Življenje je kot reka.
Nikoli se ne ustavi,
nikoli ne miruje,
vedno svojo pot nadaljuje.
Včasih po ravneh,
včasih po strminah,
včasih ob poteh,
včasih v dolinah.
Temne skale ji grozijo,
A ptički s petjem veselijo.
Sonce z žarki boža ji gladino,
ponoči pa tiho teče v mesečino.
Sive skale ji ne stojijo več na poti,
tudi ptički so odleteli.
Reka sama pluje stran.
Kaja KRAJNC, 9. B
OŠ POLZELA
