PO NAGAR IN PO KLONG GARAI
Kraljevina Čampa je v današnjem osrednjem in južnem Vietnamu pustila za seboj veliko število ostankov svojih svetišč. Najbolj znan je My So’n, ki smo ga opisali v prejšnjem prispevku, poleg njega pa sta najbolje ohranjeni še dve manjši skupini templjev, Po Nagar v mestu Nha Trang in Po Klong Garai v bližini naselja Phan Rang.
Kamniti stolpi, ki tvorijo svetišče Po Nagar, so bili postavljeni med 7. in 12. stoletjem n. št. Ležijo le slab kilometer iz centra Nha Tranga, na hribu, ki so ga Čami smatrali za svetega že od drugega stoletja n. št. naprej. Prvo leseno svetišče so leta 774 izropali in požgali napadalci z Jave, zato je dal leta 784 kralj Satyavarman postaviti nov stolp iz kamenja in zidakov. Izvorno naj bi kompleks obsegal sedem ali osem stolpov, a so se do današnjih dni ohranili samo štirje. Vsi templji so obrnjeni proti vzhodu, kjer je bil v preteklosti tudi vhod, ki je danes na nasprotni strani.
Kar 28 metrov visoki severni stolp, Thap Chinh, je s svojo terasasto piramidno streho čudovit primer vrhunske čamske arhitekture. Spada med najvišje ohranjene čamske stolpe. Leta 817 ga je dal postaviti plemič Pangro, eden od ministrov kralja Harivarmana I. Sto let kasneje je dal kralj Indravarman III. v notranjost stolpa postaviti kip mukhalinga (lingam s človeškim obrazom) iz čistega zlata, ki so ga kasneje med roparskim napadom odnesli Kmeri. Leta 965 je dal kralj Jaya Indravarman I. v severni stolp vgraditi kamnit kip boginje Ume, ki se je ohranil do danes.
Po Klong Garai, svetišče na vrhu granitnega hriba, leži na pomembnem razpotju obalne regije južnega Vietnama. Tukajšnji templji so precej mlajši od tistih iz Nha Tranga, saj jih je postavil čamski kralj Jaya Simhavarman III. šele ob koncu 13. stoletja. Svetišče sestavljajo trije zidani stolpi: glavni stolp s tremi nadstropji, manjši vhodni stolp in podolgovat stolp s streho v obliki sedla. Grajeni so v poznem čamskem slogu imenovanem thap mam in odlikujeta jih čistost linij in minimalizem dekoracij.
Vsakega oktobra se ob njihovem novem letu tam zberejo člani čamske manjšine in praznik proslavijo s procesijo in festivalom. Počastijo prednike, narodne heroje in čamske bogove in tako ohranjajo svojo kulturo, kljub temu da že od začetka devetnajstega stoletja nimajo več svoje države. Toda dokler bodo na takšen način skrbeli za narodno identiteto, se za usodo čamskega ljudstva ni bati.
