Vladimira Rejc; Čarovnija pisanja
Portreti slovenskih književnikov
Umrl bi, če ne bi imel besede … (Hafis)
Vladimira Rejc, pesnica, literarna publicistka, voditeljica literarnih prireditev, avtorica knjig: Pogovori o drogah (Nolimal, Rejc): Repro studio, Lj., 1996, Žepno ogledalce: Založba Urbar Agart, 1997, Razgaljena bližina: Mladinska knjiga, 2006, Potovanje nemih obrazov: založba Mavrica,in Garbonique, 2007, Čarovnija pisanja: Lj., Študentska založba, 2005
V potrtretih slovenskih književnikov Vladimira Rejc predstavi 49 slovenskih literarnih ustvarjalcev. (Mad njimi: Tomaž Šalamun, Dušan Šarotar, Ciril Zlobec, Marjan Tomšič, Aleš Debeljak, Erika Vouk, Jani Virk, Andrej E. Skubic, Sonja Porle, Maja Novak, Josip Osti, Andrej Medved, Miroslav Košuta, Boris Pahor, Tone Partljič, Nina Kokelj, Aleš Čar, Andrej Blatnik, Esad Babačić, Jurij Hudolin, Vladimir Kavčič, itd. – mnogi med njimi ne živijo več.) Osredotoči se predvsem na literarno ustvarjalnost in odnos do jezika; kdaj se avtorju porodi literarna ustvarjalnost, kako se s časom razvija, kaj jo pogojuje, ali je ustvarjalnost prirojena ali pridobljena. Poleg vseh vprašanj, ki jih postavi Vladimira Rejc, in na katere dobi pisne odgovore, so bibliografski in biografski podatki pesnikov in pisateljev, ki jih je pripravila Irma Poljanšek, fotografije pa so delo Jožeta Suhadolnika.
Ob vsakem naslovu avtorja je tudi njegova lastna misel o sebi in svojem ustvarjanju, – navajam le nekatere; Sem človek gibanja in učenja. Umetnost skuša življenje osmisliti, osvetliti, nekaj dodati, dopolniti, pojasniti, izostriti ali celo spremeniti. Kar pomnim, živim z zgodbami. Lahko rečem, da je vsak dan zanimiva zgodba. Ko pišem roman, hodim veliko med ljudi… Pesniki obdelujemo polje najstarejše umetnosti … Ustvarjanje je ves čas, ki ga živim, ker ustvarjam iz tega, kar živim. Vsi, tudi najtrdovratnejši potepuhi, prej ali slej dopotujemo. Naključje je že lahko navdih. Kadar pišem, me zmeraj spremlja dvom. Zakaj? Čemu? Za koga? Prav poseben užitek je na papirju raziskovati podobe, ideje, besede. Jezik je moja njiva, po njej rijem kot kmet, ko iščem zmerom nove svetleče brazde … Zame pisanje ni nuja, zame je predvsem užitek in zadovoljstvo.
Mnenja mnogih vprašanih avtorjev o pisanju je, da je pisanje trdo delo, notranja nuja pisanja pa nedvomno obstaja. Odločitev za pisateljevanje in pesnjenje je morda romantika, pustolovščina, lahko pa tudi široka cesta v hudo človeško travmo. Talent pisanja je najbolje razvijati z branjem. Sicer pa so književniki tesno povezani z gledališčem, glasbo, likovno umetnostjo, mnogi so tudi družbeno-politično angažirani. Vznemirja jih vprašanje, ali bo umetnost preživela.
Zakaj pisati? Obsedenost! Pisanje lahko doživljaš kot občutek, da lahko oblikuješ svoj svet in da si hkrati sredi resničnosti. Že če me kdo bere, je darilo… Hvaležen sem svojim bralcem… Mnogi ustvarjalci pa pišejo samo zase; iz svojih izkušenj, za otroka v sebi…, ker čutijo potrebo po izražanju, po izpovedovanju sveta, po izrekanju notranjih čustvenih nabojev. Beseda je vsem na razpolago, z njo najlažje izrazimo čustvena stanja in spoznanja.
Vezi med umetnostjo in življenjem po mnenju Petra Semoliča ni potrebno iskati, saj je umetnost del življenja. Brez življenja tudi umetnosti ne bi bilo.
Zapisala: Maja Drolec
