Vaši prispevki za nagradni literarni natečaj na temo Prisluhni in pomagaj

Ventilator besed, revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje www.ventilatorbesed.com bo leto 2023 namenila temi PRISLUHNI IN POMAGAJ. Z različnimi založbami bo sočasno na to temo organizirala različne likovne ali literarne natečaje. Vsekakor pa sta naša želja in namen še večji: ne le povezati vse generacije s to tako človeško temo neprecenljive vrednosti temveč tudi ob koncu leta, po zaključenih natečajih, ustvariti knjigo, katere soavtorji lahko postanete prav Vi, s svojim edinstvenim prispevkom.

Tokratni natečaj v sodelovanju z Založbo Zala namenjamo literarnemu natečaju v obliki proze, zato razpisujemo NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ na temo: PRISLUHNI IN POMAGAJ, ki je namenjen otrokom od 10 let naprej in vsem odraslim osebam, in sicer v obdobju od 1.1. do 15.8.2023.

Več o natečaju si preberite TUKAJ!

1. prispevek: Radost srca, Lucija Venta, 42 let

Sonce je posijalo v mrzlem zimskem jutru. V naglici in preverjanju listka z obveznostmi, ki je visel na hladilniku, hkrati izbiram kaj obleči v službo. Ljudje te premerijo od glave do peta. In namesto, da bi se ukvarjali, da poskrbimo za notranjo harmonijo, vidimo in preveč poudarka dajemo zunanjosti. Prava lepota izvira iz dobrote duše, iskrenosti, miline, žara v očeh, nasmeha. Seveda ni nič narobe z urejeno žensko. Ah, le kam drvimo kot družba. V tem vizualnem pričakovanju urejene, na videz brezskrbne ženske, se bom zlila z množico. Izberem casual črne hlače in višnjevo rdečo bluzo, ki je v kombinaciji z nizkimi petami videti solidno. Na hitro pojem nekaj žlic ovsenih kosmičev s sadjem. Umijem si zobe in se naličim. Pripravim vrečko s piškoti, sokom in mandarinami in jo odložim v hodnik. Vzamem še aktovko in odhitim iz stanovanja. Po desetih minutah hitre hoje prispem do doma starejših. V preddverju je živahno. Tisti, ki lahko, se dobijo tu na kavi, čaju, klepetu. Jaz odhitim po stopnicah do sobe. Po preživeti uri z očetom se poslovim. Stisne me pri srcu. Kot vedno, ko odhajam. Včasih ne morem zadržati solza. Boli, zelo boli. Vedno težje mi ga je gledati nepokretnega, popolnoma priklenjenega za posteljo, ko niti pogovor med  nama več ne steče, ker ne zmore. Izstopim iz doma in pri vhodu stoji starejša gospa. Opazuje ptičke, ki na bližnjem drevesu veselo kljuvajo v lojno pogačo. Pozdravim jo in ko mi odzdravi in se najina pogleda srečata, mi reče: ”Gospa, veste, mladi sploh ne vidite več življenja okrog sebe.” Še enkrat jo pogledam in začutim milino v njenih očeh. Ko se že obrnem, da bi odšla, se ustavim in rečem: ”Vas lahko povabim na kavo?” Gospa odgovori: ”A veste, da je nisem še utegnila spiti. Ptičkom sem nesla hrano. Še prej sem morala križanko rešiti do konca. Tako razmigam možgane.” Nasmehnem se in jo pospremim na toplo v kavarno doma. Čutim, kako se čas v družbi starejše gospe, zame ustavi. Ni pomembno, ali se bo jutri, naslednji teden ali mesec spomnila najinega srečanja. Pomembno je, da sva v enem trenutku začutili srečo, radost v srcu. Skupna jutranja, omamno dišeča kava je približala najini srci in mene opomnila, da je pomemben današnji dan. Da ne hitimo samo skozenj, ampak da ga živimo. Da ne pozabimo, da nam je življenje podarjeno in če je le mogoče, ga drug drugemu polepšajmo.

2. Rusalka Tijana prepreči požar, Minka Jerebič, 55 let

Minilo je že leto, ko je kralj Matjaž rečnim nimfam pod Kašeljskim hribom prinesel malo rusalko Tijano. Ta je pridno pila mleko, jedla rečne alge in obrala vse gozdne jagode. Postelja, v kateri je spala, je bila iz orehove lupine. Po letu dni je postala premajhna in rusalke so pri vaškem tesarju naročile novo posteljo. Bila je večja kar za tri orehove lupine.

V deželo je prišla pomlad. Prvi zvončki so pokukali iz zemlje, ob močvirnatem delu ribnika so se s svojimi glavicami poigravale kronce, ki so se nastavljale prvim spomladanskim sapicam. Po vejah so skakale drobcene ptice in prepevale nežne melodije.

Bilo je v soboto zjutraj, ko so sončni žarki že pokukali v sobo male rusalke Tijane. Poplesavali so po njenem obrazu, ji božali svilene kodrčke, dokler rusalka ni odprla oči in poskočila iz postelje. Stekla je v kuhinjo, sedla za mizo in z velikim veseljem pojedla ovsene kosmiče. Po zajtrku ji je pogled obstal na pticah, ki so preletavale nebo. Odšla je ven, vzela kanglico in lopatko. Počasi je stopicala do ribnika in opazovala labodjo družino, ki je brezskrbno plavala po ribniku. Na drugem koncu ribnika so se sončnim žarkom nastavljale račke. Za velikim košatim grmom pa se je gruča vaških fantov igrala. Tijano je zanimalo, kaj vaški fantiči počenjajo. Stopila je grma, se skrila za vejo ter jih opazovala. Janko je iz hlač vzel vžigalice in se z njimi hvalil, nato pa ponosno dejal: »Zakurimo ogenj.«

Tijana je kar odskočila od veje, debelo pogledala in želela zakričati, da se v naravi ne sme kuriti ognja. Še preden je želela to izgovoriti, je že videla, kako so dečki nanosili na kup suho travo in vejevje. Janko je vzel vžigalico in zakuril. Naenkrat je začelo goreti. Plameni so bili vedno višji in višji. Iskrica je preskočila tudi na bližnji grm. Tijana se je ustrašila in začela kričati: »Gori, gori, gori … Na pomoč, na pomoč, na pomoč …«

Dečki so gledali okoli sebe, kdo kriči, a videli niso nikogar. Smejali so se, dokler grm ni postal velik kres … Na srečo pa je slišal krike Tijane maček Piki. Skočil je do rusalk in jih posvaril, kaj se dogaja. V roke so vzele velike zajemalke, stekle do ribnika in vanje natočile vode. Pri ribniku pa jih je presenetila mala rusalka. Tudi ta je s svojo kanglico zajemala vodo in hitela zlivati po goreči travi. Z lopatko je tolkla po iskricah, ki so poplesavale po travniku. »Fantje pojdite po kamenje in ga nanesite okoli ognja«. Brez besed so odšli in nabirali kamenje. Rusalke so prihitele in spuščale vodo. Ogenj je bil pogašen, čeprav se je iz grma še vedno kadilo.

Dečki so nabirali kamenje in ga nosili okoli ognja. Nekje v daljavi se je slišal zvok siren. Na požarišče je pripeljal gasilski tovornjak in začel gasiti. Vaški fantiči so nosili kamenje okoli požarišča. Še opazili niso, kdo jim je pomagal pogasiti ogenj. Takrat pa se pred njimi pojavi Filip, poveljnik gasilcev. Dečke zbere okoli sebe in jih sprašuje po požaru. Priznali so mu, da so se želeli igrati z ognjem. Potem pa so zaslišali glas, da se to ne sme delati in zaslišali so krike: »na pomoč«, a videli niso nikogar. Nekdo jim je dejal, da morajo okoli ognja prinesti kamenje in oni so ga nabirali okoli ribnika in po cesti. Niso videli, kdo je pogasil ogenj …

Gasilci, izkušeni možje, so se spogledali in se jim nasmehnili: »So vam pomagale rečne nimfe?« Dečki so bili prestrašeni in niso ničesar dejali. Od Filipa so dobili lekcijo, da se ne sme kuriti v spomladanskem in jesenskem času v naravi.

Ob tolmunu pa so stale rusalke in opazovale dogajanje ob ribniku. Maček Piki se je naslonil na malo rusalko Tijano in jo polizal po črnem nosku. Rusalke so se mu smejale in pohvalile malo rusalko, da je s svojim kričanjem, da rabi pomoč, preprečila velik travniški in morda celo gozdni požar … »Tijana, vedno je treba poslušati starejše, a če jih kdaj ne poslušaš, priznaj napako, saj ti bodo prav starejši prišli vedno na pomoč«.

Tijana se je le navihano smejala in vedela, da bodo ponoči rečne nimfe obiskale dečke v sanjah in jim dale poučno lekcijo …

3. Trd pristanek, Maja Čehovin Korsika, 42 let

Otroška naivnost in poskus pomoči, ki pa se sprevrže v odriv s strani odraslega in sram.

 

4. Rada pomagam, Kaja Golob, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ  Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica

Sem Kaja in zelo rada pomagam drugim. Kaj pa ti? V šoli se čim bolj potrudim, da komu razložim nalogo. Doma opravljam svoje obveznosti, če sem zelo pridna, sem tudi nagrajena. V trgovini spustim naprej tiste, ki imajo manj stvari.

Koliko pa ti pomagaš drugim? Na naši šoli imamo vsako leto več organizacij za pomoč drugim ljudem. Ali veš, da so v Afriki skoraj vsi revni? Zaradi naravnih nesreč je veliko ljudi izgubilo dom, hrano, vodo. Verjemi, da če pomagaš drugim, se počutiš bolje. Naravi pomagam tako, da če neke stvari ne potrebujem, je ne zavržem, temveč jo podarim. Ko pomagam drugim, se počutim srečno. Pomagamo lahko tudi tako, da kupimo samo nujne stvari ter da varčujemo z elektriko. Vse to nas čisto malo stane. Pomagaj tudi ti in zmanjšaj revščino.

 

5. Rada pomagam, Teja Kralj Božič, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ  Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica

Ali tudi ti rad/-a pomagaš drugim? Jaz sošolcem pomagam pri domači nalogi ter jim posojam šolske potrebščine. Doma pomagam pri pripravi zajtrka in kosila. Pred kosilom pripravim mizo in jo nato tudi pospravim. Z bratom skupaj zloživa posodo v pomivalni stroj in iz njega. Ob sobotah brišem prah s površin, včasih tudi posesam kakšen prostor v hiši. Vsak dan posteljem posteljo, včasih pomagam tudi bratu. Kadar se igramo s sosedi, skupaj pospravimo vse igrače, ki smo jih razmetali. Če je nekdo žalosten, ga skušam spraviti v dobro voljo. Bratcu pomagam pri barvanju.

 

6. Rada pomagam, Jakob Muhič, 8 let, OŠ Šmihel, POŠ  Birčna vas, Novo mesto, Mentorica: Sara Šenica

 

Pomagati je treba vsem starim, bolnim in revnim ljudem. Tudi vsem staršem in tistim, ki    potrebujejo    pomoč. Pomagamo jim tako, da darujemo hrano, šolske potrebščine, pripomočke za delo, kozmetiko … Jaz rad pomagam staršem, sorodnikom, prijateljem in sošolcem. S šolo veliko darujemo revnim ljudem. Za njih zbiramo hrano, zvezke, higienske artikle. Mami vsak mesec daruje denar revnim. Pogosto pomagam družini na njivi, kosim travo, pospravljam hišo, kuham … Vsem ljudem, ki sem pomagal, so bili hvaležni.

 

7. Medsebojna pomoč v domu Impoljca, Ludvik Volovec, stanovalec Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca

Nekega bolj turobnega dne se pripelje lep avto pred velike kovinske duri, ki se odpro. Avto zapelje čez in duri se spet zapro. Izstopim iz avta, saj me je pričakala mlado dekle (sedaj vem, da je bila socialna delavka), me prijazno sprejela, pokazala malo okolico stavbe in me poprosila, da vzamem svoje kovčke, kajti prispel sem v svoj novi dom. Ko sem prišel do vrat stavbe, sem se z bolečino v srcu obrnil… avto je odpeljal, jaz, jaz pa sem žalostno stal na pragu in premišljeval ali naj grem naprej ali nazaj. Takrat so mi pritekle solze žalosti in grenkobe, saj sem zapustil prisrčno domače ognjišče, ki sem ga tako ljubil in cenil. Tako se je začelo mojo novo življenje, drugi ljudje, drugo okolje. Čeprav smo govorili isti jezik, je bil vendar vsak svojih misli in počutil sem se tako, kot da se nahajam sam v obsežnem gozdu. Moje misli so z neizmerno hitrostjo begale sem in tja in iz sekunde v sekundo sem se počutil bolj sam in osamljen, saj nisem vedel kam naj grem ne kaj naj počnem. Sekunde so se mi zdele dolge kot cela večnost, a počasi sem milimeter za milimetrom stopal naprej s strahom. Še danes ne vem, zakaj sem se tisti dan počutil tako samega in zmedenega, a vendar sem na dnu srca le čutil neko prijazno toplino. Ves čas sem imel občutek, da se mi bo zgodilo nekaj lepega. No, treba se je bilo sprijazniti, da bom do konca svojega življenja ostal s takrat neznanimi ljudmi. Okoli mene so hodili različni ljudje (sostanovalci), me ogledovali in spraševali. Že pred prihodom v sobo pa so me opozorili, da je v tej sobi mir in tišina, kar me je spet zbegalo, zakaj me opozarjajo na nekaj, kar je mi je bilo samoumevno, saj nikoli nisem nikomur povzročal težav. Reda in spoštovanja me je pred mnogo leti naučil tuji svet. Zato sem pomislil, zakaj me je bilo potreba opozarjati in strašiti s takim opozorilom, saj sem bil ob sprejemu že seznanjen s hišnim redom.

Nekega dne sem sedel na klopi pred stavbo in ogovoril mlajšo prijazno dekle, jo povabil na kavico…in tako je bilo konec mojega obupovanja. Nekako sem začutil, da se bova ujela in tako najina barka sreče pluje že 17 let… Čeprav sem občasno bolj slabega zdravja in starejši od nje 18 let, mi pomaga, stoji ob strani, za kar sem ji od srca hvaležen. Skozi življenje mi je bilo težko, ves čas sem upal na žarek sreče, toda da bo se to zgodilo v domu, pa si nisem upal zares upati. To, da sem tu srečal toliko mlajši osebo, ki mi vliva pogum in moč, MI PRISLUHNE IN POMAGA, je zame neprecenljivo.

 

8. Ko se zvezda utrne, Maja Drolec, 64 let

Na vasi so sirene rešilnih in policijskih avtomobilov  bolj glasne kot v mestu in ko jih zaslišiš, pomisliš, kje in komu se je zgodila nesreča.

Tisto jutro; bila je še tema, – kot bi bila še noč -, sem se peljala v šolo, deževalo je kot za stavo, umaknila sem se nasproti vozečemu reševalnemu vozilu, ki je s prižganimi lučmi in sireno divjalo proti naši vasi. Vreme je bilo turobno, jesensko, na avtomobilu se svetlikajo dežne kapljice, misli lovijo same sebe, se prekopicujejo kot živalski mladiči, ustvarjajo nered, v njem spomini, zbledele podobe iz vsakodnevnih slik na isti poti, človek bi raje obležal v postelji, ker se jutro ne zavrti, kot bi se moralo.

Komaj sem prišla tistega četrtka v šolo, sem srečala na šolskem hodniku hišnika, ki je navrgel čisto spotoma: »Ne vem, nekoga je povozilo na prehodu za pešce.«

»Hm, ja, to deževje, že dva tedna dežuje. Pritisk še kar pada in ljudje so nepozorni,« odgovorim, po tihem pa je kljuvalo v meni, kaj če je kdo mojih; Manja je še doma, Tevž še ni peljal Jakoba v vrtec, Simon, moj tast, on hodi tak čas po mleko, ne, ne more biti on, danes je verjetno še v postelji, saj se še ni zdanilo.

Komaj začnem s poukom, zazvoni telefon. Moja hči Manja kriči: »Mami, dedija je povozil avto!  Očija ne morem priklicati po telefonu, Tevž je tam, prišel je rešilec.«

Z Binetom sva bila takrat že ločena in ko se je oglasil, sem zavpila v telefon: »Dedija je povozil avto, ga že peljejo z rešilcem v Ljubljano, najbolje, da se pelješ naravnost na urgenco!«

Nisem vedela, kako hudo je. Tevž, moj zet, je povedal, da je hudo, najslabše je bilo z glavo. Manja in Tevž sta pretresena. Tisti dan ne moreta v službo, oba sta pri babi, da ne bi bila sama. Prešine me, kako je bilo, ko je Simona pred leti zadela možganska kap; bilo je jutro, da nekaj nerazločnega govori – blebeta -, mi je rekla tašča, ona pa je brisala  stopnice, klicala sem zdravnico, ona pa je brisala  stopnice – nezavedno, v strahu pred najstrašnejšim.

Ko pridem iz službe, grem takoj k tašči. Vstopim, kot sinoči, ko je trl orehe, danes so vsi tam, vsi za mizo, le njega ni, ona samo sedi in posluša, bolečina na obrazu, bolečina v nemočnem telesu. Poskušajo jo tolažiti: Bine, njegov brat Samo, Binetova Nastja, ki taščo objame, česar jaz ne znam. Pogovarjamo se, kot da bi ga hoteli oživljati, tašča je tiho.

Imela sta drug drugega, in zdaj se privaja na strašno misel, da je ostala sama, a vem, da še upa, mogoče pa le ni tako hudo.

Binetu zdravnik pove, da Simonovo telo še funkcionira, čeprav je glava močno poškodovana, in naslednji dan se bo odločalo, kaj storiti. Močno srce ima, a to ni dovolj, da človek še  živi.

Čakamo. Slutim, da odhaja. Mogoče mu sploh ni bilo treba odpreti oči, da je videl gozd, zadihal počasi in globoko, kakor bi tiho zapel pesem jeseni. Kakor bi petje prihajalo skozi debla, od sokov, ki se pretakajo v njih, in od deklet, ki jih je danes zagledal v svojih mislih, tam med drevesi, daleč pred seboj, od koder se mu je poprej dozdevalo, da sliši očetov glas, ki ga kliče po imenu. Večeri se, komaj bo lahko še ujel pravo svetlobo, vse okrog je tiho in spokojno, ni slišati ptic, ki bi se poslavljale od kratkega jesenskega dne, samo rdeča veverica skaklja z veje na vejo, nakar zastane in se ozre proti njemu. Lepa je. Rad bi se je dotaknil, ko bi mogel, rad bi čutil njen kožuh, ki je zagotovo mehak in topel.

Naslednji dan so Binetu sporočili, da so poškodbe tako hude, da se svojci lahko pridejo poslovit.

Šla sta  Bine in Samo, tašča ni zmogla te poti, v mislih se je poslavljala od svojega moža:  tako blizu tebe sem, če bi stegnil roko, mislim, da bi lahko dosegel mojo. Se še spomniš, ko sva bila mlada, bosa sem šla po jutranji rosi in ti si mi dal Bineta. Želim ti dobro potovanje … ljubezen moja, vidiva se na poti … našla se bova tam drugje … primi me … oprosti, če ti nisem dala vsega, kar si si želel, mogoče si želel preveč, ti si me napolnil, veliko sva naredila skupaj, imava dva dobra sinova, vnuka … življenje je nepredvidljivo. Kdo bi si mislil, da bo Bine našel Nastjo, Mojca je sama …, a  znašla se bo …,  vedno se je.

Simonovo odhajanje je bilo pri ženi, obeh sinovih, pri vnuku … Ugašam, ugašam, ugašam, a še kar ne ugasnem. Bolečina, šibkost zapušča telo. Vse je le še čas, le še nemerljiva, večna končnost, prazni misterij, stigme misli, ki ujete v znane podobe in spomine trpijo … Okovi časa sčasoma izginejo, kakor tudi prične bledeti vse, kar ima sliko in zvok … vse, kar ima sidro v svetu, ki ga več ni …

Tisto noč se je na nebu prižgala nova zvezda.

 

9. Zdravnica mu je verjela, Tončka Stanonik, 73 let

Zapis o tem dogodku sem našla v svojem dnevniku za leto 1994, zato lahko z gotovostjo trdim, da se je zapisano res zgodilo.

Povabljena sem bila na neko veliko slavje, pomemben pesnik je praznoval častitljivo obletnico. Zavedajoč se, da nisem sodila med najbolj izbrane goste, sem prišla zadnjo sekundo, precej sem se obotavljala, sedela v avtu in odštevala čas do začetka prireditve. Ko sem se zadnjo sekundo pojavila na prizorišču, je pred menoj zavalovila slavnostna črnina in prijazni gospod v četrti vrsti se je odmaknil, da je bil prazni sedež dobro viden in sem se lahko usedla. Začelo se je.

Po uradnem izteku programa z recitacijami, pevskimi vložki in avtorskim nastopom pa je sledilo prijateljsko poljubljanje in objemanje, da lepim besedam in hofiranju ni bilo videti konca. Krožili so kozarčki in pladnji s kanapejčki, dokler se razpoloženje ni toliko umirilo, da smo se vsi izbrani lahko posedli čisto spredaj okoli slavljenca. Gospodje, bili so v večini, so si pripovedovali zgodbe in obujali spomine, prehitevali drug drugega, se že malo prepirali, da tisto ni bilo čisto tako, da je bilo v resnici malce drugače, a kdo od tistih je danes tukaj… Tudi moj sosed iz četrte vrste  bi rad nekaj povedal, pa so brž potisnili predenj na novo natočen kozarec. »Pij, prijatelj, pij!« Niso so zdeli navdušeni nad njegovim nastopom.

Navsezadnje pa je le našel priložnost, da je tudi on nekaj povedal. Tisti trenutek, ko se je na našo gostobesednost obesila beseda o alkoholu, o tem, kdaj je pitje nevarno, kdaj krepi um, pa ali ta in ta spada med prve ali druge. Pripovedoval je zmedeno. Kako grozno je, če se znajdeš gol pred ljudmi in se ne moreš zavarovati z obleko. Samo tanka rjuha zakriva tvoje telo. In prav to se je zgodilo njemu. Gol pred zdravniki in bolniškimi sestrami, priključen na aparate za reanimacijo. Slišal jih je govoriti, da so ga menda pripeljali naravnost iz gostilne. »Ne, to nisem jaz. To ni res, in to moram povedati tem belim haljam. Tiste besede o ‘naravnost iz gostilne’ so me obudile v življenje.«

Nisem si predstavljala, kaj se bo izcimilo iz njegovega pripovedovanja.

»’Toda za božjo voljo, dajte mi vendar pižamo, takole gol se ne morem braniti.’ Za hip sem celo z olajšanjem pomislil, da se mi je samo sanjalo. Pa se mi ni. Res sem bil obkrožen od bolniške beline in priključen na aparate. Potem so me vendarle oblekli in me napotili k prijazni gospe psihiatrinji. Prvič v življenju sem se znašel pred takim zdravnikom.

‘Kaj vas je navedlo na suicid?’ Gospa me je gledala sočutno, tiho in mirno me je vprašala.

‘Kakšen suicid, za božjo voljo!’ sem se branil. Pol leta, odkar mi je umrla žena, nisem mogel spati. Tudi jedel nisem skoraj nič. Otroka pa sta prihajala k meni in me nadlegovala. Prav nič nista bila sočutna, to že moram reči. ‘Pa kaj se greš?’  sta bevskala vame. ‘Mama je umrla, nič se ni dalo narediti. Ti pa moraš živeti naprej. Jesti moraš in spati.’ – ‘Saj bom, saj bom,’ sem se branil. ‘Samo pustita me vendar, da pridem k sebi, čas potrebujem.’ Potem sem se vsega naveličal, in ker mi je bilo čakanja na spanec dovolj, sem tistega večera, samo zato, da bi lažje zaspal, iz neke steklenice, še od pogreba je bilo v njej neko žganje, spil nekaj štamperlov in izpraznil steklenico. Prišla sta otroka in me našla. Doma, v postelji, ne v gostilni.

Zdravnica me je pozorno poslušala, a ni odnehala.

‘Pa ste že kdaj v življenju pomislili na to, da bi si vzeli življenje?’

‘Ja, enkrat sem pa res, ampak res samo enkrat.’ Ni mi bilo težko priznati. In sem ji povedal, kdaj in kako se mi je to zgodilo. Ko sem bil še dijak. Dobili smo spričevalo. Slabo se mi je pisalo, zelo slabo sem se izkazal v nemščini in latinščini, čeprav tega sploh nisem pričakoval, ni se mi zdelo, da bi pri teh dveh predmetih v šoli imel težave. Od žalosti in razočaranja mi je po obrazu steklo nekaj solz, in ko je moj profesor to videl – še zdaj živi in ga vidim, kako strumno hodi na sprehode – se je škodoželjno nasmehnil in mi dejal. ‘No, tako pa se godi takim, ki ne delajo.’ Domov sem prišel zbegan in mami rekel, da bi najraje kar umrl. Ne, rekel sem, da bi se najraje fental.

Mama pa me je stresla za ramena in me čisto od blizu pogledala. Še zdaj vidim njen svareč pogled. ‘Fant, tega pa res ne moreš narediti. Ali ne veš, da mora duša takega nesrečnika tako dolgo tavati po svetu, dokler se ne izpolni tisti čas, ki mu je bil dan ob rojstvu za življenje.’ To me je tako pretreslo, sem se že videl nevidnega bloditi po svetu, brez prijateljev, ljubih svojih, mame, očeta … Tisti trenutek sem bil glede samomora ozdravljen za vse življenje.

Zdravnica pa je samo rahlo prikimavala, nič več me ni spraševala, očitno je bila z odgovorom zadovoljna. Je rekla, da lahko grem domov, čez štirinajst dni pa naj se spet oglasim pri njej, da ji bom povedal, ali mi je zdaj že bolje. Vidite, misel na mamo in njeno svarilo, samo to me je tisti hip rešilo pred psihiatrično bolnišnico. Otroka sta že vse uredila, da me spravita tja. Jaz pa še živim, danes sem celo tukaj, med vami, prijatelji.«

 Bil je ves v ognju, kar žarel je in še bi govoril, če ne bi natakarji tako strastno pospravljali miz, odnašali kozarcev in premikali že izpraznjenih stolov. Nič se ni dalo pomagati. Izbrana druščina smo se morali posloviti.

Še veliko se je potem dogajalo domov grede tisti večer in vse je zapisano v mojem dnevniku. Tudi sem poizvedovala, kaj in kako je s tem gospodom. Da veliko govori, veliko pije in vsepovsod ponuja svoje pesmi, so mi povedali. Mene pa je njegova pripoved vendarle pretresla in od vsega večera se mi je zdelo vredno spomina samo to, kar sem tukaj zapisala.

 

10. Prisluhni in pomagaj, avtorica prispevka: Kristina Žvagen, 50 let, stanovalka Doma Impoljca

Bilo je leta 2002, ko sem se preselila od staršev v stanovanjsko skupnost (SS) Ozara v Novem mestu. Bila sem zelo vesela, saj sem si našla svoj novi dom. Prepričana sem bila, da mi bodo v stiski, v kateri sem se znašla, pomagali. Minevala so leta in jaz sem se v SS Ozara skupaj z zaposlenimi in stanovalci zelo dobro ujela. Bila sem srečna, da sem kljub duševni bolezni našla svoj novi dom. Naenkrat pa se je vse obrnilo na glavo. Postala sem starejša in zamenjali so se stanovalci in kader. Dobili smo mlado delavko, ki je delovala drugače, kot tista na katero sem bila navajena. Ona je delala v pisarni, tam je opravljala svoje delo, jaz pa sem želela več stika z njo. Sprejemala sem jo drugače, ostali stanovalci pa so bili zadovoljni z njo. Ta sprememba mi ni odgovarjala in zato sem se tudi jaz spremenila. Za tem sem zbolela in odšla v bolnišnico Ljubljana Polje. Od tam sem odšla in se odselila v bivalno enoto Brezovo, kjer sem bivala eno leto. Zaradi zloma kolena sem zapustila bivanje v tej enoti. Pripeljali so me v Dom Impoljco, kjer bivam še danes. To je bilo februarja 2019. Zelo sem vesela, da so mi prisluhnili in pomagali. Ponovno pa sem se soočila z izzivom. Morala bi na operacijo obeh kolenskih sklepov. Kazalo je, da ne bom mogla več hoditi. Hodila sem z berglami in še to težko. Sprehodov se nisem udeleževala zaradi bolečin. Po tem, ko se je ortoped odločil, da bo operiral oba kolenska sklepa, sem začela hoditi in to brez bergel. Hvaležna sem zdravniku in vsem ostalim, ki so mi prisluhnili in pomagali.

 

11. Zlata Nit, avtorica: Maruša Rozman, 27 let.

V skritem kotičku morja je bilo polno pisanih ribic, ki so uživale v morskih dogodivščinah. S skupno močjo so gradile veličastne podmorske travnike, ki so nudili dom mnogim cvetlicam. Ribice so uživale v vonju teh cvetlic in še z večjim veseljem gradile travnike. Zgodilo pa se je, da je vijolično – črna ribica zabredla v težave.

Ravno ko je odhajala v globino morja po kamenje, da bi z njim okrasila travnike, jo je zasulo ogromno črno kamenje. Udarjala je z repom in poskušala spraviti kamenje iz svojega telesa. Ni ji uspelo. Plaz je postajal močnejši in ribica je težko dihala pod vsem tem bremenom. Njeno dihanje je postalo plitvo in oteženo. Preplavil jo je strah.

Nato pa se je spomnila na ostale ribice. Poklicala je na pomoč in iz vseh strani so priplavale raznobarvne ribice in s skupno močjo so spravile kamenje iz nje. Takoj ko se je osvobodila težkega črnega bremena, je splavala iz globin na površje morja. Globoko je zadihala in se odločila, da bo nekaj časa uživala v travnikih in v prekrasnih vonjavah cvetlic. Ko se je brezskrbno predajala čudovitim vonjavam,

je začutila hvaležnost. Hvaležna je bila, da so ji ostale ribice pomagale in iz nje spravile težko kamenje, ki ga sama ni mogla. Ko je tako premišljevala in čustvovala, ji je poseben zlat prah napolnil srce in oči in ji pokazal nekaj veličastnega. Za čisto majhen trenutek je zagleda kako ribice povezuje žareča zlata nitka. Čisto vsaka ribica je imela na repku pripeto zlata nitko, s katero je bila povezana z ostalimi ribicami.