Saga o Hallgerd
Svetlana Makarovič, največja slovenska pesnica, od leta 2008 ustvarja baladne pripovedke za odrasle, v katerih se loteva predelave starodavnih mitov in zgodb. Tako sta v l. 2008 izšli Rdeče jabolko in Mesečinska struna (v antologiji Svetlanine pravljice), naslednje leto Katalena in sedaj Saga o Hallgerd. Pripovedke se naslanjajo na izročilo različnih narodov. Mesečinska struna temelji na madžarski zgodbi o ciganskem glasbeniku, Katalena na slovanski baladi o Kataleni, ki je zapustila svoj dom in odšla z razbojnikom Črnim Vogrinom, Saga o Hallgerd pa črpa iz islanske sage o Njalu. Svetlana Makarovič v teh umetninah vedno znova odkriva aktualne teme prevzetnosti in materializma, nasilja šibkejših nad močnejšimi in v Sagi o Hallgerd vprašanje boja med krščanstvom in poganstvom ter možnosti odpuščanja.
SAGA O HALLGERD
V 10. in 11. stoletju se na Islandiji spopadeta poganska tradicija in krščanstvo. V tem boju odigra svojo vlogo prelepa Hallgerd, ki se drži starih običajev, spoštuje soljudi, a ne odpušča krivic. Tako pod sekiro njenega polbrata Thjostolfa padeta njena prva dva moža, tretjemu pa se maščuje sama. Njena pokončna drža prikliče nadnjo prekletstvo, zato še danes le redko srečamo na Islandiji deklice z imenom Hallgerd.
Saga o Hallgerd je preplet proze in poezije, saj je v pripoved vloženih osem pesmi. V eni od njih avtorica pravi: »S polnimi usti peska govori,/ kdor se opravičuje:/ obžalovanje dejanja ne izbriše.«
Oblikovno sta knjigo zasnovali Anamarija Babić in Suzana Kogoj. Njuno delo se je začelo z inicialami, nadaljnje raziskovanje pa je prineslo ilustracije ter iskanje vizualnih sopomenk k zgodbi. Tako so nastale oči, kita in sekiro ter osnovni barvi: modra in zlata. Izšla je pri Založbi Arsem.
ODLOMEK
Ko se je Gunnar Hamundarsson s spremstvom vračal z althinga in od Skale zakonov, je šel mimo koče, pred katero je stala skupina lepo oblečenih žena. Prva med njimi, ki je bila od vseh najlepša in najbolj bogato oblečena, se mu je zasmejala v obraz in ga pozdravila, on pa je prijazno odzdravil in jo takoj vprašal, kdo da je. Rekla je, da je njeno ime Hallgerd Hoskuldova hči. Brez zadrege je govorila z njim in ga naprosila, naj ji pripoveduje o svojih popotovanjih. Gunnar ji tega ni mogel odreči, in tako sta sedla in se pogovarjala. Hallgerd je nosila sinjo, bogato okrašeno tuniko, čeznjo pa škrlaten plašč, obrobljen z dragocenimi čipkami. Vse telo so ji ogrinjali do tal segajoči lasje barve medu. Gunnar ni mogel odmakniti oči od nje, in nazadnje jo je vprašal, če je morda neporočena.
– Da, je odvrnila, neporočena sem, in kaže, da bom to tudi ostala.
– Mar misliš, da nihče ni dovolj dober zate? je vprašal Gunnar.
– Tega nisem rekla, je odgovorila Hallgerd, res pa je, da sem, kar se tiče mož, nekoliko izbirčna.
– Kako bi odgovorila, če bi te jaz poprosil za roko, je vprašal Gunnar.
– Ni izključeno, da bi privolila, je ponosno rekla Hallgerd, pa tudi ni izključeno, da ne bi. Pojdi in govori še z mojim očetom Hoskuldom, saj ti je znano, kakšen je običaj.
