Sanje so brzojavka iz skritega sveta.
Chitra Banerjee Divakaruni je priljubljena ameriška pisateljica indijskega rodu, večkrat nagrajena in pogosto prevajana pisateljica romanov, piše tudi novele in izdala je širi pesniške zbirke. Poučuje kreativno pisanje na houstonski univerzi. Minulo leto smo dobili njen roman Kraljica sanj v imenitnem prevodu Vere Čertalič na naše knjižne police, s katerih se knjiga seli med bralce, ki že poznajo Divakaruni, med tiste, ki jim nosnice vztrepetajo ob vonjavah indijskih jedi (ja, tudi v tej knjigi jih je obilo, slastnih, dišečih) in srce zatrepeta ob omembi Indija!, pa v ženska naročja, ki najraje prebirajo knjige o odnosih. Tudi v tem romanu so ključni, predvsem odnos mati – hči, bivša žena in bivši mož, hči – oče. Kakopak po romanu posegamo vsi, ki verjamemo v sporočilno moč sanj. Kot pravi pisateljica: Sanje so brzojavka iz skritega sveta.
Roman povezujeta vzporedni pripovedi; pripoved matere Gupte, katere dar in najpomembnejše delo je sanjati, in njene hčerke Rikhi, ki svojo skrivnostno, magično mater obožuje. Vse svoje življenje jo je opazovala, ji sledila, jo spraševala, da bi prišla bližje njeni preteklosti v Indiji, njenemu poslanstvu sanjalke, a mati ji ne dovoli blizu, kot tega ne dovoli niti možu. Kajti svoj notranji prostor mora ohraniti prazen, zato da bodo sanje hotele vanj. Sanje drugih ljudi, ki jih potem opozarja, svari, jim svetuje. Ona ve, kaj sanje sporočajo. Ve, kako pomembne so:
Sanje niso mamilo, marveč pot. Prisluhnite, kam vas peljejo. Rikhi materi zameri, »da jo je tako dosledno odrivala od kraja, kamor si je najbolj želela vstopiti. Da ji je zatajila dedno pravico in jo obsodila na plehko življenje predmestne Amerike.«
Ko negotova Rikhi, ločena in trpeče jezna na svojega bivšega moža, razstavlja v prestižni galeriji, o čemer je sanjarila, a nikoli upala, pride na odprtje tudi mama z očetom, večkrat pijanim, a to pot treznim, in ko se starša ponoči vračata, mati z neznanega razloga zavije na levo in v prometni nesreči umre. Oče ostane v bolnici z zlomljeno roko, Rikhi pa strta od groze, da ne bo nikoli izvedela, kar si je najbolj želela. Kdo je njena mati? A se izkaže, da je mati pisala dnevnik v bengalščini, in ko hči neguje očeta, ji ta prevaja mamine zapiske. Tako izve, da je bila mati sirota z velikim sanjalskim darom, zato so jo odpeljali v votline sanjalk, da se je učila in mojstrila. Po pravilih morajo sanjalke živeti skupaj. Kajti: »V votlini nam povedo, da sanjalka izžareva tanko, nevidno, skoraj pajčevinasto nit iz svojega popka. Ta nit sega vse do Svapna Loka, sveta, kjer se rojevajo sanje. Po njej pripotujejo vanjo tiste sanje, ki naj bi jih razložila. Ko sanja sama, je nit tanka in slabotna, zato se zlahka pretrg. Toda ko sanjalke živijo v skupnosti, se njihove niti združijo in oblikujejo močno vrv, ki prenese težo že najmučnejših sanj.« Mati je prekršila stroga pravila, ko se je zaljubila v Rikhinega očeta in zaradi njega zapustila sestre sanjalke in votlino ter odšla z njim v Ameriko.A ob hčerki in možu ni bila izpolnjena, saj je bil zanjo sanjalski dar poslanstvo, ki mu je hotela slediti, tudi na račun obeh ljubljenih bitij.
Roman se začne razpletati, ko Rikhi spozna očeta zdaj v drugačni luči, z njim ji uspe odpreti dišečo indijsko čajnico, v kateri spontano igrajo in pojejo stare pesmi. Spozna, da materinega daru ni nasledila, temveč ga je njena hči. Težka dediščina! Zgodi se tudi 11. september 2001, napad rasistov na čajnico, njen bivši mož jo reši … Rikhi zares odraste, njen pogled na ljudi se zato spremeni in zdaj je sposobna bivšega sprejeti takšnega, kot je. Brez pričakovanj, ki so jo blokirala, odprto in z zaupanjem. Branje za žensko dušo se s tem katarzično konča.
