Novoletni prazniki so mimo, novoletne zaobljube sprejete. Ker med najpogostejše zaobljube sodijo hujšanje in več gibanja, imam predlog. Zakaj ju ne bi združili in zadostili obema. V mislih imam zimski pohod na Komno. Tura je enostavna, primerna za vse starosti. Ker je pot precej položna, je obvladljiva tudi, ko zapade sneg.
Avtocesto Ljubljana–Jesenice zapustite na izvozu Lesce in se peljite proti Bohinjskemu jezeru. Ko se pripeljete do jezera, pot nadaljujte po levi strani do parkirišča pri koči Savica. V tem letnem času je parkirišče zastonj.
Pa začnimo!
Od parkirišča se podajte po široki pešpoti, ki se kmalu razcepi. Levo proti Komni, desno do slapu Savica. Takoj ko stopite na pot proti Komni, vas pozdravi kamen, na katerem je z rdečo barvo napisana številka ena. Še 47 in polovica poti bo za vami. Serpentine na tej precej položni poti – mulatjeri so namreč preštete in označene. Pot je v prvi svetovni vojni služila kot oskrbovalna pot (mulatjera) do bojišč. Komna je bila namreč že na začetku vojne bližnje zaledje fronte. Tako so po tej poti na vozovih tovorili orožje, hrano in vodo. Poleg mulatjere je na Komno vodila tudi vojaška žičnica.
Dobra polovica poti je za nami
Čez približno uro in pol se konča pot skozi gozd in pri zadnji, 48. serpentini se odpre prekrasen pogled na Bohinjsko jezero. Ta razgledni pomol, kjer je nekoč stal steber vojaške žičnice iz prve svetovne vojne, se imenuje »Pri Bekslnu«. Razgled je res prečudovit, sploh če sije sonce. Pot se potem nadaljuje po dolini, imenovani Pekel, ki, če mene vprašate, nima primernega imena, saj je tu temperatura nižja kot drugje. Mogoče pa dolina nosi tako ime zato, ker se tu narava poigra z nami. Na enem od ovinkov namreč čisto od blizu zagledamo Dom na Komni. Naše veselje pa kmalu izgine, ko se zavemo, da je pred nami še kar nekaj poti. Meni se je, moram priznati, ta del poti najbolj vlekel. Koče na Komni se ne vidi več, tudi jezera ne. Boste pa ob poti zagledali manjšo umetno narejeno jamo in naravno brezno. Takoj zatem nas pot, ki je zdaj nekoliko bolj strma, pripelje do prvega razpotja. Po drugem razpotju, po še malce bolj strmi poti čez nekaj minut pridemo do doma na Komni.
Dom s prekrasnim razgledom je star že 76 let
Letošnja zima je mila, zato smo si počitek po dveh urah in pol hoje privoščili kar na razgledni terasi doma. Po obvezni malici je sledilo pohajkovanje po bližnji okolici koče. Pod nami je kot na dlani ležalo Bohinjsko jezero, s Pokljuko na levi in Jelovico na desni strani doline, na južni strani se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora, zahodno od doma lahko vidimo Tolminski Kuk ter Mahavšček (Veliki Bogatin) in Bogatin, na severu pa se kaže vrh Triglava.
Sicer pa je Dom na Komni že pravi »starček«. Odprli so ga namreč že leta 1936. Čez pet let, med drugo svetovno vojno, je dom pogorel. Po osvoboditvi ga je PD Ljubljana-matica obnovilo, otvoritev je bila 11. julija 1948. Istega leta so iz doline potegnili tudi električni daljnovod. Čez štiri leta so dom še enkrat temeljito prenovili. Leta 1955 so vzpostavili še brezžično radijsko telefonsko zvezo s ptt-omrežjem, leta 1964 pa so zgradili še tovorno žičnico. Dom so leta 2004 in 2005 še tretjič povsem obnovili. Tako ima zdaj dom, ki je tudi stalno odprt, 21 sob, v katerih je 70 postelj, dve dvoposteljni sobi z umivalnikom, skupna ležišča, centralno ogrevanje, stranišča in umivalnice z mrzlo vodo. Za gorske razmere – pravo razkošje!
Na Komni izmerjena tudi najnižja temperatura pri nas
Ko smo se martinčkali na s soncem obsijani terasi in so se tisti najbolj vroči obiskovalci slekli skoraj do spodnjih majic, je beseda nanesla tudi na bližnje mrazišče. 9. januarja 2009 so po treh letih sistematičnih meritvah tam izmerili najnižjo temperaturo v Sloveniji. V mrazišču Mrzla Komna (1592 m) so namreč tega dne zjutraj namerili rekordnih -49,1 °C.
Komna in Bogatin – domovanje Zlatoroga
Iz območja Komne, ki je nekoč veljalo za planinski raj, izvira pripovedka o Zlatorogu – belem divjem kozlu z zlatimi rogovi. V Julijskih Alpah, na planini Komna, so nekoč prebivale bele žene – dobre vile, ki so pomagale ljudem. Imele so čredo belih divjih koz, ki jo je vodil Zlatorog. To ni bil navaden kozel. Imel je zlate rogove, ti pa so bili ključ do zaklada v gori Bogatin. In prav zato je bil Zlatorog pogosto tarča iskalcev zakladov. Vedno, ko je iz njegovega ranjenega telesa kanila kaplja krvi, je na tem mestu zacvetela rdeča triglavska roža, ki je človeka ozdravila vseh bolezni.
Globoko spodaj v dolini Soče pa je stalo gostišče. V njem je prebivala lepa gostilničarjeva hči. Veliko snubcev se je smukalo okoli nje. Deklica pa je svoje srce podarila trentarskemu lovcu, o katerem so pripovedovali, da ga varujejo bele žene. Nekega dne se je v gostilni ustavil benečanski trgovec in deklico zasul z nakitom. Dekle je bilo nad dragotinami tako očarano, da se ni več zmenilo za ubogega lovca. Ta se je obupan še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga in njegov zaklad. Ko je posijalo prvo jutranje sonce, ga je zagledal, kako ponosno stoji na visoki skali. Ustrelil je vanj. Zlatorog je smrtno zadet padel na skalno polico. Potem se je z zadnjimi močmi dvignil in se začel vzpenjati. Iz njegovega ranjenega telesa so na zemljo padale kaplje krvi, za njim pa vzcvetale triglavske rože. Pojedel je nekaj teh čudežnih rož in ko je trentarski lovec priplezal do njega, je spet ponosno stal. In ko je lovec ponovno nameril vanj, so se sončni žarek odbili od zlatih rogov in ga zaslepili. Lovec je omahnil v prepad. Narasla Soča je lovčevo truplo prinesla v dolino. Ko so ga našli, je v rokah držal šopek triglavskih rož. Zlatorog pa je medtem razdejal svoj gorski paradiž in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Ostal je le zaklad, skrit v gorah pod Triglavom. V golih skalah Komne lahko še danes vidimo sledove rogovja jeznega Zlatoroga.
