Muzej premogovništva Slovenije v Velenju in velenjski centralni park, junij–september 2009
Neprekinjeno iskanje identitete izpovednega izraza v različnih oblikah
Ali je akcijski umetnik Jure Poša avtor, ki se v svojih bleščečih projektih igrivo vrača v otroštvo, kot da nikoli ne bi želel odrasti, ali skrajno subtilen umetnik, ki s svojim čudenjem, odklanjanjem tradicionalnih norm in provokacijo ščiti enostavnost bivanja, spontanost, iskrenost? Vse to v trenutku postane jasno, ko se prepustimo delovanju njegovih vizualnih pripovedi, ki so vedno premočrtne in s svojo metaforičnostjo gledalca nikoli ne puščajo v dvomih. Pošev odnos do narave, do vsega elementarnega in do življenja nasploh očitno pogojuje njegov odmik od tradicionalne umetnosti v hoteno nezanimanje za trenutne trende (pri nas in v svetu) in v popolno avtonomijo lastne vizualno izrazne poetike. Tako kot v vseh prejšnjih projektih, v katerih se je ustvarjalno soočil z različnimi odpadnimi materiali (kovinami, ogledali, tapisonom, žicami, plastičnimi steklenicami itd.), vzetimi iz kupa ne več uporabnih predmetov in stvari, je tudi na pričujoči razstavi prepoznavna njegova nepreklicna odločitev za tovrstni izbrani material ter za barve, ki dajo v končni obliki vsaki njegovi instalaciji smisel. Njegove razvojne premene – čeprav včasih navidezno minimalne, ker se uporaba osnovnih materialov ponavlja – so logične, saj dokazujejo avtorjevo neprekinjeno iskanje identitete izpovednega izraza v različnih oblikah.
Spada med angažirane umetnike, saj ga nenehno izzivajo najbolj preprosti, a vedno bolj pereči vsakdanji problemi narave in človeka. Je kritičen ustvarjalec, ki ga prizadene vsakodnevno dogajanje, vpeto v nič kaj optimistični proces globalizacije, ki pogojuje tudi onesnaženje planeta in grožnjo prihodnjim rodovom. Je občutljiv ustvarjalec z lastno vizijo prihodnosti ter prav zato hote provokativen v sporočanju. Vzrok razumskemu in čustvenemu angažiranju bi lahko bil upor proti svetu potrošništva, proti svetu, ki ne išče vrednot v medsebojnih odnosih. Hkrati pa njegovo delovanje temelji na analizi imanentnih sporočilnih možnostih oblike, materiala, barve in prostorske umestitve zgovornih, zelo kompleksnih oblik. Njihova povsem jasno določena funkcija vodi v spraševanje o pomenskih vrednostih, simboličnem značaju in metaforičnih zmožnostih barve, ki je formalno povsem avtonomna.
Kot ustvarjalec, ki se ukvarja s postavljanjem povsem neklasičnih razstav, ima z uporabljenim materialom oseben odnos. Od prve zamisli, ki se oblikujejo le v njegovi glavi in je vedno vezana na določen kraj in določen pomen, do končne podobe vsakega projekta – v naravnem okolju ali v notranjem razstavnem prostoru – vodijo Pošo natanko premišljeni koraki. Skice na papirju, osnutki na računalniku. Danes je razvoj vizualne umetnost pripeljal do nepredstavljivih zmogljivosti sodobnih računalniških tehnologij. Računalnik ponuja nove načine upravljanja podob, kjer avtor lahko predvidi uporabljen material, količino in orodje za izvedbo ter natančno izračuna pozicije za večjo instalacijo. Zlahka bi si lahko predstavljali, da gre za neznansko lahkost ustvarjanja! Pa vendar ni tako enostavno, elementi vsake posamezne instalacije ali projekta v živo zahtevajo več kot polno navzočnost tako umetnika kot vseh, ki mu pri uresničevanju pomagajo do končne podobe. Tako ustvarjeni artefakti Jureta Poše pritegnejo pozornost s posebno postavitvi jo, osvetlitvijo in s skrbno izbranimi barvami: na eni strani prevladujejo monokromne osnovne barve z vsemi svojimi simbolnimi vrednostmi, po drugi strani pa v konceptualnem scenariju nikoli ne manjkajo svetleči, fluorescentno šokantni poudarki, ki v pravi svetlobi zaigrajo pravo simfonijo s svojim živim žarčenjem.
Velenjski projekt – Hommage rudarjem – se na videz obrača v malce drugačno smer, čeprav gre še vedno za kontinuirano delovanje zadnjih let. Tokrat so v središču zanimanja črno obarvane plastične steklenice, ki s svojo mojstrsko obdelavo (črno pobarvane zmečkane plastike) dajejo občutje arhaičnosti, celo starinskosti, čeprav simbolično predstavljajo premog. Umetnik z njim predstavlja subjektivno dramo rudarjevega dojemanja sveta, poglobi se v njemu tuj svet, ki ga skuša razumeti skozi svoje oči in spoznati skozi svojo dušo. Razstava predstavlja še ne zaključeno osebnoizpovedno zgodbo, nabor avtorjeve vizualne poetike. Umetnik pripoveduje resnično zgodbo v prostorih, ki pripadajo rudarjem (pot, po kateri prihajajo na delo, kopalnica, slačilnica…), govori o njihovih željah in o njihovem težkem delu. Iz plastičnih steklenic (v katerih je bila Radenska voda) je narejen premog, ker so rudarji na delovnem mestu pili vodo. Ko pa so prišli ven, so pili pivo, zato je simbol piva (hmelj) v zraku, premog pa trdno pričvrščen v zemljo. Mrakobne, ne fluorescentno obarvane kompozicije grozdov steklenic, ki kot hmelj visijo s stropa, dajejo razstavljenim objektom tisto osebno izpovedno in melanholično patino, ki se v Poševem dosedanjem opusu pojavlja kot nepogrešljiva stalnica.
Jure Poša. Rodil se je 9. maja 1965 v Novi Gorici. Po gimnaziji se je odločil za študij na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kjer se je navdušil nad grafičnim oblikovanjem. Leta 2000 je v Novi Gorici ustanovil podjetje SREDA grafično oblikovanje, kjer se ukvarja z vsemi oblikami vizualnih komunikacij od postavitev razstav in scenografij do sodelovanja pri najrazličnejših projektih, ki vzpodbujajo razvoj neinstitucionalizirane kulture. Prvi umetniški izdelek, ki temelji na splošnem načelu recikliranja, da se iz odpadnega materiala, ki bi bil sicer zavržen, ustvari nov proizvod, je bil leta 2000 šopek vrtnic iz plastenk za ženo Ivano ob rojstvu prvorojenca. Z ustvarjanjem lastnih likovnih projektov iz odpadnega materiala je doslej uresničil tri velike projekte – leta 2003 v prostorih novogoriškega Zavoda Mostovna, leta 2004 zunaj v naravi v parku in v razstavnem prostoru Tehniškega muzeja Bistra na Vrhniki ter v mestu Noja v španski pokrajini Kantabrija in leta 2005 na Travniku v Novi Gorici. Leta 2004 je instalacije/skulpture cvetlic, šopkov in kaktusov ter fotografij projektov, do tedaj izpeljanih s cvetlicami, razstavil v novogoriški Galeriji Merkator. Z njegovo petnajstmetrsko instalacijo drevesa je od leta 2003 kot stalna postavitev opremljena Kafetovna v Zavodu Mostovna, s petmetrsko instalacijo iz marjetic pa od leta 2005 sprejemnica Zavarovalnice Adriatik v Novi Gorici. Leta 2005 je imel v novogoriškem HIT-ovem razstavnem prostoru Paviljon razstavo, na osnovi katere je leta 2006 prejel občinsko priznanje za svoje delo. Leta 2007 je iz 5200 marjetic postavil instalacijo Tunel v predoru za pešce in kolesarje pod novogoriško Kostanjevico, ki tam ostaja vse do sanacije predora. Živi in ustvarja v Novi Gorici.
