Nekega lepega jutra je mali deček Nik gledal skozi okno. Bil je izredno žalosten. Oče Mitja ga je pogledal in ga vprašal:« Kaj je narobe, Nik?« Povedal mu je, da je osamljen. Oče ga je potolažil in mu dejal:« Nisi, jaz in mama te imava rada.« To je vse res, samo prijateljev nimam. Žalosten sem, ker nimam prijatelja, ki bi mu zaupal. Očetu je bilo dobro znano, da Nik ni najbolj uspešen učenec v šoli, ampak nikakor ni mogel razumeti, da nima prijateljev. Odločil se je, da bo o tem vprašal učiteljico v šoli. Le- ta mu je odgovorila, da je v šoli z njim vse v redu. Naslednji dan je učiteljica Greta vprašala Nika, kaj je narobe. Žalostno ji je povedal, da nima prijateljev. A ni bilo ravno tako. Sošolci so povedali, da se prav on odmika od njih. Dogovorili so se, da bodo prijatelji, kajti le- tako so med sabo lahko povezani v dobrem in slabem. Po temeljitem pogovoru s sošolci in učiteljico Greto, se je Nik zopet nasmejan vračal iz šole domov. Vedel je, da ga imajo prijatelji radi in mu zaupajo, to pa jim je znal tudi Nik vračati.
Anže Borin, 5. razred
Podružnica Birčna vas
