Slovenski delodajalci so ob koncu leta 2009 po podatkih Davčne uprave dolgovali za 262 milijonov evrov neplačanih prispevkov. Od tega znaša izterljivi dolg 183 milijonov evrov. V te podatke pa niso všteti dolgovi delodajalcev, ki državi in svojim zaposlenim dolgujejo manj kot 4000 EUR. Zaradi neplačanih prispevkov je bilo v lanskem letu prizadetih 53.000 zaposlenih.
Razmere v Sloveniji so take, da nezanemarljivo število zaposlenih v Sloveniji sploh ne ve, ali njihov delodajalec plačuje prispevke. Presenečenja v zdravstvenih domovih, ob nastopu porodniškega dopusta ali odhodu v zasluženi pokoj so lahko izjemno neprijetna in stresna. Če delodajalec v določenem obdobju ne plačuje prispevkov, to vpliva na pokojninsko osnovo zaposlenega in lahko ogrozi pravico do porodniškega dopusta.
Zgodba o bosanskih delavcih v gradbeništvu, vsakemu posebej slovenski delodajalci dolgujejo od 6.000 do 9.000 EUR, najbolj nazorno kaže, da ni tako malo ljudi v Sloveniji, ki so popolnoma izgubili kompas pri sprejemanju poslovnih odločitev. Največja ironija pa je, da delavci dolgov sploh ne morejo izterjati, ker nimajo dovoljenja za vstop v Slovenijo. Zakonodaja je v tem primeru ustvarila dobro priložnost za delodajalce, ki so jo sprejeli z odprtimi rokami.
Kako so lahko pristojne inštitucije dopustile, da so bosanski delavci v nemogočih razmerah garali in zaradi neizplačila pošteno prisluženih prihodkov hkrati stradali? Jalovo izgovarjanje, da v Sloveniji ni mehanizmov, ki bi kaj takega lahko preprečili, ni sprejemljivo. Imamo vlado, ki pripravlja zakonske predloge, in imamo parlament, ki sprejema zakone. Glavna naloga poslancev ne bi smelo biti prirejanje referendumov o kontroverznih in nekoliko abstraktnih temah, ki prizadenejo bistveno manj ljudi, kot v zadnjem času razvpita plačilna nedisciplina in ostala pereča vprašanja, za nekatere preveč banalna in nepomembna za bolj podrobno obravnavo.
Čeprav je v pripravi zakonodaja, ki naj bi bolje uredila status tujih delavcev na začasnem delu v Sloveniji, še vedno nismo rešili problema odpuščanja slovenskih delavcev s pomočjo „slamnatih podjetij.” Če povzamem še enkrat, matično podjetje ustanovi hčerinsko podjetje. Zaposlenim ponudi možnost zaposlitve v hčerinskem podjetju, če jo odklonijo, se odpovejo pravici do odpravnine. Po letu dni zaposlitve v hčerinskem podjetju upadejo naročila matične družbe, hčerinsko podjetje gre v stečaj, v stečajni masi zmanjka denarja za odpravnine delavcem, delavci pa se znajdejo na Zavodu za zaposlovanje, kjer jim v najboljšem primeru 6 mesecev pripada nadomestilo v višini 70 % njihovega osebnega dohodka. Neverjetno, kako v stečajnih masah vedno zmanjka denarja za poravnavo terjatev delavcev v podjetju, ki je šlo v stečaj. Za poravnavo terjatev bank pa sredstev menda ne zmanjka.
Zanimiva je tudi Murina zgodba. Kar naenkrat Muri ne manjka naročil, podjetje v najetih prostorih posluje z dobičkom, zaposluje nove-stare delavce … Zakaj je šla Mura pravzaprav v stečaj? Komu nova Mura plačuje najemnino za prostore in opremo? Ni zanemarljiv podatek, da za skoraj polovico zaposlenih v novi Muri država izplačuje subvencijo v višini 50 % bruto plače na zaposlenega, vendar ne več kot 4000 EUR. Prihajajo subvencije iz žepa slovenskih davkoplačevalcev ali iz malhe s sredstvi Evropskega socialnega sklada?
Sploh pa, ali lahko v Sloveniji pravzaprav govorimo o javnem in zasebnem sektorju? Podjetja v zasebnem sektorju po sistemu javnih naročil, včasih tudi s subvencijami, črpajo denar iz državnega proračuna, država pa pobira davke, ki so med najvišjimi v Evropi. In kje je tu konkurenčnost, poslovna vizija? Če se nekateri trudijo našo državo spremeniti v svoje zasebno podjetje, naj se pač tudi potrudijo, da bo poslovala z dobičkom.
Vsi ukrepi od takrat naprej, ko se je začela v medijih pojavljati besedna zveza „svetovna gospodarska kriza”, so najbolj po žepu udarili državljana s povprečnimi dohodki, ki pa je hkrati tudi potrošnik. Člani upravnih odborov in ostali gospodarstveniki, ki očitno počasi izgubljajo stik z realnostjo, pozabljajo, da je nujna sestavina kapitalističnega sistema dober potrošnik. Da pa lahko nekdo troši za dobrine, ki morda niso nujne za preživetja, in je s tem kakovosten potrošnik, mu mora na koncu meseca ostati določen presežek.
Najemnine za trisobno stanovanje v Sloveniji se gibljejo od 400,00 EUR na podeželju do 700 EUR v Ljubljani. Stroški, ki znašajo nekje 200,00 EUR mesečno, niso všteti. Če pri banki vzamete hipotekarni kredit za stanovanje v vrednosti 100.000,00 EUR, na podeželju za ta denar lahko kupite štirisobno stanovanje, v Ljubljani enosobno, banki v obdobju 25 let plačate okrog 45.000,00 EUR obresti. Tega denarja ne boste dobili nazaj, tudi če nepremičnino kasneje prodate, saj so cene nepremičnin dosegle svoj vrh.
Pravijo, da je v Ljubljani okrog 15.000 praznih stanovanj. Med njimi je, tako se govori, mnogo takih, ki so jih podjetja ponudila bankam kot zavarovanje pri najemanju posojil. Zahteva največje slovenske banke NLB po dokapitalizaciji v tem kontekstu niti ni tako nenavadna. Podjetja imajo verjetno težave pri odplačevanju posojil, banke ne bi rade zaplenile in prodale stanovanj, saj bi s tem padla vrednost nepremičnin na slovenskem trgu, hipotekarna posojila podjetij ne bi bila več ustrezno pokrita z zavarovanji, pa še pri hipotekarnih posojilih za varčevalce slehernike bi banke posledično zaslužile manj, saj bi ljudje za nakup nepremičnine najemali manjša posojila.
Ker je zunaj Ljubljane tako malo stanovanj, ki jih lastniki oddajajo v najem, je večina Slovencev primorana v najemanje nezaslišanih posojil. Nepremičnino je kasneje treba še vzdrževati. Tudi stroški za električno energijo, komunalne prispevke in ogrevanje rastejo, da cen živil, ki so višje, kot v kateri izmed držav zahodne Evrope, sploh ne omenjamo. Pravzaprav so Slovenci s povprečno plačo 956,55 EUR (podatki za maj 2010) pravzaprav čarovniki, da sploh preživijo. Položaj pa se bo še dodatno poslabšal ob razpadu sistemov za zagotavljanje socialne varnosti, ki so delovali v Jugoslaviji. Več doplačil za zdravstvene storitve, predvsem v zobozdravstvu in ginekologiji, slab sistem javnih prevoznih sredstev in s tem povezani nujni stroški za nakup in vzdrževanje osebnih avtomobilov, na letni ravni znašajo stroški za tehnični pregled, registracijo in zavarovanje približno 440, 00 EUR, manjše pokojnine in s tem povezani stroški za doplačila v domovih za ostarele, povprečna oskrbnina v domu za ostarele se giblje okrog 800,00 EUR mesečno, povprečna pokojnina upokojenega učitelja pa znaša 600,00 EUR, in še bi lahko naštevali. Kupna moč v takih razmerah ne bo rasla. S pogodbenim delom poleg rednega delovnega razmerja mnogo Slovencev odplačuje posojila oziroma si z zaslužkom privošči kakšen priboljšek. To pa pomeni, da generacije med 35 in 55 letom odžirajo delo in zaposlitev mladim, več kot štirideseturni delovnik pa negativno vpliva tudi na odločitev za družino in otroke. Manj otrok pa pomeni tudi negotovo prihodnost za pokojninski sistem. Ob vseh teh vsotah se zdi nepripravljenost distributerjev električne energije, da gospodinjstvom povrnejo preplačila električne energije v višini do 30,00 EUR, nekoliko obstranski problem. Vendar pa nazorno ilustrira utrip časa, ki se ravna po načelu: jemlji, kjer lahko in dokler lahko. Tisto, česar ti drugi ne morejo vzeti, je tvoje, pa čeprav pripada nekomu drugemu.
Vladni ukrepi na državni in evropski ravni, nepovratna sredstva in tiskanje denarja ne bodo rešili slovenskega ali evropskega gospodarstva. Spisati je treba nove zakone za tiste, ki izigravajo stare predpise. Daljnosežna škoda, ki jo povzročajo posamezniki zaradi svojih kratkoročnih interesov in pohlepa, je namreč že dosegla signifikantne razsežnosti. Če bomo čakali na zasuk v miselnosti ljudi, bomo čakali zaman.
Viri:
http://www.zurnal24.si/slovenija/umik-zakona-zaradi-zascite-delavcev-177850/clanek
http://www.delo.si/clanek/113158
http://24ur.com/novice/slovenija/mlajsi-upokojenci-bodo-dobili-vec.html
