Galerija instituta »Jožef Stefan«, Ljubljana, avgust 2009
Ekspresivno karikirana, groteskna in pridušeno humorna figuralika
Svojo slikarsko strast izživlja Viktor Šest z barvitostjo risarske poteze, simbolično podprte z barvnimi poudarki, v anekdotičnem beleženju utrinkov življenja. Slikar, ki ima v sodobnem slovenskem figurativnem slikarstvu že desetletja vidno mesto, je zavezan portretu in figuri. Njegova črta je zgovorna, neposredno učinkovita in samosvoja, ekspresivnost podob pa avtor dosega s psihološkim poglabljanjem v figuro, postavljeno v vnaprej zamišljeni prostor. Na izbranem zarisu likovne ploskve – ob karikirani, groteskni ali pridušeno humorni risbi – kraljuje živahna dinamika pretežno svetlih tonov oziroma toplih barv. Osnovna vsebinska izpoved se kaže v živahni risbi in v vehementnih potezah neenakomerno debelih, vendar jasnih in čistih črt brez ohlapnosti in madežev, čut za dramatičnost pa tudi v izbiri motivov: rad ima prizore, kjer se nekaj dogaja. Njegova dela vzpodbujajo dani dogodki ali vtisi, na katere se slikar odziva s svojo ustvarjalno in človeško občutljivostjo.
Do zgodovine klasične likovne umetnosti ima poseben odnos. Ponekod je v njegovih podobah opaziti nekoliko figuralne razpotegnjenosti skozi določeno modernistično stilizacijo, nekakšno sled zgodovinskega izraza, vendar Šest s tem ni obremenjen, saj odkriva svojo pot, ki jo vodi v oblikovno lasten in prepoznaven slog. Vendar pri upodobitvah ljudi ne upošteva le zakonitosti in načinov klasičnega portretnega slikarstva, temveč jih posredno, včasih humorno, bogati s svojimi s svojimi spoznanji, odnosi in čustvi. Čeprav so na portretih upodobljene konkretne osebe s svojimi lastnostmi in posebnostmi, jih slikar spreminja v simbolne figure, pogosto zaznamovane z duhovitimi prebliski. Izslika lahko podobo umirjenega dogodka, recimo neveste pred poroko, ali dinamičnost določenega dogajanja, kar likovno podaja skozi značaj modelov v prepletu z lastno ustvarjalno domišljijo. Enako kot portreti, glasbeniki in vsakdanji prizori, ki jih s premišljeno organizacijo likovnega polja naseli v slikovni prostor, ga pritegujejo tudi čisto likovni problemi. Sproščene linije in značilni strukturni poudarki risbe so temeljne likovne sestavine njegovega ekspresivno figuralnega slikarstva. Slikar upošteva nešteto domiselnih možnosti sodobno občutenega oblikovanja telesnosti, vendar se opira na klasična likovna izhodišča. V načinu njegovega obravnavanja likovne zgodbe se v slikovnem polju prepletata dve pomembni komponenti, risba in barva. Prva je značilna in osebna že ves čas njegovega ustvarjanja, je estetska in dinamična struktura, ki vodi dvogovor z barvno razgibanim poljem. Z njo zasnuje največkrat trikotno shemo, v katero postavi portret, hkrati pa ustvarja horizontalne in vertikalne silnice ter gradi mrežo prostorskih asociacij. Ne izključuje pomena barve, saj nosi precejšen delež pri izraznosti njegovih slik, vendar ostaja risba osnovni nosilec vsake njegove ustvarjene podobe. Barva se zdi v nekoliko podrejenem položaju, čeprav ga ne ovira in je večinoma celo močna, da poudari kontrastnost, vendar ustvarja prav risba, osnovana na odrejeni harmonični strukturi linije, premišljen likovni način izpovedi.
Figuralika je v likovni umetnosti stalnica, ki je tudi danes ne smemo razumeti kot nekakšno neo-figuraliko, torej kot vračanje oblike načina, ki je prišel zopet na vrsto, ampak je pojav figuralnega lahko samo oživitev večnega v slikarskem. Na zgodovinskih osnovah že od vsega začetka gradi tudi Viktor Šest, izjemen poznavalec estetskih dosežkov te značilne likovne usmeritve v zgodovini umetnosti – od zadržane klasicistične barvitosti poznega petnajstega stoletja, prefinjeno temno izslikanih meščanskih portretov flamskih slikarjev sedemnajstega stoletja, realističnih izhodišč slikarjev pred dobrim stoletjem in pol do avantgardnih značilnosti, ki so se oblikovale v dvajsetem stoletju. Kljub spoštljivemu odnosu do preteklosti je Šest eden izmed tistih avtorjev, ki jim je uspelo zasnovati lasten likovni jezik. Slikar, katerega poglavitna tema ostaja na modernizmu zasnovana figuralika, ves čas gradi svoje dinamične kompozicije na risbi in figuri. Figura ostaja vseskozi v ospredju njegovega umetniškega zanimanja, mnogokrat tudi kot odsev družbe, v kateri umetnik prebiva. Zanima ga predvsem človek ter njegova razmerja s svetom, v najbolj značilnih motivih pa kot stalnica nastopajo glasbeniki.
Velike asketsko barvne kompozicije vpenjajo Viktorja Šesta med tiste ustvarjalce, ki pri svojem delu ostajajo na svojstven in prepričljiv način zavezani figuri. Enobarvne ploskve naseljujejo zelo izrazite figure s značilno gestikulacijo – bolj dinamično pri igranju na instrumente ter bolj umirjeno pri igranju kart in še bolj pri statičnih podobah nevest, istočasno pa slikar ustvarja občutek prostora, čeprav je ta le minimalistično nakazan. Tako v slikarskem polju kot v figurah je odsotna izrazito živa barvna paleta, prevladujejo črne konture, ki jih napolnjuje monokromatični barvni nanos, hkrati pa so njegove slike žive in polne gibanja, kar dosega z različnimi postavitvami figur v prostor, predvsem pa z vehementno, mestoma celo eruptivno dramatično risbo. Njegov pogost motiv je večje število portretov na eni sami sliki, a pri tem gre največkrat za shematično podane večje skupine figur pri določenem dogajanju, kar vsaki taki podobi daje ritualni vtis – najprej gledalca zanima dogodek sam, šele potem (morda) posamezni portreti, ki so dejansko zelo različni. Pri teh slikah gre za upodobitev skupine in ne za človeka kot posameznika. Skupen jim je oddaljen pogled, ki ga slikar doseže z nekoliko dvignjeno ravnijo slik, da lahko gledalec od daleč oziroma od zgoraj opazuje dogajanje, ki ga ni deležen, oziroma, pri katerem v resnici ne more biti navzoč.
Upodobljenim figuram in predmetom, ki jih kot atributi opredeljujejo, skuša že ob nastanku vtisniti pečat časa, zato je njegovo umetniško polje vselej podvrženo dramatičnemu raziskovanju oblik in vsebin, kjer slikar včasih dodatno poudarja razigranost in lahkotnost.
*
Viktor Šest. Rojen je bil 2. aprila 1956 v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je leta 1981 diplomiral pri prof. Kiarju Mešku. Po opravljeni diplomi se je iz Kamnika, kjer je dotlej živel, preselil v Maribor in se zaposlil pri Založbi Obzorja kot tehnični in likovni urednik. Prelomnica v njegovem umetniškem ustvarjanju pomeni leto 1984, ko se je posvetil samo slikanju in ilustriranju. Od prve razstave leta 1984 v Železni Kapli do danes je imel mnogo samostojnih razstav, ena večjih je bila lansko leto v splitski Galeriji Kula. Nagrade: 1986 – odkupna nagrada Umetnostne galerije Maribor, Maribor; 1987 – Odkupna nagrada berlinske Graphoeke, Berlin (Nemčija); 1996 – Glazerjeva listina za ilustracije v knjigi Zorka Simčiča Trije muzikantje ali Povratek lepe Vide, Maribor. Kot samostojni ustvarjalec na področju kulture živi in ustvarja v Mariboru.
