27 let. Ženska. Neporočena. Srčni utrip 120. Pika. Izpadanje las. Pika. Ne zdržljivo srbenje po celem telesu. Pika. Tresoče roke. Pika. Izguba teže. Pika. TSH:0.008. Diagnoza: Hipertireoza ščitnice. Pika. Terapija: 6+3 tablete/dnevno. Pika. Možnost operativnega posega. Pika.
„Zakaj, zakaj ravno jaz?!“ se je spraševala s hlipavim glasom. Porušile so se njene domine. Bile so porušene že nekaj časa, vendar se tega ni zavedala. Vse do takrat.
Vsako jutro je hitela v službo, kot da ji bo pobegnila. Na poti do nje je planirala celoten dan vnaprej, celoten teden, pa tudi mesec. Govorila si je v brado: „Zrezki v omaki. V trgovino po šampinjone. Plačati račune. Kje so ključi od avta? Dogovor za kavo, vendar kratko, saj je kasneje ura aerobike. Naučiti se eno poglavje za izpit…« Njen um ni bil sposoben mirovati. Bila je perfekcionist. Napake so bile nedopustne. Ni si jih oprostila. Žrla se je. Sebe je postavljala na zadnje mesto. Ni rekla to, kar si je mislila. Zadrževala je v sebi,požirala, dokler ni eksplodirala. Dokler njeno telo ni zdržalo pritiska.
Vedela je, da ima 2 leti časa, da ponovno vzpostavi nove, tokrat trdne, temelje in začne graditi od začetka. Že prej jo je privlačila duhovnost, alternativni način zdravljenja, literatura o samopomoči in čutila je, da zunaj vsega obstaja nekaj več od telesnosti, gole materije. Energija, energija, ki je vir življenja, ki se mora pretakati tako živahno, kakor kri v žilah. Blokade le naznanjajo neravnovesje z naravo, z bitom.
V predalu je našla članek, ki ga je prebrala pred leti, članek o znani doktorici iz Splita, ki se že nekaj let ukvarja s homeopatijo in akupunkturo ter uspešno zdravi bolezenska stanja, pri katerih obupa večina zdravnikov konvencionalnega pristopa. Odločila se je spremeniti svoje življenje. Investirati v zdravje. Zanjo je to neprecenljiva investicija.
Vsak dan odide na Marjan. To kar je Šmarna Gora v Ljubljani, je Marjan v Splitu. Zavestno diha, globoko in počasi. Po dolgem času sliši čričke, občuti vonj morja, borov in oleandrov. Začuti življenje, občuti telo, vsako celico. Vpiše se na zenyogo, zazna blokade. Pripravlja si obroke iz sveže zelenjave, omeji vnos mesa, vendar čokoladi se še ne more odreči. S sodelavkami se pridruži enotedenski detoksikaciji. Največji problem ji predstavlja kava, vonj turške kave, ki je skozi špranjo v vratih vedno našel pot do njene postelje. Znala je popiti do 4 skodelice na dan. Telo odvisno od kofeina reagira z glavoboli, ki v nekaj dneh izginejo. Od takrat pije le še zeliščni čaj. Naučila se je reči NE. Začela je delati to, v čemer uživa. Začela je pisati. Ve, da se iz napak uči. „Ti si naš vzor, upanje, dokaz, da je vse mogoče!“ ji je dejala prijateljica.
Nejeverno jo je pogledal. Najbolj pesimističen zdravnik, kar jih je poznala. Zdravnik, ki ji je skoraj 2 leti trdil, da vidi rešitev le v rezanju organa. Gleda izvide, pogleda njo, ki se mu spokojno z igrivimi očmi in z rdečim cvetom v laseh nasmiha. Ne more verjeti očem, čeprav to nerad prizna. Reče mu: »Doktor, lahko se vidiva še kdaj, lahko odideva na čaj, vendar tu se, verjamem, ne bova več srečala.«
