O Vinku Moderndorferju in njegovi bogati ustvarjalnosti smo v Ventilatorju besed že pisali.
Med urejanjem knjig v domači knjižnici mi je prišla v roke knjiga Enajst zgodb Vinka Moderndorferja Založbe Mladinska knjiga.
Avtor odkrita spregovori o tesnobi, ki se lahko skriva prav za vsakim obrazom, tudi nasmejanim. Vsaka vaja iz tesnobe je mojstrsko zapisana.
In ko ji je nekega dne prijateljica rekla: » A veš, da je pred pol leta umrl?« ni bila presenečena, samo prikimala je, vem, vem, umrl je že takrat, pred davnimi leti, ko sem stopila na cesto in je rekel: Če boš ti srečna, bom tudi jaz srečen, jaz pa sem stekla na drugo stran, ne da bi mu odgovoril…
Tisto je bilo slovo, ne običajno slovo, ki obljublja srečanje, bilo je dokončno slovo, v katerem zbledijo vse podobe in na koncu bo izginil celo spomin na dotike. Zdaj vem, tista cesta je bila temna reka Aharon, čez katero ne moreš… In žal mi je, je še pomislila, takrat prvič po mnogih letih, žal mi je, da takrat nisem zakričala za njim: Ne bom srečna, brez tebe ne bom nikoli srečna! Morda bi me slišal.
