O pesnici Eriki Vouk in njeni plodoviti ustvarjalnosti smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali. Njena poezija me vsakokrat prijetno preseneti in znova povabi k branju.
Erika Vouk
Erika Vouk – Foto: Branimir Ritonja (Vir: arhiv Mariborske knjižnice)
Pri umetniku, ki se je zapisal svoji muzi, se življenje in umetnost poiščeta že zelo zgodaj…
Pesnica Erika Vouk, tudi mojstrska prevajalka Fausta, povezuje navidez preproste stvari z izbrušenim, vendar odprtim verzom in s skrivnostno energijo morja.
Pisanja in druga umetniška izražanja so zame v pravem pomenu po-klic, torej nekaj, k čemur si poklican, čemur se ne moreš izogniti in te slej ko prej označi.
Kdaj, koliko in kako, je odvisno od osebnega razvoja, hotenj in pripravljenosti, da ta dar razviješ in se mu odpreš. Vsekakor je pisanje od tod eno samo delo in predajanje delu, je ljubezen za nič…
(Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Beletrina, 2005)
LEPA plemena resnih obrazov,
koža obleka telesa,
pisanja znamenja zmag in porazov,
praznik modrosti in plesa.
Židki sokovi, trganje plena,
skalne zelike in slutnja
ustnic nabreklih. – Prazna je stena,
bela in absolutna.
(Erika Vouk: Z zamahom ptice ena roka slika, Založba Pivec, 2021)
