Noči, noči! Kakšne noči! Črne, bele
sive,srebrne, golobje plave noči. Zeleni,
modre, višnjeve vranje zelenočrne noči.
Peklensko dolge noči, posute z žerjavico
želj in neskončnih trenutkov čakanja.
Noči plavih misli, pisanih, živih
podob, razburljivih načrtov, noči božajočih senc, srečno dolge,
sladke noči. Noči mrtvih spominov, težkih
obiskov minulih časov z obrazi mrtvih,
z lesketom davno ugaslih pogledov,
noči povračanja blaznih prikazni, nevarnih
pasti. Noči potovanja,
ljubezni, pohote. Noči,noči, kakšne noči!
Poj, prekleti poet, poj neizmerno
bilanco noči! Računaj, zakleti
tajnik življenja, zračunaj matematično vrsto noči, ki
jih poznaš do zadnjega dna, piši
dve sto, tri sto, tisoč noči, vse
nove in vendar že znane in od
vseh najbolj znano opiši: zadnjo!
Najzadnjo! Ponudo!
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora, sedma knjiga, uredila Ifigenija Simonović)
Poezija Vitomil Zupan: Noči
