ŽENSKE NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA

Jeffrey Lane, David Yazbek

ŽENSKE NA ROBU ŽIVČNEGA ZLOMA

Women on the Verge of a Nervous Breakdown, 2010
(po filmskem scenariju Pedra Almodóvarja)

Mjuzikel – komedija

Prva slovenska uprizoritev

V četrtek, 25. aprila, bo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premiera prve slovenske uprizoritve mjuzikla Ženske na robu živčnega zloma avtorjev Jeffreyja Lanea in Davida Yazbeka, ki je nastal po filmskem scenariju španskega režiserja Pedra Almodóvarja. To bo zadnja premiera na velikem odru v gledališki sezoni 2012/2013.

Režiser in scenograf uprizoritve je Diego de Brea, dialoge je prevedla Alja Predan, pesmi pa Milan Dekleva. Glasbeni vodja in korepetitor je Jože Šalej, dramaturginja Eva Mahkovic, kostume je ustvaril Leo Kulaš. Za koreografijo je skrbel Branko Potočan, za govor Maja Cerar, za svetlobo pa Andrej Koležnik. Kot asistentka dramaturginje je sodelovala Iza Smrekar (študijsko), kot asistenta kostumografa pa Sara Smrajc Žnidarčič in Andrej Vrhovnik (študijsko). Avtor videoposnetka je Fi Produkcija.

Igrajo Viktorija Bencik Emeršič/Tanja Ribič, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Jurij Drevenšek, Tina Potočnik, Tanja Dimitrievska, Boris Kerč, Karin Komljanec, Nika Rozman, Domen Valič, Maja Boh Hočevar, Jure Kopušar k. g. in Tomislav Tomšič k. g.

Glasbeniki so Uroš Rakovec/Igor Leonardi/Marko Mozetič (kitara), Rok Lopatič/Jože Šalej (klaviature), Robert Jukič/Nino De Gleria (bas), Gašper Peršl/Aleš Rendla/Miha Recelj (bobni), Tomaž Gajšt/Luka Ipavec (trobenta), Blaž Trček/Tadej Božič (pihala) in Aleš Rendla/Blaž Celarec/Miha Recelj (tolkala).

Kratka vsebina

Madrid, konec osemdesetih. Dvainštiridesetletno igralko in pevko Pepo (Viktorija Bencik Emeršič/Tanja Ribič) zapusti fant Iván (Primož Pinat). Slabo novico ji sporoči kar prek telefonske tajnice. Pepa je obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu. Na delovnem mestu v filmskem studiu ga ni … Pepa se odpelje do Ivánovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo bivšo ženo Lucio (Mirjam Korbar Žlajpah), ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Lucijin plahi sin Carlos (Jurij Drevenšek) okleva, kako bi mami povedal, da z zaročenko Mariso (Tina Potočnik) iščeta lastno stanovanje. Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele (Jana Zupančič), manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist … Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet. Narkotična mešanica je namenjena nezvestemu Ivánu, a jo po pomoti spije Marisa, ki s Carlosom pride na ogled Pepinega stanovanja … Marisa seveda takoj zadrema, Carlos in Candela se ljubezensko zapleteta, Lucia pobesni, ker bo izgubila še sina, Pepa pa ugotovi, da je noseča. Po bučečem Madridu se prevaža taksist, ki obsedeno posluša mambo … 

Ozadje (povzeto po članku iz gledališkega lista uprizoritve)

Pedro Almodóvar ima rad ženske. V njegovih filmih so ženske vselej natanko to, kar so, režiser nikoli ne skuša ustvariti vtisa, da je ženska skrivnost, ki je moški ne razumejo, ali mitični lik, ki ga ne razumejo niti ženske.  Pedro Almodóvar nikoli ne trdi, da razume ženske, a z načinom izdelovanja filmov o njih vendarle dokazuje, da jih razume, kajti ne skuša jih določiti in ne dovoli, da bi se določile same.

Almodóvarjeve ženske, ki nastopajo v filmu Ženske na robu živčnega zloma so močno frustrirane, kar pomeni, da jih nekaj vznemirja, da se ves čas spopadajo s problemi, za katere ne obstajajo preproste in enoznačne rešitve, pri tem pa norijo in ustvarjajo nered. Pepa, Lucija, Candela, Marisa in Paulina so ves čas na robu živčnega zloma, vendar je videti, da je to njihovo naravno stanje, v katerega zaupajo. Silovito se odzivajo na dogajanje okoli sebe, zlasti pa na moške, za katere je očitno, da se ne znajo vesti do njih, da jih ne razumejo ter da jih predvsem skušajo izkoriščati in nadzorovati. V resnici jih ne morejo nadzorovati, zato so besni, zlasti pa nemočni, in ženske ostajajo same. Ko so ženske na robu živčnega zloma, ne pomeni, da je z njimi nekaj narobe, temveč pomeni, da je z okolico nekaj narobe; zlasti je nekaj narobe z moškimi in njihovim osiromašenim razumevanjem žensk. Almodóvar skuša ženske predvsem razumeti, poskuša jim prisluhniti. Njegove ženske so živčne tudi zaradi moških, ki nočejo ali ne morejo postaviti pod vprašaj lastnih identitet. Nikoli ni standardiziran, vulgaren, nikoli ni klišejski, nikoli ni ujetnik fantazmatskega pogleda na ženske. V resnici jih osvobaja tudi tedaj, ko so same ujete v klišeje in fantazmatske scenarije, kar pomeni, da včasih deluje celo proti njim in njihovim željam, saj se zaveda, da so pogosto pripravljene verjeti moškim in skušajo biti to, kar moški pričakujejo od njih.

Almodóvarjevi filmi so ponudba nečesa novega. Režiser, ki zavrača načelo identitete, ponuja gledalcem nov pogled na ženske, nov način razumevanja žensk, ki ni obremenjen s pogledom in z zahtevo, da morajo biti lepe, kot narekuje na primer moda.

Mjuzikel

Mjuzikel je nastal po istoimenski španski filmski uspešnici Mujeres al borde de un ataque de nervios (1988), ki jo je napisal in režiral takrat še razmeroma neznani Pedro Almodóvar, v vlogi Carlosa pa je zaigral Antonio Banderas. Črna komedija je Almodóvarja izstrelila med mednarodne režijske zvezde in prejela številne nagrade: leta 1988 je bila nominirana za tujejezičnega oskarja, zlati globus in bafto, prejela dve evropski filmski nagradi in pet španskih filmskih nagrad goya, med drugim za najboljši film, najboljši izvirni scenarij in najboljšo glavno žensko vlogo. Adaptacijo filmskega scenarija je napisal Jeffrey Lane, glasba in songi pa so delo Davida Yazbeka, ki ga poznamo po glasbenih delih značilnega Broadwaya (npr. The Full Monty, 2000). Mjuzikel je bil premierno uprizorjen novembra leta 2010 v broadwayskem Belasco Theatru. Leta 2011 je bil nominiran za tri nagrade tony za dosežke na področju mjuzikla, med drugim za najboljšo izvirno glasbo.

O Pedru Almodóvarju

Španski režiser, ki je dosegel mednarodno slavo, velja za avtorja »ženskih filmov«. Nekaj naslovov, ki smo jih lahko spremljali tudi v naših kinematografih: Zveži me (Átame!), Visoke pete (Tacones lejanos), Cvet moje skrivnosti (La flor de mi secreto), Meseno poželenje (Carne trémula), Vse o moji materi (Todo sobre mi madre), Govori z njo (Hable con ella), Slaba vzgoja (La mala educación),Vrni se (Volver), Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos), Koža, v kateri živim (La piel que habito) …