Drage bralke, dragi bralci, ste že nestrpni, da bi izvedeli, kaj se bo na Nevsakdanjem potovanju Ade Škerl dogajalo oziroma kako se bo zgodba nadaljevala?
Je zavora zacvilila,
ko se je ustavil fičko.
Miška nekaj je prosila,
zraven migala z betičko.
»Vstopi in povej lepo,
kam bi se peljala rada,
kam se ti mudi tako,
ko že rahlo dežek pada?«
»Rada šla bi do Trbiža,
pravijo, da lep je kraj,
tam kupila pest bi riža,
in nato takoj nazaj,
če še kaj ostane lir,
strašno rada za posladek
bi kupila si še sir
z luknjami in čisto gladek.
Je zavora zacvilila,
ko se fičko je ustavil.
Mravlja se je oglasila:
»Dežek nas bo vse podavil,
če ne najdemo zavetja.
Rešite poti nas mučne,
hodimo že od poletja
in bi rade do Skaručne.
Tam imamo vikend bel
in garažo in vrtiček,
vsako jutro nas vesel
prebudi rumeni ptiček.
Vikend bel zares stoji,
le garaža je še prazna,
uporabljate lahko jo vi,«
rekla mravlja je prijazna.
»Kar vstopite, kar vstopite,
miške se prav nič ne bojte,
in ko boste že spočite,
pa veselo si zapojte.«
Fičko dalje je zdrdral,
ko zagledala v Šentvidu
polža sem, ki plašno stal
s hišo svojo je ob zidu.
Je zavora zacvilila,
ko obstal je fičko spet.
Miška tački je sklenila:
»Joj, kako je revež bled!«
»Jaz bi rad do Jesenic,«
polž je rekel družbi zbrani,
»tam živi moj stari stric,
ki me je povabil lani.
Hišico ima s centralno
in živi na zeljni glavi,
ni me vabil le formalno,
saj je moj sorodnik pravi.«
Polž se k mravljam je prisedel,
skril rožičke od sramu,
revež se tako je zmedel,
da je vzdihnil: »Ni me tu!«
Brez počitka smo hiteli
miške, mravlje, polž in jaz,
dokler nas v Koroški Beli
znova ni ustavil glas:
»Naj predstavim se, sem jež,
nosim do najbližje banke,
malo s topom, malo peš,
vse devize in prihranke;
če prihranite mi pot
in popeljete s seboj,
nagradim vas kot gospod,
vaš je ves odstotek moj.«
Bi mu kdo lahko odrekel,
ne priskočil na pomoč?
No, medtem je fičko stekel
in se bližala je noč.
Mravlje so trdno zaspale,
polž se v hišico je skril,
miški so oči sijale,
kot bi z mlekom jih umil.
Jež odložil je bisago,
zvil se v klobčič je bodeč.
»Potovanje mi je drago,«
rekel je, potem nobene več.
Že se bližalo je Dovje;
kot prižgani žaromet
zasvetile so oči se sovje,
ves ustavile promet.
Sova je potrkala na šipo
in zahukala skoz nos:
»V Ratečah sem pozabila pipo,
ko me je prestrašil voz …«
