SPOMIN PRESEŽE SMRT
»Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« ponavljam za velikim francoskim filozofom André Compte-Sponvilom, te dni pred svetim dnevom spominjanja na preminule ponavljam še pogosteje. Prvi november je praznik spomina. Kar pomeni, da se moramo najprej iz-prazniti, izstopiti iz vsakdanjega hrupa, se umakniti v notranjo tišino in dušno posodo očistiti navlake. Da bomo vanjo – čisto, jasno — položili bisere spominjanja.
Že nekaj let ne hodim več na grobove ta sveti dan. Ker je na pokopališčih preveč ljudi, ki se niso prišli poklonit spominu na pokojnike, temveč so tam, ker mislijo, da morajo biti. Kapitalistično potrošništvo in pogoltnost sta marsikje uspela izprazniti praznik njegovega svetega pomena. Ga pozunanjiti do te mere, da se je tudi slavljenje mrtvih spremenilo v videz, z rožami in množico prižganih sveč v blišč. Blišč, ki zakriva umik resničnosti in ponižnosti pred skrivnostjo, imenovano smrt. Pred večnostjo. Ta ne pomeni človekove nesmrtnosti, temveč zavedanja naše minljivosti. Zato polnega bivanja sleherni dan in vsako uro. Večnost je v polnini trenutka, v kateri smo scela brez preostanka, predani, skromni in majhni. Je nekaj, kar nas presega. Je Tisto, v naročju katerega bivamo, zato smo več, kot si upamo biti, in manj od najmanjšega peščenega zrna.
Te jesenske dni potemtakem premišljujem o ljubih, ki so stopili skozi vrata, skozi katera vsi odhajamo. In prihajamo. Kam? Ne vemo. Tibetansko izročilo spremljanja umirajočih govori, da so ta vrata samo prehod, ki ga izurjeni v spremljanju in naučeni v tisočletni tradiciji zmorejo prepoznati in poimenovati. Povsod so še žive tradicije spremljanja odhajajočih, še so arhetipski zapisi v naših dušah o tem, da takrat potuje duša tja, od koder je prišla, gremo potemtakem domov. Toda zahodna civilizacija je uspela odriniti smrt iz vsakdanjosti in izpred oči za zidove bolnišnic in domov za ostarele. Vse manj jih je, ki imajo privilegij umreti doma, med svojimi. Umiranje in smrt sta tabuizirana, strah pred obojim se je zalezel že globoko v kosti zahodnega človeka. Ki beži pred samim seboj, zato tudi pred dejstvom, da ne umirajo samo drugi, umrla bom tudi jaz in umrl boš ti. Ker se na tem božjem svetu prav vse spreminja, razen dejstva, da se vsi rodimo in vsi umremo.
Spominjam se pokojnih – očeta, brata, bratrancev, tet in stricev, najboljšega prijatelja, njegove žene, botra, največjega skladatelja najmanjših pesmic, ljube prijateljice, profesorjev, demonstranta, študentov … in tistih, ki sem jih spremljala kot prostovoljka hospica. Koliko so me naučili, koliko so mi dali! Hvaležna sem vsakemu posebej, globoko hvaležna. »Trpljenje je treba ozdraviti s hvaležnim spominom na to, kar smo izgubili,» je učil že modri Epikur. Kajti gre za to, da sprejmemo, kar je, kamor sodi sprejetje tudi tega, česar ni (več). Da to ljubimo kot takšno, v njegovi resnici, v njegovi večnosti. »Mil je spomin na pokojnega prijatelja,« je dejal Epikur. In ta milina je hvaležnost, zapiše Sponville. Milina, ki postane vesela. Ker se zavedamo: »Kako dobro je, da je živel!«
Polna miline, nežnega sočutja, topline in predane ljubezni je knjiga zdravnice Urške Lunder Odprto srce – v kavarni Union jo bomo predstavili na Martinovo, 11. novembra, na dan svetnika, ki je dal ime paliativni oskrbi, ko je polovico svojega plašča daroval premraženemu revežu – ki govori prav o tem. O hvaležnosti, o skromnosti in majhnosti (manjši ko je človek, bolj je hvaležen, meni Sponville) pričuje to iskreno delo edine slovenske zdravnice, specializirane za paliativo. Zdravnice, ki je spremljala desetine in desetine umirajočih in se še vedno počuti obdarovana z njihovimi darovi. Zato radostna, da je ob njih in z njihovimi svojci v najtežjih urah za mnoge, zanjo pa v najlepših in najbolj bogatih. Take postanejo tudi ure tistih umirajočih, ki odidejo zavestno, spravljeni s seboj in drugimi, hvaležni za življenje, ki so ga polno živeli in izražali do poslednjega možnega trenutka.
Urška v svoji knjigi s spomini na umrle presega njihovo smrt in gradi najlepši spomenik življenju. In marsikateri s hvaležnostjo za njeno milino postavljajo spomenik njej. Kot pretanjen pesnik Josip Osti v svoji zadnji zbirki haikujev Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla, ki jo je posvetil prav Urški. Ženski, ki je spremljala njegovo ženo v smrt. V Urškini milini je prepoznaval ljubezen, ki presega vse konce in kraje, tudi konec našega tuzemskega življenja, in o njej napisal haiku: »Iz tvojih rok je/ tudi prazen kozarec/ prepoln ljubezni.«
Ker je Urška Lunder to, kar je, in ker je tako resnična v svoji avtentičnosti, tako pristna in prisotna, lahko z radostno lahkotnostjo drži v naročju umirajoče, in o izkušnjah in spoznanjih ob umiranju in smrti napiše tako lepo knjigo, kakršna je Odprto srce. Takole pojasni svoje veselje do dela z umirajočimi, svojo »domačnost s smrtjo in minljivostjo. Pomirjenost z usihanjem telesa. Z zavedanjem, da se telo lahko izredno spremeni, je celo v obsežnih ranah, človek v njem pa je isti, morda celo več kot isti: v usihajočem telesu rastoča duša. Duša, ki se odpira kot cvet v ljubeče bitje lepote, ki sprejme življenje tako, kot je. Kje bi želela biti bolj navzoča, kot ob tem razsvetljenju?«
Urška je izjemno navdihujoč človek. Ko je pred (tremi?) leti objavljala svoj dnevnik v Sobotni prilogi Dela, je doživel odmev, ki se še danes ne poleže. Mnogi ji pravijo, da so si njen dnevnik izrezali iz časopisa in ga hranijo. Na vsakem srečanju z bralci proda veliko svojih knjig, kar je redkost in ne slovensko pravilo. Sama te dni njeno dragoceno pričevanje prebiram že tretjič. Vsaka stran me navdihne, enkrat to, kako zna poslušati in se pogovarjati brez obsojanja (»Nesprejemanje, kritično ocenjevanje in sumničavost so naš največji sovražnik. Sami si ga povijemo v svoje lastno trpeče življenje.«), drugič njeni natančni opisi detajlov — prosojnih starčevskih rok, njihovih lahkih korakov, ki se še komaj dotikajo tal, tretjič njeno navdušujoče opisovanje prijateljev … Vedno znova pa njena hvalnica lepoti, ki prežema knjigo s svetlobo, da strani kar žarijo: »Zakaj je pomembno v vrtincu močnih doživetij ob hudo bolnih poskrbeti za umetniški navdih? Zakaj tako težim k dogodkom lepote, glasbe, giba? Prepričana sem, da za pomoč drugim, za razvijanje sočutja in prijaznega odzivanja v težavnih časih pomaga širjenje zavesti. Kako naj jo širim? Tudi z razširjanjem svojega izraza. Zato me vleče na vse preizkušnje čutenja v galerije, koncertne dvorane, na pisateljske in pesniške večere, na ogled izbranih filmov.«
V slikah, glasbi, v prozi in poeziji, na filmskem platnu so zapisani spomini. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se! Te brezgrajne lepote in ljudi, ki so jo polagali v tvoje srce. Čeprav so že mrtvi, in prav zato, ker so že tam, kamor mi gremo. Dan mrtvih je za to najprimernejši praznik: spomini presežejo smrt.
