Verbalno nasilje ne obstaja!

0
221

Veliko je govora o verbalnem nasilju. Še posebno v šolah. Kar nekajkrat smo imeli starši ob začetku šolskega leta izobraževanja na to temo. Kako ravnati v takšnih primerih, kako se odzvati, kako ukrepati… Saj se pravzaprav ne spomnim več točno, kakšno je bilo sporočilo teh izobraževanj. Ker ljudje hitro pozabimo stvari, ki jih slišimo samo enkrat ali dvakrat… Zelo natančno pa vem, kaj naj bi se dogajalo pred 2000 leti, ker to eno in isto zgodbo poslušam neprenehoma že več kot 40 let. In sem je si!. Do grla… Ampak to ni pomembno.

 

Hočem vam povedati, kaj sem glede verbalnega nasilja spoznal že pred časom. Po naravi sem radoveden človek in ko mi življenje zastavi kakšno vprašanje, nimam miru, dokler ne pridem do odgovora. Opazil sem namreč, da se ljudje na popolnoma enak dogodek odzivamo različno.

 

Primer iz življenja

 

Učitelj v šoli vpije (vemo, da se to dogaja, saj so tudi učitelji samo ljudje) na skupino učencev. Dva se razjočeta, trije so vidno prestrašeni, eden pa se sploh ne zmeni za vpitje. Kot da mu je popolnoma vseeno, kot da gredo besede nekam mimo njega… Kako je to mogoče? Kaj se pravzaprav dogaja v nas, v naši notranjosti, ko doživljamo takšne in podobne stresne dogodke? Vprašanje zahteva odgovor, ki mi ga je uspelo najti v preučevanju Teorije izbire in Realitetne terapije, ki ju je razvil dr. William Glasser že sredi prejšnjega stoletja.

 

Teorija izbire

 

Teorija izbire nas uči, da je naše čustvo ob stresnem dogodku odvisno od misli, ki jih izberemo takoj po dogodku samem. Če v mislih pritrdimo nekomu, ki vpije na nas, če pomislimo, kako smo ubogi, ker nas spet nekdo maltretira, da v sebi nimamo moči, bodo te in podobne misli preusmerile tok energije, ki neprenehoma teče skozi naše telo iz pravilne v »napačno« smer. In to bomo mi začutili kot neprijeten občutek. Kot občutek žalosti, užaljenosti ali pa jeze, če je situacija takšna…

 

Uči nas – teorija izbire, da je stresni dogodek samo informacija. Kaj bomo mi s to informacijo storili, pa je odvisno samo od nas. Od tega, kakšne misli bomo izbrali. In uganka različnega odziva ljudi na enak (stresni) dogodek je rešena. Učenci so se različno odzvali na isti dogodek, ker so izbrali različne misli. In zaradi tega doživeli različne občutke, ki so jih popeljali do različnih dejanj – odzivov – jok, strah, ravnodušnost.

 

Od tu dalje je treba samo še vklopiti logiko naših možganov in takoj nam je jasno, da v primeru, ko nas nekdo zmerja, ni nasilnež tista oseba. Saj niso njegove besede povzročile našega trpljenja, ampak mi sami. S svojimi mislimi, ki smo jih izbrali trenutek za tem. In kdo je torej »nasilnež«, če duševno bolečino povzročijo misli, ki smo jih proizvedli – izbrali sami? In bi lahko bile drugačne! On, v tem primeru učitelj, nam je ponudil samo informacijo, mi smo se pa odločili, kaj smo s to informacijo storili – kakšne misli smo izbrali kot odziv na dogodek – informacijo.

 

 

Zavedni in nezavedni delček naše notranjosti

 

Ker je naša notranjost razdeljena na zavedni delček (misli, ki se jih zavedamo) in naš nezavedni del (misli, ki se jih ne zavedamo), obstaja vedno možnost, da izberemo misli nezavedno, ne da bi se tega sploh zavedali. To se zgodi, ko imamo že ustvarjeno navado določenega odziva ob določenih, podobnih dogodkih. In teh miselnih navad smo se naučili že kot otroci, ko smo opazovali svoje starše, sestre, brate, sorodnike, vzgojitelje, učitelje, kako se odzivajo oni ob določenih dogodkih. Takrat seveda nismo mogli vedeti, kakšno vlogo imajo pri tem naše misli.

 

Lep primer zavestno izbranih misli, ko nas nekdo zmerja izgleda približno takole:

« Oh, dragi prijatelj/sošolec, to kar govoriš sploh ni res. Mogoče ti misliš in verjameš da je tako, jaz pa vem, da to ni res. Ne morem ti pomagati, če ne poznaš resnice, ker mi ne pustiš do besede. Nikakor pa ne bom dovolil, da zaradi tvojih neresničnih besed postanem vznemirjen. Še naprej bom miren in zadovoljen. Pravzaprav sem ti hvaležen, ker si mi ponudil priložnost, da preizkusim, ali sem sposoben v takšni situaciji zavestno izbrati misli, ki me vodijo v prijetne občutke. In uspelo mi je. Hvala ti! Želim ti, da se čim prej pomiriš tudi ti, saj se boš bolje počutil!« In rezultat teh zavestno izbranih misli v nobenem primeru ne bo užaljenost ali celo jeza. Pa tudi oseba, ki zmerja, bo kaj hitro odnehala, ker ne bo nobenega pričakovanega odziva in učinka.

 

Zakaj za vraga mi tega niso povedali že v šoli?

 

Še vedno pa se sprašujem, zakaj pedagogi in psihologi v šolah učencem in njihovim staršem ne povedo resnice o tem, kako nastanejo naša čustva. Resnice o tem, da sploh ne rabimo biti užaljeni, če nas kdo zmerja. Govorijo nam – staršem in našim otrokom o nasilju in duševnem trpljenju, ki ga le to povzroča. Naš um, naučen logično razmišljati nam to sporočilo prevede v informacijo, da sami ne moremo izbrati svojih občutkov, da v primeru, ko nas nekdo zmerja enostavno moramo biti prizadeti. To pa sploh ni res. Lep dokaz je učenec, ki je kljub stresnemu dogodku ostal umirjen.

 

Tega res nisem preverjal, ampak prepričan sem, da Teorija izbire ni bila del učnega gradiva, ki so ga skozi šolanje za te dragocene poklice obdelali. Če je to res, jih popolnoma razumem in nikakor ne obsojam njihovega nepoznavanja omenjenih dragocenih informacij. Je pa res škoda. Ker bi lahko s širjenjem omenjenih resnic preprečili veliko solzic in žalostnih pogledov, pa tudi marsikatera buška bi bila prihranjena…

 

Ne trdim, da je lahko! Da pa ni mogoče, pa še zdaleč ni res!

 

Ko se boste odločili razumeti, kako nastanejo naša čustva, se boste z nekaj vaje naučili ignorirati stresne »informacije« iz okolja in se izogniti neprijetnim občutkom žalosti, užaljenosti ali jeze. In tudi marsikateremu fizičnemu nasilju se bomo izognili na takšen način, saj nesramno besedičenje, ki pade na »plodna tla«, kaj hitro preraste v fizično obračunavanje.

 

In za znanje o tem, kako zavestno izbirati svoje misli, kako se izogniti neprijetnim občutkom in trpljenju, kljub stresnim »informacijam« iz okolja, se vam resnično splača potruditi. Za vsako znanje, ki ste ga osvojili v življenju je bilo treba delati. In marsičesa, kar ste se v šolah učili, nikoli pozneje niste potrebovali. To znanje pa vam bo v ogromno korist. Da ne govorim o tem, kako bo koristilo vašim otrokom.

 

Še vedno pa ne morem razumeti, da si informacije o tako dragocenih in pomembnih resnicah, ki bi lahko preprečile marsikatero trpljenje s takšno počasnostjo in težavo utirajo pot do ljudi. In z velikim veseljem pričakujem dan, ko se bodo zavestne izbire misli ob stresnih situacijah – informacijah iz okolja – učili otroci že v prvem razredu osnovne šole ali pa že kar v vrtcu. Skozi igro, seveda, kar sploh ni težko izvedljivo.