Aborigini znajo čez noč zaceliti odprti zlom, Kitajci zmorejo v treh minutah s petjem odpraviti rakavo tvorbo, drevo pa obnoviti zlomljene veje in vrh. Zakaj je to za nas "misija nemogoče"? Pogled na obglavljena drevesa marsikogazaboli. Ali si bodo drevesa sploh opomogla?
Če bi bili na njihovem mestu, bi take poškodbe v večini primerov pomenile naš konec. Drevesa pa zmorejo nekaj, česar mi ne zmoremo – tako reorganizirati svojo rast, da ena veja prevzame vlogo zlomljenega vrha in spremeni smer svoje rasti. Namesto vstran, se požene naravnost navzgor. Še več – postane antena, s katero drevo sprejema sporočila iz okolja in usmerja rast preostalih vej.
Kako to poteka? Kako se veje domenijo, katera bo spremenila program in od jutri postala vrh? Zakaj ne poskusijo vse hkrati zavzeti vloge vrha? Odgovora na to vprašanje ne poznam, vendar mi drevesa na vsakem koraku pokažejo, da so veliko več kot zgolj skupek molekul.
Ujeti?
Po ajurvedi rastline obstajajo zato, da čutijo. V rastlinah zavest še ni ločena, marveč je v stanju prvotne enosti, zaradi česar imajo rastline moči, kakršnih ljudje, ki smo že precej razcepljeni, ne premoremo več. Ker so rastline vpete v enost, so vpete tudi v vse energije stvarstva, v pulziranje slehernega delca kozmosa, te impulze pa znajo sprejemati in jih prenašati na način, ki ga človek, ki je izstopil iz enosti, ne pozna več.
Življenje večine ljudi je pod strogim nadzorom razuma, ta pa je omejen in deluje po načelu "kar se Janezek nauči" … Zato človek preprosto ne ve več, kako bi si lahko ustvaril nove ude ali glavo. Da je težava v našem programu in ne v telesu, dokazujejo plemena, ki obvladajo tudi to, le da zahodnjaki o tem vemo zelo malo.
Med branjem knjig o aboriginih lahko naletimo na opise, ki govorijo o tem, kako s pesmijo (proizvajanje ustrezne frekvence) čez noč zacelijo odprt zlom noge. Nekateri Evropejci so bili navzoči pri ozdravitvah, pri katerih je osebi, ki je ostala brez noge, zrasla nova. Če je to, kar navajam, za vaš razum preveč, boste verjetno dejali: "Ne, to ne more biti res."S tem to zagotovo ne bo res za vas. Aborigini pa pravijo, da je prav naša ujetost v razum ključna ovira, zaradi katere ne zmoremo več.
Angleži imajo simpatično reklo: "Kadar vas nekaj šokira, ne recite NE, marveč O!" Namesto, da bi si dejali, da je nekaj nemogoče, se torej raje vprašajmo, kako je nekaj takega mogoče? Samo če dopustimo možnost, da obstaja nekaj, kar je zunaj naših meja, bomo lahko to mejo tudi premaknili.
Kaj lahko zraste na novo?
Ste se že kdaj vprašali, kje je meja, ki določa, kako težko poškodbo lahko sanira vaše telo. Če se odrgnemo ali urežemo, telo zelo vse povrne v staro stanje. Če je poškodba večja, se utegne zgoditi, da bo na poškodovanem ostala brazgotina, tkivo pa se bo vseeno zacelilo. Kje je torej meja, onstran katere poškodbe ni mogoče popraviti? Kje je meja, pri kateri telo ne zmore več?
Verjeli ali ne, ta meja je pretežno v naši glavi. Verjetno ste že slišali za poskuse nacista dr. Mengeleja.Svoje poskuse je pogosto izvajal na dvojčkih, saj mu je to omogočilo, da je spremljal, kako se enaka genska zasnova odziva v odvisnosti od različnih "programov". Izsledki njegovih poskusov so resda dokaz njegove monstruoznosti, obenem pa še večji dokaz o monstruoznosti našega uma. Mengeleja ni več, monstruozni um pa nam še naprej narekuje življenje.
Poznate poskus, pri katerem so človeku zvezali oči in ga rahlo urezali, nato mu povedali, da ima prerezane arterije in da bo izkrvavel. Podenj so postavili posodo, v katero je kapljala voda. Oseba je bila tako zelo prepričana, da sliši kapljanje lastne krvi, da je umrla, pri čemer je imela vse simptome izkrvavitve, čeprav sploh ni izgubila omembe vredne količine krvi.
V sorodnem primeru so se ljudje po nesreči zaprli v hladilnico; temperatura v njej je bila nekaj stopinj nad ničlo, vendar pa je pokvarjen termometer kazal znatno nižjo temperaturo. Ljudje so zmrznili, saj so bili prepričani, da so izpostavljeni temperaturi, ki sega globoko pod ničlo.
V sodobnem času bi lahko med take primere uvrstili tudi ljudi, ki so jih odpustili iz bolnišnice z napovedjo, da bodo zaradi neozdravljivega tumorja že kmalu umrli. Mnogi med njimi so v skladu s napovedjo dejansko umrli – le da je bilo med njimi tudi nemalo takih, pri katerih je obdukcija pokazala, da sploh niso imeli raka.
Da, tako deluje naš razum! Če so nas naučili, da nam prst ne more zrasti na novo, ne bomo naredili ničesar, da bi ga spodbudili k rasti. Besede "to je nemogoče" so močan notranji program, ki onemogoča, da bi telo sploh delovalo v smeri "misije nemogoče". Zato ljudem – v nasprotju z drevesi – veje in vrhovi ne zrastejo na novo!
Kaj lahko storimo?
Sprehajajte se skozi polomljene gozdove in si oglejte, kako se bo narava lotila svoje prenove. Nemara bodo pogum, ustvarjalnost in moč, ki jim boste priča, nekoliko zganile tudi vaše meje.
Ali pa si pripravite dober čaj in si na povezavi youtube.com/watch?v=fD5dsv-nRh0#t=16 oglejte kratko predavanje Gregga Bradena "Kako v kitajski bolnišnici v treh minutah zgolj z valovanjem in zvoki, ki jih proizvajajo trije tradicionalni terapevti, izgine rakava tvorba". Predavanje ima slovenske podnapise. Učinek njihovega zdravljenja pa ves čas spremlja ultrazvok. Da bi bili deležni take ozdravitve, vam ni vam treba oditi na Kitajsko. Gregg Braden nas želi zgolj spomniti na moč, ki jo že imamo v sebi. Vsi.
Če ste imeli v rokah knjigo Ščepec vedenja, že veste, o kateri moči govorim. Ta moč leži v srcu, v našem središčnem sprejemniku in oddajniku. Sodobni ljudje večinoma ne vedo, kaj nosijo v prsih. Prepričali so jih, da je srce zgolj mehanska črpalka, ki poganja kri po telesu. O tem, kako lahko s srcem slišimo in vidimo, kako z njegovo pomočjo komuniciramo ali pa "reprogramiramo" različne procese v telesu, je danes znanega le malo. Vse, kar se dogaja okrog nas, naravnost kliče po tem, da to moč čim prej vnovič odkrijemo in začnemo uporabljati svoj največji zaklad.
Če lahko v svojem telesu v devetih mesecih nosečnosti "zgradimo"otroka, ki ima vse potrebne organe, čemu ne bi mogli popraviti ali zaceliti tudi lastnih večjih poškodb?
Primeri kloniranja dokazujejo, da je zapis vsega prisoten prav v vsaki naši celici, zato je mogoče iz ene same celice mamuta ali izkoreninjene rastline oživitiizumrlo vrsto. Če je mogoče kaj takega, kaj nas torej zadržuje, da tudi sami ne izkoristimo sleherne svoje celice, da iz nje ne preberemo napotkov za vsa "popravila", ki jih nemara potrebujemo?
