Ko je mama pila …

0
226

»Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Mama je pila,« je pričela pripovedovati svojo zgodbo Eliza, danes že odrasla mamica dveh sinov.

 

Ko je bila še zelo majhna, je njena mama pričela piti. Najprej občasno, nato vse bolj pogosto. Nesrečna je bila. Njen zakon je bil prava polomija, iz njega ni znala in zatekla se je k pijači. To seveda ni bila rešitev, toda sprva ji je bilo vseeno za vse, kasneje pa ni znala ven.

 

Eliza je bila edini otrok, vse prevečkrat sama in zapuščena. Še preden je začela hoditi v šolo, je bila sama doma. Očeta nikoli ni bilo, videla ga je zelo poredko. Potem pa je začela pred življenjem, ki si ga je sama začrtala, bežati še njena mati.

Nihče ni vprašal Elize, kaj si želi. Nihče je ni vprašal, če je lačna, če jo zebe in ali jo je strah, ker je spet sama doma.

 

»Nikogar nisem imela. Bila sem še majhen otrok, ko sem plezala po kuhinjskih omaricah in iskala hrano. Našla sem vrečko bombonov in ti so bili moje kosilo,« je pripovedovala.

 

Elizina družina ni živela nekje na samoti, njihova hiša je bila postavljena v lepi ulici, kjer so vsi poznali soseda. Vsi so poznali njeno mater, očeta. Vedeli so, da je deklica sama doma, pa so vseeno gledali stran. Saj se vendar ne spodobi vmešavati.

 

»Ne spomnim se, da bi kdaj prišel do mene kdo od sosedov. Niti takrat, ko sem pred vhodnimi vrati jokala in prosila, naj mi odklenejo. Večkrat se je namreč zgodilo, da je mati prišla iz službe domov, zaklenila vrata, da je lahko v miru pila, nato pa zaspala. Jaz pa sem čakala na vhodu, razbijala po vratih, dokler me ni slišala in spustila v hišo,« je pripovedovala.

 

Seveda so bili tudi lepši dnevi. Tisti, ko se je njena mati prebudila in pogledala v ogledalo. Se zavedala, kaj počne sebi in otroku. Takrat je bilo drugače. Takrat je v njihovi hiši sijalo sonce, četudi je zunaj grmelo. Mati je takrat skuhala kosilo, pospravila po stanovanju in ves čas objemala Elizo. Jo božala po laseh in se ji opravičevala.

 

»Vedno sem ji odpustila in vedno sem ji verjela, da ne bo več pila. In vedno znova sem bila razočarana. Ti lepi dnevi so bili tako kratki, tisti črni pa tako dolgi!«

 

Ko je Eliza zaključila osnovno šolo, se je oče dokončno odselil k ljubici, njena mati pa je zaradi pijače izgubila službo. Potem pa ni bilo več lepih dni, samo še pijača.

Eliza je šla v dijaški dom in tako pobegnila pred starši. Domov se je vračala le konec tedna, pa še to le redko. Našla si je fanta in bila raje z njim. Njegovi so jo lepo sprejeli.

 

»Ni trajalo dolgo, le nekaj mesecev. Potem je nekoč prišel pred šolo in iz njegovih ust je smrdelo po alkoholu. Izgubila sem razum. Kričala sem nanj sredi ceste, kričala, da ga nikoli več ne želim videti,« je povedala Eliza.

 

In spet je konec tedna odhajala domov, k materi. Nič lažje ni bilo zanjo. Trgalo se ji je srce, ko jo je gledala. Ni ji znala pomagati, pa vseeno ni izgubila upanja. Želela si je, da mati ne bi pila. Verjela, da nekoč bo tako.

 

»Svojega moža sem spoznala, ko sem bila stara 17 let. Najprej sva bila dobra prijatelja, nato sva se zaljubila. In poročila takoj, ko sem zaključila srednjo šolo. Preselila sem se k njemu, domov se skoraj nisem več vračala. Moj mož je bil zelo razumevajoč. Vse sem mu lahko povedala.«

 

Najlepše bi bilo, če bi za konec lahko zapisali, da je Elizina mati prenehala piti, da je poiskala pomoč, se pozdravila, postala popolnoma druga oseba in se z veseljem posvetila vnukom. A žal ni bilo tako. Umrla je zaradi pijače, ko je bil Elizin prvi otrok star pol leta.

 

»Moje otroštvo ni bilo lepo. A niti ni bilo samo črno. Spominjam se tistih nekaj dni, ko mati ni pila. Takrat sem bila najsrečnejša deklica,« je povedala Eliza. Z roko si je obrisala solzo in se zazrla v prihodnost, v svojo družino. Ta je bila lepa. Ves čas.