2. aprila, ko se spominjamo rojstnega dne Hansa Christiana Andersena in praznujemo svetovni dan knjig za mladino, smo v Mestni knjižnici Izola tako kot že nekaj let preživeli skupaj z varovanci iz Varstveno delovnega centra Izola. Z nami so bili: Jelka, Andreja, Igor, Štefan, Marija, Dolores, Karmen, Darja, Aleš, Aleks, Zdravka, Nives, Marjanca, Tomaž, Maša, Vladko, Marina, Lijana in Mef – upam, da nisem koga pozabila omeniti.
Bralne značke za VDC se že vrsto let udeležijo skoraj vsi varovanci. Na začetku šolskega leta v knjižnici naredimo seznam primernih knjig, ki jih v VDC berejo samostojno ali prisluhnejo zaposlenim, ki jim na glas berejo: Miri, Jelki, Borisu ali Andreji. Enkrat na mesec prihajamo na obisk tudi iz knjižnice, česar so varovanci vedno veseli, saj imajo radi spremembe. 2. aprila pa imamo zaključno prireditev v naši čitalnici. Pripravimo kratek kulturni program in podelimo nagrade in priznanja za uspešno opravljeno bralno značko. Vsa leta je naš redni gost Drago Mislej Mef, ki ga imajo varovanci silno radi in se vsakič znova razveselijo, ko jim zaigra na kitaro in zraven zapoje. Naša gostja je bila letos gospa Lijana Perko, odlična šivilja z bogatimi izkušnjami, pretanjenim občutkom za lepo in z veliko domišljije. V pogovoru z njo smo izvedeli, da se je naučila šivati že kot otrok in si je potem kot odrasla z znanjem šivanja služila kruh, med drugim tudi kot šivilja kostumov za gledališke in filmske igralce. To je bilo zelo zahtevno delo, saj je potrebno poznati obdobje, v katerem se zgodba odvija, takratne navade in modo, vrste tkanin, ki so jih uporabljali in še marsikaj. Izobraževala se je tudi v Milanu in Parizu. Vedno si je želela na morje in zdaj že pet let živi v Izoli. Že večkrat je razstavljala v naši vitrini ustvarjalnosti in vedno ima pokazati kaj zanimivega: od ročnih torbic, mošnjičkov, šalov, torb za v trgovino, vrečk za kruh in sivko, blazinic za oči, modnih pasov, srčkov in blazinic do punčk. Zadnje čase se poglablja v ženske noše različnih slovenskih pokrajin in pripravlja razstavo na to temo. Podatke išče tako v knjigah, v starih časopisih, v muzejih kot pri starejših šiviljah in ženskah, ki še hranijo nošo doma.
Ker smo bralno značko začeli s pravljicami, smo jo s pravljico tudi končali. Trikrat lahko ugibate, katero smo prebrali? 1…2…3… Uganili ste: Šiviljo in škarjice Dragotina Ketteja! Pravljica se zaključi takole: »Toda deklica ni hotela sprejeti denarja, niti se vrniti k lakomni gospe. Napotila se je lepo na svoj dom, kjer si je s šivanko in čudovitimi škarjicami toliko zaslužila, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Pa je ostala vedno ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim.« S temi besedami smo se na koncu zahvalili naši šiviljici Lijani Perko, ki je bralkam iz VDCja podarila čudovite torbice, ki jih je sama sešila. Knjižne nagrade je prispevala Mohorjeva družba Celje, CDje z Mefovo glasbo pa Mestna knjižnica Izola. Na koncu smo si ogledali še Lijanino staro šiviljsko škatlo z vsemi pripomočki, od škarjic do naprstnikov, sukancev in šivank. V Središču za samostojno učenje pa smo si ogledali razstavo risb Darje Čelik. Njeni prijatelji iz VDCja so ji za nagrado podarili velik šopek temno rdečih vrtnic.
Vsem varovancem in zaposlenim v VDC, Mefu in Lijani se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje, Mohorjevi družbi Celje pa za podarjene knjige.
