Rožo naše sreče je potrebno zalivati v duhu ljubezni in služenja drugim. Srečni smo lahko le takrat, kadar osrečujemo druge. Paramhansa Yogananda
V času gospodarske in družbene krize, ki ne bo minil, dokler se naša zavest ne bo spremenila in bomo sposobni delati na ravni duha in srca za nego duše, drugih ljudi in sveta, velja še bolj kot kdaj prej brati. Brati lepe, navdihujoče knjige, ne glede na to, kateri zvrsti pripadajo in kje so izšle. Namesto podarjanja rojstnodnevnih in drugih daril, na katerih se s časom nabere prah, darujmo pravo knjigo. Tako, ki bo obdarovanca – prebudila. Kajti samo prebujeni bomo zmogli narediti pravi korak v pravo smer. V srečno osebno in družbeno življenje.
O knjigah za srečo in navdih sem pisala že decembra. Ko sem v kavarni Union, kjer se dobivamo vsak drugi četrtek ob 19. uri zvečer in se pogovarjamo o imenitnih knjigah, ostrmela, kakšna množica poslušalcev je prišla na srečanje, posvečeno ustanovitelju pozitivne psihologije, dr. Martinu E. P. Seligmanu, in njegovemu delu Naučimo se optimizma, sem se odločila, da bom še pogosteje govorila o knjigah, ki nam pomagajo spreminjati možganske tokove in slabe vzorce, ki nas spodbujajo, da uresničimo svojo temeljno človekovo pravico: postanemo srečni. Govorila bom o takih knjigah in neumorno pisala o njih tudi na straneh naše lepe in koristne Poslovne asistence.
Ker so nas – in mnoge žal še vedno – na Slovenskem učili lažne skromnosti, da se ne smeš javno veseliti svojih dosežkov, denimo, kaj bodo pa ljudje rekli, in ne prave skromnosti, ki je ponižnost pred Skrivnostjo in Življenjem, bom nalašč začela kar z izidom svoje knjige Objemi srca (Vale-Novak 2009). V njej so zbrane kolumne iz Obrazov zadnjih dveh let, avtorski honorar pa v celoti spet (kot že pri prvi knjigi Otoki svetlobe) darujem Slovenskemu društvu hospic za knjižnico v prvi hiši hospica, ki bo kmalu odprta pod Golovcem v Ljubljani. Objemi srca pripovedujejo zgodbe o odnosih. Odnosih med moškimi in ženskami, o medsebojnih odnosih v družini, o mojem odnosu do smisla življenja nasploh. Veliko kakopak tudi o knjigah, ki me vedno znova navdihujejo. In o ljudeh, ki počnejo isto – mi prebudijo srce v optimistično utripanje in zaupanje: dokler so taki ljudje na svetu, je strah pred temno sedanjostjo in bedno prihodnostjo odveč. Ker mene navdihujejo drugi, zmore navdihovati tudi moje pisanje, kar je pokazal bralec Peter z lepo, lepo kolumno o objemanju. Objavila sem jo kot uvod v knjigo, ki je imela naslov Objemi srca, še preden mi je neznanec Peter poslal svojo (prvo?) kolumno. Naključje? Nikakor! Za delovanje duhovne prepletenosti gre.
Naj vas obvestim, da smo dobili nov roman imenitnega pripovedovalca Janija Virka (1962), pred leti ovenčanega z nagrado Prešernovega sklada za zbirko zgodb Pogled na Tycho Brache. Njegovo zadnje delo Ljubezen v zraku (Študentska založba, zbirka Beletrina 2009) sem prebrala na dih. Kajti pripoved je tekoča, spisana v res lepem jeziku in prepoznavnem Virkovem slogu, kar zagotavlja bralski užitek. Roman pripoveduje o štiridesetletnem glasbeniku, kitaristu Blažu, ki ga je pred letom zapustila žena — Še vedno se ne morem normalno pogovarjati z bivšo ženo, z njo še vedno govorim z nekim tujim, globokim glasom, prekritim z gosto gmoto razbitih spominov, potopljenih iluzij, zmečkanih načrtov. — in zdaj kot samohranilec živi s svojim najljubšim bitjem na svetu, hčerko Ulo, učenko 2. razreda. Možak je depresiven, težko se giblje v socialnem svetu, a tako hrepeneč in žejen ljubezni, da se spetlja kar s tremi ženskami, ne da bi pravzaprav vedel, kaj bi z njimi. Ker ne ve, kaj bi sam s seboj. Zagotovo ve le to, da obožuje Ulo. In ima rad tekilo, Santano in Márqueza, zato ga vleče v Mehiko. V samotnosti njegov um potuje po vesolju, obseda ga zavest o minevanju vsega in pomembnosti prepoznavanja življenjskega smisla. Ja, napisal bo knjigo o vsem tem, o stavku, ki ga je izrekel Santana v španski reviji Gittarista: Nova revolucija se bo ukvarjala s strastjo, z ljubeznijo in svetlobo. To pa ve, »okrog tega stavka bom, enkrat, čez nekaj mesecev, čez nekaj let, nanizal vse, marquezovsko pisanje, skozi katerega presevajo kriki neustavljivega minevanja življenja in smrti amazonske in človeške džungle, Santanino neulovljivo poplesavanje kitare, širjenje in krčenje vesolja, črne luknje in kvazarje, teorije superstrun, teorem o singularnosti in teorijo o velikem poku, življenje na brani, ukrivljenost prostora, šel bom skozi vse, česar zares niti ne razumem, pa verjamem, da se bo združilo v eni sami točki, iz katere vedno znova nastajajo vesolje, svet in vsak dan posebej.«
Virkov roman sestavlja devet poglavij, vsako poimenovano z naslednjim dnevom naslednjega meseca (1. december, 2. januar do 9. avgust), kar znotraj odlično opisanih atmosfer omogoča premike od ene ženske do druge, nenehna premlevanja enega in istega pa povezuje roman v koherentno celoto. Zadnje poglavje se odvije v Mehiki, kamor Blaž res pride, a tudi odide. Zaradi Ule. Tudi Zali in Maji ne bo naredil, kar bi najraje, namreč ostal v Mehiki … Ne vemo, kakšna bo Blaževa prihodnost, vemo pa, da je Jani Virk napisal roman, ki se ukvarja »s strastjo, ljubeznijo in svetlobo«.
Dve zelo podobni knjižici o sreči smo dobili tik pred koncem leta. Napisala sta jih Indijec (njegovi učenci?) Paramhansa Yogananda (1893–1952) in Američanka Sharon Lebell, ki je na novo interpretirala grškega filozofa Epikteta (pribl. 55–135). Prva ima naslov Kako biti vedno srečen (Devi 2009), druga pa Umetnost
življenja in podnaslov Klasični priročnik o kreposti, sreči in učinkovitosti (Eno 2009). Obe govorita o istem s podobnim besediščem, kajti obe sta navdihnjeni z univerzalno Resnico, ki prihaja iz Izvira (od Boga, pravita oba). Epiktet, ki je živel pred skoraj dva tisoč leti, in Yogananda, ta najbolj znani in prvi veliki indijski učitelj na Zahodu, ki je zaznamoval prvo polovico pravkar minulega stoletja, dokazujeta, da je Resnica ena in da je delitev na zahodno in vzhodno duhovno tradicijo prej teoretičen konstrukt kot dejstvo. Oba učita o notranji svobodi, ki pomeni mir in srečo v duši. Resnična sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin, temveč od nas samih, od tega, koliko smo zavedajoči se, disciplinirani in pripravljeni delati na sebi. A ne zase, temveč za to, da bomo premagali sebičnost (ego) in postali zreli za služenje drugim, svetu in naravi. Da ne bomo živeli v preteklosti ne za prihodnost, ampak v vsej polnini ta trenutek, ZDAJ. Vsi smo Eno, vsi soodvisni drug od drugega, zato bo človeštvo preživelo samo v primeru, da bomo to prepoznali in zaživeli, sicer bo naša civilizacija propadla, kot jih je že toliko doslej. Zaradi napuha, objestnosti in požrešnosti, izgube stika s svojo dušo in z dušo sveta. Ker je bilo premalo zares srečnih ljudi, ki bi s svojim zgledom navdihovali druge.
Za konec še šopek slikanic, ki so paša za oči in veselje za branje. Izdal jih je CFA za otroke od 4 do 8 let (in za vse nas, ki smo še vedno otroci v srcu) v treh knjižnih zbirkah: Samopodoba, Iskrenost in Ljubezen. Prvo z naslovom Pegasta Jagoda je spisala slavna filmska igralka Julianne Moore in hudomušno naslikala LelUyen Pham. Govori o sedemletni rdečelasi pegasti deklici, ki se na vse načine trudi zgubiti in skriti svoje pegice, zaradi katerih jo zbadajo v šoli. A ko zasliši: »Pegasta Jagoda, pogrešali smo te« in prepozna prijateljstvo, se požvižga na svoje pegice in sprejme svojo podobo. Z odraslostjo njene pegice niso izginile, le njej niso bile več mar. In je z njimi srečno živela.
Iz zbirke Iskrenost je zgodbica Rebeka in (ne tako) majhna, drobcena laž, ki jo je srčno spisala in ljubko ilustrirala Laura Rankin ter jo posvetila »vsem čudovitim vzgojiteljem, ki pomagajo otrokom skozi njihove (ne tako) majhne težave«. Govori o lisički Rebeki, ki si je prisvojila sošolčev fotoaparat. Potem pa jo je čez noč najedala taka strašna krivda in slaba vest, da je aparat sošolcu vrnila in se mu opravičila. Kako srečna je bila, ko Martin ni bil jezen in ko je učiteljica ni poslala stat v kot. Rebeko je objela in jo poljubila na glavo: »Hvala, ker si povedala po resnici, » je rekla. Oj, ko bi znali tako ravnati vsi učitelji in starši, potem bi tako delali tudi otroci in svet bi bil odrešen!
Srčkani Zaljubljeni miški sta delo Dori Chaconas in ilustratorja Josée Masse, ki pokažeta, kako lepo in nevarno je biti zaljubljen, saj pozabiš – to se tiče predvsem moških! — da ti preti strašen maček. A se vse srečno konča, zmedeni mišek in ljubka miška se na koncu poročita. Kako lepa priložnost, da z malčki pokramljamo o zaljubljenosti in o tem, zakaj se poročimo ali pa tudi ne, ločimo ali pa tudi ne …
Naj se torej novo leto 2010 srečno začne in naša notranja sreča traja še in še!
