Zoran Šteinbaeruer je spregovoril za bralke in bralce Ventilatorja besed.
Pogovor je tekel o ustvarjalnosti.
Se talent za ustvarjanje rodi ali to postane?
Na to vprašanje je odgovorilo že na tisoče ljudi. Vsi poudarjajo, da je talent nedvomno pomemben, da pa se brez muje še čevelj ne obuje. Za vsako ustvarjanje si je potrebno vzeti zelo veliko kakovostnega časa. Ustvarjanje ni tek na hitre proge, ampak maraton in učenje. In ni dobro, če smo prehitro zadovoljni s svojim delom, kajti ko je knjiga izdana, se je ne da več popravljati. Talent pa ni dar izbrancev! Vsi smo ti izbranci in vsak je za kaj bolj nadarjen. Treba pa je stopiti na maratonsko progo, saj je že Tagore zapisal, da morja ne moreš prečkati, če le zreš v vodo.
Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Nihče. Ne bom rekel, da nas talent lepega dne pokliče, niti ne vem, kaj to točno pomeni, spominjam pa se, da sem že kot malček, ki še ni znal brati, slutil, da bom nekoč napisal knjigo. In ko sem jo mnogo let zatem res začel pisati, sem o tem dolgo molčal. Če bi to komu zaupal, bi me vsi zatrli. Izhajam iz okolja, ki besedne umetnosti ne ceni preveč. Mnogo več je vredna zorana njiva. Seveda je tudi oranje svojevrstna in pomembna umetnost, ki nahrani veliko ljudi.
Vaši prvi poskusi pisanja…
Imam tri leta starejšega brata. Ko je začel obiskovati osnovno šolo, sem poiskal papir, svinčnik in nekaj čečkal ter si domišljal, da znam pisati. V prvem razredu, ko sem imel priložnost, da se končno naučim črk, pa sem imel nekaj mesecev kar velike težave. Črki b in d sem kar naprej zamenjeval. Prvi poskus mogoče pri desetih letih sem izlil na očetov pisalni stroj. Takrat so bili popularni filmi o neznanih letečih predmetih. Pisal sem nekaj v zvezi s tem.
Spomini na prvo objavljeno delo…
To je bilo leta 2008. Dokaj obsežen roman ima naslov Ukradeno sonce. Še zdaj sem presenečen, s kakšno lahkoto sem našel založnika (Morfem) in kako lepo so bralci sprejeli vsebino. V romanu se srečata dve tišini. Tišina v očeh in tišina v besedah, saj sta protagonista slepo dekle in fant z avtizmom. Bil pa sem razočaran, ko sem to svojo knjigo prvič držal v rokah. Ko sem jo na slepo odprl, sem hitro naletel na prvo tiskarsko napako …
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja?
Ne, pišem lahko kjer koli. Zato pa je toliko pomembnejši notranji svet. Biti moram spočit, dobre volje, ko sem žalosten, ne pišem, in moram si želeti pisati, torej imeti lakoto po pisanju.
Odnos do drugih zvrsti umetnosti…
Menim, da je največja umetnina življenje samo. Narava je zame najpomembnejša učilnica. Prav narava mi je dala odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Celo najbolj droben cvet je mojstrovina barv, razmerij … Že dolgo mi je jasno, da ne bom prebral niti stotine slovenske knjižne produkcije, med njimi je zagotovo veliko »biserov«, ki bi me objeli z vsemi desetimi prsti. Še bolj pa to drži za svetovni trg. Ogromno je slik, ki bi me očarale in bi ob njih mogoče kar zajokal, pa jih ne bom videl. Podobno velja za glasbo, knjige in vse zvrsti. Svet brez umetnosti bi bil zelo sterilen in pust kraj. Pozabljamo pa, da je tudi vsakdanja konverzacija med ljudmi lahko umetnost. Zame bi bil privilegij poslušati ljudi iz najbolj »zakotne« afriške vasi. Imeli bi povedati veliko zanimivega, koristnega. Zato pa se učim in trudim, da bi slehernega človeka čim bolje slišal in videl.
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Nujno je, da sta čim bolj združena, povezana. Umetnost spada v muzeje tako kot v vsak dom. Če nas obdajajo lepe stvari, bomo najverjetneje tudi v svojem vsakdanu težili k harmoniji in miru. Meni je zelo pomembno, da me obkrožajo lepe stvari. Obkroža me tudi veliko knjig, a večine med njimi še nisem prebral. Se pa trudim, da vsako knjigo preberem z empatijo. Potem se več naučiš. Če si preveč kritičen, spregledaš lepoto.
Pravkar ste izdali zanimivo knjižno noviteto Kje ima hiša srce. Kako bi jo predstavili bralkam in bralcem Ventilatorja besed?
To je otroška zgodbica. Glavna oseba je štiriletna Mija. Odprta je. Nima še kompleksov in predsodkov. Življenje sprejema zvedavo, z navdušenjem in širokim srcem. Ali ima tudi hiša srce in kje, se bo morda kdo vprašal. Srce hiše je tudi srce družine. To je prostor, kjer se celotna družina zbere in se pogovarja o prav vsem, o dogodkih, razmišljanjih, doživetjih, kar jim čez dan prinaša ali veselje ali žalost. Vsak je slišan in vedno se potrudijo, da najdejo odgovore, ki prebujajo veselje, samozavest in sočutnost. Če pa so preresni, pa mama odpre okno in pokliče gospoda Smeha, kajti smeh na vsako lice prinese lepoto, v srce pa radost.
Kako je potekalo delo z ilustratorko, Anjo Dr.?
Mislim, da sva sodelovala zelo dobro in se dopolnjevala. Ko sem zgodbico pisal, sem jo sočasno tudi videl. Njeni ilustrirani liki so precej podobni mojim domišljijskim, čeprav se o tem sploh nisva pogovarjala. Predlagal sem ji nekaj drobnih dodatkov, ona pa je mene opozorila na dva malo okornejša stavka. Ilustratorka Anja Držanič pričakuje otroka, in mislim, da se to »posvečeno« razpoloženje čuti tudi v ilustracijah.
Komu je slikanica namenjena?
Vsem. Otrokom do 10 leta in malo starejšim in še malo starejšim … Pravljice so naš prvi stik z literaturo in zato je povsem logično, da veselje do branja pravljic in ilustriranih zgodbic ohranjamo do svojega zadnjega diha.
Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?
Na začetku novega šolskega leta bo izšla zgodbica Mija pomaga dedku, to bo torej že druga zgodbica o deklici Miji. Načrtujem jih še več, okrog 10, izšle pa bodo v skupni knjigi. Že nekaj let nosim in zgibam v sebi resnično zgodbo. Veliko ljudem se je pripetila, zato sem vsakokrat, ko jo ponovno slišim v nekoliko spremenjeni obliki, nagovorjen, da jo dokončam. To so zgodbe številnih staršev, ki si ne znajo odgovoriti, kaj so naredili tako narobe, da so otroci (po navadi le eden) brez opozorila dokončno pretrgali vse stike z njimi in jim tako onemogočili, da bi opazovali odraščanje svojih vnukov. Naslov je Tetica in Jezušček. Osnutek je že napisan. Veselim se piljenja in popravljanja.
