Urška Lunder
Odprto srce
Mladinska knjiga 2010
Podnaslov knjige Odprto srce Urške Lunder je Izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti.
Aleš Berger je za zavihek zapisal:
"Ali sem kdaj pomislil, da so v besedi ‘umiranje’ zaobjete tudi črke ‘mir’? Najbrž ne in četudi sem se dosti preigral z jezikom, bi se mi najbrž takšna povezava zazdela nenavadna, če ne kar bizarna. Knjiga Urške Lunder pričuje o nasprotnem: besedi sta sprepleteni bolj, kot si znamo predstavljati in upamo verjeti."
S podobnim občutkom soočanja z nečim nepojmljivo neživljenjskim sem šla na predavanje Urške Lunder o negi bolnikov, ki umirajo, pa tudi knjigo sem začela brati z občutkom tesnobe in strahu, da ne bom zmogla prebrati do konca. Potem je pa nisem mogla odložiti. Urška Lunder "prostor poslednje skrivnosti napolni s sočutjem, milino in dobroto", je zapisala Manca Košir in nadaljevala: "Take knjige, kot je Odprto srce, na Slovenskem še ni bilo. Ker to ni (le) knjiga o umiranju in smrti, temveč je knjiga o žareči ljubezni."
Umiranje je mogoče edino obdobje življenja, ko odpadejo predsodki in zadržki. Laž izda svojo popolno impotenco. Ko sem brala to knjigo, sem morala zares odpreti srce, šele potem sem razumela naslov knjige in tudi stisko, ki me je dušila, preden sem začela brati, preden sem se bila pripravljena odpreti. Ko sem knjigo odprla, sem pravzaprav priznala svojo smrtnost in se začela pripravljati na umiranje. To knjigo lahko vzame v roke samo bralec, ki se ne spreneveda. "Pusti to, o tem pa ne bomo, za vsak slučaj, če se kaj zgodi … " so udomačeni izreki o neizrekljivem. Nemudoma sem si dopovedala, da to, da knjigo berem, ne pomeni, da moram že takoj začeti umirati. Nasprotno. To ni učbenik o umiranju in smrti. Ta knjiga je pričevanje o osebnem življenju, ki vključuje tudi izkušnje ob spremljanju umirajočih. Ta knjiga je pričevanje zdravnice, ki ne zapušča bolnikov, ko se zdravljenje preveša v paliativno oskrbo, temveč jemlje življenje kot obdobje od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Knjiga mi je oživila hvaležnost, da sem živa, tudi hvaležnost, da sem ob branju lahko podoživela umiranja nekaj svojcev in prijateljev in za spoznanje bolje razumela, kaj se je takrat dogajalo. Za nazaj. Knjiga mi je za spoznanje prepodila strah pred svojim umiranjem. Za naprej. Pravim "za spoznanje". Izražam se previdno, saj vem, da je pot nepredvidljiva in pelje v neznano. A vsaka trohica povečanja zavednosti je dragocena.
Dr. Urška Lunder je prva in edina specializirana zdravnica paliativne medicine pri nas. Leta 2000 je s somišljeniki ustanovila zavod za razvoj paliativne oskrbe. Specializirala je iz klinične paliativne medicine na University of California. Udeležuje se dela pri programu International Palliative Care Leadership Development pod okriljem Spominske fundacije princesed Diane. Zavzema se za študij negovanja umirajočih na univerzitetni ravni. Negovalni oddelek, prenovljena bivša porodnišnica na Golniku, je prvi paliativni oddelek v Sloveniji. Evropska zveza za onkologijo (ESMO) je Univerzitetni kliniki Golnik podelila akreditacijo centra odličnosti v celovitosti onkološke in paliativne oskrbe.
Nega ni le umivanje oslabelih bolnih ljudi, menjanje posteljnine in preoblačenje, kar bi si laik mislil. Po pregonu sester Usmiljenk iz bolnišnic po letu 1945 (čeprav so med vojno, tako kot tudi vestni nemški zdravniki, skrivaj zdravile tudi partizane) paliativne oskrbe praktično ni bilo. Ko so zdravniki "dali roke gor", ko so bolnika "samo še zašili in poslali domov" (folklorni izrazi), je preostala samo še "čistoča". Pričevanja o vpitju, stokanju, zvijanju od bolečin, krčih, gnitju udov, izteku gnoja, smradu in predsmrtnih blodnjah so še živa v mojem spominu. Moja mama je še uporabljala izraz "hiralnica", ko sem jo skušala pripraviti na to, da bo morala, če bo res hudo, oditi na negovalni oddelek. A ko je ležala v sobi z osmimi posteljami na Kliničnem centru v Ljubljani, je kljub vsemu opazila, da je sestra žensko, ki je blodila in vpila ponoči, prišla tolažit in jo je "celo pobožala". Ni pa pozabila dodati: "Take bi morali dati drugam!"
Kam drugam? Nakazala so koncentracijska taborišča!
Ana Prevec, prijateljica, ki sem jo v okviru prostovoljskih delavnic Kataine Lavš obiskovala v domu na Vrhniki pred več kot dvajsetimi leti, je govorila o "čakalnici smrti". Šivilja, ki je vse življenje pisala pesmi. V zadnjem letu je izdala pesniško zbirko Nevihte nad nama. V zbirki je pesem Moj lepi Dom, pesem o izgubi Doma, ki ga zapisuje z veliko začetnico. Tik pred izidom je pod pesem dodala opombo: "Tuga mori srce bolj kot kuga, pripomore ji še ena bolezen druga." Je mislila na osamljenost? Po izidu te zbirke je pisala naprej. Pokazala mi je šop novih rokopisov, ki pa jih je njen sin skupaj z vsem, kar je imela v domu, majhen kovček potrebščin in nepotrebščin, vrgel stran. Ana je bila odpisana pred vpisom v mrliški list.
Obiskala sem negovalni oddelek na Golniku, kjer dela dr. Urška Lunder z usposobljenimi sestrami. Svežina, svetloba, mehke barve. Krasna drevesa okrog stavbe. Vsaka soba ima dostop do balkona.
Gospa, ki je imela svojo sobo, mi je pokazala vezenje. Želela je končati prt. Da bo nekaj "ostalo za njo". Mir, nad katerim se čudi Berger.
Gospod, ki "mu ni več pomoči" in je vse "samo še vprašanje časa", kakor se je sam izrazil, je prosil za računalnik. Želel je pogledati na internet, če bi lahko ugotovil še nekaj v zvezi z nekim dogodkom. Skušal mi je povedati vse, kar je že dognal, da bom vedela, da je dognal prav on. V to dognanje je vložil smisel svojega bivanja. Čutila sem, da je želel, da prepoznam pomembnost tega, kar je dognal. Želel je, da potrdim, da ni živel zaman. Postala sem priča njegovega sprejemanja svoje smrti. Ob soočanju z neizogibnim odhodom se je že oziral nazaj, "je že splaval", kakor sem si mislila jaz, ko sem ga poslušala. Spet mir.
Druga gospa je želela urediti, da bo njena sestra zalila rože na balkonu. Spregovorili sva o vremenu. Suša je šla mimo, obetal se je dež. Rože bojo zdržale "še nekaj časa". Potem jih bo prevzela sestra. Spet mir.
Kako doseči tak mir v ozrtju konca?
Telesne bolečine je dandanes mogoče odpraviti s preciznimi odmerki protibolečinskih zdravil. Nove metode sistemskega zdravljenja podaljšujejo življenje in lajšajo umiranje. Prav o ustvarjanju pogojev za najdevanje miru piše Urška Lunder v svoji knjigi. Ko pa nudi mir svojim pacientom, se tudi sama umirja. Ko je zdravnica za umirajoče, postane "človeška" zdravnica. Dovoli si čutiti z bolnim in sorodniki, dovoli si žalovati, zato pa se lahko tudi razveseli še tako majhnega znaka olajšanja. Spomnim se solze smrti, ki je iztekla iz očesa mojega moža, ko ga je prelila belina. To je bila solza olajšanja, sprostitve, razprtja srca. Tudi mojega. Saj sva umirala oba, umiralo je, kar sva bila kot par.
Spomnila sem se knjige o plesu kot najbolj prvinski umetnosti Mojstrstvo gibanja Rudolfa Labana. Govori o tem, kako je najmanjši gib odvisen od zavestnega ali rutinskega ukaza, od napora, ki ga vložimo v to, da gib naredimo. Plesalec mora vsak gib vaditi, dokler ga lahko naredi tako lahkotno, kakor da bi se premaknil brez ukaza. Najbolj vadimo dihanje, poganjanje srca. Zadnji dih je najbolj vseobsegajoč, ker je prehoden, ker ustavlja vse življenje bijoče srce. Umirajoči zadnji izdih še "naredimo" kakor plesalec pirueto, veke pa nam mora zapreti nekdo drug. Samo solza smrti priteče sama od sebe. Tudi ta solza ni razložljiva. Lahko je solza žalosti ali olajšanja ali obojnega. Tako kot je smrt tragična in razrešujoča.
