Lijana Perko, rojena Velenjčanka, je šivilja z dušo, srcem in zlatimi rokami. Blago in šivanje je vzljubila že v zgodnjem otroštvu. Prva oblačila je krojila in šivala že v 5. razredu osnovne šole, v 1. letniku srednje pa je po naročilu šivala hlače na trapez. V tistem času so postale hitro priljubljen modni trend, kljub negodovanju starejših ljudi, češ kakšna moda pa je to. Naše šivilje so tedaj izdelovale bolj klasična oblačila, Lijana pa je že dobivala modne revije iz Anglije, Nemčije in Italije.
Kot otrok je rada tudi risala in slikala, zato se je vpisala v likovni krožek. Njen učitelj je opazil, da ima velik talent za likovno ustvarjanje. Prosil je njenega očeta, naj je ne vpiše na trgovsko šolo, kjer bi samo izgubljala čas. In čeprav se je izučila za trgovko, je ljubezen do šivanja, risanja in slikanja ni nikoli zapustila.
V podjetju Inter Velenje je konec osemdesetih let kot samostojna oblikovalka in stilistka oblikovala modne kolekcije iz pletenin in usnja.
Na potovanju v Francijo so jo prevzela pokrivala v izložbenih oknih trgovin. Zdela so se ji šik in po vrnitvi domov je kot ena izmed prvih v Sloveniji začela izdelovati pokrivala v francoskem stilu. Na sejmu v Ljubljani so obiskovalci na njeni stojnici lahko med drugim občudovali klobuke iz žameta in svile v kombinaciji z usnjem.
Po preselitvi v Ljubljano je najprej urejala fundus z igralskimi kostumi. Skrbela in urejala je oblačila, da so bila primerna za nastope gledaliških igralcev, snemanja filmov, oblačila je tudi napovedovalce.
Nato je kot asistentka za kostumografijo in mojstrica garderobe sodelovala pri snemanju več kot 50 filmov.
V Ljubljani je tudi šivala oblačila za folklorne plesne skupine. Tako je za neko gospo sešila ljubljansko črno nošo. Ta ji je kot predlogo za izdelavo dala fotografijo svoje babice.
Lijana zdaj že osem let živi v Izoli in še naprej ustvarja čudovite izdelke iz blaga in drugih materialov: torbice, torbe za v trgovino ali za nabiranje oljk, vrečke za zelišča ali kruh, mošnjičke, modne pasove, vrečke in blazinice s sivko, etuije za mobilne telefone ali očala, denarnice, toaletne torbice, preproste igračke za male otroke, punčke v narodnih nošah.
Po naravi je vedoželjna in ker živi v Izoli, se je odločila, da bo raziskala primorske noše. V knjižnicah, muzejih in galerijah doma in v tujini je preučevala literaturo, skice, razstavne eksponate in umetniške slike, na katerih so slikarji z veliko natančnostjo naslikali tudi še tako drobne detajle oblačil. Prepričana je, da so oblačila dragoceni del naše kulturne dediščine. Tako kot so neprecenljive vrednosti tudi vse stare obrti in obrtniška znanja, ki so potrebna, da iz lanu, bombaža, volne, usnja ali drugih naravnih materialov nastane obleka. Zanima jo, kako ta znanja, ki žal počasi izginjajo, ohraniti in prenesti na mlajše rodove. Kot ljubiteljica, raziskovalka in ohranjevalka dediščine se je aktivno vključila tudi v društvo Anbot. Zdi se ji, da je na Primorskem še veliko neizkoriščenih možnosti na področju ohranjanja oblačilne dediščine. Ob tem pove, kako za ohranjanje noš dobro skrbijo na primer v Kranju, Škofji Loki ali Ljubljani.
Nekdanja ženska noša se je razlikovala od pokrajine do pokrajine. Sestavljali so jo krilo, predpasnik, ruta, ponekod peča, ogrinjalo, robec, obuvala, broška, ura, torbica ali cekar. Praznična oblačila so bila bogato okrašena, delovna pa enostavnejša in iz preprostejših materialov, da se jih je dalo prati.
Na razstavi v izolski knjižnici si lahko ogledate manjši del iz serije punčk v šavrinski noši in noši iz drugih primorskih krajev. Oblačila za punčke so izdelana natančno tako, kakor je izgledala prava noša. Lijana blago, svilo, lan in volno kupuje v Franciji in Italiji, kjer nekatera podjetja še izdelujejo tako blago, kot je bilo včasih v rabi. Tudi nekateri posamezniki imajo doma še shranjene kose starih oblačil ali blaga in ker vedo, kako hvaležna jim bo, ji ga prinesejo.
Razstava bo na ogled do konca meseca septembra v času odprtosti knjižnice. V oktobru in decembru pa bo Lijana Perko razstavljala skupaj z umetnico Metko Gosar. Naslov in vsebina njune razstave naj zaenkrat še ostane skrivnost.
