Jesensko zgodnje popoldne, sicer nekoliko vetrovno, sem s 7-letnim sinom po prevzemu pošiljke od Celjske Mohorjeve družbe izkoristila še za malo daljši sprehod ob morju. Pogovarjala sva se o različnih temah, čvekala, opazovala naravo, ko je naenkrat dodal: “Veš mami, tam za nama je nek očka svojemu sinu rekel, naj kolo vozi kar po cesti. Celo silil ga je.” Začudeno ga pogledam, se ozrem nazaj in ne vidim nikogar. “Kako pa to, da mi nisi tega rekel takoj, ko si ga zagledal? Poleg tega pa se ob cesti vije kolesarska steza”, ga vprašam zvito, saj pomislim, da je ravnokar vse skupaj izmislil. “Veš, nisem hotel prekinjati najinega pogovora, pa sem ti šele zdaj povedal,” je dejal. “Ah, vem, da si si izmislil”, trdim. Toda prepričuje me v nasprotno. Pomislim, kako reagirati na to sicer majhno laž, oziroma bujno domišljijo, ki se pri njemu zna pojaviti morda celo večkrat. Govorim mu o tem, kako ni lepo lagati, ali izmišljati stvari in v to prepričevati nasprotnika, saj se lahko zgodi, da mu ne bo nihče več nikoli verjel, če bo napihoval ali izmišljal zgodbice, pa tako tudi ne, ko bo govoril resnico.
Prispela sva domov in odprla pošiljko. O poglej, kakšno naključje, prejela sva knjigo ŽIVIJO, ADIJO, na laži te vedno dobijo. Ravno pravšnji trenutek, da jo skupaj prebereva.
Glavni junak slikanice je osliček Lovro, ki kar naprej laže. V parku je Lovro govoril, medtem ko so se drugi igrali. »Živijo. Sem Lovro. Sam sem zgradil to igrišče. ADIJO.« V trgovini je Lovro ogovarjal neznance. »Živijo, sem Lovro. Sam sem pridelal to zelenjavo. ADIJO.« Nekega dne pa se je Lovro odpravil do jezera, kjer je zagledal deklico, ki je nekaj brala. »Živijo. Sem Lovro. Lahko preplavam to jezero. ADIJO.« »Ne, ne moreš,« je rekla deklica. »JA, LAHKO!« je zakričal Lovro. No, nenazadnje je moral Lovro dokazati, ali res lahko preplava jezero in kaj kmalu ugotovil, da mora priznati, da se je zlagal, toda tokrat so njemu prijatelji rekli ADIJO…
Otroški psihiatri trdijo, da s takšnimi izmišljenimi zgodbicami ni prav nič narobe. Otroci včasih ne prepoznajo razliko med resnico ali fikcijo, drugič spet napihujejo zgodbe, ustvarjajo fantazije. Saj veste: Majhni ljudje, velike zgodbe. Pomembno je, da se pogovarjamo o tem, kako lahko laganje uniči zaupanje. “Gre za vrsto lekcije, ki je ne dojamejo takoj,” pravi profesorica psihologije, dr. Angela Crossman. Katero lekcijo pa otroci te starosti sploh dojamejo takoj? Najverjetneje da bo vaš otrok občasne manjše laži prerasel in postal popolnoma iskren resnicoljuben odrasli, do takrat pa lahko literatura, kot je slikanica Živijo, adijo, na laži te vedno dobijo vašemu otroku na nežen in igriv način pomaga pri učenju te lekcije.
