4. oktober je svetovni dan živali. Da, tudi življenje živali je vredno pozornosti in čeprav živalsko, ni nujno, da je pasje.
Živali se muči na vsakem koraku. Če ne drugačno, psihološko. Kar poglejte, koliko nas jim zavida njihove izvirne in mnogotere načine premikanja, medtem ko se sami moramo zadovoljiti s počasno hojo, pošvedranim galopom in omejenim plazenjem. Vsi ostali krasni načini pa še naprej ostajajo v domeni živalskega kraljestva.
Že Aristotel je razdelil rastline od živali, Karl Linné pa jim je privoščil celo prvo hierarhično klasifikacijo. Potem smo prišli mi in se poskušali naučiti nekaj malega o tej nepregledni množici življa, v kateri še vedno in vsako leto sproti – pa ne glede na to, koliko vrst izumre – odkrijejo na svetu vsaj nekaj sto novih.
Svetovi dan živali je namenjen boju proti mučenju živali. Simbioza s človekom je mogoča samo ob upoštevanju naravnih zakonitosti in spoštovanju zahtev ter potreb vseh prisotnih v ekosistemu.
Pozivam ljudi, naj ukrepajo preudarno. Boj za živalske pravice lahko izbori le človeški razum. Napisati odlok proti ubijanju kitov in hkrati dovoliti, da se jih pobija v raziskovalne namene, je neumno in enako banalno, kot biti proti redčenju populacije medvedov v Sloveniji. Pod Alpami je kosmatincem že zdavnaj zmanjkalo prostranih gozdov za preživetje. »Medvedoljubi« se morajo najprej zamisliti nad tem, koliko življenjskega prostora so zverem pokradli z zidanjem vikendov, teniških igrišč in ostalih infrastruktur. Ni videti, da medvedi posebej uživajo med zmotnim beganjem po Ljubljani, Mariboru, Arji vasi in še kje …
Skrb za divjega petelina, proteusa, pingvine, tigre in ostale ogrožene živalske vrste mora iti naprej. A ljubezen potrebuje razumske meje, če hočemo, da ni pogubna. Začnemo lahko vsak na svojem pragu. Pa ne mislim na hranjenje brezdomnih mačk, čigar hrano jedo tudi podgane. Kljub vsemu bi bilo zaželjeno, da bi znali ohraniti (tudi slovenska) mesta brez živali, ki tja ne spadajo in deliti divjino s tistimi, ki jim pripada.
