Ustvarjalno misel akademskega slikarja in vsestranskega likovnega ustvarjalca Zmaga Puharja najpogosteje stimulira krajina. Avtor jo s subjektivnim kreativnim razmišljanjem vodi v novo, njemu lastno predstavno podobo, v kateri je slutiti odmev ekspresionističnih, kubističnih in konstruktivističnih ustvarjalnih načel. Fizični prostor krajine postane temelj raziskovanja likovnih izraznih sredstev, trdnosti risarske poteze, strukture kompozicije, odnosov med barvami, med risbo in sliko, med linijo in ploskvijo. Elementi pripovednosti so poenostavljeni, omejeni na bistveno, reducirani na fragmentirane geometrijske oblike. Avtor jih povezuje v vsebinske koncentrate ali pa jih razrahljane, razdrobljene razvršča po slikovnem polju in le z nekaj dominantno prezentiranimi detajli stvarnega sveta vzpostavi celotno pripoved. V njej se realnost utaplja v abstraktnost, iz nje pa se ponovno izvijajo oblike, ki asociirajo na predmetnost, na organske forme.
Slikovne površine so polne življenja in energije. Na njih se nenehno soočajo barvne ploskve in dinamično linijsko delovanje. To sta dva likovno izrazna svetova, vsak s svojim karakterjem, ki ju avtor poveže v enovite celote. Njune likovne informacije se dopolnjujejo, podpirajo pa tudi konfrontirajo v dialog med načrtovanim in sproščenim. Kontroliranosti sledi spontanost, racionalno učinkujoči risbi čustvene dimenzije barve, igrivosti umirjenost, ostrini mehkoba, nežnosti odločnost … Na slikovni površini nastaja igra prepletanj, dopolnjevanj, pa tudi izključevanj. Nastajajo čvrste kompozicije, ki prekipevajo v življenjskem ritmu in nam razgalijo njegovo resničnost, pa čeprav zastrto v znakovnost podob.
Risba kot polnomočno izrazno sredstvo suvereno nastopa na dani površini. Je trdna, zanesljiva in eksaktna. Z njo Puhar snuje armaturo svojih slikarskih konstruktov. Moč in likovno prepričljivost jim daje z enakovrednim vključevanjem barvnih partij. Jasno artikulirane barvne ploskve, ujete v zakonitosti avtorjevega ustvarjalnega okvirja, preplavlja ritmično ubrano šviganje linijskih poudarkov, ki celoto oplemenitijo s posebnim atmosferskim vzdušjem ter podkrepijo koloristično razpoloženje.
Zmago Puhar dvodimenzionalno prizorišče s plastenjem spreminja v prostorsko iluzijo. V ponavljanju barv, beleženju sorodnih oblik oz. puščanju sledi, v njihovem prepletanju in večkratnem vključevanju na odrske kulise pa zaslutimo še eno, dodatno – časovno dimenzijo.
Slike Zmaga Puharja so na eni strani redukcija realne vsebinskosti, na drugi strani pa prinašajo likovno bogastvo, v katerem odkrivamo plasti, sledimo linijam, raziskujemo oblike, odkrivamo prostorske razsežnosti in najdemo tudi čas.
Vzemite si ga, tudi za podoživetje razstavljenih del.