Oblak, ki ga veter žene nad tabo,
bo pred pozabo oče dežja,
in ptica, ki poje na tem drevesu,
v drobnem telesu jajce ima;
veter poletni seme nosi,
in vanj ga trosi prezreli klas
preden se čaša svetla razbije,
se ji izvije največji glas –
vsaka stvarca želi roditi,
zgoreva v skriti ustvarjalni sli,
človek svojo podobo riše,
besedo piše, otroke rodi…
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora ( peta knjiga), uredila Ifigenija Simonovič)
Poezija Vitomil Zupan: Rojstva
