Ko je govor o Srbiji, se nam v glavi takoj odpre predal s slikami samostanov, pisanih folklornih nastopov,velikimi porcijami mesa na žaru, okrašenega s pečenimi rdečimi paprikami in dvignjeni kozarci imenitnega vina, kot je Vranac, denimo. Ampak Srbija, posebej vzhodna, ki zdaj dviguje glavo, hrani silno bogato kulturno dediščino, segajočo daleč v prazgodovino z Lepinskim Virom in nadaljuje z Rimljani. Ti so ji zapustili tako močan pečat vzdolž Vie militaris od Rima do Bizanca , da je samostane potisnil v njihovo senco. Na tleh Srbije se je namreč rodilo kar šestanjst rimskih imperatorjev: njihova zapuščina so ostanki trdnajv, razkošnih palač, kipov, mozaikov. Vendar pa Srbi, seveda, ne zanemarjajo tistega, po čemer so sicer poznani.
Slavje ob trgatvi po šumadijsko in srbski princ
In vendar ne morem začeti pisati o Vzhodni Srbiji o Rimljanih in vam svetovati: pozabite na samostane, ki so v ponos pravoslavnega sveta oziroma srbske duše. Vsakodnevno življenje je lepše, zlasti če imaš srečo in se znajdeš na slavju ob zaključku trgatve v ritmu srbskega kola, s plesalkami in plesalci v čudovitih izvezenih narodnnih nošnjah, z vonjem po čevapčičih, pečenem odojku in slastni čorbi, ki brbota iz velikih lončenih posod. Sejem v Topoli bil je živ. Tu se je rodil veliki Vojvoda Karadjordje, ki se je začetka 19.stoletja spopadal proti Turkom, dokler ni končal pod njihovim mečem. Čeprav je v Topoli zgradil utrjeno mesto z obrambnim zidom, je od njega ostala lična cerkvica in le del njegovega Konaka –dvorca, v katerem je muzej z njegovimi osebnimi predmeti v srebru in portretom. Mesta niso uničili Turki, ampak tedanji vladarji Obrenovići, ker jim je šla slava Vojvode v nos; »Boj se tistih,ki jih poznaš!« Na proslavi je v čast Karadjordja je govoril njegov daljni potomec, v Belgiji živeči princ Vladimir Karadjordjević, rojen v Sloveniji, katerega ded, kralj Alexander je tragično končal ubit v Marseillu.
Oplenac zakladnica fresk in kraljevskih zgodb
Nad Topolo je Oplenac, najbolj obiskani kraj v Srbiji z mavzolejem iz belega marmorja, zgrajenim začetka 20. stoletja, v katerem so grobnice kraljevske družine Karadjodjevićev. Notrtanjost je pokrita z nič manj kot štiridesetimi milijoni koščkov v petnajst tisoč barvnih odtenkov. Najbolj zanimive so kopije najvrednejših srednjeveških fesk iz šesdesetih srbskih samostanov.
Vsi vladarji od imeratorjev do kraljev so bili lubitelji vinske kapljice. Tako se na pobočjih Oplenca nahajajo vinogradi in kraljevska klet globoko pod zemljo. Med sodi, v katerih danes ni vina, je na ogled sod z napisom »Naprej zastave slave,naprej junaška kri«, slovensko darilo kralju Alexandru, ki se je leta 1922 poročil s plemkinjo Marijo, sorodnico angleške kraljevske družine. Pokopana je v Windsdorju in jo nameravajo prenesti na Oplenac. »To bo slavje in pol«,so mi rekli, češ tu se bo tedaj zbrala vrsta plemenitih in kronanih glav iz Evrope. Že ob nedavnem prekopu kneza Pavla iz Združenih držav Amerike se ni manjkalo gostov iz tujine. Ko sem si ogledala hišo najljubše srbske kraljice Marije, sem izvedela, da ima za najdbo dragocenega kraljevskega zaklada s 47 briljanti in drugim nakitom, zasluge slovenski vojak. Ukradel ga je nemški oficir. Za petsto zlatimi in srebrnimi venci iz grobnice kralja Aleksandra pa se je zabrisala vsaka sled.
Konstantin Veliki se je rodil v Nišu
Na tleh današnje Srbije se je rodilo kar šestnajst rimskih imeratorjev. Med najpomembnejšimi je to bil Konstantin Veliki, ki si je v rojstnem Naissusu- Nišu zgradil razkošno palačo Mediano s termalnimi kopelmi, z akvaduktom, talnim ogrevanjem, številnimi freskami. Leta 313 je proglasil enakost religij, s čemer je utrl pot krščanstvu. Domislil si je grba z dvema orloma, kar je pomenilo enačenje vere z državo in ustanovil nov Rim, imenovan po njem Konstantinopol-Istanbul.
Naj bolj ohranjeno rimsko mesto je Felix Romuliana blizu Zaječarja, ki je na seznamu svetovne dediščine UNESCO. Zgradil ga je cesar Galerius v svojem rojstnem kraju in ga imenoval po svoji materi. Ohranjen je del obzidja z veličastnim vhodom, del svetišča, vrsta kipov, tudi glavo imperatorja in boginje Ariane. Freske sestavljajo ornamenti s podobami bogov, kot je bil Dionizij, bog vina. Posebej zanimiv je lovski motiv z leopardom. Galerius je bil krut s sovražniki. Znano je, da je poraženemu perzijskemu kralju odpeljal ženo, hčere in harem. To je bil poslednji imperator, ki je bil po smrti zapisan med bogove ,kar je bilo običajno pred krščanstvom.
Rimsko mesto Viminacium. devedeset kilometrov južno od Beograda sodi med največje. To je bila glavna vojaška baza z več stotisoč vojaki in prebivalci, ki je bilo tako obsežno, da ga raziskujejo že skoraj sto let. Bilo je tako urejeno mesto, da so imeli celo kanalizacijo z iztokom v bližnjo Donavo, kjer je bilo pristanišče . Ohranile so se številne grobnice, sarkofagi, visoki deset tonski marmornati stebri, freske in to zategadelj, ker gre za ravnino z globoko plastjo rodovitne zemlje,ki je skozi stoletja pogoltnila težke ostaline in jih tako ohranila. Odkrili so jih in jih še pričakujejo pri dnevnem kopanju premoga na ogromnih površinah z velikanskimi rovokopači in tovornjaki oziroma avtomatičnimi trakovi, ki odvažajo gorivo naravnost v dve toplarni na robu polja. Nič kaj prijetno ni v tem zasmrajenem okolju. In vendar so sredi tega dogajanja pravkar odprli na novo zgrajeno veliko vilo v slogu antike. Zelo lepa, zelo razkošna, okrašena tudi z najdbami pod zemljo in kopijami starodavnih fresk! Za nameček so ji dodali še kuhinjo, ki posnema pripravo jedi po starorimskih receptih. Ponudijo ti jih v lončenih skledah, vino in vodo pa v amforah. Okusno.
Dejrdap: spomeniki rešeni, jesetrov ni več
Zadnja leta se v Srbiji zelo trudijo v turizmu, da bi privabili več tujih turistov,saj jim imajo res veliko ponuditi. Sledovi imperatorjev so zadnji hit, medtem ko so samostani, toplice in naravne danosti že stalnice. Zgradili so vrsto novih udobnih hotelov, med katerimi je zastavonoša hotel Izvor v Arandjelovacu s petimi zvezdicami in lastnim izvorom mineralne vode. Notranjost je okrašena s kopijami znanih fresk kot je sloviti Beli angel iz samostana Miločer. Prijeten je potem hotel Djerdab v Kladovu, ki je za razliko bolj južnih mest vzorno urejeno in čisto. Meddrugim ponujajo vožnjo po Donavi, ki je za Srbe nekak nadomestek morja. Tudi tu se ne manjka spominov na stare Rimljane, saj je bila Donava že od nekdaj plovna in mejna reka, kjer so se odvijale hude bitke s tako imenovanimi barbari. Znan je krvav obračun imeperatorja Trajana z Dacijci leta sto pred našim štetjem, ko je zgradil most čez Železna vrata Donave, kar je bil velik podvig za tiste čase. Ohranjena je, v pečino vklesana Tabula Traiana v slavo cesarja. V Djerdjapski ožini je tudi v svetu poznani Lepenski vir z neolitskimi izkopaninami, starih okrog deset tisoč let, rešenih iz doline, ki so jo poplavili zaradi hidroelektrarne. Ta je kriva, da v Donavi ni več dragocenih ogromnih rib jesetrov, znanih po kaviarju.
Hrana za dušo in CAReVINA
Nacionalna turističtona organizacija Srbije je izdala vrsto ličnih in preglednih prospektov, knjižic v tujih jezikih, nekaj celo v slovenščini, saj smo Slovenci še vedno zelo dobrodošli in kakor so se pohvalili tako v Arandjelovcu kot na Djerdapu, se število naših povečuje. Posebej za nas so pripravili obsežno brošuro Narava v Srbiji in oddih v gibanju. Lansko leto je izšla posebna knjižica z naslovom Soul food – Hrana za dušo o novih trendih v srbski prehrani. Zanimiva je boršura z domiselnim naslovom CAReVINA, ki označuje vzhodno Srbijo. Ne morem si kaj, da ne zapišem, kako so Srbi radodarni s hrano, naj bo to v Zaječarju, Kladovu ali pri Milanu Sučeviću v Beogradu, ki je nekoč delal tudi v Sloveniji. Mize so se vselej šibile od znanih – pogrešala sem čevape – ali na novo odkritih domačih dobrot in to v količinah za drvarje. Predjedi so tako obilne, da so glavne, celo imenitna pečenka s krompirjem, pripravljena na ognju in neznasko okusna, je ostajala na mizi. Naj priznam, da sem jih večkrat skrivaj zavila v servieto in jih odnesla na plano, kajti vsepovsod, zlasti zunaj mest se okrog gostilen klatijo potepuški psi in kakšna mačka, kar malce kazi podobo krajev. Kar se vin tiče, kapo dol: nekoč smo radi pili Carico Milico in Vranac, danes so to vina, ki jih poznamo tudi pri nas in morda nosijo druga imena s precej domiselnimi etiketami.
Druga plat vzhodne Srbije
Pod črto moram natresti še nekaj nevšečnosti, ki mečejo nekaj sence na vse zgoraj opisano. Večji del podeželja je še dokaj reven z zapuščenimi, podrtimi, zanemarjenimi hišami, vmes pa sliko popravljajo lepe hiše z urejeno okolico, kar kaže na napredek. Naravnost nerazumljivo za današnje gledanje na okolje so velike količine smeti.ki se jih ne zmanjka niti na razglednih točkah za turiste. Ponekod, na primer ob Djerdapski ožini koški ostajajo prazni ob kupih smeti. Za turizem nič kaj obetavne so podrta avtobusna postajališča, s smetmi »okrašene« ceste in celo zasebne bencinske črpalke, katerih lastniki so bili poprej na delu v zahodni Evropi, so eno samo smetišče in tudi toaletni prostori so marsikje umazani. Turistični delavci se zavedajo, da to kvari njihovo prizadevanje, da so »hvala bogu« urejeni in čistejši vsaj turistom namenjeni objekti, za ostalo pa »vzdihujejo«, češ, narod je nekulturen,neosveščen. Ko sem se pritožila nad hudo zasmetenim živilskim trgom sredi Zaječarja, pobratenega s Tržičem, mi je župan povedal:«Poznamo vašo čiščenje Slovenije v enem dnevu in tudi mi zdaj organiziramo nekaj podobnega,a s tem ne pridemo nikamor.«
Umirajoče vasi in vino za Francoze ob Timoku
Nekaj posebnega je bila vožnja iz Zaječarja v Timoško krajino in kraj Rogljevo, ki je resnično skrito bogu za hrbtom. Gre za najmanj razvit predel vzhodne Srbije, kamor pa vendarle vodi ozka in dokaj izrabljena asfaltna cesta, »kar nam je dal še Maršal Tito. Kasneje nismo od države dobili ničesar več in mnogo ljudi je odšlo s trebuhom za kruhom,«mi je rekel možakar s psom in nekaj ovcami, ki jih je pasel ob cesti. Bila je to pot skozi divje razraščene gozdove, ki se že lotevajo nekdaj pokošenih travnikov in obdelanih njiv pa skozi zapuščene vasi, kjer ostajajo le še starci. Žalostno. A smeti se tudi tu ne manjka. Čudno.
Vendarle pa ne gre obupati. Ko smo prispeli v Rogljevo in zagledali napis za Pivnice, sem si rekla, da se tu morda le kaj premika na bolje, saj je dežela plodne zemlje, nekoč polna vinogradov in vina, ki so prihajala tudi v Slovenijo. A vas je kot izumrla z zaprtimi okni opustelih hiš in podirajočih zidov. Bilo je le troje odprtih velikih lesenih vrat z vklesanimi ornamenti v kamnit obod v kleti, ki so napol vkopane v zemljo, kar je posebnost kraja. »Nekoč je vino tu teklo v potokih! »je vzkliknil priznani vinar Gradimir Stanković, katerega oče Kosta je nekoč prodajal svoje vino po Sloveniji, v Tržiću pa je imel celo svoj vinotoč! Živi med domačijo z veliki vinogradom in hišo v Negotinu, kjer ima svojo prodajalno. Obnovil je hišo v tradicionalnem slogu, kjer sprejema goste in postregel nam je z vinom z etiketo Pinot noir. Od kod francosko ime?
Gre za silno zanimivo zgodbo,povezano s Francozi. Ko je v drugi polovici 19. stoletja bolezen kot kuga uničila domala vso vinsko trto po Evropi, so francoski vinarji v teh krajih bogu za hrbtom odkrili zdrave vinograde, kar je Timoško krajino potisnilo na evropski zemljevid. »Staretrte so spričo obubožanja krajev počasi izginile, gojimo pa druge dobre sorte grozdja, s katerimse uspešno prebijamo doma in po svetu, zlasti v Francijo, čepravso našavina draga dražja kot pri vas in zato nas ni k vam«, je povedal, a z žalostnim glasom dodal, da za Rogoljevo ne vidi prihodnosti,celo zase se boji, saj hčera ne zanima vinarstvo. Država je na psu,od obljub ne bo razvoja,v vaseh nam ostajajo starci.Naj vas ne zmotijo imeniten hiše med ruševinami,kajti to so iizseljenci, ki so se hoteli izkazait, kako dobro jim ješlo v tujini, zdaj pa občasno prihajajo na počitnice, česar pa njihovi otroci ne bodo počeli.« Ampak, si mislim, ta vina so tako dobra tudi zaradi pposebne zemlje, da se bo moralo kaj spremeniti na bolje. Tako meni tudi Francoz, ki je v vasi najel klet, odkupuje grozdje od kmetov, vino pa prodaja v Francijo.
