Predvidela sem, da nekaj mesecev ne bom utegnila pisati. Niti kaj takega, kot je ta podlistek. Vsak dan sem pri računalniku, pa sploh nimam občutka, da delam. Popravljam stare tekste, nekaj prevajam, dopisujem si na kratko. Več časa porabim za obiske. Zdaj so moje prijateljice večinoma upokojene, imajo več časa, obiskovanje dlje traja. In ljudje imajo kočice na podeželju, se je treba voziti, si vzeti ves dan. In sorodnike imam po vsej Sloveniji, jih rada obiščem. Je deset hiš, deset dni. Če obiščem vsakega trikrat na leto, kar je premalo, je samo to en mesec. Tri hiše obiskujem vsak teden, to je trikrat dvainpetdeset dni na leto. In letos sem bila že dva meseca v Angliji in še za en mesec grem v Črno goro. Kdaj naj torej pišem!?
Zdaj se spet lotevam pisanja, pa ne vem, zakaj mislim, da bom v nekaj naslednjih mesecih imela kaj več prostega časa. Če rečem prijateljici, da sem imela dan v pižami, to pomeni, da sem pisala ali slikala, ona pa pravi, da je dan v pižami poležavanje na vrtu, reševanje križank, savna. Niti ljubimec ne sodi v dan v pižami, saj z ljubimcem je že delo. Moraš ga sprostiti, nasititi, odžejati, sleči, zadovoljiti, mu pustiti odspati, priti k sebi, se postaviti, potem se moraš s težkim srcem posloviti, da utrdiš občutek, da je nepogrešljiv, in potem rabiš ure, da sama prideš k sebi, da pospraviš za njim, da potegneš črto in sprevidiš, kaj se je zgodilo in kakšne bojo posledice. Pa tak užitek!
Hvaležna bi bila, če bi lahko podaljšala večer ali zjutraj prej vstala. Rada bi več brala. Rada berem na veliko. Po sto strani v enem zleknjenju. In naslednji dan do konca. Ne po straneh, dveh, da se mi nit vleče skoz možgane kot polžev smrkelj. Rada dam knjigi priložnost, da me pahne čez rob sprotnega preživljanja, da zgodba postane resničnejša kot sprotnost, da se junaki iz knjige naselijo v kote stanovanja, da se pogovarjam z njimi še tedne potem, ko knjigo odložim. Če berem po koščkih, knjige ne doživljam, jo samo odpiram in zapiram. In če prehitro menjam knjige, pomešam vsebine. Mislim, da je dragocen tudi čas, ko sem pod vplivom nekega romana. Čudovito je, če se lotim določene pisateljice in preberem nekaj njenih knjig zapovrstjo. Tako spoznam tudi pisateljico. Se spoprijateljim.
Še nikoli se nisem silila s knjigami, ki me niso ujele na limanice, da tako rečem. No, lažem. Silila sem se z romani Rudija Šeliga. Ker je bil prijatelj in ker je pričakoval, takorekoč zahteval, da sem komentirala novo knjigo. Kar bala sem se ga. Draga Jančarja pa ne morem brati, in ker ni treba, se ne silim. Poskusila sem. Rečeno mi je bilo, da bo prvih sto strani težkih. raje imam knjige, ki me priklenejo s prvim stavkom. Baje je prvi stavek najtežje napisati. Pisatelji govorijo o tem, kako prvi stavek potegne vse za sabo. Nekateri govorijo o naslovih – če ga imajo na začetku, če ga izberejo na koncu. nekateri pravijo, da jih preganja naslov, dokler ne sedejo k pisanju, češ da je vse v naslovu, samo razpreti ga je treba.
Potem pa poslušam radijske večere poezije. Igralci berejo pesmi brez naslovov, da poslušalec ne ve, kdaj je pesmi konec, kdaj se začne druga. In v naslovu pesmi je običajno poanta. naslov daje barvo. Naslov pritegne.
Skratka, poskusila bom spet napisati stran ali dve vsak mesec. Pri založbi Pivec je izšla knjiga esejev zadnjih treh let, naslov sem ji dala: V primežu srca. Kakšne težave sem imela z naslovom! Za srce sem se odločila pod vplivom Mance Košir. Ona poudarja srčnost, iskrenost, neposrednost. Drugače kot iz srčike sebe res ne znam pisati. Primež pa je beseda, ki zveni grobo, ker srce ne ponazarja samo mehkobe, prijaznosti, ljubezni. Skozi srce grejo tudi žalost, bolečina, jeza, strah, sram. Moje pisanje ničesar ne izključuje. Včasih me je strah, kaj bo prišlo na dan. Pisanje me potegne na podoben način, kakor že napisana knjiga. Ne morem nehati, dokler ne pripeljem do zaključka. Vedeti, kdaj končati, je pravzaprav vsa umetnost. Samo enkrat v življenju sem lahko pisala brez zavor: v Švici, tisti mesec, ko sem imela hiško v starem samostanskem naselju. Trajalo je en mesec. Dovolj, da sem okusila sladkost sprostitve. Napisala sem nekakšen dnevnik, ki pa ga nimam kje objaviti. To je druga zgodba.
Primež je tista naprava, ki privije kos lesa na mizarsko stojalo, da ga mizar lahko obdeluje. Primež je nekakšen železni objemovalec. Primež je iz lesa ali železa, vsekakor prime trdno. Kar je v primežu, se ne more ganiti. Simbolično vzeto, pa biti v primežu nekoga lahko pomeni biti ljubljen – samo da te mora tisti, ki te ljubi, vendarle kdaj pa kdaj izpustiti iz primeža, da se imaš priložnost izviti, osvoboditi, prosto zadihati, se spet vrniti, prepustiti prijemu, objemu. Ljubiti je tako zelo pripeto na prihajanje in odhajanje, na dajanje in prejemanje, na nenehno izmenjavanje položajev. Ljubiti je nekakšen ples.
Srce kot beseda je vodnjak brez dna, kot mišica pa je stroj, od katerega je odvisno dihanje. Dih-izdih – to je pa bistvo joge. Za knjigo Hormonska joga Alenke Košorok Humar sem napisala uvodno besedo. To mi je dalo priložnost, da sem prvič razmislila, kaj joga je – ugotovila sem, da joga ni nič drugega kot umetnost bivanja. Dihanje je jogiranje.
Celo umetnost vojskovanja, kakršne se učijo samuraji, je umetnost bivanja: moraš se naučiti ubijati tako, da po zadnjem, najbolj umetelnem udarcu nasprotnik ostane živ. Naj izkusi občutek poraza, naj ga prenese, naj živi z zavestjo, da je smrten, naj ga prelije hvaležnost, da je preživel. To je večja kazen, kakor smrtni udarec. To je tudi najdragocenejša kazen.
Tako je menda tudi v boksu. Boksar ima v rezervi udarec, ki ga ne sme izvesti. Učitelj mu ga pove šele po zadnjem treningu. Manca govori o teh rečeh, ko govori o delu pri hospicu: kdor je prisoten, ko nekdo umira, je priča svečane predaje najvišje modrosti, ki se razjasni šele ob prehodu v smrt. Priča pa še vedno ne more izkusiti smrti pred trenutkom lastnega konca. Zato je najvišja modrost najbolj varovana skrivnost.
Od kje neki ta misel? S kom naj se poistovetim, s samurajem, ki jemlje ali ki poklanja življenje? Ah, raje bi bila samurajka, ki mi je življenje poklonjeno, kakor tista, ki se odloča, ali bo nekoga pokončala ali ne. Če pa bi znala nekomu zadati udarec spoznanja, kako dragoceno je biti živ, potem bi se bila pripravljena tudi vojskovati. A kako naj komurkoli dopovedujem, da naj bo zadovoljen, ker pač živi, če živi težko, če mu ni dobro, če ga je strah, če ga skrbi tisoč stvari? Ob človeku, ki mu je življenje v breme, skrijem svojo hvaležnost, da sem. Postane me sram, da mi ni slabše, da bi se lahko poistovetila in sočustvovala.
In sočutje? Spomnim se sijajne knjige Babe na tarnajo Jean S. Bolen.
