s sadjem. Umijem si zobe in se naličim. Pripravim vrečko s piškoti, sokom in mandarinami in jo odložim v hodnik. Vzamem še aktovko in odhitim iz stanovanja. Po desetih minutah hitre hoje prispem do doma starejših. V preddverju je živahno. Tisti, ki lahko, se dobijo tu na kavi, čaju, klepetu. Jaz odhitim po stopnicah do sobe. Po preživeti uri z očetom se poslovim. Stisne me pri srcu. Kot vedno, ko odhajam. Včasih ne morem zadržati solza. Boli, zelo boli. Vedno težje mi ga je gledati nepokretnega, popolnoma priklenjenega za posteljo, ko niti pogovor med nama več ne steče, ker ne zmore. Izstopim iz doma in pri vhodu stoji starejša gospa. Opazuje ptičke, ki na bližnjem drevesu veselo kljuvajo v lojno pogačo. Pozdravim jo in ko mi odzdravi in se najina pogleda srečata, mi reče: ”Gospa, veste, mladi sploh ne vidite več življenja okrog sebe.” Še enkrat jo pogledam in začutim milino v njenih očeh. Ko se že obrnem, da bi odšla, se ustavim in rečem: ”Vas lahko povabim na kavo?” Gospa odgovori: ”A veste, da je nisem še utegnila spiti. Ptičkom sem nesla hrano. Še prej sem morala križanko rešiti do konca. Tako razmigam možgane.” Nasmehnem se in jo pospremim na toplo v kavarno doma. Čutim, kako se čas v družbi starejše gospe, zame ustavi. Ni pomembno, ali se bo jutri, naslednji teden ali mesec spomnila najinega srečanja. Pomembno je, da sva v enem trenutku začutili srečo, radost v srcu. Skupna jutranja, omamno dišeča kava je približala najini srci in mene opomnila, da je pomemben današnji dan. Da ne hitimo samo skozenj, ampak da ga živimo. Da ne pozabimo, da nam je življenje podarjeno in če je le mogoče, ga drug drugemu polepšajmo.
2. Rusalka Tijana prepreči požar, Minka Jerebič, 55 let
Minilo je že leto, ko je kralj Matjaž rečnim nimfam pod Kašeljskim hribom prinesel malo rusalko Tijano. Ta je pridno pila mleko, jedla rečne alge in obrala vse gozdne jagode. Postelja, v kateri je spala, je bila iz orehove lupine. Po letu dni je postala premajhna in rusalke so pri vaškem tesarju naročile novo posteljo. Bila je večja kar za tri orehove lupine.
V deželo je prišla pomlad. Prvi zvončki so pokukali iz zemlje, ob močvirnatem delu ribnika so se s svojimi glavicami poigravale kronce, ki so se nastavljale prvim spomladanskim sapicam. Po vejah so skakale drobcene ptice in prepevale nežne melodije.
Bilo je v soboto zjutraj, ko so sončni žarki že pokukali v sobo male rusalke Tijane. Poplesavali so po njenem obrazu, ji božali svilene kodrčke, dokler rusalka ni odprla oči in poskočila iz postelje. Stekla je v kuhinjo, sedla za mizo in z velikim veseljem pojedla ovsene kosmiče. Po zajtrku ji je pogled obstal na pticah, ki so preletavale nebo. Odšla je ven, vzela kanglico in lopatko. Počasi je stopicala do ribnika in opazovala labodjo družino, ki je brezskrbno plavala po ribniku. Na drugem koncu ribnika so se sončnim žarkom nastavljale račke. Za velikim košatim grmom pa se je gruča vaških fantov igrala. Tijano je zanimalo, kaj vaški fantiči počenjajo. Stopila je grma, se skrila za vejo ter jih opazovala. Janko je iz hlač vzel vžigalice in se z njimi hvalil, nato pa ponosno dejal: »Zakurimo ogenj.«
Tijana je kar odskočila od veje, debelo pogledala in želela zakričati, da se v naravi ne sme kuriti ognja. Še preden je želela to izgovoriti, je že videla, kako so dečki nanosili na kup suho travo in vejevje. Janko je vzel vžigalico in zakuril. Naenkrat je začelo goreti. Plameni so bili vedno višji in višji. Iskrica je preskočila tudi na bližnji grm. Tijana se je ustrašila in začela kričati: »Gori, gori, gori … Na pomoč, na pomoč, na pomoč …«
Dečki so gledali okoli sebe, kdo kriči, a videli niso nikogar. Smejali so se, dokler grm ni postal velik kres … Na srečo pa je slišal krike Tijane maček Piki. Skočil je do rusalk in jih posvaril, kaj se dogaja. V roke so vzele velike zajemalke, stekle do ribnika in vanje natočile vode. Pri ribniku pa jih je presenetila mala rusalka. Tudi ta je s svojo kanglico zajemala vodo in hitela zlivati po goreči travi. Z lopatko je tolkla po iskricah, ki so poplesavale po travniku. »Fantje pojdite po kamenje in ga nanesite okoli ognja«. Brez besed so odšli in nabirali kamenje. Rusalke so prihitele in spuščale vodo. Ogenj je bil pogašen, čeprav se je iz grma še vedno kadilo.
Dečki so nabirali kamenje in ga nosili okoli ognja. Nekje v daljavi se je slišal zvok siren. Na požarišče je pripeljal gasilski tovornjak in začel gasiti. Vaški fantiči so nosili kamenje okoli požarišča. Še opazili niso, kdo jim je pomagal pogasiti ogenj. Takrat pa se pred njimi pojavi Filip, poveljnik gasilcev. Dečke zbere okoli sebe in jih sprašuje po požaru. Priznali so mu, da so se želeli igrati z ognjem. Potem pa so zaslišali glas, da se to ne sme delati in zaslišali so krike: »na pomoč«, a videli niso nikogar. Nekdo jim je dejal, da morajo okoli ognja prinesti kamenje in oni so ga nabirali okoli ribnika in po cesti. Niso videli, kdo je pogasil ogenj …
Gasilci, izkušeni možje, so se spogledali in se jim nasmehnili: »So vam pomagale rečne nimfe?« Dečki so bili prestrašeni in niso ničesar dejali. Od Filipa so dobili lekcijo, da se ne sme kuriti v spomladanskem in jesenskem času v naravi.
Ob tolmunu pa so stale rusalke in opazovale dogajanje ob ribniku. Maček Piki se je naslonil na malo rusalko Tijano in jo polizal po črnem nosku. Rusalke so se mu smejale in pohvalile malo rusalko, da je s svojim kričanjem, da rabi pomoč, preprečila velik travniški in morda celo gozdni požar … »Tijana, vedno je treba poslušati starejše, a če jih kdaj ne poslušaš, priznaj napako, saj ti bodo prav starejši prišli vedno na pomoč«.
Tijana se je le navihano smejala in vedela, da bodo ponoči rečne nimfe obiskale dečke v sanjah in jim dale poučno lekcijo …
3. Trd pristanek, Maja Čehovin Korsika, 42 let
Otroška naivnost in poskus pomoči, ki pa se sprevrže v odriv s strani odraslega in sram.
Prostrano polje, po katerem smo tekli bosi in nas ni motilo, da so noge kdaj zakrvavele. Popadali smo na travo in se ozrli navzdol proti Tržaškemu zalivu. Bil je tako ogromen in mi tako majhni. Zdel se je kot cel svet. In čisto nič nas ni brigalo, kaj je za onim hribom, kjer se konča obzorje. Mi, ki nismo vedeli niti, kako se imenuje prva vasica pod našo.
Na Krasu sem preživljala poletne počitnice z nono in nonotom. Delala sta na njivi, mene pa pustila, da sem se z vaškimi otroci potikala naokrog. Tudi s fantom, v katerega se mi zdi, da sem bila malo zagledana. Enkrat sem ga izzvala. V hlevu sva skakala na sveže naloženo seno.
»Ej, a skočiš zdaj na glavco?«
»Pa ti si smotana … v seno?«
»Ne, to ni seno. Morje je. Skoči kot v morje in plavaj. Bom še jaz pol.«
»Pa boš res? Obljubiš?«
»Bom. Častna Titova!«
Nasmehnila sva se. Ideja se nama je zdela fantastična. Pokrčil je noge, roke iztegnil v strešico, izredno natančno premeril, kje je največ materiala za pristanek. In skok, ki se je sklenil v tresk. Iz sena so molele njegove noge. Bingljale v zraku. Za trenutek sem otrpnila, potem pa sem skočila še sama. Na rit. Brez častne.
V paniki sem začela odmetavati seno. Zdelo se je, da celo večnost ne bom prišla do njegove glave. Videla sem ga že, belega v obraz, takšnega kot je bila pranona lani v krsti. Nisem hotela, da bi postal tak. Nekako mi ga je uspelo odkopati. V resnici ni bil bel, moder pa že. Hlastal je po zraku. Iz nosa, ki je bil čudno postrani, je lila kri ter se združila s tisto iz presekane ustnice. Desna stran obraza popolnoma nabrekla, mestoma podpluta.
Tistega pogleda in krika, s katerim je skušal priklicati mamo, ne bom pozabila. V njegovih očeh so se mešali strah, jeza in razočaranje. Midva sva skakala v morje. Globoko morje, v katerem bi plavala. Morda tudi po otroško poljubila. Ko sva tako brez besed zrla drug v drugega, je pridrvela njegova mati. Začela je jokati in kleti. Njega, mene, cel svet. Čez nos in ustnico mu je potisnila kuhinjsko krpo, ki jo je imela zataknjeno za predpasnikom, in panična klicala možu, naj se spoka v fičota, da gredo v bolnico v Sežano. Takoj zdaj!
Stekla sem v našo hišo in se stisnila k peči. Prav tam so postavili krsto s pranono. Mama in tata nista hotela, da jo vidim. Naročila sta, naj se igram na dvorišču. A zunaj so bile kokoši, ki sem se jih bala. In želela sem na varno. Tudi, če pranona tam za vedno spi. Ko se je pojavil petelin, sem odfrčala.
Krsta je bila pokrita s celofanom. Ker je pranona imela močan vonj in tudi zelo neprijeten zadah, sem si predstavljala, da se po smrti razdiši čisto vse, kar ne uspemo izločiti iz sebe začasa življenja. Mama je vedno rekla, da se skozi življenje nabira vedno več sranja. Meni se je zdelo logično, da na koncu ljudje pač smrdimo. Nekje mora ven udarit.
4. Vračanje pomoči, Lenart Jakše, 5. r., OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Mateja Železnik
Prisluhni in pomagaj starejšim, ki stari so, pomoči potrebujejo.
Pomagaj staršem pri domačih opravilih, saj oni niso na krilih.
Pomagaj sestri pri domači nalogi, saj včasih ni kos tej nadlogi.
Pomagaj sošolcu, ne razume snovi, zato odpravi se na delo brez skrbi.
Pride dan, ko skrbi polno imaš. Ali se vdaš?
Babi pospremi te v šolo, ker prinesel iz kleti si ji Solo.
Mami pride te iskat, ker nesel si perilo prat.
Ati pri nalogi ti pomaga, ker ko si šel v lekarno po tablete, ga ne peče več zgaga.
Sestra malico ti naredi, ker pomagal si ji računati.
Sošolec se pride k tebi igrat, ker razložil si mu snov za plakat.
Ti pa se jim zahvališ in jih lepo pohvališ.
Tako na koncu vsi smo brez skrbi, ker pomagali smo si.
5. Prijateljska pomoč, Tomaž Gregorčič, 5. r., OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Mateja Železnik
Ker rešitev ne pade iz neba,
za pomoč rajši vprašaj sovrstnika.
Ko prisluhnil ti bo,
bo tvoja težava odfrčala v nebo.
Svoje prijatelje povabil bo
in postali boste nerazdružljivo drevo.
Skupaj boste peli, igrali in plesali
in brez sramote za pomoč vprašali.
6. Prisluhni in pomagaj, Lucija Pugelj Siciliani, 5. r., OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Mateja Železnik
Če vidim težave, ostalim povem,
kaj vidim in tudi od njih kaj izvem.
Kaj se okoli tebe dogaja,
pomagaj, prisluhni!
Saj to ni kraja!
Če so kje težave, le hitro poglej,
pomagaj v stiski in druge nasmej.
Če rabiš pomoč,
zanjo prosi rekoč: Pomagajte, prosim!
Saj vsi smo za enega in eden za vse.
7. Rada pomagam, Kaja Golob, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica
Sem Kaja in zelo rada pomagam drugim. Kaj pa ti? V šoli se čim bolj potrudim, da komu razložim nalogo. Doma opravljam svoje obveznosti, če sem zelo pridna, sem tudi nagrajena. V trgovini spustim naprej tiste, ki imajo manj stvari.
Koliko pa ti pomagaš drugim? Na naši šoli imamo vsako leto več organizacij za pomoč drugim ljudem. Ali veš, da so v Afriki skoraj vsi revni? Zaradi naravnih nesreč je veliko ljudi izgubilo dom, hrano, vodo. Verjemi, da če pomagaš drugim, se počutiš bolje. Naravi pomagam tako, da če neke stvari ne potrebujem, je ne zavržem, temveč jo podarim. Ko pomagam drugim, se počutim srečno. Pomagamo lahko tudi tako, da kupimo samo nujne stvari ter da varčujemo z elektriko. Vse to nas čisto malo stane. Pomagaj tudi ti in zmanjšaj revščino.
8. Rada pomagam, Teja Kralj Božič, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica
Ali tudi ti rad/-a pomagaš drugim? Jaz sošolcem pomagam pri domači nalogi ter jim posojam šolske potrebščine. Doma pomagam pri pripravi zajtrka in kosila. Pred kosilom pripravim mizo in jo nato tudi pospravim. Z bratom skupaj zloživa posodo v pomivalni stroj in iz njega. Ob sobotah brišem prah s površin, včasih tudi posesam kakšen prostor v hiši. Vsak dan posteljem posteljo, včasih pomagam tudi bratu. Kadar se igramo s sosedi, skupaj pospravimo vse igrače, ki smo jih razmetali. Če je nekdo žalosten, ga skušam spraviti v dobro voljo. Bratcu pomagam pri barvanju.
9. Rada pomagam, Jakob Muhič, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica
Pomagati je treba vsem starim, bolnim in revnim ljudem. Tudi vsem staršem in tistim, ki potrebujejo pomoč. Pomagamo jim tako, da darujemo hrano, šolske potrebščine, pripomočke za delo, kozmetiko … Jaz rad pomagam staršem, sorodnikom, prijateljem in sošolcem. S šolo veliko darujemo revnim ljudem. Za njih zbiramo hrano, zvezke, higienske artikle. Mami vsak mesec daruje denar revnim. Pogosto pomagam družini na njivi, kosim travo, pospravljam hišo, kuham … Vsem ljudem, ki sem pomagal, so bili hvaležni.
