Zvonko Pukšič, ekokmet, voditelj joge smeha
Loterije z zdravjem ljudi se ne grem več
Zvonko Pukšič iz Jastrebcev, idilične vasice na skrajnem severovzhodnem robu Slovenije, je poosebljena sprememba. Rutiner konvencionalnega kmetijstva, ki je za vedno pustil za sabo vso kemijo in se posvetil ekološkemu poljedeljstvu. Prašičerejec, ki je postal vegetarijanec. Kmet, ki ga bolj kot kmetijstvo zanima človeška notranjost. Le dobra volja, ki jo zdaj ustvarja tudi z jogo smeha, je bila vedno del njega. Pleše, bere, brska po internetu – najbolj svetovljanski kmet na vasi.
Kot pišete na vaši spletni strani, se čudeži pri vas kar vrstijo. Kateri je najnovejši?
(smeh) Morda se to sliši smešno, saj sem s tem mislil na povsem preproste stvari, ki jih večina niti ne opazi: da rastline zrastejo, iz nič postanejo vse večje. Sicer pa je sedaj čas kumaric, začeli bomo obirati paprike in fižol.
Je bilo tudi to, da ste se začeli leta 1999 ukvarjati z ekološkim kmetijstvom, čudež?
Skorajda. Ko sem prepral knjigo Kuharica za dušo in telo avtorice Ice Krebar, se me je zelo dotaknil dodatek, esenska poslanica miru, ki govori o bratstvu med vsem, kar obstaja. Po končani srednji kmetijski šoli v Mariboru sem se držal pridobljenega znanja in do tedaj nisem razmišljal o svojem delu. Počel sem, kar so počeli ostali kmetje. Po tej knjigi so se mi vprašanja kar začela vrstiti: zakaj delam to, kar delam, zakaj moram imeti masko na obrazu, ko škropim zelenjavo, zakaj ne smem strupov vdihavati. Ali bo tistim, ki bodo to zelenjavo pojedli, tudi škodovalo? Raziskoval sem, kako kemična sredstva za škropljenje sploh dobijo dovoljenje za uporabo. Spoznal sem, da nadzor nad tem ni učinkovit. Kar se strokovno imenuje letalna doza 50, pomeni količino strupa, ki pomori polovico živali, ki ga zaužijejo. Vsaka snov posebej je sicer raziskana, medsebojni učinki pa ne. Nihče se s tem ne ukvarja. Človek lahko tako pri enem kosilu zaužije 20 različnih kmetijskih pripravkov, pravi pesticidni koktejl. Odločil sem se, da se te loterije z zdravjem ljudi ne grem več. Takrat smo odkrili, da obstaja tudi ekokmetijstvo.
Ste vedeli, kam se usmeriti?
Da. V Kmečkem glasu sem našel vse o ekokmetijstvu pri nas in iskal sem vse več informacij. Sicer pa je vedno, ko se je pojavilo vprašanje, pravočasno prišel odgovor.
Pravite, da je bila ta pot do ekokmetije težka in naporna. Zakaj?
Ekokmetijstvo poteka čisto drugače. Imel sem prednost, da sem najprej spremenil svoj odnos do rastlin, narave, soljudi. Pri konvencionalnem kmetijstvu zemlja “sprejme” tak način dela, človek se nauči souporabe kemije. A ko želiš narediti spremembo … Spominja me na odvajanje odvisnosti pri človeku. Imeli smo strašne probleme s pleveli, saj so se nenormalno razrasli, ko smo prenehali škropiti s herbicidi. Prvo leto tako pri okopavinah skorajda nismo imeli pridelka, pri žitih je bilo bolje. To je bila prva velika preizkušnja, ali vztrajati ali odnehati.
Narava vas je preizkušala, ali ste iz pravega testa?
Zagotovo. Počasi smo pridobivali znanje, hodil sem na seminarje Kmetijskega zavoda Maribor, na ekskurzije ekoloških kmetij v tujino, saj jih takrat pri nas še ni bilo. Zemlja se je privajala, mi pa tudi. Nobenega pomisleka nismo imeli, ali smo se odločili prav. Trdno sem bil prepričan, da po stari poti ne grem več. Če se ne bi dalo, bi pač opustil kmetovanje in počel kaj drugega.
So se te spremembe zgodile čez noč?
Ne ravno. Ni enostavno, ker imaš obveznosti; na kmetiji je treba vedno vlagati, odplačevati kredite. Vsaka sprememba pa tudi zahteva nova vlaganja. Istočasno smo opravili dve veliki preusmeritvi: iz prašičereje v pridelavo vrtnin in iz klasičnega v ekokmetijstvo. Ni bilo lahko prekiniti utečene rutine, zato sem s prašičerejo vztrajal še eno leto. A ko sem videl, da ne zmorem več – vmes sem postal vegetarijanec in me je ubijanje bolelo – sem končal. Kjer je bil prej hlev, sta zdaj skladišče in prostor za stroje.
Ali je šlo od takrat naprej vse gladko?
Ne še. Problem je bila prodaja, saj takrat še ni bilo toliko povpraševanja po ekološko pridelani hrani, kot danes. Skušali smo se dogovoriti z Drogo v Središču ob Dravi za predelavo, a ker v zakonih ni bilo ekokmetijstvo nikjer omenjeno, ni bilo iz tega žal nič. Zato smo se odločili za dopolnilno dejavnost predelave. Morali smo ustvariti lastno blagovno znamko in se lotiti prodaje. Začeli smo na tržnicah, prodrli v trgovine, zdaj največ prodamo na svoji spletni strani. Zadovoljen sem.
Najbrž se vam od dobrega kar smeji.
(smeh) Na vsak način, ker je bila naša odločitev pravilna.
Se smejite tudi zaradi joge smeha?
(smeh) Tudi.
Kakšna je ta joga?
Nek indijski družinski zdravnik je iz lastne radovednosti začel raziskovati pozitivne učinke smeha in jih začel vključevati v svoje terapije. Tako je nastala ta joga. Gre za zabavne, igrive vaje, skozi katere spodbujamo smeh udeležencev. Ko je razpoloženje na višku, sledi smejalna meditacija: udeleženci se posedejo čim bolj skupaj, delček pozornosti usmerijo v očesni stik z drugim, del pa v svoj občutek radosti. Zgodi se, da vadeči padejo v smeh, doživijo katarzo smeha. Na koncu sledi sprostitvena meditacija, ki poglobi učinek smeha. To je zelo prijetna izkušnja, vaje izvajam vsak dan – ko se tuširam ali celo ko sem na traktorju. Začnem izgovarjati mantro smeha, ho ho ha ha, in se začnem smejati … in se smejim kar lep čas (smeh). Nihče me ne vidi, nihče me ne gleda …
Od kod tak interes za smeh?
Bolj kot kmetovanje me zanima človek. Zakaj nekomu uspeva in drugemu ne, zakaj nekdo živi v izobilju in drugi v pomanjkanju? Iščem odgovore in se učim. Naletel sem na terapije, ki zdravijo s smehom, kot to počnejo Rdeči noski, recimo. Morda je bolje reči vadba namesto joga smeha, saj si večina ljudi pod besedo joga …
… predstavlja nekoga v zamotanih položajih, ki meditira?
(smeh) Da, ali pa na žebljih. A ker praksa izvira iz Indije, ima tako ime. Poleg tega imam s smehom dve izkušnji. Kot fant sem pel v vaškem oktetu s sošolci iz osnovne in srednje šole. Pravili smo si veliko smešnih stvari. Opazil sem, da sem bil po teh vajah vedno poln energije, saj smo se veliko smejali in zelo malo vadili (smeh). Zdaj, ko poznam jogo smeha, vem, da smo počeli prav to. Druga izkušnja pa je povezana z mojim dedkom. Umiral je v hudih bolečinah. Ko sva z ženo nekega večera prišla k njemu, nama je začel pripovedovati smešne zgodbe iz svoje mladosti. Smejali smo se več kot eno uro in na koncu je presenečeno ugotovil, da bolečin ni več. Taki večeri so se ponavljali in s tem si je lajšal bolečine. Ni iz trte zvito, da je smeh pol zdravja. Smeh povzroča ne le nastanek hormona sreče, ampak se med smejanjem sprošča tudi protibolečinski hormon.
Izvajate pa tudi tehniko EFT, doseganje čustvene svobode. Kako in zakaj?
Meridianska tehnika tapkanja, kot se imenuje, je darilo človeštvu. Gre za odpravljanje čustveno-energijskih blokad, meridiani pa so energijski kanali. Kadar koli doživimo stresno situacijo, se v človeškem telesu prekine prost pretok energije, kar povzroča težave. Enako kot pri zafecljani cevi z vodo: ko jo izravnate, voda lahko spet steče. Blokade odpravimo s tapkanjem po izhodnih točkah meridianov: prva je na temenu, nato na notranjem in zunanjem delu očesa, na ličnici, pod nosom, na bradi, ključnici, pod pazduho, prsno bradavico … Energija steče, čustvo se sprosti, problem izgine. Uporabljamo jo lahko za spreminjanje, odpravljanje in nadomeščanje napačnih prepričanj – recimo, če smo prepričani, da v življenju ne moremo uspeti. Če tako mislimo, nam stvari dejansko ne uspevajo. Izjemno uporabna je tudi za učence in študente pred testi ali izpiti. Ko so nesproščeni in pozabijo naučene informacije, z EFT odpravijo blokade in dosežejo pravičen rezultat.
Medijske izpostavljenosti niste vajeni. Je tehnika uporabna tudi proti tremi?
Tudi. Z EFT-jem si lahko pomagamo pri vseh vrstah strahov, tudi ko gre za javno nastopanje.
Ste se pred tem intervjujem kaj potapkali?
(smeh) Ne.
Bi želeli kaj sporočiti bralkam in bralcem?
Vsem ljudem bi rad povedal, da moramo imeti radi najprej samega sebe. Da moramo sprejeti samega sebe, takšnega, kot v tem trenutku pač smo. Z vsemi slabostmi in vrlinami. Dokler tega ne storimo, bomo v življenju težko naredili spremembe. Če jih seveda želimo.
In še nekaj se mi zdi zelo pomembno. Ljudje smo sestavni del narave. Ena od značilnosti narave pa je tudi izobilje. Zato je izobilje namenjeno vsem ljudem. Dosežemo pa ga tako, da živimo v skladu z naravnimi zakonitostmi – pravili, ki veljajo v naravi. Čisto vsem ljudem so nam bila v zibelko položena orodja, s katerimi si lahko pomagamo ustvariti življenje po svojih željah. Ta mogočna orodja so naše misli. Misli, s katerimi ustvarjamo upanje, vero, občutek radosti, negotovost, strahove, pričakovanja … S svojimi mislimi ustvarjamo svoje življenje. In res ne razumem, zakaj jih ne bi uporabili sebi v prid!
