V Heiligenblutu, nekoč bogatim z zlatom, ne boste le smučali, pohajali s krpljami, plezali po ledenem slapu ali uživali v wellnessu, ampak boste še prisluhnilli vznemirljivim zgodbam.
Že samo ime Heiligenblut te vznemiri, da se vprašaš, kaj neki ima s tem čudovitim krajem, obkroženim z vencem v nebo štrlečih gora, opraviti sveta kri. In zveš, da gre za legendo, zaradi česar se že stoletja nazaj sem zgrinjajo romarji. A glavni so seveda ljubitelji smučanja in naravnih lepot Nacionalnega parka Hohe Tauern–Visokih Tur z najvišjim avstrijskim vrhom Gross Grossglocknerjem, ki nosi tudi slovensko ime Veliki klek. Kraj ima za seboj tradicijo turizma in ničkoliko možnosti za zimsko uživanje. Poleg običajnega smučanja, tudi zunaj urejenih stez, vam nudijo hojo s krpljami, tek na smučeh, plezanje po ledenem slapu, sprehode po urejenih poteh, obisk muzejev zlata ali alpinizma in seveda kulinarične dobrote, s katerimi se zadnja leta posebej radi pohvalijo. So med prvimi, ki stavijo na »jedilnik z nič kilometrov«, torej na doma pridelano hrano.
Nacionalni park ne ovira razvoja smučišč, vse se dogovorijo
Veliki Klek s svojo višino 3798 metrov kraljuje kar nad štiridesetimi tritisočaki v okolici. Ker te gondola pripelje slabih tisoč metrov pod te vrhove na prostrana smučišča s 55 kilometri prog, je panorama veličastna. Sneg tu obleži vse do prvega maja. Zanimivo je, da se ena od gora imenuje Šarek, druga pa Pasterza, torej po slovensko. »To pove, da so nekoč, okrog sedmega stoletja – v času preseljevanja Slovanov – tu bili pašniki in da je bilo tedaj podnebje toplejše,« sem izvedela od čuvaja Konrada v Nacionalnem parku Visokih Tur s površino 1834 kvadratnih kilometrov. Povedal je še, da se upravljalci smučišč dobro razumejo z naravovarstveniki, ker ti ne zavirajo razvoja oziroma posodabljanja smučarskih naprav. Rekla bi, da vsi razumejo, kako jim turizem reže dober kruh in da je včasih treba sklepati kompromise. Kako poučno, denimo za naš Vogel, ki je del Triglavskega nacionalnega parka in že dolgo bije boj za umetno zasneževanje in celo za posodobitev zastarele žičnice na Šijo.
Ker so smučarji, tudi Slovenci, vse bolj razvajeni in iščejo vedno nove izzive, zdaj v Heiligenblut vabijo »freeriderje« na neobdelane, 25 kilometrov obširne bele poljane pod tritisočaki, da vijugajo po pršiču sredi zavarovane narave! Vendar nikakor ne sami, ampak pod vodstvom izšolanih vodičev in za plačilo!
Ko zahrumijo plazovi in te od daleč opazuje kozorog
Ko so mi prvič nataknili nerodne plastične krplje – nekoč so bile lesene – sem ob prvem poskusu zagodrnjala, češ, le kaj mi je tega treba bilo. V zasneženem gozdu, kakih 1300 metrov visoko, pa sem prav na krpljah doživela nekaj prvinskega. Ko sem poslušala Konrada, rangerja zavarovanega parka, o čudežih narave na tej višini, je nenadoma tako silovito zagrmelo, kakor da bi se gore začele sesuvati name. Z visokih pečin na drugi strani kanjona so se drug za drugim zvrstili senžni plazovi, opozarjajoč na moč narave, ki ji človek ni kos!
»Snežni plazovi so bič božji naših gora, saj so pokopali mnogo življenj. Hribolazce nenehoma opozarjamo na nevarnosti gora in v parku imamo opozorilne table povsod, kjer je nevarnost plazov. V sedemnajstem stoletju je pod plazom končal tudi legendarni pater Briccius, ki je iz Konstatinopla prinesel stekleničko Kristusove krvi, tako pravi legenda, in je spravljena v zlati monštranci cerkve v Heiligenblutu,« je Konrad popestril hojo z zgodbami.
Ko so plazovi utihnili, smo z daljnogledom na vrhu gore Šarek – spet slovansko ime – zagledali zlatoroga, kako nas opazuje zviška in hkrati pazi na mladička, ki je brskal za hrano pod snegom. Čudovito.
Zdravilni svizci in smaragdi pod nogami
In ko smo bili že pri živalih, je Konrad omenil svizce, ki poleti veselo žvižgajo po sočnih planinskih travnikih, pozimi pa spijo mnogo dlje kot medvedje. »To so zelo skrivnostne živali in so predmet znanstvenih raziskovanj. Ljudje v teh dolinah jih že od nekdaj cenijo zaradi njihove maščobe, ki vsebuje zdravilne snovi proti revmi in težavam v sklepih,« je povedal.
Kaže, da so farmacevti hitro izrabili to vedenje in dosegli, da so oblasti prepovedale izdelovanje svižčevega olja doma. Ve se, iz kakšnega razloga! Ampak ljudje se znajdejo. Olje je naprodaj, saj svizcev ni prepovedano loviti.
Za polno mero čudes teh krajev je Konrad še poskrbel s pripovedmi o zlatu in smaragdih, ki so nam bojda tičali pod nogami. Res? »Preberite tablo, ki opozarja, da ne smete kopati po zemlji in iskati mineralov!« Veliki Klek namreč še bedi nad zakladi svojega vznožja, ki je preluknjano z rudniškimi jaški, v katerih je končal marsikdo, ki je skrivaj brskal za zlatom! Pred pol tisočletja so tu namreč nakopali največ zlata v tedaj znanem svetu pred odkritjem Amerike.
V kočah pa domačnost in porcije za drvarje
Gorske koče z velikimi terasami so gosto posejane po pobočjih in vabijo na malice in kosila s porcijami, da te kap! Medtem ko so včasih ponujale predvsem golaževo juho, kranjske klobase in raznovrstne knedlje, so njihovi jedilniki zdaj bolj pestri. Že na prospektih opozarjajo na pristno in okusno hrano s koroških travnikov, potokov in njiv. »Poskusite testenine – spaetzle – s sirom, pridelanim z ljubeznijo na koroških planinah nad Ziljsko dolino.« Malico postrežejo na lesenih pladnjih z obilico slanine, sira, z jetrno klobaso in doma pečenim kruhom v količinah za drvarje. Za kosilo dobite tudi pečeno srno ali jagnjetino, spet gojeno na domačih pašnikih, potem postrvi, se razume, iz potoka v dolini – orad ne strežejo – hvalijo še sokove iz doma pridelanih sadežev, zlasti jabolk, pa obvezni »šnopc« in nazadnje jabolčni zavitek. No, vmes je, seveda, tudi kaj uvoženega, kot so cimet, klinčki, kak paradižnik, brokoli. Čudim se tej vnemi pa mi razložijo, da se gredo nove politike ali miselnosti – podpirati avstrijsko kmetijstvo, ohranjati njive in pašnike in se držati načela »jedilnik z nič kilometri«, pri čemer so mišljeni dragi prevozi hrane iz tujine. Ne sprašujte se, zakaj potem pri nas uvažamo čebulo iz Avstrije, česen iz Kitajske, fižol iz Kanade …, vse tisto, kar bi doma lahko sami pridelali. Žalostno!
Družba, ki se je nedavno zbrala na prelepem kraju pod Grossglocknerejm, si ni mogla kaj, da se ne bi bridko in glasno zamislila nad našo Slovenijo z željo, da bi se kaj naučili od Avstrijcev.
